Jedro

V zadevi gre za prisilno izterjavo terjatve Republike Slovenije (RS) do tožnice iz naslova stroškov izvršilnega postopka, ki jih je bila tožnica po sklepu sodišča dolžna povrniti nasprotni stranki, ki je bila za ta postopek upravičena do BPP, iz tega naslova pa so bila tudi izplačana proračunska sredstva. Tožnica neutemeljeno ugovarja, da izdani sklep o davčni izvršbi ni bil izdan zakonito, ker v izvršilnem naslovu kot upnik ni navedena RS. Po samem zakonu je namreč že omenjeni sklep sodišča izvršilni naslov, na podlagi katerega RS lahko predlaga in davčni organ dovoli davčno izvršbo zoper tožnico do višine stroškov, izplačanih iz naslova nudene BPP.

Tožnica ne more uspeti z ugovorom, da je terjatev, ki se izvršuje, pred izdajo sklepa o davčni izvršbi prenehala zaradi pobota s terjatvami, ki jih ima sama do nasprotne stranke. Zgolj na določbe OZ sklicujoče se stališče o dopustnosti pobota v primeru, kot je obravnavani, bi pomenilo, da se na račun namenskih sredstev za BPP urejajo medsebojna obligacijska razmerja upravičenca do BPP in nasprotne stranke, kar bi bilo v nasprotju z zakonsko ureditvijo, kot ob upoštevanju namena BPP izhaja iz določb ZBPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom z dne 13. 11. 2013 je prvostopenjski organ sklenil, da se zoper tožnico - ki je na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v A. št. I … z dne 25. 9. 2009, ki je postal izvršljiv 20. 10. 2009, dolžna plačati terjatev do nasprotne stranke po ZBPP v znesku 113,64 EUR, zamudne obresti po predlogu predlagatelja izvršbe do 1. 12. 2011 v znesku 22,54 EUR, zamudne obresti od 2. 12. 2011 do 13. 11. 2013 v znesku 20,01 EUR in nadaljnje zamudne obresti od zneska 113,64 EUR od 14. 11. 2013 do plačila, poleg tega pa še stroške izdaje tega sklepa v višini 25,00 EUR - opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnica pri banki B. d.d. in banki C. d.d., s tem, da se denarna sredstva in prilivi prenakažejo na račun pri banki B. d.d., kjer se ob upoštevanju zakonskih izvzetij in omejitev izvršbe opravi rubež denarnih sredstev do višine dolga po sklepu o izvršbi; zarubljena sredstva se prenesejo oziroma obveznosti poplačajo po vrstnem redu, navedenem v sklepu. Bankam se prepoveduje zarubljena denarna sredstva izplačati tožnici, tej pa z njimi razpolagati do plačila celotnega dolga po sklepu o izvršbi (1. točka izreka). Pritožba dolžnika oziroma ugovor banke zoper sklep ne zadrži davčne izvršbe oziroma izvršitve sklepa (2. in 3. točka izreka). Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je Državno pravobranilstvo RS, Zunanji oddelek v Č., v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) podalo predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane z izvršilnim naslovom, navedenim v izreku sklepa, ki je tožnica ni poravnala, zato je zoper njo treba začeti davčno izvršbo. V nadaljevanju so navedene določbe ZDavP-2 in Pravilnika o izvajanju tega zakona, ki so pravna podlaga za izdajo sklepa.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-498-2-491/2013 z dne 7. 11. 2014 odločilo, da se tožničini pritožbi delno ugodi ter se prvostopenjski sklep v 1. točki izreka spremeni tako, da se na vseh mestih, kjer je naveden znesek 113,64 EUR, ta nadomesti s pravilnim zneskom 112,35 EUR, spremeni se znesek zamudnih obresti po predlogu predlagatelja izvršbe do dne 1. 12. 2011 na pravilnega 21,45 EUR, znesek zamudnih obresti od 2. 12. 2011 do 13. 11. 2013 na pravilnega 19,79 EUR ter skupni znesek zamudnih obresti, obračunanih do 13. 11. 2013, na pravilnega 41,24 EUR. V preostalem delu se sklep potrdi in pritožba zavrne. Zavrne pa se tudi zahteva za povračilo stroškov postopka.

3. Drugostopenjski organ v obrazložitvi po tem, ko povzame pritožbene navedbe, ugotavlja, da se v obravnavani zadevi na podlagi 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01, 50/04, 23/08, v nadaljevanju ZBPP) prisilno izterjuje terjatev na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v A. št. I … z dne 25. 9. 2009 (v nadaljevanju sklep z dne 25. 9. 2009), po katerem je bila tožnica nasprotni stranki D.D., ki je bil upravičenec do brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), dolžna povrniti izvršilne stroške v znesku 113,64 EUR v roku 8 dni. Ko jo je Okrožno sodišče v E., Služba za BPP, s pozivom z dne 2. 2. 2011 seznanilo, da je bilo iz namenskih sredstev za BPP izplačanih 112,35 EUR, in jo zato pozvalo, naj plača ta znesek, je odgovorila, da ima sama do D.D. visoki terjatvi, s katerima se je pobotal zahtevani znesek, zato ni dolžna plačati ničesar. Pritožbeni organ ob sklicevanju na določbe 143. in 151. člena, prvega odstavka 144. člena ter prvega in tretjega odstavka 146. člena ZDavP-2 ugotavlja, da je organ prve stopnje utemeljeno začel postopek davčne izvršbe, saj so bile za to izpolnjene vse procesne predpostavke. Obstajal je veljaven izvršilni naslov - sklep Okrajnega sodišča v A. z dne 25. 9. 2009, ki je postal izvršljiv 20. 10. 2009, tožnica pa do izdaje sklepa o davčni izvršbi obveznosti ni poravnala. Izpodbijani sklep ima z zakonom predpisane sestavine, prišlo pa je, na kar v pritožbi opozarja tudi tožnica, do nepravilnosti glede višine terjanih obveznosti. V tej zvezi je predlagatelj izvršbe obrazložil, da je pravilen znesek glavnice 112,35 EUR, in posredoval nov obračun zamudnih obresti. Glede na navedeno je drugostopenjski organ spremenil izrek izpodbijanega sklepa. Ostale pritožbene navedbe pa ocenjuje kot takšne, ki na odločitev ne morejo vplivati. Pri tem se sklicuje na določbe 46. člena ZBPP, po katerih se odločba, s katero sodišče razsodi o stroških, šteje za izvršilni naslov. V tem je sicer res navedeno, da mora tožnica izvršilne stroške plačati D.D., vendar je na podlagi 46. člena ZBPP s pravnomočnostjo sklepa z dne 25. 9. 2009 (to je 20. 10. 2009) terjatev do višine stroškov, izplačanih iz naslova BPP, prešla na Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS), ki je po samem zakonu postala upnik terjatve in tako pogoji za pobot v zadevi niso podani. Tožnica torej nasproti RS ne more uveljavljati pobota v razmerju do D.D. Drugostopenjski organ po povedanem pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrne; ker je tožnica uspela le v zanemarljivem delu, pa zavrne tudi njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

4. Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu ter predlaga, da sodišče prvostopenjski sklep v zvezi z drugostopenjsko odločbo „razveljavi in odpravi“, oziroma podrejeno, razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Kot sledi iz tožbe, se z odločitvijo ne strinja v delu, glede katerega je bila pritožba zavrnjena. Najprej poudarja, da je sklep o davčni izvršbi nezakonit, ker v izvršilnem naslovu, na podlagi katerega je bil izdan, to je v sklepu Okrajnega sodišča v A. z dne 25. 9. 2009, kot upnik ni navedena RS, ampak D.D. Ta bi edini lahko zahteval od tožnice, da mu plača stroške izvršilnega postopka in predlagal izdajo sklepa o izvršbi, saj lahko predlog za izvršbo vloži le oseba, ki je izrecno navedena v izvršilnem naslovu kot upnik. Poleg tega je tožnica podala pobotni ugovor. D.D. ji je namreč dolžan bistveno več, kot je ona dolžna njemu na podlagi sklepa z dne 25. 9. 2009, kar je pojasnila že v pritožbi. Od D.D. je namreč v postopku pred Okrajnim sodiščem v A. št. I … in In ... terjala glavnico v višini 140,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2007 do plačila, v postopku pred istim sodiščem št. In ... pa glavnico v višini 1.695,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.348,19 EUR od 17. 8. 2004 do plačila, od zneska 258,77 EUR od 20. 7. 2005 do plačila in od zneska 89,03 EUR od dne 13. 1. 2006 do plačila. Ti terjatvi v času poziva Službe za BPP z dne 2. 2. 2011 še nista bili poplačani; sedaj pa je prva poplačana, druga pa ne, zato sta z D.D. 6. 12. 2013 sklenila dogovor o poplačilu, iz katerega je razvidno, da dolg D.D. do tožnice na navedeni dan znaša še 1.731,03 EUR, od 6. 12. 2013 dalje pa tečejo tudi zakonske zamudne obresti. Tožničina terjatev do D.D. je torej bistveno večja od njegove terjatve po sklepu z dne 25. 9. 2009, v času poziva Službe za BPP pa je bila še večja. Zato je tožnica sporočila, da uveljavlja pobot, saj so zanj izpolnjeni vsi pogoji, in pri tem ugovoru vztraja. V skladu z določili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) lahko namreč dolžnik v primeru cesije zoper vsakega kasnejšega upnika uveljavlja vse ugovore, ki jih ima zoper prvotnega upnika, torej lahko tožnica zoper RS kot kasnejšega upnika uveljavlja tudi pobotni ugovor, ki ga ima zoper D.D. Nikjer ni določeno, da se določila OZ v zvezi s cesijo in uveljavljanjem ugovorov v primeru, ko terjatev upravičenca do BPP preide na RS, ne upoštevajo. Tožnica tako ni dolžna plačati zneska 112,35 EUR z obrestmi ne D.D. ne RS, saj je terjatev, ki izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v A. z dne 25. 9. 2009, s pobotom prenehala. V dokaz svojih navedb poleg prvostopenjskega sklepa, svoje pritožbe in drugostopenjske odločbe predlaga (in tožbi prilaga) še sklep Okrajnega sodišča v A. št. I … z dne 25. 9. 2009 ter sklepe o izvršbi istega sodišča št. I … z dne 16. 1. 2008 in In … z dne 9. 12. 2009, skupaj s predlogi za izvršbo, dogovor o plačilu dolga z dne 6. 12. 2003 ter svoj dopis Službi za BPP glede pobota z dne 23. 2. 2011. 6. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče se strinja s sprejeto odločitvijo, to je sklepom o davčni izvršbi, kot je bil spremenjen z drugostopenjsko odločbo. Strinja se tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena, kot jih dopolni drugostopenjski organ, ter se na te razloge sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede na vsebino tožbe pa še dodaja:

9. V obravnavanem primeru gre za prisilno izterjavo terjatve Republike Slovenije do tožnice iz naslova stroškov postopka, v katerem tožnica ni uspela in je bila zato po sklepu sodišča dolžna povrniti stroške postopka nasprotni stranki, to je D.D., ki pa je bil upravičen do BPP za ta postopek, za kar je bilo iz namenskih sredstev za BPP izplačanih 112,35 EUR.

10. Po določbah ZBPP, ki jih je treba uporabiti v zadevi, in sicer v besedilu, kot je veljalo ob izdaji izpodbijanega sklepa in tudi drugostopenjske odločbe (pred uveljavitvijo ZBPP-C, Uradni list RS, št. 19/15), terjatev stranke - upravičenca do BPP proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova BPP po tem zakonu, na RS z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka (prvi odstavek 46. člena ZBPP). S prehodom terjatve na RS ta vstopi v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke - upravičenca do BPP kot upnika. Predlog za izterjavo terjatev izvrši na predlog državnega pravobranilstva pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. Pri tem se odločba, s katero sodišče razsodi o stroških, šteje za izvršilni naslov (drugi odstavek 46. člena). Glede na navedeno je torej po samem zakonu (že) sklep Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 25. 9. 2009 izvršilni naslov, na podlagi katerega RS lahko predlaga in davčni organ dovoli davčno izvršbo zoper tožnico do višine stroškov, izplačanih iz naslova D.D. nudene BPP. Tožbeni ugovor, da izpodbijani sklep o davčni izvršbi ni bil izdan zakonito, ker v izvršilnem naslovu kot upnik ni navedena RS, torej ni utemeljen. Takšno stališče izhaja že iz sodbe tega sodišča št. IV U 298/2013 z dne 21. 1. 2014. 11. Pravilno pa je po presoji sodišča tudi stališče, da tožnica v obravnavanem primeru ne more uspeti z ugovorom, da je terjatev, ki se izvršuje, pred izdajo sklepa o davčni izvršbi prenehala zaradi pobota s terjatvami, ki jih ima sama do D.D. Pri tem se tožnica sklicuje na določbe OZ, po katerih lahko dolžnik v primeru cesije zoper novega upnika uveljavlja vse ugovore, ki jih ima zoper prvotnega dolžnika, tudi pobotni ugovor. V mislih ima verjetno določbe o pobotu iz 315. člena oziroma o razmerju med prevzemnikom in dolžnikom terjatve iz 421. člena OZ. V tej zvezi je treba povedati, da OZ (glej 1. oddelek VI. poglavja) neposredno ureja le pogodbeno cesijo, to je odstop terjatve na podlagi pogodbe med prvotnim ter novim upnikom in temu primerno so oblikovane s tem povezane določbe OZ. Za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni, se določbe OZ uporabljajo, kolikor iz drugega zakona ne izhaja drugačna ureditev (prim. 1. člen OZ). V obravnavanem primeru ne gre za pogodbeni prehod terjatve na podlagi sporazuma prvotnega in novega upnika, ampak za primer zakonske subrogacije, ko terjatev iz naslova upravičencu do BPP prisojenih stroškov postopka proti nasprotni stranki po samem zakonu, to je na podlagi citiranih določb 46. člena ZBPP, že z dnem pravnomočnosti sklepa o stroških (in torej še preden je obveznost treba izvršiti) preide na RS. Pri tem je treba upoštevati, da stroški, ki so prisojeni upravičencu do BPP, niso stroški, ki bi slednjega kadarkoli dejansko bremenili, ampak jih (je) iz proračuna plača(la) RS z namenom, da se upravičencu ne glede na njegov socialni položaj omogoči uresničevanje pravice do sodnega varstva, kar je namen ZBPP (glej 1. člen). Zato je zakonska ureditev po ZBPP, ne le v določbah 46. člena ZBPP, pač tudi v nadaljnjih določbah X. poglavja o vračilu sredstev iz naslova BPP, oblikovana tako, da se iz naslova BPP izplačani stroški v proračun v čim večji meri in čim prej tudi povrnejo, saj to omogoča nadaljnje financiranje BPP in s tem sodno varstvo strankam, ki so v takšnem socialnem položaju, da teh stroškov same ne zmorejo. Zgolj na določbe OZ sklicujoče se stališče o dopustnosti pobota v primeru, kot je obravnavani, ki ne upošteva zakonske ureditve po ZBPP, bi pomenilo, da se s pobotom zniža oziroma preneha obveznost tožnice iz naslova stroškov postopka, v katerem ni uspela, hkrati pa za enak znesek preneha tudi obveznost upravičenca do BPP v razmerju do tožnice, pri tem pa se znesek, izplačan iz naslova stroškov upravičencu nudene BPP, v proračun ne povrne. Povedano drugače, takšno stališče bi pomenilo, da se na račun namenskih sredstev za BPP urejajo medsebojna obligacijska razmerja upravičenca do BPP in nasprotne stranke (poravnavajo njune medsebojne obveznosti), to pa je v nasprotju z zakonsko ureditvijo, kot ob upoštevanju namena BPP sledi iz določb ZBPP. Zato je tudi po presoji sodišča pravilno stališče, da glede na zakonsko ureditev po ZBPP pobot v primeru, kot je obravnavani, ni mogoč. Takšno stališče je to sodišče implicitno zavzelo že v sodbi št. I U 1311/2013 z dne 3. 9. 2013. Po mnenju sodišča takšno razlago potrjuje tudi z novelo ZBPP-C spremenjeno besedilo 46. člena ZBPP, iz katerega sedaj povsem jasno izhaja, da sodišče odloči o višini in obsegu stroškov, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do BPP, povrniti v korist proračuna RS.

12. Tožbenim ugovorom sodišče tako ni moglo slediti. Glede višine terjanih obveznosti tožnica po tem, ko drugostopenjski organ v tem pogledu spremeni sklep o davčni izvršbi, ugovorov v tožbi nima.

13. Po navedenem je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 (I. točka izreka).

14. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave in izvajanja predlaganih dokazov, ker dejstva, ki so glede na pravno stališče sodišča o uporabi materialnega prava pomembna za odločitev, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

15. Odločitev o stroških postopka (II. točka izreka) temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.