Jedro

Uporaba javnega prevoza terja neprimerno večjo aktivnost tožnice in njenih otrok, traja dlje časa ter je bistveno bolj naporna. Na takšen način pa se bistveno zniža kvaliteta življenja tožnice (kakor tudi njenih otrok), zaradi česar ji po mnenju pritožbenega sodišča v okoliščinah konkretnega primera nastaja težko nadomestljiva škoda. Tudi grožnje ter samovoljni odvzem posesti avtomobila (celo v času, ko je bil dogovorjen prevzem otrok), ki je tožnici popolnoma onemogočil njegovo uporabo, bi lahko opredelili kot uporabo sile iz 272. člena ZIZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožnice za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je poleg obstoja verjetnosti terjatve z ustrezno verjetnostjo izkazala tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ter da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Sodišče prve stopnje je v svoji obrazložitvi povsem predrugačilo navedbe tožnice. V navedbah je iskalo razloge za zavrnitev njenega predloga za izdajo začasne odredbe in spregledalo, da se predmetni postopek ne nanaša na varstvo lastninske pravice, delitev skupnega premoženja zakoncev, dodelitev otrok v varstvo in vzgojo ali določitev stikov, ampak na zagotavljanje (začasnega) posestnega varstva tožnice s ciljem ohranitve zadnje mirne posesti. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem obstoja verjetnosti, da bi bilo posestno varstvo tožnice zaradi odtujitve avtomobila toženih strank oteženo, temveč se je presoji tega vprašanja izognilo z argumentom, da med tožnico in prvim tožencem še ni zaključen postopek razveze in delitve skupnega premoženja. Toženi stranki sta večkrat grozili tožnici, da ji bosta onemogočila nadaljnjo posest na stvareh (premičninah in nepremičninah), ki predstavljajo skupno premoženje zakoncev. Prvi korak k uresničevanju teh groženj je bil storjen s protipravnim posegom v zadnjo mirno posest tožnice na predmetnem avtomobilu. Ravno v takšnih situacijah, kot je predmetna, je ključnega pomena, da se zavaruje zadnje posestno stanje in onemogoča protipravno in samovoljno jemanje posesti predmetov iz skupnega premoženja. Glede nevarnosti za nastanek težko nadomestljive škode sodišče prve stopnje prihaja v nasprotje z lastnimi navedbami. Po eni strani ugotavlja, da je uporaba osebnega avtomobila enostavnejša v primerjavi z uporabo sredstev javnega prevoza, po drugi strani pa te ugotovitve ne aplicira na konkretni položaj tožnice, ki dnevno opravlja nadpovprečno veliko razdaljo do delovnega mesta in nazaj ter na poti do delovnega mesta in nazaj spotoma odda in pobere mladoletna otroka iz šole. Tožnica je izpostavila, da nujno potrebuje odtujeni avtomobil za usklajevanje družinskega in poslovnega življenja. Sodišče tudi ni upoštevalo, da ima prvi toženec drug avtomobil, zaradi česar spornega avtomobila ne potrebuje. Tožnici je znano, da sporni avtomobil ves čas stoji in se ne uporablja. Toženec namreč v tem času nikoli ni prišel k tožnici po otroka s spornim avtomobilom, ampak z avtomobilom, ki ga ves čas uporablja.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je vložila tožbo zaradi motenja posesti. Obenem s tožbo je predlagala izdajo tako imenovane regulacijske začasne odredbe.1

6. V tem sporu so brezpredmetna pravna naziranja prvega sodišča o premoženjsko pravnih razmerjih med zakoncema in o delitvi njunega skupnega premoženja.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica izkazala verjeten obstoj terjatve, torej je izkazala, da je bila izključni neposredni posestnik spornega avtomobila, ki ga je vsakodnevno uporabljala, predvsem za pot na delovno mesto in vrnitev domov ter za usklajevanje drugih družinskih dejavnosti, ocenilo pa je, da ni niti s stopnjo verjetnosti izkazala obstoja grozeče sile ali težko nadomestljive škode ter nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

8. Regulacijska začasna odredba v skladu s sodno prakso ni namenjena zavarovanju terjatve oziroma možnosti njene učinkovite izterjave, temveč začasni ureditvi spornega pravnega razmerja. Gre torej le za varstvo obstoječega stanja pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile) ali nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode, zato so pritožbene navedbe o obstoju nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, nepotrebne.

9. Sodišče prve stopnje meni, da pogoj iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode) ni bil izpolnjen, ker lahko tožnica uporabo osebnega avtomobila nadomesti z uporabo javnih prevoznih sredstev, s čimer se pritožbeno sodišče ne strinja. V konkretnem primeru je tožnica izpostavila, da mora zaradi oddaljenosti delovnega mesta od kraja bivanja dnevno prevoziti več kot 120 km, ob dejstvu, da mora na poti na delovno mesto in nazaj spotoma v oz. iz šole oddati in pobrati še oba mladoletna otroka. Tožnica torej s pomočjo osebnega avtomobila usklajuje delovne obveznosti ter obveznosti, povezane z družinskim življenjem, zaradi česar se pritožbeno sodišče strinja s pritožbeno navedbo, da javni prevoz za tožnico ne predstavlja enakovredne alternative za osebni avtomobilski prevoz, predvsem zaradi specifične tožničine potrebe po mobilnosti zaradi oddaljenosti njenega delovnega mesta od kraja bivanja ter prevozov otrok v osnovno šolo in na obšolske dejavnosti. Uporaba javnega prevoza terja neprimerno večjo aktivnost tožnice in njenih otrok, traja dlje časa ter je bistveno bolj naporna. Na takšen način pa se bistveno zniža kvaliteta življenja tožnice (kakor tudi njenih otrok), zaradi česar ji po mnenju pritožbenega sodišča v okoliščinah konkretnega primera nastaja težko nadomestljiva škoda. Tudi grožnje ter samovoljni odvzem posesti avtomobila (celo v času, ko je bil dogovorjen prevzem otrok), ki je tožnici popolnoma onemogočil njegovo uporabo, bi lahko opredelili kot uporabo sile iz 272. člena ZIZ (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 2/94).

10. Ker o izdaji začasne odredbe prvič ne more odločati pritožbeno sodišče, saj bi bil s tem onemogočen ugovorni postopek, je bilo potrebno pritožbi ugoditi ter izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena, v zvezi s prvim odstavkom 355. člena, in 366. člen ZPP).

11. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati pravilno materialnopravno izhodišče ter ponovno presoditi, ali in v katerem obsegu je izdaja začasne odredbe umestna.

1 Materialnopravne predpostavke v primerih, ko upnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero želi začasno urediti sporno pravno razmerje, so obstoj ali verjeten nastanek terjatve (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) in ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ter tako imenovana reverzibilnost.