Jedro

Presoja, ali je v opisu dejanja konkretizirana huda kršitev dolžnosti skrbi in vzgoje mladoletne osebe (1. odstavek 201. člena KZ).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. R.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. R.J. se oprosti plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Obsojena R.J. je bila z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani spoznana za krivo kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 1. odstavku 201. člena KZ ter ji je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, oproščena pa je bila plačila vseh stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, oprostilo pa jo je plačila povprečnine kot stroška pritožbenega postopka.

Zagovornik obs. R.J. je dne 1.10.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sodbi. V zahtevi je uveljavil kršitev kazenskega zakona, neobstoj subjektivnih znakov očitanega kaznivega dejanja in kršitev pravil kazenskega postopka. Po mnenju zagovornika v opisu kaznivega dejanja niso podani objektivni znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 201. člena KZ. V obrazložitvi izpodbijane sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani ni pojasnjeno, v čem naj bi se kazale hude kršitve dolžnosti, skrbi in vzgoje s strani obsojenke. Tudi navedb Višjega sodišča v Ljubljani po mnenju zagovornika ne moremo subsumirati kot navedene objektivne znake kaznivega dejanja. Obsojenki poleg tega po mnenju zagovornika ni bil dokazan naklep.

Zagovornik uveljavlja, da sta sodišči zagrešili kršitve po 7., 9. in 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Ker v izreku izpodbijane sodbe ni natančno naveden in opisan bistveni zakonski znak kaznivega dejanja in sicer, kaj je konkretna vsebina hudega kršenja dolžnosti skrbi in vzgoje, sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe in je, kot trdi zagovornik, povzročilo kršitev po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. V izpodbijani sodbi tudi ni razlogov, v čem je obsojenka hudo kršila dolžnosti skrbi in vzgoje, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev pravil postopka. Kršitev 17. člena ZKP vidi zagovornik v tem, da je sodišče prve stopnje najprej odobrilo zaslišanje prič T.M. in S.R., nato pa jih na obravnavi dne 3.11.2003 ni zaslišalo. Obsojenka naj bi bila v podrejenem položaju, saj mnenja izvedenk M.Ž.T. in S.K. ni razumela. Obsojenka se je zagovarjala sama, na laičen način brez kvalificiranega zagovornika. Neobrazložena je tudi sama odločitev sodišča, zakaj bi protipravnost obsojenkinega ravnanja omejilo le na dan vložitve obtožnega predloga. Že 21.11.2000 je bil namreč z odločbo pristojnega Centra za socialno delo obsojenki njen sin začasno odvzet in odpeljan na zdravljenje v Š. pri S. Iz teh razlogov je zagovornik predlagal, da Vrhovno sodišče obsojenko oprosti obtožbe ali pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.F. je v odgovoru na zahtevo z dne 6.12.2004 predlagal zavrnitev zahteve, ker po njegovem mnenju niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, pač pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena le zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavlja obsojenkin zagovornik, ni podana. Iz opisa kaznivega dejanja v prvostopenjski sodbi so razvidni vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 201. člena KZ. Huda kršitev dolžnosti skrbi in vzgoje s strani obsojenke je namreč povsem konkretizirana (ščuvanje sina proti bivanju v zavodu, opravičevanje izostajanja od šolskega pouka z različnimi izgovori, zlorabljanje sinovih bolezenskih simptomov, odtegovanje od šolskega dela, privezovanje nase in sugeriranje različnih bolezni). Iz opisa dejanja prav tako ne izhaja, da bi dejanje trajalo še po vložitvi obtožnega predloga dne 24.7.2001, nasprotno, časovni okvir kaznivega dejanja je v samem opisu dejanja povezan z izostankom obsojenčevega sina pri pouku do vključno 12.5.2000. Obtožba državnega tožilca ni bila prekoračena, saj opis dejanja v krivdoreku povsem sledi na glavni obravnavi dne 23.11.2000 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani modificiranem obtožnem predlogu s strani okrožne državne tožilke. Sodišče torej ni kršilo določb 7. in 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je z obsodilno sodbo v celoti odločilo o obtožbi, obtožbe pa s takšno odločitvijo tudi ni prekoračilo. V zahtevi je neutemeljena tudi trditev o kršitvi iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj vsebujeta obe izpodbijani sodbi vse potrebne razloge glede dokazanosti subjektivnega in objektivnega dela kaznivega dejanja. Prav tako je zavrnitev zaslišanja prič T.M. in S.R. ustrezno utemeljena v sodbi sodišča prve stopnje, iz te obrazložitve pa je jasno razvidno, da teh prič ni bilo potrebno zaslišati. Prav tako obsojenki niso bile kršene procesne pravice, saj je imela možnost predlagati dokaze, postavljati vprašanja, tudi obema izvedenkama, prav tako pa je bila poučena o pravici, da si vzame zagovornika.

Poleg navedenih uveljavitev kršitve kazenskega zakona in zakona o kazenskem postopku obsojenkin zagovornik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj trdi, da obsojenki sodišče ni uspelo z gotovostjo dokazati storitve očitanega kaznivega dejanja, kršitve njene dolžnosti skrbi in vzgoje in njenega naklepa. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljaviti zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da v zahtevi uveljavljane kršitve zakona niso podane, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.