Jedro

Tristranski pravni posel, sklenjen 14. 9. 1993, je factoring posel. Vsebuje elemente kupoprodajne pogodbe, pogodbe o odstopu terjatve in kreditne pogodbe. Toženec je pri sklenitvi tristranske pogodbe aktivno sodeloval, saj se je z njeno vsebino s podpisom na pogodbi o odstopu terjatve strinjal. Svojo zavezo, da bo redno mesečno plačeval zapadle obroke, je podal tožeči stranki, ki je prevzela terjatev iz kreditne pogodbe. Ker svojih obveznosti ni izpolnjeval v skladu s pogodbo, je tožeča stranka torej legitimirana, da od njega s tožbo zahteva izplačilo zapadle glavnice s pogodbenimi in zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 468,18 EUR stroškov odgovora na revizijo v petnajstih dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati glavnico v znesku 3,262.580,71 (sedaj 13.614,50 EUR) s pogodbenimi in zamudnimi obrestmi ter pravdnimi stroški. V presežku za še zahtevane zamudne obresti od 1. 1. 2002 do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožena stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlaga razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po stališču revizije temeljna obligacijska načela ne nadomeščajo splošnih in posebnih pravil, saj so le v pomoč pri razumevanju in razlagi teh pravil. Nevzdržno je, da je odločeno na podlagi občutka, da so kršena temeljna moralna načela. O pravni opredelitvi spornega pravnega posla vsebuje izpodbijana sodba nejasne in pomanjkljive razloge ter ne pojasni, na podlagi česa meni, da je bil sklenjen factoring posel. Gre namreč za mešan posel z znaki kupne pogodbe, posojila in cesije, pri čemer pa posameznih znakov mešanega posla izpodbijana sodba ni podrobneje „razdelala“. Poleg tega pa izpodbijana sodba najde pravno podlago za aktivno legitimacijo tudi v neupravičeni obogatitvi in celo v pogodbi v korist tretjega (148. člen ZOR). Omenjene pravne podlage se medsebojno smiselno izključujejo. Toženec je namreč prejel posojilo v obliki osebnega avtomobila, ni pa prejel posojila za njegov nakup. V tej smeri revizija podrobneje obravnava posamezne člene kreditne pogodbe in na koncu sklepa, da je s pravilno pravno kvalifikacijo mogoče sporni posel označiti le kot prodajo na obroke, v skladu z določbo drugega odstavka 544. člena ZOR. Ker pa mora biti pogodba o prodaji na obroke sklenjena v pisni obliki (izpolnjevati mora pogoje iz določbe 543. člena ZOR) z vključenostjo določbe o pravici do odstopa je „kreditna pogodba za nakup vozila“, sklenjena med P. d.o.o. M. in toženo stranko, v celoti nična. Terjatev, ki bi naj bila predmet cesijske pogodbe med prodajalcem vozila in tožečo stranko, zaradi opisane ničnosti niti še ni nastala, zato tudi ni mogla biti prenešena na tožečo stranko. Ta je torej lahko bila le pooblaščena za sprejem kupnine v korist prodajalca kot njenega komitenta (kar so redni posli vsake banke). Revizija nasprotuje tudi razlogom, ki se dotikajo teorije realizacije. Toženčevo ravnanje (plačal je nekaj obrokov) ne more nadomestiti izostalih konkludentnih dejanj strank cesijske pogodbe in sanirati pomanjkanja njene obličnosti. Določbe 210. člena ZOR o neupravičeni obogativi ni mogoče uporabiti, ker se domnevno prikrajšanje tožnice ne more argumentirati z okoliščinami, ki se nanašajo na razmerje med tožencem in prodajalcem. Končno pa določbe 3. člena kreditne pogodbe ni mogoče tretirati s stališča pogodbe v korist tretjega po tretjem odstavku 148. in 149. členu ZOR. Navedena določba kreditne pogodbe je namreč sestavni del prodajne pogodbe in zato deli njeno usodo. Tožeča stranka je bila le pooblaščenka za sprejem kupnine v korist prodajalca in je že njeno opominjanje toženca preseglo okvir določbe 3. člena kreditne pogodbe.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pogodba o prodaji na obroke (542. člen ZOR) predpostavlja obstoj pogodbenega razmerja med prodajalcem in kupcem, po katerem se kupec po prevzemu prodane premične stvari zavezuje, da bo kupnino odplačal v obrokih v določenih časovnih presledkih. Po stališču tožene stranke naj bi 14. 9. 1993 ob nakupu osebnega avtomobila takšno pogodbo toženec sicer sklenil s prodajalcem P. d.o.o., vendar naj bi bila nična, ker ni zadostila obličnosti v skladu z določbama 543. in 544. člena ZOR. Pravno podlago za zahtevek iz pogodbe naj bi imel le prodajalec, ne pa tožeča stranka, ki ga je kreditirala (pomanjkanje aktivne legitimacije). Posledice ničnosti naj bi potemtakem – sledeč vsebini revizijske trditvene podlage – zadevale le toženca in prodajalca vozila.

7. Dejanske ugotovitve pa ponujene pravne razlage ne podpirajo. Dne 14. 9. 1993 sta bili sklenjeni dve pogodbi: „kreditna pogodba“ med tožencem in prodajalcem, po kateri je toženec sprejel zavezo, da bo obroke kupnine plačeval banki, tožeči stranki, ter pogodba o odstopu terjatve iz naslova kreditne pogodbe med prodajalcem in tožečo stranko, ki jo je podpisal tudi toženec z (enako) zavezo, da bo poravnaval zapadle obroke tožeči stranki, s posledico, ki bi nastopila z zamudo plačila ter morebitno odsvojitvijo vozila pred dokončnim plačilom. Tožeča stranka kot banka je torej do toženca pridobila pravni naslov za izterjavo morebitne neplačane kupnine in s tem aktivno legitimacijo v tej pravdi.

8. Tristranski pravni posel, sklenjen 14. 9. 1993, niti po dejanskih ugotovitvah, niti po pravni razlagi, ne pomeni prodaje na obroke, za kar se v reviziji neutemeljeno zavzema tožena stranka. Gre za inominanten pravni posel, ki ga je izpodbijana sodba ob uporabi določbe 1. točke prvega odstavka 6. člena Zakona o bančništvu v skladu s sodobno pravno prakso opredelila kot factoring posel. Vsebuje elemente kupoprodajne pogodbe, pogodbe o odstopu terjatve in kreditne pogodbe. Toženec je pri sklenitvi tristranske pogodbe aktivno sodeloval, saj se je z njeno vsebino s podpisom na pogodbi o odstopu terjatve strinjal. Svojo zavezo, da bo redno mesečno plačeval zapadle obroke, je podal tožeči stranki, ki je prevzela terjatev iz kreditne pogodbe. Ker svojih obveznosti ni izpolnjeval v skladu s pogodbo, je tožeča stranka torej legitimirana, da od njega s tožbo zahteva izplačilo zapadle glavnice s pogodbenimi in zamudnimi obrestmi.

9. Revizijsko sodišče nima pomislekov o pravni presoji, ki jo je izpodbijana sodba v opisanem obsegu sprejela s sklicevanjem na teorijo realizacije (73. člen ZOR). Prodajalec vozila kot ena od strank tristranske pogodbe je pogodbo o odstopu terjatve res samo žigosal, ni pa je (po odgovorni osebi) podpisal. Vendar pa se je sklenjeni posel izvrševal, saj je toženec začel tožeči stranki nakazovati obroke posojila. Okoliščina, da je z izpolnjevanjem obveznosti samostojno prenehal, takega pravnega sklepanja ne more omajati. Za izpolnitev obveznosti s strani toženca ni bilo potrebno posebno pravno razumevanje; sprejel je le dolžnost, da v skladu s sklenjeno pogodbo odplača odobreno posojilo. V tem okviru je nelogična revizijska teza, da je „prejeto posojilo imelo kritje v vozilu“, saj je toženec avto kmalu po nakupu v nasprotju s pogodbeno zavezo prodal in izkupiček zadržal zase. V izpodbijani sodbi je po povedanem materialno pravo pravilno uporabljeno.

10. Tožeča stranka je pogodbena stranka, ki v skladu s pogodbenimi določili od toženca tožbeno terja plačilo celotne glavnice posojila s pripadki. Pravna opredelitev že opisanega inominantnega pravnega posla kot „factoring posla“, v katerem je vloga toženca kot dolžnika določno opredeljena, je pravilna. Zato je odveč razmišljanje o opredelitvi vloge tožeče stranke s stališča morebitne razlage, da gre ob razmerju med prodajalcem in tožencem za pogodbo v korist tretjega (148. člen ZOR), ali za pravila o neupravičeni pridobitvi (210. člen ZOR). Vsaka od pogodbenih strank tristranskega razmerja ima namreč položaj, iz katerega izvirajo obveznosti in koristi. Vendar pa je le toženec tisti, ki je pogodbene obveznosti prekršil in se okoristil v breme tožeče stranke.

11. Revizijski očitek procesnih kršitev vsebinsko meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z razlago, da izpodbijana sodba „ne pojasni določneje, na podlagi česa (katerih dejstev in dokazov) smatra, da gre za factoring posel“. Po prej povedanem to ne drži: izpodbijana sodba namreč obrazloženo navaja dejstva, ki se nanašajo na pravno sklepanje o obstoju opisanega tristranskega posla in na posledice, ki iz njega izvirajo (posebej za toženo stranko, ki je pogodbo prekršila). Zato je mogoče očitek procesnih kršitev razumeti tudi kot nestrinjanje z dokazno oceno in pravno razlago. Glede prvega obvelja posledica iz določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP (revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), o pravilnosti v izpodbijani sodbi sprejetja pravne razlage pa po prej povedanem ni mogoče dvomiti.

12. Končno pa revizija v okviru obravnavane pravde napak razume temeljna načela pri urejanju obligacijskih razmerij. Uvrščena so namreč v prvo poglavje prvega dela ZOR kot pravila, ki morajo biti sestavni del vseh razmerij obligacijskega prava. V tem okviru je dan poseben poudarek določbam 12., 13. in 17. člena ZOR. Vsaka obligacijska zaveza ima svoje moralne meje. Načelo morale, prepoved zlorabe pravic in dolžnost izpolnitve obveznosti od vsakega udeleženca obligacijskega razmerja terjajo, da se te pravice ne zlorablja in ne uporablja v škodo drugih. Toženčevo ravnanje tako pomeni tudi kršitev omenjenih načel. Sodišče druge stopnje ni ravnalo napak, da je v izpodbijani sodbi to okoliščino posebej poudarilo.

13. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo glede pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti preizkusilo tudi v preostalem delu (371. člen ZPP), ki se nanaša na višino in zapadlost toženčeve obveznosti. Očitkov v tej smeri tožena stranka v reviziji ni navedla, zaradi česar nanje niti ni mogoče odgovarjati. Ob pravilni razlagi, da je toženčeva obveznost zapadla v celoti, ker ni plačal dveh zaporednih obrokov (5. člen pogodbe), je izračun višine zapadle glavnice stvar dejanskih ugotovitev, ki tudi v pritožbenem postopku niso bile grajane. Višina in tek pogodbenih in zamudnih obresti je v skladu z določbami ZOR, pri čemer revizija ne navaja ničesar, kar bi moglo nakazovati možnost drugačne pravne presoje.

14. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.

15. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Tožena stranka trpi revizijske stroške sama, ker z revizijo ni uspela, tožeči stranki pa mora povrniti njene stroške, ki so ji nastali zaradi vloženega odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.