Jedro

Po določbi 371. člena ZOR terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. V členih od 372. do 380. člena ZOR so izrecno naštete terjatve, ki zastarajo v posebnih zastaralnih rokih. Med njimi ni terjatev, ki izvirajo iz delovnega razmerja, saj delovno razmerje ne nastane - kot prej povedano - na podlagi pogodbe civilnega prava, temveč nastane s pogodbo, ki jo urejajo delovnopravni predpisi.

ZTPDR, ZDR in ZOR so namreč predpisi, ki imajo v hiearhiji pravnih aktov enako veljavo. Ker v nobenem od njih ni določen za terjatve delavcev iz delovnega razmerja krajši zastaralni rok od splošnega, velja za te terjatve petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR.

Če pa glavna terjatev - kot v obravnavanem primeru - preneha z izpolnitvijo, so zastarane kot je pravilno presodilo pritožbeno sodišče, zamudne obresti kot občasne terjatve v treh letih od dospelosti vsakega posameznega mesečnega obračuna obresti od razlike plač.

Izrek

1) Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

2) Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo skrčenemu tožbenemu zahtevku in zavezalo toženo stranko, da plača tožnici iz naslova zamudnih obresti znesek 194.551,88 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.12.1997 dalje in ji povrne stroške postopka v znesku 58.739,00 SIT. Sodišče je svojo odločitev oprlo na določbo 369. člena zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 45/89 in 57/89 - ZOR), ker s plačilom dolžne glavnice uveljavljane zamudne obresti niso izgubile akcesorne narave. Zato glede njihovega zastaranja ni mogoče upoštevati posebnega zastaralnega roka iz 1. odstavka 372. člena ZOR.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Sprejelo je stališče, da zastarajo zamudne obresti v roku iz 369. člena ZOR samo v primeru, ko je glavna terjatev zastarana. V obravnavanem primeru, ko je glavna terjatev ugasnila zaradi izpolnitve, pa je po stališču drugostopnega sodišča uporabiti zastaralni rok iz 372. člena ZOR. Hkrati je poseglo v stroškovni izrek tako, da je tožečo stranko zavezalo k plačilu stroškov pritožbe tožene stranke, ki sama trpi svoje stroške pred sodiščem prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da ne razlikuje med stranskimi in občasnimi terjatvami. Tožeča stranka iztožuje razliko plače po kolektivni pogodbi, kar predstavlja glavno terjatev, obresti pa so stranska terjatev, ki deli usodo glavne terjatve tako glede utemeljenosti kot glede zastaranja. Določba 372. člena ZOR se po mnenju revizije nanaša le na tiste obresti, ki pridobijo relativno samostojnost in se kot take same iztožujejo. Zato predstavljajo občasno terjatev, ki ni odvisna od plačila glavnice. Po pravni presoji sodišča druge stopnje bi morala tožeča stranka v roku treh let vložiti tožbo za izplačilo zakonitih zamudnih obresti, čeprav še ni bila ugotovljena višina in utemeljenost glavne terjatve, ki zastara v splošnem zastaralnem roku petih let. Če pa je pritožbeno sodišče za svojo odločitev že uporabilo določbo 1. odstavka 372. člena ZOR, bi moralo upoštevati tudi določbo 279. člena ZOR in priznati tožnici pravico do zamudnih obresti od zapadlih občasnih denarnih dajatev. Revidentka opozarja tudi na dejstvo, da je tožena stranka dne 8.3.1996 v dopisu tožeči stranki pripoznala svoj dolg, kar pomeni po določbi 366. člena ZOR odpoved zastaranju. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka pa vidi revizija v nepravilni odločitvi o stroških postopka. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi prvostopno sodbo.

Revizija je bila skladno določbi 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP/77, ki jo je glede na prehodno določbo 498. člena zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija je utemeljena zaradi naslednjih razlogov: Ob preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, na katero mora paziti po uradni dolžnosti.

Utemeljena je graja zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi. Tožeča stranka je dne 5.9.1996 vložila tožbo na plačilo razlike v plači za čas od septembra 1990 do decembra 1994 v znesku 137.243,80 SIT z zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih razlik od izplačilnega dne dalje. Tožena stranka je dne 4.12.1997 tožnici izplačala znesek 392.137,19 SIT, v katerem naj bi bila z zneskom 107.311,00 SIT zajeta v okviru petletnega zastaralnega roka iz 371. člena ZOR nezastarana glavnica in 284.826,19 SIT iz naslova zahtevanih zakonitih zamudnih obresti, ki niso zastarale v okviru 1. odstavka 372. člena ZOR. Tožeča stranka je zato v skladu s 313. členom ZOR dne 13.1.1998 skrčila svoj tožbeni zahtevek na plačilo zneska 194.551,88 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od 5.12.1997 dalje do plačila.

Ker je tožeča stranka zaradi med postopkom plačanega zneska 392.137,19 SIT skladno določilu 3. odstavka 191. člena ZPP/77 skrčila svoj tožbeni zahtevek na plačilo 194.551,88 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.12.1997 dalje, pri čemer se je izrecno sklicevala na določbo 313. člena ZOR (list. št. 13, 16, 27), bi moralo sodišče za pravilno uporabo določb zakona o obligacijskih razmerjih, to določilo uporabiti. Po 313. členu ZOR se v primeru, kadar dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, ti vračunajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Ker med strankama ni bil dogovorjen drugačen način vračunanja izpolnitve tožene stranke, to ob uporabi določila iz 313. člena ZOR pomeni, da je bil z zneskom 392.137,19 SIT poravnan le del zamudnih obresti, ki so na dan 4.12.1997 po navedbah tožeče stranke znašale 479.378,07 SIT, glavnica (107.311,00 SIT) pa sploh ne. Zato bi sodišče druge stopnje, ki je sprejelo kot pravilno materialnopravno izhodišče prvostopne sodbe petletni splošni zastaralni rok za zastaranje glavne terjatve tožnice, že ob uporabi 313. člena ZOR moralo ugoditi tožbenemu zahtevku iz naslova glavnice v višini 107.311,00 SIT.

Obe nižji sodišči se z vprašanjem časa, potrebnega za zastaranje terjatev, ki izvirajo iz delovnega razmerja nista posebej ukvarjali (saj je bil s strani tožene stranke nesporen petletni rok), čeprav je od odgovora nanj odvisna pravilna uporaba zakonskih določb o teku zastaralnih rokov za zamudne obresti.

Zakon o zastaranju terjatev (Uradni list FLRJ, št. 40/53 in 57/54) je v 21. členu določal krajši zastaralni rok dveh let od splošnega desetletnega, predpisanega v 14. členu, za terjatve, ki izvirajo iz določenih pravnih opravil, med drugim za terjatve delavcev, nameščencev in uslužbencev iz delovnega razmerja (1. alinea 1. odstavka). Ta določba je bila povzeta v 584. oziroma 608. členu prečiščenega besedila zakona o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/76 in 85/87 - ZZD), s katerim je bilo določeno, da se za zastaranje zahtevkov iz 1. odstavka tega člena (plačilo osebnega dohodka in druge terjatve delavca iz delovnega razmerja, odškodnina za škodo, povzročeno s kršitvijo samoupravnega sporazuma, denarne odškodnine iz 2. odstavka 578. oziroma 604. člena tega zakona in izpolnitve drugih individualnih obveznosti, katerih predmet je določena dajatev ali storitev, ki se da oceniti v denarju) smiselno uporabljajo splošne določbe o zastaranju terjatev s tem, da ti zahtevki zastarajo v treh letih.

Niti zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) niti zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) ne določata več zastaralnih rokov za denarne terjatve, ki izvirajo iz delovnega razmerja. Pač pa predpisujeta - ZTPDR v 2., 11. in 88. členu ter ZDR v 11. in 135. členu - obveznost sklenitve pisne pogodbe o zaposlitvi, s katero se delodajalec in delavec v skladu s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom dogovorita o tistih pravicah in posebnostih, ki se nanašajo na delovno mesto, za katero delavec sklepa delovno razmerje. Eden izmed bistvenih elementov vsebine pogodbe o zaposlitvi je tudi plača za opravljeno delo (osebni dohodek, zaslužek, prihodek). Pravica do plače sicer ni ustavna pravica, kot splošno človekovo pravico pa jo navaja Splošna deklaracija o človekovih pravicah (23. člen) in posebej tudi Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (7. člen). Zakon zagotavlja delavcem za delo osebni dohodek (plačo) v skladu s splošnim aktom, usklajenim s kolektivno pogodbo in zakonom (1. odstavek 49. člena ZTPDR) ter pravico do zajamčene plače (51. člen). Višina osnovne plače, dodatkov in nadomestil je, kot prej povedano, ena od bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi.

Pogodba o zaposlitvi je sicer pogodba delovnega prava, pri kateri je zaradi javnopravnih omejitev z namenom zaščite pogodbeno šibkejše stranke - delojemalca - omejeno temeljno načelo svobode urejanja razmerij med strankama. Kljub zakonskim omejitvam delovnega razmerja, ki se nanašajo na posamezne elemente vsebine pogodbe, prenehanje njene veljavnosti in podrejenosti delojemalske strani tega razmerja - ki pomenijo bistveno odstopanje od obligacijskih razmerij, je nujno za nekatera vprašanja, ki niso urejena v delovnopravnih predpisih, uporabiti določbe ZOR. Tako je pritrditi pravnemu stališču obeh sodišč, da se je glede civilnopravnih učinkov zastaranja (sicer le glede zamudnih obresti) opreti na določbe 4. oddelka IV. poglavja ZOR. Te določbe pa je upoštevati tudi pri presoji vprašanja zastaranja in njegovih pravnih posledic za terjatve iz delovnega razmerja kot glavnega zahtevka.

Po določbi 371. člena ZOR terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. V členih od 372. do 380. člena ZOR so izrecno naštete terjatve, ki zastarajo v posebnih zastaralnih rokih. Med njimi ni terjatev, ki izvirajo iz delovnega razmerja, saj delovno razmerje ne nastane - kot prej povedano - na podlagi pogodbe civilnega prava, temveč nastane s pogodbo, ki jo urejajo delovnopravni predpisi. Zato bi moral zakonodajalec, če je želel za terjatve iz delovnega razmerja izključiti veljavo splošnega zastaralnega roka v teh, specialnih predpisih kasnejše pravne veljave, določiti izjemo od pravila iz 371. člena ZOR.

ZTPDR, ZDR in ZOR so namreč predpisi, ki imajo v hiearhiji pravnih aktov enako veljavo. Ker v nobenem od njih ni določen za terjatve delavcev iz delovnega razmerja krajši zastaralni rok od splošnega, velja za te terjatve petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Tak zaključek izhaja iz načela koherentnosti pravnih norm, pri čemer je opozoriti tudi na določbo 3. odstavka 376. člena ZOR. Po tej določbi zastarajo odškodninske terjatve za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, v času določenem za zastaranje te obveznosti in torej ne v rokih, določenih za odškodninske terjatve, nastale iz nepogodbenih (deliktnih) škod. To pomeni, da škoda nastala s kršitvijo pogodbenih obveznosti praviloma zastara v petih letih, če ni za posamezne primere z zakonom določen poseben čas.

Zato je pritrditi pravilni presoji obeh sodišč, da za terjatev tožnice zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi velja splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Zataranje začne teči od trenutka, ko je tožena stranka ravnala v nasprotju s pogodbeno obveznostjo.

Tožeča stranka je torej v tožbi uveljavljala zahtevek na izplačilo zamudnih obresti kot stransko terjatev, ki glede zastaranja sicer res deli usodo glavne terjatve, vendar je določbo 369. člena ZOR razlagati dobesedno. Stranske terjatve zastarajo obenem z glavno terjatvijo samo takrat, če je zastarala tudi glavna terjatev, če pa je glavna terjatev prenehala na drugačen način, zastarajo stranske terjatve v svojem zastaralnem roku, to je v roku, v katerem zastarajo občasne terjatve. Po določbi 1. odstavka 372. člena ZOR zastarajo občasne terjatve v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve, bodisi, da gre za stranske občasne terjatve, to je terjatve obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica. Za pojem občasne terjatve torej ni odločilno, ali gre za stransko akcesorno obveznost ali za obveznost (glavno), iz katere se črpa sama pravica. Zakon torej loči zastaranje same pravice, iz katere izvira občasna terjatev (1. odstavek 373. člena), od zastaranja same občasne terjatve, ki izhaja iz navedene pravice (1. odstavek 372. člena). To pomeni, da pravica sama zastara v splošnem zastaralnem roku, to je v petih letih, ki se računa od dneva, ko je zapadla najstarejša neizpolnjena terjatev, po kateri dolžnik ni izvršil nobene dajatve več. V takem primeru izgubi upnik pravico ne samo zahtevati bodoče občasne dajatve, temveč tudi pravico terjati občasne dajatve, ki so zapadle pred zastaranjem (373. člen ZOR). Zamudne obresti kot stranske terjatve zastarajo, ko zastara tudi glavna terjatev samo kadar glavna terjatev dejansko zastara (369. člen).

Če pa glavna terjatev - kot v obravnavanem primeru - preneha z izpolnitvijo, so zastarane kot je pravilno presodilo pritožbeno sodišče, zamudne obresti kot občasne terjatve v treh letih od dospelosti vsakega posameznega mesečnega obračuna obresti od razlike plač. Zastaralni rok iz 1. odstavka 372. člena se namreč uporablja tudi takrat, kadar glavnica, na katero so obračunane zamudne obresti zastara v krajšem ali daljšem roku od treh let. Pravilo iz 369. člena ZOR, da z zastaranjem glavne terjatve zastarajo tudi postranske terjatve, se ne uporablja, kadar so za stranske terjatve določeni krajši zastaralni roki. Stranska terjatev kot v obravnavanem primeru lahko torej zastara že pred glavno terjatvijo, saj zakon v 1. odstavku 372. člena to posebej določa. Takšna sistemska razlaga sledi iz načela koherentnosti pravnih norm in umestitve določbe 369. člena ZOR med splošne določbe, ki urejajo zastaranje. Po določbi 360. člena pa se zastaranje nanaša na pravico zahtevati izpolnitev obveznosti, ne na samo terjatev. Z zastaranjem namreč preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti in nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval njeno izpolnitev, zato je normo iz 369. člena razlagati v zvezi z določbo 372. člena, ki je uvrščena v drugi odsek 4. oddelka (z naslovom "Čas, ki je potreben za nastaranje") in ne v splošne določbe - in z drugim odstavkom 360. člena ZOR, to je kot pretek časa, ki je potreben za zastaranje. To je pomembno zato, ker 369. člen ZOR ne določa začetka teka zastaralnega roka za plačilo zamudnih obresti, ampak le njegovo prenehanje, z zastaranjem glavne terjatve so zastarane tudi stranske terjatve.

Zato revizija zmotno trdi, da je mogoče zamudne obresti uveljavljati samostojno šele, ko je glavnica plačana. Zamudne obresti so le glede nastanka (277. člen) in zastaranja (369. člen) akcesorne glavni terjatvi. Ko nastanejo, so samostojne in upnik lahko z njimi prosto razpolaga (lahko naprimer plačilo le-teh dolžniku odpusti in se zadovolji le s plačilom glavnice). Zato dan plačila glavnice ne more biti odločilen za nastanek terjatve na plačilo zamudnih obresti.

Začetek zastaranja terjatve za plačilo zamudnih obresti je zato v obravnavanem primeru izenačen z dnevom, kot je začetek zastaranja glavne terjatve - to je dan po zapadlosti posameznih mesečnih razlik v osebnem dohodku - in se je iztekel v okviru zakonitega zastaralnega roka treh let po 1. odstavku 372. člena ZOR, od zapadlosti vsake posamezne terjatve.

Zato je sodišče druge stopnje ob ugotovitvi, da je tožena stranka med postopkom izpolnila obveznost plačila glavne terjatve sprejelo pravilno pravno presojo, da je za zamudne obresti uporabiti zastaralni rok iz 372. člena ZOR. Ker pa pri svoji odločitvi ni uporabilo določbe 313. člena ZOR, na katero se je tožeča stranka ves čas postopka izrecno sklicevala, je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in izpodbijano sodbo na podlagi določbe 2. odstavka 395. člena ZPP/77 razveljavilo.

Izrek o stroških je revizijsko sodišče sprejelo na podlagi 3. odstavka 166. člena ZPP/77. Določbe ZPP/77, ZOR in ZTPDR je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).