Jedro

Ugovor deljene odgovornosti je ugovor materialnega prava, zato je prvo sodišče pravilno presojalo toženčeve trditve tudi z vidika 171. člena OZ. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil tožnik tisti, ki je izzval napad ter je šel nad toženca z vilami, ki mu jih je toženec nato iztrgal iz rok. Navedeno ravnanje pa toženca vsekakor ne opravičuje nesorazmerne reakcije, ko je tožnika udaril tako z vilami, kot tudi s pestjo oziroma z nogo. Pritožbeno sodišče sodi, da je tožniku pripisati soprispevek k nastali škodi v višini 50 %.

Izrek

I. Pritožbama pravdnih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

- v I. točki izreka znesek odškodnine v višini 1.750 EUR zniža na znesek 1.380 EUR,

- v II. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov v višini 1.059,16 EUR nadomesti z zneskom 739,72 EUR,

- ter v III. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov v višini 98,37 EUR nadomesti z zneskom 113,40 EUR.

II. V preostalem delu se pritožbi pravdnih strank zavrneta in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 1.750 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.059,16 EUR (II. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna v korist proračuna RS povrniti stroške pravdnega postopka v višini 98,37 EUR ( III. točka izreka).

2.Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3.Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži plačilo stroškov tožnika. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču, vse z ustrezno stroškovno posledico. Opozarja, da bi toženec moral soprispevek tožnika k nastanku škode izrecno uveljavljati, zaradi česar je že zaradi tega razloga sprejeta odločitev napačna. Četudi bi tožnik res šel nad toženca z vilami, pa toženec potem, ko je tožniku vile iztrgal iz rok, ni imel nobenega razloga in potrebe, da je tožnika poškodoval, zaradi česar meni, da je bila pretrgana vzročna zveza glede soodgovornosti tožnika za nastalo škodo. Pa tudi sicer toženec glede vil, s katerimi naj bi tožnik šel nad njega, policistoma ni ničesar izpovedal. Glede višine škode je sodišče prve stopnje odločitev oprlo predvsem na izvedensko mnenje dr. A. A., ki pa ga ni v celoti oziroma ustrezno upoštevalo. Tožnik se ne more strinjati s tem, da sodišče ni upoštevalo poškodbe rame, saj gre za poškodbo, ki jo je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku. Iz izvedeniškega mnenja dr. A. A. je razbrati, da je tožnik utrpel poškodbe predvsem na desni strani telesa, tako da poškodba desne rame, kot jo je ugotovil tudi izvedenec, lahko izvira le iz obravnavanega dogodka. Izvedenec je na četrti strani mnenja pojasnil, da je ob kliničnem pregledu tožnika pregledal tudi tožnikovo desno ramo, ter je podal mnenje, da gre za tipično poškodbo rotatorne manšete, najverjetneje kompletne rupture, v nadaljevanju mnenja pa je pojasnil, da do takšne poškodbe pride, ko poškodovani poskuša ublažiti udarec in pade na iztegnjeno roko. Izvedenec je res navedel, da ne more vedeti, če je vzrok poškodbe v obravnavanem dogodku, vendar pa bi sodišče moralo upoštevati tudi ostale trditve in izpoved tožnika, izpoved priče B. B., ki je izpovedala o boleči rami, ter nenazadnje tudi zdravniško potrdilo osebne zdravnice z dne 8. 5. 2016, kjer je osebna zdravnica v medicinko dokumentacijo vpisala poškodbe, ki jih je tožnik zdravil od obravnavanega škodnega dogodka dalje. Tudi iz izvida z dne 17. 7. 2018 SB X izhaja, da je bil tožnik na pregledu, ko ga je brat poškodoval, ter da ima bolečine v desni rami. Izvedenec je navedel, da RTG ne pokaže poškodbe rotatorne manšete, ter da so potrebne druge preiskave, ki pa jih pri tožniku niso opravili, vendar pa to ne sme iti v njegovo v škodo. Tožnik je nedvomno izkazal vzročno zvezo med škodnim dogodkom in poškodbo desne rame ter spremljajočimi se tožnikovimi težavami in posledicami. Tožnik je tekom napada s strani toženca padel na tla. Jasno je namreč, da je tožnik najprej stal, ko je bil napaden z vilami, potem pa ga je toženec porinil in je med padcem padel na iztegnjeno roko, pri tem pa je prišlo do poškodbe desne rame. Tožnik je ravnal povsem instinktivno, ko je padel na tla in se je poskušal prestreči z desno roko ter si pri tem poškodoval desno ramo. Sodišče bi pri presoji odškodnine moralo upoštevati tudi poškodbo desne rame in pretrpljene bolečine in nevšečnosti, ki so povezane s to poškodbo ter tako tožniku priznati celotno vtoževano odškodnino iz tega naslova. Tudi, če poškodbe desne rame sodišče ne bi upoštevalo, pa so ostale poškodbe takšne, da upravičujejo prisojo vtoževane odškodnine. Za strah je sodišče tožniku dosodilo 500 EUR od vtoževanih 1.500 EUR. Tožnik je ob samem dogodku trpel močan primarni strah in čeprav je tožnik popil nekaj alkohola, količina ni bila velika, saj se dogodka spominja. Sodišče tako ni imelo nobenega razloga za znižanja odškodnine zaradi očitkov o alkoholiziranosti tožnika, ker slednje ni bilo izkazano. Ko je sodišče prve stopnje odločalo o uspehu strank v postopku, je nepravilno upoštevalo višino odškodnine, ki je bila že znižana zaradi 50 % uspeha po temelju, in ne dosojene odškodnine.

4.Toženec je na pritožbo tožnika odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

5.Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoto zavrne, z ustrezno stroškovno posledico. Navaja, da ni prispeval k nastanku škodnega dogodka. Tožnik je močno vinjen kričal na toženca, sitnaril, se jezil, paral živce in nato toženca še napadel z vilami, torej je toženca verbalno in fizično napadel. Zaradi močne vinjenosti je tožnik izgubil ravnotežje in je padel po tleh na dvorišču, kjer je bilo kamenje. Ugotovitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca, ki navaja, da obstaja verjetnost, da so poškodbe nastale ob padcu. Tožnik se je poškodoval po desni strani ledvenega dela, ko je zaradi vinjenosti padel po tleh, kar vse izhaja iz dokaznega postopka. Priča C. C. je izpovedala, da je tožnik večkrat spreminjal izjave in tudi ni vedel povedati, kako naj bi poškodbe nastale. Tožnik je zdravnika obiskal šele po treh dneh od dogodka. Sodišče prve stopnje je nepravilno upoštevalo, da je poškodbe tožniku prizadejal toženec. Iz izvida z dne 11. 6. 2015 je razvidno, da naj bi pri tožniku šlo za udarnino levega hemithoracisa in v predelu desne ledvene regije, nikjer pa niso navedene druge poškodbe, zaradi česar jih ni mogoče upoštevati kot posledico predmetnega škodnega dogodka, še posebej ne z ničemer izkazano klinasto deformacijo korpusa Th 11, katere izvedenec dr. A. A. sploh ne pripiše obravnavanim poškodbam, ker takrat prsna hrbtenica v zdravstveni dokumentaciji ni bila opisana. Izvid, ki se nanaša na deformacijo korpusa Th 11, naj bi bil z datumom 31. 8. 2018 torej več kot tri leta po dogodku, zaradi česar ne more biti upoštevan. Meni, da je bilo zdravljenje tožnika s pregledom 11. 6. 2015 dejansko končano, saj potem tožnik ni več obiskal zdravnikov in zdravstvenih ustanov, tako da posebnih in obremenjujočih nevšečnosti tožnik v zvezi z zdravljenjem ni trpel in je zdravljenje potekalo brez komplikacij. Tožnik pa tudi ni trpel hudih bolečin, te so bile le blažje in kratkotrajne narave ter je zato določena odškodnina v višini 3.000 EUR previsoka. Glede stroškov postopka toženec meni, da bi moralo sodišče pri odmeri upoštevati le razmerje med zahtevano in dosojeno višino odškodnine. Zakon o pravdnem postopku namreč ločevanje uspeha po temelju in po višini ne določa.

6.Tožnik je na pritožbo toženca odgovoril in je predlagal njeno zavrnitev.

7.Pritožbi sta utemeljeni.

8.Sodišče prve stopnje je v zadostnem obsegu in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka. Sodba nima pomanjkljivosti zaradi katere je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o odločilnih dejstvih.

9.Obe pravdni stranki v pritožbi ponavljata svojo verzijo dogodka in izpostavlja dele izpovedb posameznih prič, ki so jima v korist. Pritožbeno sodišče se strinja z življenjsko logično in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil tožnik poškodovan v posledici spora s tožencem. Tožnik je šel z vilami nad toženca, ta pa mu je vile iztrgal iz rok ter ga nato večkrat udaril, tako z vilami kot tudi s pestjo oziroma z nogo. Tožnik je pri tem dobil udarnino leve polovice prsnega koša, udarnino desnega ledvenega predela, udarnino desne rame ter obsežen hematom v desnem ledvenem predelu. Pritožbeno sodišče v pravilnost zgornjih ugotovitev, ki se nanašajo na ravnanje pravdnih strank, ne dvomi.

10.Izvedeni dokazni postopek ni potrdil ugovorne navedbe toženca, da je tožnik vse opisane poškodbe utrpel ob padcu zaradi vinjenosti. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja A. A., dr. med., bi obsežen hematom na hrbtu nastal, če bi pri padcu tožnik padel vznak in udaril ob neki predmet, na primer večji kamen, večje delovno orodje, rob samokolnice. Hematom bi lahko nastal tudi zaradi močnega udarca z nekim predmetom ali brco. Udarnina na prsih bi nastala, če bi tožnik padel z obrazom naprej in prav tako udaril ob neko neravnino na tleh, lahko pa bi nastala pri udarcu z nekim predmetom ali s pestjo. Poškodba korpusa Th11 bi lahko nastala pri padcu, če bi tožnik padel z viška na zadnjico in bi pri tem prišlo do vertikalne obremenitve in istočasnega upogiba telesa nazaj. Poškodba rame bi nastala skoraj izključno pri padcu, še posebej, če bi tožnik padel na iztegnjeno roko, kar se dogaja takrat, ko pri padcu poškodovanec hoče ublažiti udarec na tla z eno roko. Res bi lahko vsaka od opisanih poškodb nastala pri padcu, vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča ni verjetno, da bi vse opisane poškodbe nastale naenkrat pri enem padcu, saj tožnik ni mogel hkrati pasti vznak, z obrazom naprej ter še z viška na zadnjico, kar bi utemeljeval mehanizem nastanka utrpelih poškodb.

11.Po drugi strani pa po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni verjetna tožnikova verzija, in je izvedeni dokazni postopek tudi ni potrdil, da bi toženec brez razloga zagrabil vile, ki jih je imel v roki tožnik in z njimi začel udarjati po tožniku.

12.Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je ugovor deljene odgovornosti, ugovor materialnega prava, zato je prvo sodišče pravilno presojalo toženčeve trditve iz odgovora na tožbo tudi z vidika 171. člena Obligacijskega zakonika. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil tožnik tisti, ki je izzval napad ter je šel nad toženca z vilami, ki mu jih je toženec nato iztrgal iz rok. Navedeno ravnanje pa toženca vsekakor ne opravičuje nesorazmerne reakcije, ko je tožnika udaril tako z vilami, kot tudi s pestjo oziroma z nogo. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega ravnanja obeh pravdnih strank, tožniku pripisalo soprispevek k nastali škodi v višini 50 %. Pritožbeno sodišče se strinja s tožnikovim pritožbenim stališčem, da je njegov prispevek previsoko ocenjen. Res je bil tožnik tisti, ki je z verbalnimi žaljivkami začel prepir ter je nad tožnika šel z vilami, vendar pa je bila reakcija toženca pretirana, saj bi tožnika lahko ignoriral in se umaknil. Pritožbeno sodišče je zato soprispevek tožnika k nastanku škode zmanjšalo na 40 %.

13.Eno od temeljnih predpostavk odškodninske terjatve je vzročna zveza med škodnim ravnanjem odgovorne osebe in nastalo škodo. Na strani tožnika je, da vsaj s stopnjo verjetnosti dokaže, da je škoda, ki jo je utrpel, v pravno relevantni vzročni zvezi s toženčevim protipravnim ravnanjem.

14.Tožnik je zatrjeval, da je v obravnavanem dogodku prišlo tudi do poškodbe desne rame. Vzroka tožnikovih bolečin v desni rami z rentgenskim slikanjem ni bilo mogoče ugotovili. Bolečine, kot so opisane pri tožniku, imajo po mnenju izvedenca, vzrok v poškodbi mehkih tkiv, ki lahko nastane zaradi degeneracije tkiv, lahko pa tudi zaradi padca na iztegnjeno roko. Tožnik v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, da bi se pri padcu oprl na iztegnjeno roko. Šele v tem primeru bi bila lahko s stopnjo verjetnosti ugotovljena vzročna zveza med poškodbo rame in padcem tožnika zaradi škodnega dogodka, zato sodišče prve stopnje zatrjevane poškodbe pri odločanju o odmeri odškodnine za nematerialno škodo, pravilno ni upoštevalo. Padec na iztegnjeno roko tožnik prvič zatrjuje šele v pritožbenem postopku, zato gre za pritožbeno novoto, za katero pa tožnik ni izkazal, da je brez svoje krivde ni mogel navesti pravočasno, zato jo pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

15.Pravilno toženčeva pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno priznalo odškodnino za utrpele poškodbe klinaste deformacije korpusa Th 11. Izvedenec deformacije korpusa Th 11 ni pripisal obravnavanemu škodnemu dogodku, ker v dokumentaciji poškodba prsne hrbtenice ni bila opisana, vendar pa je z gotovostjo ni mogel izključiti, ker je tožnik ob škodnem dogodku dobil udarec v prsni koš in ledveni predel. Kadar vzroka ni mogoče ugotoviti z gotovostjo, se v sodni praksi uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti, pri čemer se pri določitvi s kakšno stopnjo verjetnosti je treba dokazati, da je ravnanje v vzročni zvezi z nastalo škodo, uporablja stopnja 50 %. Vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode tako ni podana, kadar neka škoda ni verjetna posledica škodnega dogodka. Ker iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila zatrjevana škoda verjetna posledica škodnega dogodka, saj izvedenec poškodbe ni pripisal škodnemu dogodku, (le z gotovostjo je ni mogel izključiti), torej je vzrok pod mejnim pragom nadpolovične verjetnosti, vzročna zveza med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo ni podana.

16.Dosojeno višino odškodnine v pritožbah prerekata obe pravdni stranki, pri čemer se tožnik zavzema za prisojo celotne vtoževane odškodnine, toženec pa meni, da je prisojena odškodnina pretirana oziroma neutemeljena.

17.Sodišče prve stopnje je ocenilo, da znaša pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenem 3.000 EUR. Tako odmerjeno odškodnino toženec utemeljeno izpodbija z navedbami, da so bolečine in nevšečnosti previsoko ocenjene. Glede na relativno kratko bolečinsko obdobje, in ugotovljene nevšečnosti med zdravljenem ter ob upoštevanju, da deformacije korpusa Th 11 ni pripisati škodnemu dogodku, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerna denarna odškodnina za to postavko 2.000 EUR.

18.Strah je posebna oblika pravno priznane škode, za katero sodišče prisodi denarno odškodnino, če ugotovi, da je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Da je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Sodna praksa loči strah, ki ga oškodovanec pretrpi ob samem škodnem dogodku (primarni strah) in strah, ki ga oškodovanec trpi med zdravljenjem, to je na primer strah za izid zdravljenja ali strah pred operacijo (sekundarni strah). Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno priznalo odškodnino za primarni strah. Kot izhaja iz tožnikove izpovedi, je ob dogodku mislil, da ga bo toženec ubil. Kljub temu, da je prvo sodišče intenzivnost strahu presojalo skozi prizmo tožnikove etiliziranosti ob dogodku, pa je bil strah dovolj intenziven, da je porušil tožnikovo duševno ravnovesje, zato predstavlja podlago za prisojo odškodnine iz tega naslova. Pritožba toženca pa upravičeno graja stališče sodišča prve stopnje, da je bil tudi sekundarni strah tako intenziven, da predstavlja pravno priznano škodo. Tožnik je bil poškodovan dne 8. 6. 2015, zdravniško pomoč pa je poiskal šele dne 11. 6. 2015. Tožnikova poškodba je bila lahka (udarnine in hematom), poškodbe so bile ambulantno oskrbljene, zdravljenje je potekalo brez komplikacij. V konkretnem primeru pa strah za izid zdravljenja ni bil niti dolgotrajen niti intenziven. Pravno priznana je namreč le tista oblika strahu, pri kateri je podana določene stopnja intenzivnosti in trajanja. Po presoji pritožbenega sodišča primerno zadoščenje iz tega naslova predstavlja znesek 300 EUR.

19.Po oceni sodišča druge stopnje odmerjena odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v višini 2.300,00 EUR predstavlja pravično zadoščenje tožniku za utrpelo škodo ter ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Ob upoštevanju tožnikovega 40 % soprispevka mu pripada 1.380 EUR odškodnine. Ob pravilni uporabi materialnega prava je bilo potrebno pritožbama delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

20.Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, je moralo sodišče druge stopnje spremeniti tudi odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ta temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP. V odškodninskih pravdah sodišče upoštevajoč okoliščine primera lahko uporablja metodo, po kateri se uspeh stranke vrednostno loči po temelju in po višini, kadar ugotavljanje temelja povzroči nastanek pravdnih stroškov, kot je bilo to v obravnavani zadevi. Po spremembi sodbe je uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje 39,21 % (po temelju je uspel 60%, po višini pa 18,42%), uspeh toženca pa 60,79 %. Pravdne stroške pravdnih strank je odmerilo že sodišče prve stopnje. Upoštevajoč uspeh pravdnih strank je tožnik upravičen do 1.190,69 EUR, toženec pa do 1.930,41 EUR. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP je po medsebojnem pobotanju tožnik dolžan tožencu plačati 739,72 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženec pa mora glede na tožnikov uspeh v pravdi iz naslova stroškov izvedenca znesek 113,44 EUR namesto tožniku povrniti v proračun RS.

21.Glede na to, da sta s pritožbo delno uspeli obe pravdni stranki ( tožnik po temelju, toženec pa po višini ), krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

1(1) V nadaljevanju OZ.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 171, 179

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.