Jedro

Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da obdolžencu subjektivni element obravnavanega kaznivega dejanja kršitve sindikalnih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 200. člena KZ-1 ni dokazan. Ni namreč dokazano, da je obdolženec imel v naklepu vplivati tudi na druge člane sindikata, da bi izstopili iz članstva, in s tem ovirati uresničevanje sindikalnih pravic. Za svojo presojo je navedlo obširne in konkretne razloge (točki 40 in 41 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obrazloženo odločitev sodišča prve stopnje pritožnica izpodbija zgolj z izpostavljanjem posameznih navedb izpovedbe priče B. G., ki so po njenem mnenju očitno za obdolženca obremenjujoče, zato ne more biti uspešna.

Okoliščina, ki jo pritožnica nadalje izpostavlja, da so bili oškodovanci v negotovem statusu približno dve leti, preden so uspeli s tožbo na delovnem sodišču, ne izkazuje tiste obteževalne konotacije, ki bi lahko odločilno vplivala na odmero kazni. Kolikor pa okrožna državna tožilka izpostavlja obdolženčev nespoštljiv odnos do tožilstva in sodišča, gre pojasniti, da te okoliščine spadajo v kontekst načina obrambe in nimajo vpliva na kazensko sankcijo.

Izrek

Pritožbe okrožne državne tožilke in zagovornikov obdolženca in obdolžene pravne osebe se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec in obdolžena pravna oseba sta kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, in sicer obdolženec v znesku 408,00 EUR, obdolžena pravna oseba pa v znesku 2.100,00 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obdolženega M.B. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, po drugem odstavku 200. člena (pravilno 196. člena) KZ-1, določilo kazen osem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v višini 4,20 EUR in sodno takso, odmerjeno na 272,00 EUR. Z isto sodbo je obdolženo pravno osebo T. d.o.o. spoznalo za odgovorno za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena v zvezi z 42. členom KZ-1 ter 1. in 3. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) in ji je po 1. točki prvega odstavka 26. člena ZOPOKD v zvezi z drugim odstavkom 196. člena KZ-1 izreklo 25.000,00 EUR denarne kazni, ki jo je dolžna plačati v roku dveh mesecev. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolženi pravni osebi naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v višini 4,20 EUR in sodno takso, ki jo je odmerilo na 1.400,00 EUR. Z isto sodbo je obdolženega M.B. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje kršitve sindikalnih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 200. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun. Posledično je obdolženo pravno osebo T. d.o.o. oprostilo odgovornosti za kaznivo dejanje kršitve sindikalnih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 200. člena v zvezi z 42. členom KZ-1 ter 1. točko 4. člena ZOPOKD. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca (pravilno obdolžene pravne osebe) in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Zoper sodbo so se pritožili okrožna državna tožilka ter zagovornika obdolženca in obdolžene pravne osebe. Okrožna državna tožilka navaja, da vlaga pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji po prvem odstavku 374. člena v zvezi s 4. točko 370. člena ZKP ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP, ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi glede odločbe o kazenski sankciji in v delu obsodilne sodbe obdolženemu M.B. v okviru pogojne obsodbe določi kazen eno leto in šest mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let; razveljavi sodbo v točkah III/1 in III/2 in obdolženega M.B. spozna za krivega, pravno osebo pa za odgovorno kaznivega dejanja, navedenega v točkah III/1 in III/2 ter po drugem odstavku 200. člena KZ-1 M.B. izreče denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov, po 1. točki 26. člena ZOPOKD v zvezi z drugim in prvim odstavkom 200. člena KZ-1 pravni osebi T. d.o.o. izreče denarno kazen v višini 25.000,00 EUR. Zagovornik obdolženega M.B. navaja, da vlaga pritožbo zoper točko I. izreka sodbe, iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično glede odmere višine kazenske sankcije, ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zagovornik obdolžene pravne osebe navaja, da prvostopenjsko sodbo izpodbija v točkah I. in II. izreka, torej v obsodilnem delu, uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in napačne ugotovitve dejanskega stanja iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu spremeni tako, da obdolženo pravno osebo v celoti oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v obsodilnem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovoril obdolženčev zagovornik in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožbe niso utemeljene.

Glede pritožbe obdolženčevega zagovornika Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je obdolženca spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev, opisano pod točko I. izreka sodbe. Vse pomembne okoliščine je pravilno in v celoti ugotovilo, sprejete zaključke pa tako prepričljivo obrazložilo, da jih je mogoče sprejeti brez pomislekov. Obdolženčev zagovornik v pritožbi podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, sprejete in argumentirane v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je namreč sodišče prve stopnje vse izvedene relevantne dokaze, vključujoč zagovor obdolženca, analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP, torej je analiziralo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pri tem je ustrezno kritično pretehtalo tudi vse pritožbene navedbe obdolženčevega zagovornika in nanje pravilno in obsežno odgovorilo, pritožnik pa v zvezi s temi razlogi ne ponuja nobene dodatne ali drugačne utemeljitve, ki bi terjala vsebinsko dopolnitev teh odgovorov. Zato pritožbeno sodišče le izpostavlja posamezne poudarke glede obravnavanih vprašanj. Sodišče prve stopnje je skrbno preizkusilo zagovor obdolženca in izpovedbe zanj razbremenilnih prič (M.P., M.K., S.P., S.E. B.S., M.S.) kot tudi obremenilnih prič (A.G., J.K., M.K., M.G., J.B., D.B., B.G., R.M.) in navedlo prepričljive razloge, zakaj verjame slednjim (točke 24, 26, 27 obrazložitve izpodbijane sodbe). Tega pritožnik s posplošenim nesprejemanjem prvostopenjskih dokaznih zaključkov in s ponujanjem svoje dokazne ocene posameznih izpovedb oziroma delov izpovedb ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje je korektno povzelo in pravilno ocenilo tudi listinske dokaze in v obrazložitvi sodbe svojo oceno prepričljivo obrazložilo. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik, da nekateri oškodovanci niso imeli funkcije v sindikatu, ni relevantna, saj se obdolžencu ne očita, da je oškodovancem odpovedal pogodbe o zaposlitvi zaradi njihove funkcije v sindikatu, pač pa da je to storil zaradi njihove aktivnosti v sindikatu in sindikalnega delovanja. Res je, da je obdolženčev zagovornik predlagal izvedbo določenih dokazov (zaslišanje M.B. in V.Š. ter vpogled v zapisnike o izjavah obdolženca, M.K., družbenikov obdolžene pravne osebe in priloge iz delovnopravnega spisa Pd 59/2014), vendar je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko jih je zavrnilo in za to podalo tehtne razloge (točka 15 obrazložitve izpodbijane sodbe). Čas odpovedi pogodbe o zaposlitvi M.G. ni bistvena okoliščina, zato očitki v tej zvezi ne morejo biti uspešni. Glede na navedeno pritožbene navedbe dvoma v pravilnost in popolnost sprejetih dokaznih zaključkov objektivne in subjektivne strani obravnavanega kaznivega dejanja ne morejo vzbuditi, prav tako niso podane uveljavljane procesne kršitve in kršitve kazenskega zakona.

Glede pritožbe zagovornika obdolžene pravne osebe Pritožbeno sodišče v nasprotju z zagovornikom obdolžene pravne osebe ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev pravilno in popolno ugotovilo. Vse izvedene dokaze je ustrezno kritično analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP, torej je analiziralo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in v razlogih izpodbijane sodbe za svojo oceno podalo prepričljive razloge, ki jim ni kaj dodati. Večina pritožbenih navedb pomeni ponavljanje argumentacije, ki jo je ustrezno ocenilo v izpodbijani sodbi že sodišče prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče na prepričljive, vsestransko pretehtane in razumne prvostopenjske zaključke v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in argumentirano presodilo, da ima obravnavano dejanje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja kršitve temeljih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena v zvezi z 42. členom KZ-1 ter 1. in 3. točko 4. člena ZOPOKD. Argumentacija, s katero pritožnik utemeljuje svoje nasprotno stališče (postopek v zvezi z odpovedjo pogodb o zaposlitvi ni bil dokončen in pravnomočen, saj so delavci odpovedi izpodbijali s tožbami v delovnopravnih postopkih; obdolžena pravna oseba v celoti ravnala po predvidenem postopku in v skladu s predpisi, ki se nanašajo na odpoved delovnega razmerja, le odpovedni razlog se je v postopku izkazal za neutemeljenega; ni šlo za nobeno prikrajšanje delavcev za pravice, ki jim pripadajo, saj je obdolžena pravna oseba z oškodovanci sklenila izvensodno poravnavo ter po njej svoje obveznosti izpolnila), ni sprejemljiva. V ostalem pritožbene navedbe presegajo okvir obravnavanega kaznivega dejanja. Zato pritožbeni razlog zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen in niso podane uveljavljane procesne kršitve in kršitve kazenskega zakona.

Glede pritožbe okrožne državne tožilke Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb okrožne državne tožilke je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je obdolženca po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo storitve očitanega kaznivega dejanja kršitve sindikalnih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 200. člena KZ-1, opisanega pod točko III/1 izreka sodbe. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da obdolžencu subjektivni element obravnavanega kaznivega dejanja ni dokazan. Ni namreč dokazano, da je obdolženec imel v naklepu vplivati tudi na druge člane sindikata, da bi izstopili iz članstva, in s tem ovirati uresničevanje sindikalnih pravic. Za svojo presojo je navedlo obširne in konkretne razloge (točki 40 in 41 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obrazloženo odločitev sodišča prve stopnje pritožnica izpodbija zgolj z izpostavljanjem posameznih navedb izpovedbe priče B.G., ki so po njenem mnenju očitno za obdolženca obremenjujoče, zato ne more biti uspešna.

Glede odločbe o kazenskih sankcijah Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenskih sankcijah je pokazal, da niso podani utemeljeni razlogi za njeno spremembo v smeri pritožbenih predlogov okrožne državne tožilke in zagovornikov obdolženca in obdolžene pravne osebe. Odločbo o kazenski sankciji glede obdolženca je sodišče prve stopnje obrazložilo v 30. in 31. točki izpodbijane sodbe, odločbo o kazenski sankciji glede obdolžene pravne osebe pa v 35., 36. in 37. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri izreku kazenskih sankcij obdolžencu in obdolženi pravni osebi upoštevalo in ustrezno ovrednotilo vse pomembne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. Tako se je utemeljeno odločilo, da obdolžencu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu je tudi določilo primerno strogo zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. Obdolženi pravni osebi pa je utemeljeno izreklo denarno kazen, tudi njena višina je primerna.

Obdolženčev zagovornik meni, da je sodišče prve stopnje določilo prestrogo zaporno kazen v okviru izrečene pogodbe obsodbe, okrožna državna tožilka pa ravno nasprotno. Zagovornik pri tem izpostavlja obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost, vendar je tej okoliščini sodišče prve stopnje, po oceni pritožbenega sodišča, dalo ustrezen pomen, medtem ko je zagovornikova trditev, da so obdolženca vodili interesi ohranitve likvidnosti družbe in s tem delovnih mest zaposlenih v družbi, v nasprotju s tem, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje in v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi prepričljivo obrazložilo. Tudi prizadevanja okrožne državne tožilke za določitev strožje zaporne kazni v okviru obdolžencu izrečene pogojne obsodbe ne morejo biti uspešna. Prav vsem okoliščinam, na katere se sklicuje pritožnica, je sodišče prve stopnje, po oceni pritožbenega sodišča, dalo prav tisti pomen, ki ga posamezna od izpostavljenih okoliščin zasluži, in sicer ni v preveliki meri upoštevalo olajševalnih okoliščin (nekaznovanost, starost obdolženca, potek časa), kakor tudi ni premalo pozornosti posvetilo teži samega dejanja in obteževalnim okoliščinam (nezakonito odpovedano delovno razmerje kar petim delavcem). Okoliščina, ki jo pritožnica nadalje izpostavlja, da so bili oškodovanci v negotovem statusu približno dve leti, preden so uspeli s tožbo na delovnem sodišču, ne izkazuje tiste obteževalne konotacije, ki bi lahko odločilno vplivala na odmero kazni. Kolikor pa okrožna državna tožilka izpostavlja obdolženčev nespoštljiv odnos do tožilstva in sodišča, gre pojasniti, da te okoliščine spadajo v kontekst načina obrambe in nimajo vpliva na kazensko sankcijo.

Zagovornik obdolžene pravne nima prav, ko meni, da je sodišče prve stopnje obdolženi pravni osebi izreklo previsoko denarno kazen. Tudi v tem delu pritožbe zastopnik poudarja, da obdolžena pravna oseba ni pridobila premoženjske koristi iz kaznivega dejanja, vendar je to trditev zanesljivo ovrglo sodišče prve stopnje in v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi prepričljivo obrazložilo. V zadostni meri je upoštevalo dejstvo, da je bilo obdolženi pravni osebi s sodbo Delovnega sodišča v Kopru, Zunanjega oddelka v Novi Gorici Pd 59/2014 z dne 8.7.2014 naloženo, da mora oškodovancem obračunati vse neizplačane plače, regrese za letni dopust, davke in prispevke, kot tudi dejstvo, da obdolžena pravna oseba doslej še ni bila obravnavana za kazniva dejanja. Pritožbene navedbe v zvezi z gospodarsko močjo obdolžene pravne osebe ostajajo na ravni tako posplošenih trditev, da jih pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

Preizkus izpodbijane sodbe v mejah 383. člena ZKP Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

Odločitev pritožbenega sodišča Glede na povedano pritožbena izvajanja okrožne državne tožilke in zagovornikov obdolženca in obdolžene pravne osebe niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbe na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O stroških pritožbenega postopka Ker zagovornika obdolženca in obdolžene pravne osebe s pritožbama nista uspela, sta obdolženec in obdolžena pravna oseba na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), v roku, ki ga bo v pozivu za plačilo določilo sodišče prve stopnje.