Jedro

Po 5. členu zakona o matičnih knjigah (Ur. l. SRS, št. 2/87) rojstvo otroka treba vpisati v rojstno knjigo matičnega območja, kjer je kraj, v katerem je otrok rojen. Rojstvo v tujini rojenega otroka, ki je slovenski državljan, se praviloma vpiše v matično knjigo diplomatskega ali konzularnega predstavništva RS v tujini, v matično knjigo na območju RS pa le, če se oseba, na katero se vpis nanaša, za stalno naseli v RS in takšen vpis zahteva.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je priznalo odločbo Okrožnega sodišča v Haelsingborgu z dne 17.6.1961, opr. št. T 1741/1959, s katero je bilo ugotovljeno, da je treba nasprotnega udeleženca B.Č. šteti za očeta predlagateljice, rojene 6.5.1959, in da mora nasprotni udeleženec zanjo plačevati preživnino do njenega 17. leta po 85 švedskih kron na mesec.

Proti temu sklepu je vložil pritožbo nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z izrekom priznane sodbe. Po švedskem pravu se določi le "krušni oče" in ne "naravni" oče in za takšnega očeta nastane le preživninska obveznost. Sodišče prve stopnje bi zato moralo opraviti poizvedbe glede vsebine tujega prava. Izpodbijani sklep je nadalje v nasprotju s 86. členom kolizijskega zakona. Nasprotnemu udeležencu niso bili vročeni ne tožba ne vabilo za glavno obravnavo ne sodba. Dokazno breme o nasprotnem nosi predlagateljica. Listino, ki jo je predlagateljica predložila kot dokaz o prejemu navedenih pisanj, nasprotni udeleženec ni podpisal. Sicer pa sodišče tega dokaza ni vročilo pooblaščencu in se tako udeleženec o tem ni mogel izjasniti. Da listine ni on podpisal, izhaja tudi iz dejstva, da tam, kjer naj bi mu bila pisanja vročena, sploh ni bival. Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno štelo, da pomeni zapis na sodbi, da pritožba ni bila vložena, potrdilo o njeni pravnomočnosti. Da s tem ni izkazana pravnomočnost, kaže tudi datum zaznamka, ki je bil zapisan 10 dni po izdaji sodbe. Sodba bi morala biti vročena po diplomatski poti prek Beograda, kar je v tako kratkem času nemogoče. Zato nasprotni udeleženec predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlagateljica je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev. Pritožba je utemeljena.

Priznanje odločbe tujega sodišča v zadevah, ki se nanašajo na osebno stanje (status), je upravičen zahtevati vsakdo, ki ima za to pravni interes (6. odstavek 101. člena zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih - ZMZP, Ur.l. SFRJ, št. 43/82, p. 72/82). Predlagateljica je v predlogu navedla le, da ni vpisana v matično knjigo Mesta Ljubljane kot hčerka nasprotnega udeleženca. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je po 5. členu zakona o matičnih knjigah (Ur. l. SRS, št. 2/87) rojstvo otroka treba vpisati v rojstno knjigo matičnega območja, kjer je kraj, v katerem je otrok rojen. Rojstvo v tujini rojenega otroka, ki je slovenski državljan, se praviloma vpiše v matično knjigo diplomatskega ali konzularnega predstavništva RS v tujini, v matično knjigo na območju RS pa le, če se oseba, na katero se vpis nanaša, za stalno naseli v RS in takšen vpis zahteva. Drugače velja le v primeru, če vpis v matično knjigo pristojnega diplomatskega ali konzularnega predstavništva ni bil opravljen. Iz predloga ni razvidno ali je predlagateljica slovenska državljanka ali ne in tudi ne druga za vpis pomembna dejstva.

Pa tudi če bi bila ta dejstva podana, bi bil predlagateljičin pravni interes, ob doslej ugotovljenih dejstvih, še vedno vprašljiv. Preživninska obveznost je po podatkih iz sodbe že prenehala. Glede ostalih posledic ugotovljenega očetovstva pa bi sodišče prve stopnje moralo najprej ugotoviti, kakšno pravno naravo ima odločba o ugotovitvi očetovstva po švedskem pravu. Šele ugotovitev, da so posledice takšne sodne odločbe v švedskem pravu enake, kot v slovenskem, da torej ureja ne le preživninsko obveznost domnevnega očeta, temveč tudi status, bi morebiti obstajal interes za priznanje. Ta pravni interes mora predlagateljica izkazati. Sodišče prve stopnje je kršilo 6. odstavek 101. člena ZMZP, ker se s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo.

Sodišče prve stopnje je nadalje kršilo 87. člen ZMZP. Po tej določbi je predlogu za priznanje tuje sodne odločbe potrebno priložiti odločbo tujega sodišča in potrdilo pristojnega tujega sodišča o pravnomočnosti te odločbe po pravu države, v kateri je bila izdana. Predlagateljica je v tej zadevi predložila fotokopijo odločbe tujega sodišča. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tuja sodna odločba sposobna za obravnavanje, če je predložena v izvirniku ali prepisu, ki je enakovreden izvirniku. Fotokopija ima po zakonu o overitvi podpisov, pisave in prepisov (Ur.l. SRS, št. 29/72) status prepisa. Prepis pa, če naj bo enakovreden izvirniku, mora biti overjen. Overjen mora biti po pravu države, ki je listino izdala. Če gre za tujo javno listino, ki jo je izdala država, ki ni članica haaške konvencije o odpravi legalizacije tujih javnih listin (Ur.l. FNRJ - MP, št. 10/62, akt o notifikaciji nasledstva Ur.l. RS, št. 24/92 in 2/93 - MP 1/93), pa je za njeno uporabo na območju Republike Slovenije potrebno tudi, da jo je overilo Ministrstvo za zunanje zadeve RS ali pa diplomatsko ali konzularno predstavništvo države izvora (3. člen zakona o legalizaciji listin v mednarodnem prometu, Ur.l. SFRJ, št. 6/73). Navzočnost dveh prič pri fotokopiranju izvirnika zato ne zadošča. Določba 87. člena ZMZP je bila končno kršena tudi s tem, ko je sodišče prve stopnje zaznamek na odločbi, da pritožba ni bila vložena, brez nadaljnjega ugotavljanja štelo za dokaz o pravnomočnosti odločbe. Na odločbah švedskih sodišč, ki jih obravnava sodišče v postopku za priznanje tuje sodne odločbe, se praviloma nahaja potrdilo o pravnomočnosti. Švedsko pravo torej pozna institut pravnomočnosti.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenih procesnopravnih in materialnopravnih pomanjkljivosti prvostopni sklep razveljavilo in zadevo vrača prvostopnemu sodišču v nadaljnji postopek (369. člen ZPP v zvezi s 37. členom zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo najprej ugotoviti, ali ima predlagateljica sploh pravni interes za predlog na priznanje in jo v ta namen pozvati, da predlog ustrezno dopolni. Če bo interes izkazala, bo morala predložiti izvirnik ali odpravek odločbe, ki bo enakovreden izvirniku in potrdilo o pravnomočnosti. Šele nato bo o predlogu lahko ponovno odločalo.

Nima pa nasprotni udeleženec prav, ko dokazno breme o nepravilnostih v postopku pred tujim sodiščem vali na predlagateljico. Kršitve se upoštevajo le na ugovor. Tisti, ki ugovarja, pa mora svoje trditve tudi dokazati (1. odstavek 88. člena ZMZP). V tem primeru torej nasprotni udeleženec. Pri tem pritožbeno sodišče še opozarja, da iz podatkov v spisu ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje preverilo pristnost njegovega pooblastila. V spisu je le fotokopija pooblastila s fotokopiranim podpisom nasprotnega udeleženca, kar po 1. odstavku 97. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP ni pooblastilo.

Določila nekdanjih zveznih predpisov, na katerih temelji odločitev vrhovnega sodišča, so bila uporabljena na podlagi ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I) v povezavi s 1. členom ustavnega zakona za izvedbo ustave (Ur.l. RS, št. 33/91-I).