Jedro

Sodišče je pravilno zavrnilo rezultate poligrafskega testiranja z utemeljitvijo, da gre za nezanesljiv dokaz. Upoštevalo je, da je tožnik testiranje opravil, ker v notranji preiskavi pri toženki ni želel ničesar prikrivati. Da gre v splošnem za nezanesljiv dokaz, izhaja iz stališč sodne prakse.

Pravilna je presoja sodišča, da dejanske ugotovitve ne predstavljajo celovitega in zaključenega kroga na podlagi posrednih dokazov, ki bi logično nujno imeli za posledico potrditev zatrjevanj toženke, da je bil prav tožnik tisti, ki je sodeloval pri prevozu in odtujitvi „big bag“ vreče s kovino niklja, in ne bi omogočali razumnih pomislekov oziroma izključevali možnosti drugačne presoje. Toženka, na kateri je tudi dokazno breme (drugi odstavek 84. člena ZDR-1), ni dokazala obstoja kršitev delovnih obveznosti tožnika (z znaki kaznivega dejanja) v zvezi z očitkom udeležbe oziroma sodelovanja pri odtujitvi niklja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 1. 2022 in da tožniku delovno razmerje pri toženki še vedno traja ter ugodilo zahtevku za reintegracijo in reparacijo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo polovice plače za mesec februar 2021 v višini 680,50 EUR z obrestmi. Toženki je naložilo, da tožniku povrne 2.471,60 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. Odločilo je, da je toženka zavezanec za plačilo sodne takse.

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP uveljavlja v povezavi z zavrnitvijo dokaznih predlogov in posledično podano dokazno oceno. Navaja, da sodišče ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza in ni medsebojno primerjalo vseh dokazov, s čimer je kršilo 8. člen ZPP. Vsi dokazi skupaj nedvomno tvorijo trden indični krog, česar sodišče ni upoštevalo. Tožniku očita udeležbo pri kaznivem dejanju tatvine, ker je sodeloval pri odtujitvi niklja. Sodišče pri dokazni oceni ni upoštevalo, da se je tožnik zagovarjal, da vreče z nikljem ni prevažal, na zaslišanju pa se ni mogel spomniti, ali jo je prevažal. Iz poročila o poligrafskem testiranju izhaja, da tožnik ni odgovoril po resnici na vprašanje, ali je 8. 4. 2021 po 20. uri z viličarjem prevažal vrečo s kovino nikelj. Do teh nasprotnih dokazov glede prevažanja vreče se sodišče ni opredelilo. Izpostavlja ugotovitev sodišča, da tožnik ni prerekal samega poteka dogajanja. Po stališču pritožbe ni mogoče, da neudeležena oseba ve, kako je 8. 4. 2021 potekal prevoz viličarja z vrečo niklja. Z navedeno ugotovitvijo sodišče prihaja samo sebi v nasprotje. Zmoten je zaključek sodišča, da na posnetkih nadzornih kamer ni tožnik, pri čemer ni upoštevalo ostalih listin in izjav. Nasprotuje tudi zaključku, da posamezni delavci ne vračajo iztrošenih čelad, zato naj bi jih bilo več v uporabi. Z listinami je dokazala, da so bili v času prevoza niklja z viličarjem na delu samo trije delavci, ki so imeli belo čelado, pri čemer je le tožnik v nočni izmeni vozil viličarja, kar vse je sodišče spregledalo. Ni nobene podlage za zaključek sodišča, da lahko delavci uporabljajo iztrošene čelade, ker jih drugi delavci niso vrnili. Sodišče ni upoštevalo izpovedi A. A., da ne ve, kje se je nahajal tožnik v času prevoza niklja in da z njegovega delovnega mesta ni mogoče videti, ali je tožnik v pisarni. Prav tako ni upoštevalo pravil toženke o menjavi delovne opreme. Nelogično je, da bi bil vzpostavljen sistem zadolževanja, če na drugi strani ne bi bilo razdolževanja. V zvezi s tem je tožnik prilagajal svoje izjave. Sodišče ni upoštevalo izpovedi B. B. in C. C., da sta na posnetkih v notranji preiskavi prepoznala tožnika. Navaja, da ima v svojih prostorih boljšo tehnologijo kot sodišče in je posnetke lahko tudi približala. V nasprotju z listinami in izpovedmi prič je zaključek sodišča, da je tožnik v nočni izmeni 8. 4. 2021 sodeloval pri pripravi ponovce. Sodišče ni pravilno in natančno preučilo poročila o poligrafskem testiranju tožnika. Pavšalna in napačna je ocena sodišča o nezanesljivosti tega dokaza. V zvezi s tem bi moralo zaslišati poligrafista. Poligrafsko testiranje je verodostojen dokaz, ki v povezavi z ostalimi dokazi in indici nedvomno dokazuje sodelovanje tožnika pri odtujitvi niklja. Dokazala je obstoj subjektivnega razloga za nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja po 118. členu ZDR-1, saj je popolnoma izgubila zaupanje v delo tožnika. Tožnik ima na svojem delovnem mestu možnost dostopa do območja, kjer se nahajajo velike zaloge dragih kovin. Glede na to, da ima tožnik tudi stike s preprodajalci dragih kovin (kar se je dokazalo s poligrafskim testiranjem), mu toženka ne zaupa.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pavšalen je očitek, da naj bi sodišče v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov storilo kršitev „iz prvega odstavka 339. člena ZPP“. Kadar se uveljavlja ta bistvena kršitev (ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe), mora stranka jasno opredeliti, katera določba ZPP ni bila pravilno uporabljena in zakaj je to vplivalo na zakonitost sodbe. Pritožba to kršitev sodišču očita, vendar razen glede kršitve 8. člena ZPP, ki bo obrazložena v nadaljevanju, ne navede določb ZPP, ki naj bi bile nepravilno uporabljene. Zato tega pavšalnega očitka ni mogoče upoštevati.

7. Toženka uveljavlja kršitev 8. člena ZPP, ki sodišču postavlja formalni okvir za prosto oceno dokazov. V skladu z načelom proste presoje dokazov o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz navedene določbe, pri čemer je kršitev te določbe treba ločevati od same prepričljivosti dokazne ocene, saj gre v tem primeru za izpodbijanje dejanskega stanja.

8. Po stališču pritožbe naj bi vsi izvedeni dokazi skupaj tvorili trden indični krog, da je tožnik sodeloval pri odtujitvi „big bag“ vreče z nikljem. Iz dokazne presoje sodišča ne izhajajo ugotovitve, ki bi vsaj posredno kazale na nezakonito vpletenost tožnika pri odtujitvi niklja. Ne gre za nasprotna dejstva in dokaze, če tožnik v zagovoru zanika sodelovanje pri odtujitvi niklja z navajanjem, da 8. 4. 2021 ob 20.10 uri ni prevažal vreče z viličarjem, v izpovedi pred sodiščem pa pove, da se ne spomni do ure natančno, kdaj je peljal viličarja, in da vreče s kovino niklja ni vozil, kot se spomni (list. št. 104). Izjavi sta izkustveno sprejemljivi glede na časovno oddaljenost dogodka. Neutemeljen je očitek toženke, da neudeležena oseba ne more vedeti, kako je potekal prevoz vrečke s kovino niklja. Iz ugotovljenih dejstev jasno izhaja, da je tožnika s potekom prevoza vreče z nikljem seznanila toženka, ko mu je očitala kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja. Poleg tega je tožnik dodatne podrobnosti dogodka izvedel med sodnim postopkom. Zato ugotovitev sodišča, da tožnik ni prerekal poteka dogajanja 8. 4. 2021 (prevoza niklja z viličarjem), še ne pomeni priznanja vpletenosti pri odtujitvi niklja.

9. Tožnik je v sodnem postopku zanikal, da je na posnetkih nadzornih kamer, čemur je sodišče po izvedbi ostalih dokazov utemeljeno sledilo. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče poleg posnetkov nadzornih kamer ni upoštevalo ostalih listin in izjav. Iz obrazložitve sodišča (11. - 15. točka sodbe) jasno izhaja, da je presojalo tudi trditve toženke, da je glede na razporeditev delovnih obveznosti le tožnik lahko izvedel prevoz niklja z viličarjem 8. 4. 2021 po 20. uri, saj takrat ni imel drugih delovnih obveznosti, in da število čelad v uporabi nadzoruje, ter v zvezi s tem predložene listine (zadolžena delovna oprema in podatki o prisotnosti delavcev 8. 4. 2021), ki jih je vpogledalo v dokaznem postopku. Vendar jim ni sledilo zaradi nasprotnih dejstev in dokazov, ki jih je ugotovilo med postopkom (da delavci iztrošenih čelad v praksi dosledno ne vračajo in jih je posledično več v uporabi, kot je delavcev, ki skladno s pravili toženke nosijo takšne čelade; da lahko viličarja uporabi kdorkoli ter da si delavci sami pripeljejo surovine, katerih zmanjka med delovnim procesom, npr. opeko ali beton; da je času prevoza niklja potekala priprava ponovc, pri katerem običajno sodeluje tudi tožnik, kar so potrdile izpovedi tožnika, B. B., C. C. in A. A.). Glede na navedeno ne drži pritožbeni očitek, da ni dokazne podlage za zaključek sodišča, da lahko delavci uporabljajo iztrošene čelade, ker jih drugi delavci niso vrnili.

10. Toženka z listinama (podatki o prisotnosti delavcev in zadolženi opremi) ni dokazala, da so imeli belo čelado v času spornega prevoza niklja tudi dejansko le trije delavci. V pritožbi sicer navaja, zakaj nekatere tožnikove sodelavce izključuje kot možne udeležence pri prevozu niklja, vendar se pri tem osredotoča zgolj na tožnikovo izmeno obzidav (zidarjev) in ne zanika tožnikovih navedb, da je delo v nočni izmeni 8. 4. 2021 opravljalo približno 50 delavcev naenkrat. 11. Sodišče je ustrezno pojasnilo zakaj in v kateri meri je sledilo izpovedi B. B., C. C. in A. A. Upoštevalo je izpoved A. A., ki sicer ni vedel, ali je bil tožnik z njim 8. 4. 2021 po 20. uri, potrdil pa je, da je bil tožnik pri pripravi ponovce ob njem vedno, ko je bilo treba. Sledilo je prepričljivi izpovedi B. B., da iz posnetkov, ki jih je predložila toženka v sodnem postopku, ni mogoče prepoznati tožnika in da je v notranjem postopku tožnika verjetno prepoznal na nekem drugem posnetku, in sicer po njegovi karakteristični hoji, telesni konstituciji in uporabi bele čelade, ki v tem sporu ni bil predložen. Na verodostojnost izpovedi priče dodatno kaže dejstvo, da sta oba z C. C. sprva povedala, da sta v notranjem postopku videla tožnika, kako se usede na viličarja. Takšnega prizora na predloženih posnetkih ni, ker je viličar v času mirovanja zakrit s pregrado ali materialom. Po ogledu posnetkov sodišče zaradi oddaljenosti od kamere ni moglo razločiti specifičnih telesnih značilnosti osebe niti morebitnega posebnega načina njenega gibanja oziroma hoje, višine in drže viličarista. Predloženi posnetki ne prikazujejo, kako se oseba usede na viličarja. Ker toženka pred sodiščem prve stopnje ni predložila drugih posnetkov, ni pomembno pritožbeno zatrjevanje, da je tožnik zaradi boljše tehnologije, s katero razpolaga, viden na njenih približanih posnetkih. Glede na navedeno je neutemeljen očitek toženke, da se sodišče ni opredelilo do izpovedi prič, s čimer pritožba neutemeljeno izpodbija sprejeto dokazno oceno sodišča. 12. Pritožba neutemeljeno navaja, da vpletenost tožnika v prevoz vreč s kovino niklja dokazuje poročilo o poligrafskem testiranju z dne 17. 10. 2021, ker ni odgovoril po resnici na vprašanje poligrafista, ali je 8. 4. 2021 po 20. uri z viličarjem prevažal kovino nikelj rožice. Sodišče je pravilno zavrnilo rezultate poligrafskega testiranja z utemeljitvijo, da gre za nezanesljiv dokaz. Upoštevalo je, da je tožnik testiranje opravil, ker v notranji preiskavi pri toženki ni želel ničesar prikrivati. Da gre v splošnem za nezanesljiv dokaz, izhaja iz stališč sodne prakse (prim. zadevo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2676/2017 z dne 9. 5. 2018 in točke 19-21 odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-3367/07 z dne 2. 7. 2009). Posledično sodišče ni bilo dolžno v zvezi z rezultati poligrafskega testiranja zaslišati poligrafista D. D. Tega dokaznega predloga toženka pred sodiščem tudi ni predlagala za dokazovanje zanesljivosti poligrafskega testiranja in razlago njegovih rezultatov, temveč v zvezi z okoliščinami seznanitve tožnika z rezultati poligrafskega testiranja. Ne glede na navedeno pa je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnik ob prvem testiranju na vsa štiri zastavljena vprašanja odgovarjal resnično, tj. da obravnavanega dne ni odtujil niklja, v tatvino ni bil nikakor vpleten, prav tako tudi ne ve, kdo je odtujil nikelj, kar izhaja iz poročila o poligrafskem testiranju. Obremenjujoči rezultati drugega in tretjega testa so v nasprotju z rezultati prvega testa, zato zgolj na njihovi podlagi ni mogoče zanesljivo sklepati o tožnikovi vpletenosti v tatvino.

13. Pravilna je presoja sodišča, da dejanske ugotovitve ne predstavljajo celovitega in zaključenega kroga na podlagi posrednih dokazov, ki bi logično nujno imeli za posledico potrditev zatrjevanj toženke, da je bil prav tožnik tisti, ki je 8. 4. 2021 po 20. uri sodeloval pri prevozu in odtujitvi „big bag“ vreče s kovino niklja, in ne bi omogočali razumnih pomislekov oziroma izključevali možnosti drugačne presoje. Toženka, na kateri je tudi dokazno breme (drugi odstavek 84. člena Zakona o delovnih razmerjih; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji – v nadaljevanju: ZDR-1), ni dokazala obstoja kršitev delovnih obveznosti tožnika (z znaki kaznivega dejanja) v zvezi z očitkom udeležbe oziroma sodelovanja pri odtujitvi 4.982 kg niklja v vrednosti 74.730,00 EUR. V zvezi s tem je neutemeljen očitek toženke, da se je sodišče osredotočilo na dokončano dejanje tatvine in ne le na sodelovanje tožnika pri tatvini. Sodišče je jasno zapisalo, da se tožniku ne očita, da bi nikelj odpeljal iz prostorov toženke, temveč prevoz na kraj, kjer se nikelj običajno ne shranjuje. Štelo je torej, da toženka očita tožniku udeležbo (pomoč) pri tatvini, ker naj bi sodeloval s prevozom niklja na skrivno lokacijo.

14. Pritožbene navedbe v zvezi z uporabo 118. člena ZDR-1 niso utemeljene. Toženka je predlog za sodno razvezo oziroma izgubo zaupanja prvenstveno povezovala s sodelovanjem pri odtujitvi niklja in domnevnim priznanjem tožnika, ki ga ni dokazala. Izpostavljenost tožnikovega delovnega mesta delovodje dragocenim kovinam sama po sebi ne utemeljuje sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Tudi poznanstvo z domnevnim prodajalcem kovin, ki temelji na poročilu o poligrafskem testiranju kot nezanesljivem dokazu, ne predstavlja relevantne okoliščine, zlasti pa ne kaže tega, da s tožnikom sploh ne bi bilo mogoče več nadaljevati delovnega razmerja.

15. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) znašajo 375 točk za odgovor na pritožbo in 7,50 točk za izdatke za stranko, kar skupaj z 22 % DDV (in ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR) znaša 279,99 EUR.