Jedro

Po določbah prvega odstavka 223. člena ZUP se popravljajo pomote tehničnega značaja in ne pomote v izjavi volje, ki je vsebovana v odločbi. Izjava volje se lahko popravi le, kolikor gre za pomotni zapis stvarno izjavljene volje in kadar je očitno, da gre za takšen pomotni zapis in ne za vsebinsko spremembo odločbe.

Določbo tretjega odstavka prvega odstavka 223. člena ZUP je treba z ozirom na sobesedilo, ki ga vsebuje prvi odstavek 223. člena, razumeti tako, da zaradi pomote tožeča stranka ne sme utrpeti nikakršne škode, ne v materialnopravnem in ne v procesnem pogledu. To v konkretnem primeru pomeni, da ponovna vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo ni nedopustna oziroma prepozna in torej ni podlage za to, da se tožba zavrže. Popravek odločbe, ki je za stranko neugodna, učinkuje od dneva vročitve sklepa o popravku odločbe.

Izrek

I. Tožba zoper popravni sklep se zavrne.

II. Postopek odločanja o tožbi zoper izpodbijano odločbo se združi z zadevo, ki se vodi pod opr. št. I U 982/2011, v skupno obravnavo in odločanje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki dodatno odmeril in naložil v plačilo davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2007 v znesku 203 880,91 EUR in pripadajoče obresti (točka I/1 izreka), obresti obračunane od premalo plačanih akontacij davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2008 (točka I/2 izreka) ter davek od dohodkov pravnih oseb – davčni odtegljaj v znesku 228 343,68 EUR in pripadajoče obresti (točka I/3 izreka).

2. Drugostopni davčni organ je pritožbi tožeče stranke delno ugodil in izpodbijano odločbo v točki I/3 odpravil in v tem delu zadevo vrnil v ponovno odločanje organu prve stopnje (1. točka izreka) ter ugotovil, da stroški postopka niso bili priglašeni (2. točka izreka).

3. Z izpodbijanim popravnim sklepom je drugostopni organ izrek svoje odločbe dopolnil (popravil) tako, da se v 1. točki izreka doda besedilo: „V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena.“

4. Tožeča stranka vlaga tožbo zoper prvostopno odločbo ter podrejeno zoper popravni sklep. Zoper popravni sklep zato, ker meni da ni zakonit in da je po vsebini dopolnilna odločba, tej pa manjka bistveni del obrazložitve. Prvenstveno pa vlaga tožbo zoper odločbo, in sicer zaradi nepravilno ugotovljenih dejstev, napačno uporabljenega materialnega prava in kršitev procesnih določb ter zahteva njeno odpravo in povrnitev stroškov postopka. Obenem navaja, da je zoper isto odločbo že vložila tožbo pri naslovnem sodišču, ki se vodi pod opr. št. I U 982/2011. Za vsak primer pa vlaga tudi to tožbo (zoper odločbo in zoper sklep), to pa zato, ker je po vložitvi tožbe tožena stranka izdala popravni sklep in z njim odločila še o zavrnilnem delu pritožbe, o katerem v odločbi št. DT-499-14-18/2010-5 z dne 18. 4. 2011 ni odločila, in ker na podlagi prvega odstavka 223. člena ZUP popravek odločbe, ki je za stranko neugodna, učinkuje od dneva vročitve sklepa o popravku odločbe.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da zoper izpodbijano odločbo že teče upravni spor. Popravek pomote pa za tožečo stranko ni neugoden, saj gre le za popravek očitne napake, kar nenazadnje izhaja iz same tožbe, ki jo je tožeča stranka vložila dne 2. 6. 2011 in s katero izrecno izpodbija odločbo v zavrnilnem delu, kar pomeni, da je pravilno razumela odločitev tožene stranke in to na način, kot je bilo kasneje popravljeno z izpodbijanim popravnim sklepom. Pri tem pripominja, da je tožeča stranka s popravnim sklepom, ki učinkuje od dneva, od katerega ima učinek popravljena odločba, pridobila podlago za izpodbijanje prvostopne odločbe s prvotno tožbo tudi v zavrnilnem delu. Je pa zato vložena tožba prepozna in jo je kot takšno potrebno zavreči. Ker zoper izpodbijano odločbo že teče upravni spor, tožena stranka predlaga, da se zaradi smotrnosti in ekonomičnosti združi oba postopka, ter se pri tem sklicuje na odgovor na tožbo, ki ga je dala v že začetem sodnem postopku.

6. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in vztraja, da napake, ki jo je storila tožena stranka, ni mogoče popraviti s popravnim sklepom. Se pa strinja s predlogom tožene stranke o združitvi obeh postopkov, saj je bistveno zanjo to, da sodišče o eni od zadev vsebinsko odloči. Kljub temu pa opozarja na napačno povzemanje in razlago določb prvega odstavka 223. člena ZUP s strani tožene stranke in poudarja, da se pridevnik „neugodna“ ne naša na besedo „popravek“, ampak na besedo „odločba“, kar bistveno vpliva na začetek učinkovanja popravljene odločbe.

7. Tožba zoper popravni sklep ni utemeljena.

8. Organ, ki je izdal odločbo, sme vsak čas popraviti pomote v imenih in številkah, pisne in računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi. Popravek pomote ima pravni učinek od dneva, od katerega ima pravni učinek popravljena odločba. Popravek odločbe, ki je za stranko neugodna, pa učinkuje od dneva vročitve sklepa o popravku odločbe (prvi odstavek 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

9. Po citiranih določbah se popravljajo pomote tehničnega značaja in ne pomote v izjavi volje, ki je vsebovana v odločbi. Izjava volje se lahko popravi le, kolikor gre za pomotni zapis stvarno izjavljene volje in kadar je očitno, da gre za takšen pomotni zapis in ne za vsebinsko spremembo odločbe (glej ZUP s komentarjem, GV Založba 2008, str. 586).

10. V konkretnem primeru gre po presoji sodišča za situacijo, ki še dopušča izdajo popravnega sklepa. Izrek drugostopne odločbe, ki se popravlja z izpodbijanim sklepom, je sicer res pomanjkljiv, saj izrecne odločitve o tem, da se in v katerem obsegu se pritožba zavrne, ne vsebuje. Vsebuje pa povsem jasno odločitev o tem, v katerem delu se pritožbi ugodi in tudi izrecno navedbo, da se pritožbi ugodi le delno, iz česar logično sledi, da odločitev v preostalem delu za pritožnika ni ugodna. Poleg tega iz vseh ostalih delov odločbe (uvoda in obrazložitve) povsem jasno sledi, da je bilo odločeno o vseh pritožbenih ugovorih zoper celotno vsebino odločbe. Pri tem so zlasti obširni tisti razlogi, ki se nanašajo na zavrnitev pritožbe. Da je odločitev dovolj jasno izražena in da gre le za pomotni zapis stvarno izjavljene volje tožene stranke, pa nenazadnje sledi tudi iz ravnanja tožeče stranke same, saj je vložila pravilno in pravočasno tožbo zoper odločbo, in to iz istih razlogov in z isto vsebino, kot jo sedaj ponavlja v tožbi. Sodišče zato sodi, da je izpodbijani popravni sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe, po katerih bi morala biti izdana dopolnilna odločba, pa neutemeljene.

11. V zvezi z vprašanjem učinkovanja popravnega sklepa ter s tem povezanim vprašanjem dopustnosti oziroma pravočasnosti tožbe zoper izpodbijano odločbo pa tožeča stranka v pripravljalni vlogi pravilno poudarja, da se beseda „neugodna“ iz 3. stavka prvega odstavka 223. člena ZUP nanaša na odločbo in ne na popravek pomote. Zato se sodišče strinja s tožečo stranko, da gre v konkretnem primeru za situacijo, na katero se nanaša citirana zakonska določba in pri kateri popravek odločbe učinkuje od dneva vročitve sklepa o popravku odločbe, saj se s popravnim sklepom popravlja zavrnilni in s tem „neugodni“ del izreka izpodbijane odločbe. Ni pa povsem jasno, kako razumeti te učinke. Z ozirom na sobesedilo, ki ga vsebuje citirani prvi odstavek 223. člena, po presoji sodišča vsekakor tako, da zaradi pomote tožeča stranka ne sme utrpeti nikakršne škode, ne v materialnopravnem in ne v procesnem pogledu. To pa v konkretnem primeru pomeni, da (ponovna) vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo ni nedopustna oziroma prepozna, kot zatrjuje tožena stranka v odgovoru na tožbo, in torej ni podlage za to, da se tožba zavrže. Obenem pa iz podatkov sodnega spisa v zadevi z opr. št. I U 982/2011 kot nesporno sledi, da je pri naslovnem sodišču že odprt upravni spor o istem predmetu (o isti odločbi), to pa posledično narekuje združitev obeh zadev v skupno obravnavanje in odločanje, tako kot to nenazadnje predlaga tudi že tožena stranka v odgovoru na tožbo.

12. O tožbi zoper popravni sklep je sodišče odločilo in tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Odločitev o združitvi postopkov pa je utemeljena na določbah prvega odstavka 42. člena ZUS-1. 13. O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

14. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.