Jedro

Razširitve (povečanja) zahtevka ne onemogoča odločanje o usodi plačilnega naloga, ki je bil izdan na podlagi prvotnega zahtevka v predlogu za izdajo plačilnega naloga oz. sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Meritorna presoja ne more temljiti na (nepravilni) postopkovni oviri, ki naj bi jo preprečevala.

Izrek

1) Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana odločba se razveljavi v delu, v katerem - je bil zavrnjen zahtevek za plačilo 91.378,20 SIT, - zavržen del tožbe, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo 1.748.007,80 SIT, in - v stroškovnem delu, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. 2) V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. 3) Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka uveljavljala plačilo 1.748.007,80 SIT (v tem delu bi se odločba sodišča morala imenovati sklep), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 91.378,20 SIT, 324.897,00 SIT in 1.953.388,00 SIT. Proti sodbi in sklepu sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje. Pritožba je delno utemeljena. V okviru uradoma upoštevnih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP glede zavrženja dela tožbe, v katerem tožeča stranka uveljavlja plačilo 1.748.007,80 SIT in glede zavrnitve 91.378,20 SIT. Iz razlogov izpodbijane sodbe (pravilno bi morala biti odločitev o zavrženju "tožbenega zahtevka" poimenovana sklep) sledi, da je sodišče tožbo v tem delu zavrglo zato, ker je zavzelo stališče, da je izjava o umiku nepreklicna in da stranka v istem postopku ne more še enkrat postaviti istega zahtevka. Takšno stališče ne daje odgovora na vprašanje, katera je tista ovira v ZPP, ki naj bi sporno razpolaganje stranke v primeru delnega umika tožbe preprečevala. Pritožbeno sodišče zato izpodbijane "sodbe" v tem delu ne more preizkusiti. Podan je razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz 1. tč. izreka. V novem postopku glede tega dela tožbe naj sodišče prve stopnje upošteva, da iz 4. odst. 188. čl. ZPP sledi, da se tožba v primeru umika lahko znova vloži. Stališče prvostopenjskega sodišča, češ da v pravdnem postopku, ki teče po ugovoru proti sklepu o izvršbi, ni moč spremeniti tožbenega zahtevka, ni pravilno. Podlage zanj ZPP ne daje. Razširitve (povečanja) zahtevka ne onemogoča odločanje o usodi plačilnega naloga, ki je bil izdan na podlagi prvotnega zahtevka v predlogu za izdajo plačilnega naloga oz. sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (2. odst. 436. čl. ZPP in 2. odst. 62. čl. ZIZ). Sicer pa je tudi samo prvostopenjsko sodišče dopustilo razširitev tožbe za glavnico 1.953.388,00 SIT in o tem delu tožbenega zahtevka meritorno odločilo. Tako se izkaže, da izpodbijana sodba glede zavrnitve 91.378,20 SIT nima razlogov o odločilnih dejstvih. Meritorna presoja ne more temljiti na (nepravilni) postopkovni oviri, ki naj bi jo preprečevala. Podan je razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz 1. tč. izreka. V novem postopku bo moralo sodišče ta del tožbenega zahtevka meritorno obravnavati. Ne drži pritožbeni očitek, češ da sodišče ni izvedlo ponujenih dokazov. Sodišče prve stopnje je namreč izvedlo vse predlagane dokaze v zvezi s sporno višino zahtevka (prim. zapisnik z glavne obravnave, ki je bila 11.1.2000, l.št. 52). Pritožbeno sodišče se strinja s presojo, da ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije ni utemeljen. Enako velja glede izpodbijane presoje o višini zahtevka. Prav tako ne drži, da bi tožena stranka ne ugovarjala višini zahtevka (prim. pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 7.12.1999, l.št. 47). Sodišče prve stopnje je zato izhajalo iz pravilne predpostavke, da je tudi višina zahtevka sporna. Pritožbenim trditvam, češ da je tožeča stranka "s prilogami 1 in 2 navedla vsa dejstva", ni moč slediti. Najprej je treba pojasniti, da tožbene naracije ne gre iskati v prilogah (1. odst. 180. čl. ZPP). Sestavni del tožbenih trditev so priloge navadno lahko le, če so potrditvah samih del le-teh. V konkretnem primeru pa je tožeča stranka prilogi 1 in 2 (v spisu prilogi A 11 in A 12) sama označila kot dokaz. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo, da na podlagi omenjenih prilog ni moč ugotoviti, na katere pogodbe se posamezni vtoževani zneski nanašajo, kar onemogoča preverjanje pravilnosti obračunane 10 % obveznosti. Šele, če bi bile trditve in dokazi konkretizirani tako, da bi bili ti podatki razpoznavni, bi se trditveno in dokazno breme o nasprotnem prevalilo na toženo stranko. Na to pomanjkljivost je sodišče tožečo stranko na naroku za glavno obravnavo tudi opozorilo. Ne odpravlja pa je ne 10., ne 12. čl. Zakona o odškodninskem skladu. Ni odveč dodati, da so bile v vseh pogodbah o nakupu stanovanj v konkretnem primeru dogovorjene valutne klavzule, v nekaterih obročno odplačevanje, kar vpliva tudi na opredelitev 10 % obveznosti tožene stranke Iz doslej razloženega sledi, da pritožbeni razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo 324.987,00 SIT in 1.953.388,00 SIT niso podani. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz 2. tč. izreka (353. čl. ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temeljina 3. odst. 165. člena ZPP.