Jedro

Revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo le na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katere je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno prvostopenjsko sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep (pravilno odločbo) inšpektorja za okolje Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana z dne 10. 10. 2010 (pravilno z dne 1. 10. 2010). S to odločbo je prvostopenjski organ na podlagi prvega odstavka 16. člena Uredbe o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja (Ur. l. RS, št. 81/2007 in 62/2010, v nadaljevanju Uredba) odločil, da se tožeči stranki v dnevnem času na lokaciji X, prepove obratovanje LED prikazovalnika z rokom izvršitve 25. 10. 2010. Tožena stranka je z odločbo z dne 17. 11. 2010 zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper navedeno odločbo prvostopenjskega organa.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več zadevah (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-157/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. V določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja revident, je določeno, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Upoštevaje trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidenta, in določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala oziroma neenotnost sodne prakse.

6. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja pravno vprašanje: ali je mogoče Uredbo in zlasti določbo prvega odstavka njenega 16. člena uporabiti tudi za LED prikazovalnike in ali lahko pravice in obveznosti določa Uredba, čeprav je v 87. členu Ustave RS določeno, da pravice in obveznosti državljanov in drugih oseb lahko določi le Državni zbor z zakonom.

7. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 24. 11. 2010) revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo le na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katere je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Pomembno pravno vprašanje je samo tisto, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi.

8. Po določbi prvega odstavka 16. člena Uredbe (ki je bil podlaga za izrek inšpekcijske odločbe) mora upravljavec razsvetljave iz 5. do 15. člena te Uredbe, razen razsvetljave letališča, zagotoviti, da je v dnevnem času od jutra do večera razsvetljava ugasnjena. Ker se prvi odstavek 16. člena Uredbe nanaša na vse upravljavce razsvetljave iz 5. do 15. člena te Uredbe, ki morajo zagotoviti, da je (vsa) razsvetljava (razen razsvetljave letališča) ugasnjena v dnevnem času od jutra do večera, ni pravno pomembno, da je v obravnavani zadevi inšpektor z izpodbijano odločbo odredil revidentu prepoved obratovanja LED prikazovalnika kot enega izmed objektov za oglaševanje, saj za take prikazovalnike v Uredbi ni predpisanih izjem glede njihove ugasnjenosti v dnevnem času od jutra do večera. Zato vprašanje, ki ga izpostavlja revident, ni bistveno za (vsebinsko) odločitev v zadevi in ni pomembno pravno vprašanje, s katerim bi lahko utemeljeval dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča je določba prvega odstavka 16. člena Uredbe povsem jasna, ne sproža dilem in ne potrebuje dodatne razlage. Za izdajo navedene Uredbe je dano zakonsko pooblastilo v tretjem in petem odstavku 17. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), kar pomeni, da Uredba le podrobneje določa z zakonom predpisane pravice in obveznosti ter njihove omejitve. Torej tudi ta del revidentovega vprašanja ni pomemben v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je nanj mogoče odgovoriti že z branjem 17. člena ZVO-1. 10. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni standard, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi bila njihova presoja mogoča, pa mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude ter vse to tudi izkazati.

11. Revident izpolnjevanje tega pogoja utemeljuje z navedbo, da je v LED prikazovalnik investiral sredstva v vrednosti 300.000,00 EUR. V letih 2009 in 2010 do izvršitve upravnega akta je realiziral skupaj 47.148,00 EUR prihodkov (brez DDV). Zaradi spornega ukrepa inšpektorja za okolje je bil prisiljen prekiniti pogodbe z nekaterimi poslovnimi partnerji, ki sodijo med največje oglaševalce v Sloveniji, zaradi nerealizacije pogodb pa je utrpel izpad prihodkov. V dokaz svojim navedbam prilaga fotokopije listin.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s priloženimi fotokopijami neoverjenih, nepodpisanih listin, brez datuma (seznama sklenjenih poslov in računovodskega poročila za leto 2010 – različica 1) ni uspel izkazati zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede na ime, s katerim revident posluje, je očitno, da oglaševanje ni edina njegova dejavnost. Zato revident z zatrjevanim izpadom prihodkov iz naslova oglaševanja in s predloženimi fotokopijami neoverjenih listin ni konkretno izkazal, kakšen je izpad prihodka iz opravljanja dejavnosti oglaševanja s konkretnim LED prikazovalnikom glede na sedanji prihodek iz njegove celotne dejavnosti, oziroma ni izkazal zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 13. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).