Jedro

Z oceno ugotovljena davčna osnova ni in ne more biti točna davčna osnova, temveč njen približek, kar izhaja iz drugega odstavka 68. člena ZDavP-2. Slednje ne pomeni, da davčni organi niso dolžni ravnati v skladu s splošno veljavnimi načeli in pravili dokazovanja ter da takšno postopanje upravičuje vsakršno obdavčitev. Pomeni pa, da davčni organ v konkretnem primeru odloča z nižjo stopnjo zavesti, kot se sicer zahteva za zakonito odločbo oziroma odločanje, ki je skladno z načelom materialne resnice. Gre torej za odločanje, pri katerem dvom v resničnost nekega dejstva ali okoliščine sicer ni izključen, istočasno pa so razlogi, ki govorijo za resničnost nekega dejstva močnejši od razloga, ki govori nasprotno oziroma proti njegovemu obstoju.

V postopku je davčni organ tožniku omogočil dokazovanje dejstev, ki gredo njemu v prid glede na to, da je šlo za dokaze v njegovi sferi. Ni pa davčni organ dolžan posebej pozivati stranke na predložitev konkretnih dokazov, ko je dokazno breme na strani zavezanca. Ta mora že zaradi same prevalitve dokaznega bremena šteti, da je pozvan, da dokaže nasprotno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana odločil, da se tožniku kot davčnemu zavezancu za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2010 odmeri davek po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), v skupnem znesku 405.922,12 EUR po povprečni stopnji 39,65 % s pripadajočimi obrestmi, obračunanimi od 16. 5. 2011 do dneva izdaje odločbe v znesku 15.786,89 EUR, kar vse mora biti plačano v 30 dneh.

2. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bilo na podlagi podatkov, ki jih Davčna uprava RS zbira in hrani v davčnih evidencah, ugotovljeno, da je davčni zavezanec kot fizična oseba v kontroliranem obdobju razpolagal s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki je precej presegalo njegove dohodke, ki jih je za isto obdobje napovedal davčnemu organu v znesku 56.558,85 EUR. Zaradi navedenega je bil zoper tožnika uveden postopek odmere davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 za sporno obdobje. V postopku je davčni organ ugotovil začetno stanje premoženja na dan 1. 1. 2006, ugotovil prirast premoženja na dan 31. 12. 2010 in razpolaganje s sredstvi oziroma njihovo porabo v inšpiciranem obdobju. Davčni organ je na podlagi vseh dejstev ocenil, da je prirast premoženja na dan 31. 12. 2008 znašala -207.354,86 EUR, da je v spornem obdobju razpolagal oziroma porabil sredstva za privatno potrošnjo v znesku 1,536.540,27 EUR, da je znašala izguba pri poslovnem deležu 8.763,14 EUR ter so znašali dohodki davčnega zavezanca 314.185,33 EUR. Razlika po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 tako znaša 1,023.763,22 EUR. Davek se je tožniku odmeril na način, da se od ugotovljene osnove izračuna davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja. Davčni organ še pojasnjuje, da pisnih pripomb davčnega zavezanca ni mogel upoštevati. Pri tem se sklicuje na šesti odstavek 68. člena ZDavP-2 ter 76. in 77. člen istega zakona.

3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT-499-21-45/2013-2 z dne 25. 4. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi s tožnikovimi pritožbenimi razlogi pa navaja naslednje: Inštitut ocene davčne osnove za fizične osebe je bil v slovenskem pravnem redu uzakonjen že z Zakonom o davčnem postopku, ki je veljal v času od 1. 1. 1997 dalje. Obveznost prijaviti vse dohodke je za fizične osebe obstajala že pred uveljavitvijo ZDavP-2, s tem pa tudi obveznost vseh davčnih zavezancev, da od vseh dohodkov, razen tistih, za katere je tako izrecno določeno, plačajo dohodnino. Res je, da je v 41. členu ZDavP-2 določeno, da morajo fizične osebe dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost hraniti najmanj pet let po poteku leta, na katerega se davčna obveznost nanaša. Vendar pa mora davčni zavezanec davčnemu organu glede starejših relevantnih dogodkov ponuditi zadosti dokazov za zaključek iz katerega obdobja njegovi dohodki dejansko izvirajo.

4. Drugostopni organ se tudi strinja z utemeljitvijo prvostopnega organa, zakaj ni sprejel trditve pritožnika o prejemu posojila od A.A. Po presoji drugostopnega organa namreč ni dvoma, da pritožnik ni predložil takšnih dokazil, ki bi nedvomno pričala o obstoju zatrjevane posojilne obveznosti. Pojasnjuje, da je prvostopni organ smiselno poudaril, da je za razmerje, katerega predmet je posojilo v zelo visokem znesku, nenavadno, če ni dogovora o zapadlosti vračila, zavarovanju in o obrestovanju posojila. Glede zatrjevanja pritožnika, da je s Komljenovićem dolgoletni znanec in da sta sodelovala pri skupnih projektih, zaradi česar naj bi se del posojenega zneska pobotal z investicijo, pa prvostopni organ tudi utemeljeno navaja, da pritožnikove navedbe kot takšne lahko nakazujejo celo na prikrivanje resničnega vira zavezančevega premoženja. Breme dokazovanja nižje davčne osnove je v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 preneseno na davčnega zavezanca. Res je, da v primeru odsotnosti listinskih dokazov lahko dejstva oziroma trditve zavezanci dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi. V obravnavanem primeru je prvostopni organ izjavo Komljenovića obravnaval in tudi podal ustrezno dokazno oceno te izjave. Zato ugovor, da prvostopni organ ni pojasnil, zakaj izjave Komljenovića ni mogoče šteti za resnično, ni utemeljen.

5. Glede ugovora pritožnika, ki se nanaša na uporabo davčne stopnje, se pritožbeni organ sklicuje na peti odstavek 68. člena ZDavP-2 ter ustaljeno sodno prakso, izraženo tudi v sodbi X Ips 367/2011 z dne 29. 3. 2012. Glede mnenja družbe Imperij davčno svetovanje, ki ga je pritožnik priložil k pritožbi, pa drugostopni organ meni, da predstavlja le ponovitev dosedanjih pritožnikovih navedb.

6. Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. Meni, da tožena stranka v zadevi ni kritično presojala dokazov oziroma objektivno ugotavljala dejstev in okoliščin. Po njegovem gre za povsem očitno arbitrarno odločanje tožene stranke, ki v vseh postopkih, pa tudi tožnikovem, zavrača trditve o tem, da je zavezanec ustrezno izkazal izvor gotovinskih denarnih sredstev. V zvezi s posojilom Petra Komljenovića tožeča stranka poudarja, da je tožena stranka vse dokaze tožeče stranke zavrnila kot neutemeljene, pri čemer pa sploh ni predložila nasprotnih dokazov, pač pa le pavšalno podajala nasprotne ugotovitve. Tožeča stranka bi morala v postopku cenitve vse dokaze presojati z enako kritičnostjo. Listinski dokazi so bili zavrnjeni zgolj z navajanjem arbitrarnih pojasnil. Meni, da je tožena stranka kršila materialne predpise in pravila postopka, saj dejanskega stanja, to je izvora gotovinskih denarnih sredstev, ni ugotavljala z dokazno stopnjo verjetnosti, kot ji to nalaga 68. člen ZDavP-2. Gre za kršitev načela materialne resnice. Tožena stranka se je opredeljevala le do posamičnih dokazov in jih nekritično zavračala. Dokazov, ki so v korist tožeči stranki, pa ni združila in jih ovrednotila kot celote. Davčni organ je posredne dokaze presojal vsakega posamično, tako da je ugotavljal, da vsak zase ne dokazuje obstoja gotovine pri tožeči stranki. Davčni organ bi moral posredne dokaze presojati v okviru konteksta in drugih izvedenih dokazov. Svojo odločitev utemeljuje le na tem, da morajo biti dokazi listinski. Pri tem ni niti z enim samim dokazom na podlagi drugega odstavka 76. člena ZDavP-2 dokazal, na čem je utemeljil svojo odločitev. V skladu s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2 bi morala tožena stranka v predloženih dokazih ugotoviti, ali je bolj verjetno, da je tožeča stranka prejela posojila od A.A., ali da tega posojila ni prejela. Šele nato bi lahko breme dokazovanja s standardom gotovosti v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 prevalila na tožečo stranko. V dvomu je tožena stranka dolžna odločiti v korist tožeče stranke, kar je tudi v skladu z načelom sorazmernosti, kot to določa drugi odstavek 6. člena ZDavP-2. Meni, da je tudi nezakonito ravnanje tožene stranke v delu, ko je z namenom ugotavljanja dejanskega stanja v zvezi s prejetimi posojili od A.A. v Republiko Srbijo poslala zahtevo za pridobivanje podatkov, nato pa je vse pridobljene podatke pavšalno zavrnila, ob dejstvu, da potrjujejo dejansko stanje, kot ga je pojasnila tožeča stranka, to je, da ji je A.A. dejansko izročil denarna sredstva po posojilnih pogodbah. Dejstvo je, da je tožeča stranka dvakrat potovala v Srbijo, kar dokazuje z žigi v potnem listu. Po prihodu v Slovenijo je ta denar shranila v svoj sef, kar dokazuje z evidenco vstopov v sef. Poleg tega so bili v postopku predloženi tudi listinski dokazi, to so posojilne pogodbe in dokazi, posredovani s strani srbske davčne uprave. Meni, da je tožena stranka kršila določbe četrtega odstavka 153. člena Ustave RS, ki nalaga, da morajo posamični akti in dejanja temeljiti na zakonu ter drugi odstavek 120. člena Ustave RS, ki ji nalaga, da mora svoje delo opraviti v skladu z zakonom.

7. Iz izpodbijane odločbe tudi izhaja, da je tožeča stranka na dan 31. 12. 2010 razpolagala še s 582.024,00 EUR gotovinskih denarnih sredstev, ki jih je pridobila na podlagi posojilnih pogodb od A.A., medtem ko iz izpodbijane odločbe izhaja, da naj tožeča stranka denarja po posojilnih pogodbah od A.A. sploh ne bi prejela (tabela na 20. strani izpodbijane odločbe). Glede na to, da je tožena stranka zanikala obstoj posojilnih razmerij z A.A., tudi ne more šteti, da je zavezanec na dan 31. 12. 2010 še vedno razpolagal s temi sredstvi v zgoraj navedenem znesku. V zvezi z davčno obravnavo gotovinskih denarnih sredstev se tožnik sklicuje na sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 205/2013-9 z dne 22. 10. 2013. Meni, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni pojasnila, zakaj diametralno nasprotno obravnava enaka dejstva, to je posojilo A.A., izkazano na začetku in na koncu inšpiciranega obdobja. Zato po njenem izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti v skladu z 214. členom ZUP. Tudi iz sodb Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 284/2012 oziroma X Ips 188/2012 izhaja, da naj bi se denarna sredstva obdavčila v trenutku, ko pride do njihove porabe, na primer ko nekdo z gotovino kupi stvar ali pravico, ne pa že v trenutku, ko naj bi nekdo zgolj zatrjeval, da je s sredstvi razpolagal. Denarni znesek v višini 582.024,00 EUR na dan 31. 12. 2010 tako ne more biti predmet obdavčitve, oziroma ne bi smel povečati davčne osnove iz naslova povečanja premoženja. Tožeča stranka se sklicuje tudi na pritožbene argumente, ki izhajajo iz mnenja družbe Č. d.o.o. in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

8. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, da jo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži povrnitev stroškov upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in DDV vred.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka v pretežnem delu tožbe ponavlja trditve, ki jih je navedla že v pritožbi. Zato tožena stranka v celoti prereka te trditve in jih zavrača iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe in odločbe tožene stranke. Glede očitka, da je bila v primerih presoje dokazov, ki jih je v postopku predložila tožeča stranka, zahtevana višnja stopnja dokaznega standarda kot sicer pri ostalih dokazih davčnega organa, se sklicuje na peti odstavek 68. člena ZDavP-2 in ga obrazlaga. V konkretni zadevi, to je o vprašanju obstoja posojilnega razmerja z A.A. in njihovih poslovnih učinkov, to pomeni, da objektivnih izhodišč, na primer resničnega obstoja sposojenih denarnih sredstev tudi na prvi dan kontroliranega obdobja in na dan 23. 12. 2008 ter resnični obstoj pravne podlage v postopku zatrjevanih posojilnih obveznosti na prvi in zadnji dan kontroliranega obdobja posredno, nikakor ni mogoče dokazovati na stopnji verjetnosti, temveč vsaj na stopnji prepričanja. Na osnovi verjetnosti je davčni organ ugotovil zgolj davčno osnovo, ne pa tudi dejstev, na podlagi katerih verjetna davčna osnova temelji. O tem se je izrekla tudi že sodna praksa, na primer v zadevi I U 1099/2012-9 z dne 5. 2. 2013. V nadaljevanju zatrjuje, da tožeča stranka v zadevi ni uspela prepričljivo dokazati izhodiščnih postavk zatrjevanih posojilnih obveznosti. Zgolj predložitev dokazov, ki dokazujejo le formo v posojilnih razmerjih, ne pa tudi njihove realizacije, ni dovolj. Še posebej to velja v primeru, ko se pri izvedbi dokazov, ki jih zavezanec predloži v dokaz svojim trditvam, izkaže nasprotno. Tako na primer knjigovodske listine oziroma konto kartice tuje družbe B., ki so bile predložene z namenom dokaza, da je A.A. kot posojilodajalec v času sklenitve zatrjevanih posojil razpolagal z zadostnimi denarnimi sredstvi, v resnici pričajo o delitvi dobička družbe v letu 2004 in 2005 in temu posledično le o nastanku obveznosti do izplačila pripadajočega dela dobička A.A. Torej predložene konto kartice ne pričajo o izpolnitvi teh obveznosti oziroma izplačilu dividend-kapitalskih dobičkov A.A., kot je to v postopku zatrjevala tožeča stranka. V primeru trditev, da je davčni organ ugotovljena dejstva in okoliščine presojal vsako zase, ne pa v okviru konteksta in skupaj z drugimi izvedenimi dokazi ter da se do predloženih dokazov ni kritično opredelil, gre po mnenju tožene stranke za pavšalne navedbe zavezanca. Tožnik za svoje trditve v postopku ni predložil nobenega neposrednega dokaza, ki bi pričal o dejanski realizaciji zatrjevanih posojil. Temeljno načelo davčnega postopka v dvomu v korist zavezanca velja le v primeru, ko je dokazno breme na davčnem organu. V primeru ko to breme preide na davčnega zavezanca, pa to načelo že po logiki stvari izgubi na svoji veljavi. Pri tem se sklicuje na prvi odstavek 76. člena ZDavP-2, 77. člen istega zakona oziroma šesti odstavek 68. člena ZDavP-2. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Sodišče je v zadevi na podlagi prvega odstavka 51. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odločilo po glavni obravnavi, opravljeni v navzočnosti strank spora.

11. Tožba ni utemeljena.

12. V dani zadevi gre za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, ki določa, da če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presega dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec oziroma s trošenjem davčnega zavezanca ali s podatki o pridobivanju premoženja davčnega zavezanca, se davek odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja, zmanjšan za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni oziroma dohodki, od katerih se davek ne plačuje. Postopek za odmero davka po tem odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v zadnjih petih letih pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja.

13. Iz dejanskega stanja te zadeve, ugotovljene v davčnem postopku, izhaja, da se je davčni inšpekcijski postopek zoper davčnega zavezanca začel z vročitvijo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru z dne 7. 10. 2011 za davčno obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2010. Davčni organ je pri tem ugotovil, kolikšna je bila vrednost zavezančevega premoženja na začetku, to je na dan 1. 1. 2006 in na koncu, to je 31. 12. 2010. Upošteval je vrednost vsega tožnikovega premoženja ter ugotovil koliko dohodkov je zavezanec v inšpiciranem obdobju napovedal in so tako že bili predmet obdavčitve, ali pa so bili oproščeni plačila davka. Po izvedenem postopku je na podlagi vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin davčni organ z uporabo metode neto vrednosti ugotovil razliko v premoženju po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, ki se jo obdavči in ki znaša 1,023.763,22 EUR. Ta predstavlja verjetno davčno osnovo, od katere davek, odmerjen po povprečni stopnji dohodnine 39,65 %, znaša 405.922,12 EUR.

14. Tem ugotovitvam zavezanec ves čas postopka ugovarja s pojasnjevanjem izvora premoženja pred uvedbo postopka in s svojim siceršnjim premoženjem. Vztraja na tem, da je med drugim od A.A. iz Srbije, dne 8. 4. 2005 prejel 650.000,00 EUR ter dne 23. 12. 2008 nadaljnjih 350.000,00 EUR ter da sta obe posojili A.A. resnični. Dokazno breme, da dokaže svoje trditve glede tega, iz katerega obdobja izvira njegovo premoženje, je na davčnem zavezancu. Davčni organ je namreč v skladu z 39. in naslednjimi členi ZDavP-2 pooblaščen za zbiranje podatkov v zvezi s predmetom inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti. Ugotoviti mora vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločbe. Pri tem se lahko preverijo vsi podatki, ki se nanašajo na obdobje inšpekcijskega nadzora, ne glede na to, od kdaj ti podatki izvirajo.

15. Cenitev je opredeljena v drugem odstavku 68. člena ZDavP-2 kot ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Iz določb 68. člena ZDavP-2 izhaja, da cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih postopkih, ki je določena v 5. členu ZDavP-2. 16. V skladu s 77. členom ZDavP-2 dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. V primeru odsotnosti listinskih dokazov se tako lahko dejstva oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, lahko tudi s pričami, če je glede na okoliščine primera ta dokazni predlog ustrezen in primeren ter ustrezno obrazložen. Ali je tožnik uspel dokazati, da je prejel posojila od A.A. v zatrjevani višini, je stvar dokaznega postopka, ki je bil po mnenju sodišča pravilno in zakonito izpeljan. Z oceno ugotovljena davčna osnova pa ni in ne more biti točna davčna osnova, temveč njen približek, kar izhaja iz drugega odstavka 68. člena ZDavP-2. Slednje ne pomeni, da davčni organi niso dolžni ravnati v skladu s splošno veljavnimi načeli in pravili dokazovanja ter da takšno postopanje upravičuje vsakršno obdavčitev. Pomeni pa, da davčni organ v konkretnem primeru odloča z nižjo stopnjo zavesti, kot se sicer zahteva za zakonito odločbo oziroma odločanje, ki je skladno z načelom materialne resnice. Gre torej za odločanje, pri katerem dvom v resničnost nekega dejstva ali okoliščine sicer ni izključen, istočasno pa so razlogi, ki govorijo za resničnost nekega dejstva močnejši od razloga, ki govori nasprotno oziroma proti njegovemu obstoju. V konkretnem primeru je tožnik sam zakrivil okoliščine, na podlagi katerih se mu davek odmeri s cenitvijo davčne osnove. Ne gre torej za prosto izbiro davčnega organa, pač pa za posledico, ki je potrebna, ker davčni zavezanec ni v zahtevanem obsegu izpolnil zakonsko predpisanih obveznosti do davčnega organa. Zaradi navedenega dejstva mu tako tudi ne more biti dana možnost, da verjetno davčno osnovo zniža na podlagi dokazil, ki so le verjetno izkazana. Pri dokazovanju ga namreč bremeni načelo materialne resnice na podlagi dokaznega standarda prepričanja oziroma gotovosti, ne pa zgolj verjetnosti. V postopku je davčni zavezanec v dokaz obstoja posojilnih obveznosti davčnemu organu predložil kopijo izvodov priznanice št. 2/2005 z dne 8. 4. 2005 oziroma 34/2008 z dne 23. 12. 2008. Kje sta bili priznanici sestavljeni, oziroma kje je bil denar izročen, v priznanici ni navedeno. Je pa v njiju podatek, da se bo po dogovoru o vračilu denarja en del poravnal z vračilom v denarju, preostali znesek pa z investicijo v skupne projekte. Kot dokaz so bile k prijavi premoženja predložene še fotokopije zavezančevega potnega lista, iz katerega izhajajo žigi o prehodu meje v dneh, ko je ta potoval v Beograd. Okoliščine posojilnega razmerja z A.A. je davčni zavezanec pojasnil še z dopisom z dne 26. 1. 2012, in sicer da s pogodbeno stranko točnega datuma vračila nista določila, da pa bo posojilo vrnil, ko ga bo lahko, s čimer se strinja tudi posojilodajalec, da nista dogovorila zavarovanja posojil, saj svoj odnos gradita na medsebojnem zaupanju in dolgoletnem poznanstvu, da se od prejetih posojil ne obračunavajo obresti, da je glede vračila posojila dogovorjeno, da bo davčni zavezanec del vrnil v gotovini, ko ga bo vrnil, del pa z vlaganjem v skupno investicijo. Tožnik nadalje tudi trdi, da je po prihodu v Slovenijo sporni denar hranil v svojem sefu, kar naj bi dokazoval z evidenco vstopov v sef. Dne 8. 3. 2012 je davčni organ zaprosil za pomoč tudi davčni organ Republike Srbije. Ta je z namenom ugotovitve poslovnega odnosa med A.A. in C.C. opravil davčni nadzor pri družbi B., katere ustanovitelj je A.A. Tudi po mnenju sodišča je davčni organ pravilno presodil, da ugotovitve davčnega organa in dokazi, ki jih je ponudil davčni zavezanec, ne dokazujejo resničnosti posojilnega razmerja med davčnim zavezancem in A.A. Zgolj izjava pogodbenih strank, ne da bi bil hkrati dokazan denarni tok prejetega denarja tako pri tožniku, kot pri A.A., je premalo. V postopku je davčni organ tožniku omogočil dokazovanje dejstev, ki gredo njemu v prid glede na to, da je šlo za dokaze v njegovi sferi. Ni pa davčni organ dolžan posebej pozivati stranke na predložitev konkretnih dokazov, ko je dokazno breme na strani zavezanca. Ta mora že zaradi same prevalitve dokaznega bremena šteti, da je pozvan, da dokaže nasprotno. V obravnavanem primeru je bilo dokazno breme na strani tožnika, odkar je bil seznanjen z ugotovitvami davčnega organa o prirastu premoženja oziroma sredstev, kar jasno izhaja iz šestega odstavka 68. člena ZDavP-2. V konkretnem primeru tudi ni bilo kršeno načelo sorazmernosti iz drugega odstavka 6. člena ZDavP-2. Po omenjenem določilu davčni organ ni zavezan, da nedokazana dejstva šteje za dokazana. Tudi sicer dvom, ki bi v primeru ugotovitev davčnega organa narekoval odločitev v korist tožeče stranke, iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Prav tako razlogov za dvom, ki ga zatrjuje tožeča stranka, sodišče ni našlo.

17. Tožeča stranka toženi tudi neutemeljeno očita nezakonitost ravnanja, ko je z namenom ugotavljanja dejanskega stanja v zvezi s prejetimi posojili od A.A. v Republiko Srbijo poslala zahtevo za pridobivanje podatkov. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bilo omenjeno zaprosilo podano na podlagi 27. člena Konvencije med Vlado Republike Slovenije in Republiko Srbijo o izogibanju dvojnega obdavčenja v zvezi z davki od dohodka in premoženja davčnega zavezanca oziroma A.A. z namenom preprečitve davčne utaje. Pri tem sodišče še pripominja, da je davčni organ v skladu z določili ZDavP-2, predvsem pa njegovega 39. člena, pooblaščen za zbiranje podatkov v zvezi s predmetom inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti, saj mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločbe.

18. Glede trditve tožnika v tožbi, da je tožena stranka upoštevala stanje tožnikovega premoženja v sefu na dan 31. 12. 2010 v znesku 582.024,00 EUR kljub temu, da naj bi šlo po navedbi tožnika za denar, ki ga je prejel od A.A. (katerega posojilo davčni organ sicer ni priznal) sodišče pripominja naslednje. Kot izhaja iz podatkov v spisu pa tudi navedb tožene stranke na glavni obravnavi, tožena stranka prejetih posojil od A.A., torej zatrjevanih tožnikovih obveznosti iz naslova posojila, ni ugotovila kot resničnih. Ni pa imela nobenih razlogov, zakaj tožniku ne bi verjela v zatrjevano stanje njegovih (pozitivnih) gotovinskih sredstev (hranjenih v sefu), ki jih je tožnik pridobil iz drugih (sicer še vedno nepojasnjenih) virov. Davčni organ v tem postopku tudi ni odločal v popolnem nasprotju s stališčem, izraženim v sodbi I U 1099/2012. Na strani 11 izpodbijane odločbe je izrecno zapisal, da davčni zavezanec v postopku ni uspel niti verjetno, kaj šele prepričljivo, dokazati resničnosti obstoja posojilnih razmerij s Petrom Komljenovićem. Zato zatrjevanih poslovnih učinkov (t.j. končno in začetno stanje obveznosti) pri odločitvi o zadevi ni bilo mogoče upoštevati, oziroma na njihov račun znižati verjetno davčno osnovo v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2. 19. Sodišče še pripominja, da je tožnik na glavni obravnavi predložil tudi prevod uradnega zaznamka o zaslišanju A.A. z dne 19. 7. 2015. Slednje na odločitev v zadevi ne vpliva, saj gre za ponavljanje že podanih izjav, ki so bile v postopku tudi že presojane. Predlog za neposredno zaslišanje A.A. pa je sodišče zavrnilo. Deloma zato, ker gre za nedovoljeno tožbeno novoto iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, deloma pa zato, ker tožnikov predlog ni bil ustrezno obrazložen, oziroma tožnik niti ni navedel, da bi zaslišani A.A. lahko izpovedal drugače, kot pa je navedel v že danih izjavah. Glede na vse povedano in ugotovljeno, sodišče v postopku tudi ni našlo zatrjevane kršitve ustavnih pravic tožniku.

20. V ostalem se sodišče z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijani odločbi in odločbi organa druge stopnje strinja in jih, da ne bi prišlo do ponavljanja, v smislu 71. člena ZUS-1 ne navaja.

21. Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

22. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.