Jedro

Zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, ker to za stranko pač ni ugodno, ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca. Tudi sicer pa tožnik ob zaključku glavne obravnave zavrnitve dokaznega predloga s postavitvijo novega izvedenca za raziskave prometnih nezgod ni grajal, zato se na to kršitev v pritožbenem postopku niti ne more več sklicevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 5.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2006 dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki njene pravdne stroške v znesku 290,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi

2. Zoper to sodbo se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da se je kljub ugotovitvi, da sta tožnik in priča - tožnikov sopotnik o škodnem dogodku skladno izpovedovala, oprlo na mnenje izvedenca za raziskave prometnih nezgod, ki ni ne strokovno, ne prepričljivo, pač pa je nepravilno in v nasprotju z listinami v spisu ter temelji zgolj na izvedenčevih predvidevanjih. Izvedenec ni opravil ne časovno potne analize dogodka, ne ogleda kraja prometne nesreče, niti ogleda poškodovanega vozila. Navedenih pomanjkljivosti izvedenec ni odpravil niti z zaslišanjem. Zato meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni sledilo njegovemu predlogu za postavitev novega izvedenca za raziskave prometnih nezgod, bistveno kršilo določbe ZPP. Poudarja, da sta tako izvedenec kot sodišče prve stopnje ignorirala fotografije v spisu, narejene s strani policijske postaje, in sam zapisnik policijske postaje o sporni prometni nesreči. Iz teh fotografij je namreč razvidno, da je do trka prišlo pred ovinkom in da se na kraju nesreče nahajajo sledi drugega vozila, in sicer ogledalo, za katerega so policisti celo ugotovili, kateremu tipu vozila pripada. Navedeno potrjuje potek škodnega dogodka, kot ga je zatrjeval in o njem izpovedoval tožnik, da je torej prišlo do trka z ogledali. Sodišče prve stopnje pa se do tega, da so bile na kraju škodnega dogodka najdene sledi drugega vozila, sploh ni opredelilo, kar predstavlja nadaljnjo bistveno kršitev določb ZPP. Sodišče prve stopnje zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljuje tudi z dejstvom, da se v sporni prometni nesreči niso mogle sprožiti varnostne blazine, ker te niso bile povezane z Airbag krmilnikom. Ta zaključek sodišče prve stopnje zopet opre na mnenje izvedenca, ki pa je to ugotovitev črpal izključno iz izvedenskega mnenja, ki ga je toženka pridobila pred pravdo in ki se zato lahko šteje le kot del toženkine trditvene podlage, ne pa kot odločilen dokaz. Izvedenec, ki ga je v tem postopku postavilo sodišče prve stopnje, se torej ne bi smel opreti na izvedensko mnenje, ki ga je toženka pridobila pred pravdo. Ugotovitvam iz izvedenskega mnenja, pridobljenega pred pravdo, je tožnik v pripravljalni vlogi celo izrecno in obrazloženo oporekal. Zato je nesprejemljiv tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni nasprotoval trditvi iz tega mnenja, in sicer, da v škodnem dogodku zračni blazini nista mogli biti sproženi, ker nista bili povezani s krmilnikom. Poleg tega pa je izvedenec izvedensko mnenje, pridobljeno pred pravdo, še napačno povzel. Z vsem navedenim je sodišče prve stopnje storilo nadaljnje bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču prve stopnje očita tudi napačno razporeditev dokaznega bremena in neobrazložitev zaključka, zakaj do zavarovalnega primera ni prišlo neodvisno od tožnikove volje. Meni, da zgolj domnevno neujemanje poškodb z zatrjevanim potekom prometne nesreče za takšen zaključek ne zadostuje. Pojasnjuje še, da ne on ne priča nista strokovnjaka za analizo prometnih nezgod in da je od nesreče minilo že nekaj časa, zato so manjša neskladja, kot je razlikovanje med bankino in muldo, življenjska in razumljiva

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je zahteval od toženke, s katero je imel sklenjeno zavarovalno pogodbo za zavarovanje avtomobilskega kaska, plačilo zavarovalnine za škodo na zavarovanem osebnem vozilu, ki naj bi nastala v prometni nesreči dne 31. 7. 2006. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da do zavarovalnega primera – prometne nesreče ni prišlo neodvisno od zavarovančeve – tožnikove volje oziroma da je slednji vozilo namerno poškodoval, kar ima v skladu s toženkinimi Splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska (priloga B5) za posledico izgubo zavarovalnih pravic (glej 2. člen in 5. točko prvega odstavka 11. člena teh Splošnih pogojev).

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje in z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je skrbna in prepričljiva (8. člen ZPP). Izpodbijana sodba je tudi ustrezno obrazložena, ima torej razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno porazdelilo dokazno breme. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz tega, da je trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera, da je torej prišlo do poškodbe na tožnikovem vozilu zaradi od tožnikove volje neodvisnih dogodkov (v konkretni zadevi: da naj bi bil povod za nastalo škodo neznano nasproti vozeče vozilo, ki naj bi se mu tožnik umikal in pri tem trčil v skalo), na tožniku (212. člen ZPP).

7. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca za raziskave prometnih nezgod, ki ga tožnik v pritožbi ocenjuje kot nestrokovno, neprepričljivo in nepravilno. Tako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti tega izvedenskega mnenja. Le-to je jasno, popolno, skladno, logično in razumljivo tudi laiku. Izvedenec je upošteval tožnikove trditve in izpovedbo o kraju in poteku škodnega dogodka, kot tudi listine in fotografije v spisu, kar je jasno razvidno iz izvedenskega mnenja, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o nasprotnem. Tudi v svojem zaslišanju je izvedenec vztrajal pri ugotovitvah v pisno podanem izvedenskem mnenju, ki jih je ob zaslišanju še dodatno pojasnil, s čimer so bili odpravljeni tudi vsi morebitni dvomi o njegovem pisno podanem mnenju. Tožnik v pritožbi izvedencu neutemeljeno očita, da ni opravil ogleda kraja škodnega dogodka, časovno potne analize in ogleda poškodovanega tožnikovega vozila, saj teh dokaznih predlogov tožnik pred sodiščem prve stopnje ni podal (ogled tožnikovega vozila pa bi bil tudi sicer nemogoč, saj ga je tožnik prodal še pred vložitvijo tožbe). Upoštevaje navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti novega izvedenca za raziskave prometnih nezgod. V skladu z drugim in tretjim odstavkom 254. člena ZPP za to ni bilo podlage. Zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, ker to za stranko pač ni ugodno, pa še ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca. Tudi sicer pa tožnik ob zaključku glavne obravnave zavrnitve dokaznega predloga s postavitvijo novega izvedenca za raziskave prometnih nezgod ni grajal, zato se na to kršitev v pritožbenem postopku niti ne more več sklicevati (286. b člen ZPP).

8. V zvezi s pritožbenim očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do najdenih sledi drugega vozila na kraju prometne nesreče, in sicer ogledala, ki je bilo fotografirano s strani policije, kar naj bi po mnenju tožnika dokazovalo, da je prišlo do zatrjevanega trka njegovega vozila z neznanim vozilom, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da okoliščina o najdenem ogledalu na kraju škodnega dogodka ni (več) odločilna, zato se sodišče prve stopnje do tega ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Izvedenec je namreč jasno in nedvomno zaključil, da ni moglo priti do trka tožnikovega vozila z neznanim vozilom na način, kot ga je zatrjeval in o njem izpovedoval tožnik, in sicer da naj bi navedeni vozili trčili zgolj z levima ogledaloma, pri čemer naj bi na cesti ostalo levo ogledalo neznanega vozila. Glede na tožnikove navedbe in izpovedbo o tem, da naj bi se nasproti vozeče neznano vozilo nahajalo čez polovico vozila na tožnikovem voznem pasu, je izvedenec zaključil, da je nemogoče, da bi se vozili dotaknili le z ogledaloma, pač pa bi v takem primeru prišlo do popolnega zadetja neznanega vozila v levi del tožnikovega vozila (do česar pa ni prišlo). O tem, kako in kdaj se je na kraju škodnega dogodka znašlo ogledalo nekega neznanega vozila, je možnih več razlag (da ga je kdo tja namerno položil, da je odpadlo s kakšnega vozila, da je prišlo do trka vozil), ki pa glede na navedene ugotovitve izvedenca niso odločilne, saj, kot rečeno, najdeno ogledalo ni posledica zatrjevanega trka tožnikovega vozila z neznanim vozilom.

9. Odločilna razloga za zaključek, da do prometne nesreče ni prišlo neodvisno od tožnikove volje oziroma da je slednji vozilo namerno poškodoval, sta že omenjena ugotovitev izvedenca, da do trka tožnikovega vozila z neznanim vozilom ni moglo priti na način, kot ga je zatrjeval in o njem izpovedoval tožnik, in nadaljnja ugotovitev izvedenca (ki temelji na fotografijah v spisu), da je tožnik s cestišča direktno zavil v desno in pri tem trčil v skalo (ali se je ob cestišču nahajala bankina ali mulda, ki ju omenja pritožba, za izvedenca ni odločilnega pomena).

10. V nadaljevanju pritožbe izpodbijani zaključek sodišča prve stopnje, da se ob trku niso sprožile zračne varnostne blazine, kot je to zatrjeval in izpovedoval tožnik (kot tudi njegov brat, ki je bil kot sopotnik zaslišan kot priča), je zgolj še dodatni razlog za prepričanje sodišča o tožnikovi neverodostojnosti glede zatrjevanega poteka škodnega dogodka. Ne glede na to, da zaključek o nesproženju zračnih varnostnih blazin ni ključni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče na obširne pritožbene navedbe odgovarja, da tožnik ni predlagal nobenega nasprotnega dokaza, ki bi omogočal zaključek o sproženju zračnih varnostnih blazin. Kot rečeno, je tožnik sporno vozilo prodal že pred vložitvijo tožbe (ogled tega vozila bi teoretično lahko pripeljal do drugačnega zaključka), zavarovanja dokazov (prvi odstavek 264. člena ZPP) pa tudi ni predlagal. Sodni izvedenec za motorna vozila, ki je za toženko izdelal izvedensko mnenje pred pravdo (ki se sicer upošteva zgolj kot del toženkine trditvene podlage), je na podlagi predhodno opravljenega ogleda tožnikovega vozila (ki ga v tej pravdi postavljeni izvedenec, kot rečeno, ni mogel opraviti) ugotovil, da so bili kabli za zračne blazine razdvojeni in poviti z izolirnim trakom. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da te dejanske trditve tožnik ni izrecno in obrazloženo prerekal. Tožnik je sicer prerekal zaključek tega pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja glede neaktiviranja zračnih varnostnih blazin, ni pa izrecno prerekal (glej drugi odstavek 214. člena ZPP) dejanske ugotovitve o razdvojenih kablih za zračne blazine in o njihovi povitosti z izolirnim trakom. Iz te neprerekane trditve, ki jo je v tej pravdi postavljeni izvedenec navajal smiselno enako, in sicer, da zračni blazini nista bili električno povezani s krmilno enoto (neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da je izvedenec v tej pravdi napačno povzel predpravdno izvedensko mnenje), je slednji obrazloženo zaključil, da ne držijo tožnikove trditve in izpovedba o sproženju zračnih varnostnih blazin.

11. Glede na vse navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).