Jedro

Širjenje solidarne odgovornosti delodajalca prenosnika tudi na primere, ko delavcu preneha delovno razmerje zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi v posledici stečajnega postopka nad delodajalcem prevzemnikom (ali na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov) ni sprejemljivo, saj za to ni podana pravna podlaga niti v 73. členu ZDR niti v Direktivi sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka plačati del odpravnine v višini 10.576,83 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2010 dalje do plačila, na transakcijski račun sindikata O.. V 2. točki izreka je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka plačati 10.576,83 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2010 dalje do plačila, na transakcijski račun sindikata O.. V 3. točki izreka je odločilo o pravdnih stroških in naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.047,00 EUR, v 8 dneh brezobrestno, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma, da samo odloči o zadevi, podredno pa, da odloči, da z ozirom na 38. člen ZDSS vsaka stranka krije svoje stroške postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo četrtega odstavka 73. člena ZDR. Tožnik se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je v skladu z določbo četrtega odstavka 73. člena ZDR delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa. V nadaljevanju citirane določbe pa je določeno, da delodajalec prenosnik in delodajalec prevzemnik solidarno odgovarjata tudi za terjatve, nastale zaradi odpovedi po členu 73/3 ZDR. V tem primeru ne gre samo za solidarno odgovornost za terjatve, ki so nastale do datuma prenosa. Tožnik meni, da je potrebno pri uporabi določbe četrtega odstavka 73. člena ZDR v zvezi s tretjim odstavkom 73. člena ZDR upoštevati tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo delavcu poda delodajalec prevzemnik iz poslovnih razlogov in ne le v primeru, ko je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana s strani delavca zaradi objektivnega poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik napačno interpretiral Direktivo sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov obratov. Izrek izpodbijane sodbe je nerazumljiv, ko sta bila tako primarni tožbeni zahtevek kot podrejeni tožbeni zahtevek zavrnjena v 1. točki, ne pa v 2. točki izreka, ob tem pa sodišče ni ugodilo tožbenemu zahtevku pod 2. točko in je tožniku prisodilo plačilo stroškov tožene stranke. Sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika iz III. točke pripravljalne vloge z dne 28. 3. 2011. Delodajalec prevzemnik je bil ves čas poslovanja brez premoženja, že ob prenosu dejavnosti pa se je vedelo, da delodajalec prevzemnik premoženja nima. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo navedbam tožene stranke, da je delavka J.G. podala odpoved pogodbe o zaposlitvi (zato jo je tožena stranka zaposlila), saj je navedena delavka sporazumno razveljavila pogodbo o zaposlitvi (B7). Sodišče prve stopnje tudi ni raziskalo navedb tožnika, če se je ob podpisu pogodbe vedelo, da je delodajalec prevzemnik brez premoženja. Svojo odločitev je oprlo le na izjavo direktorja B.P.. Sicer je primer J.G. za konkretno zadevo irelevanten tudi zato, ker je tožnik prepričan, da je upravičen do odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in ne do zaposlitve k toženi stranki. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do izjave z dne 24. 4. 2009, ki jo je k drugi pripravljalni vlogi priložil tožnik. Že iz te izjave je razvidno, da se je že takrat pričakoval stečaj ali likvidacija delodajalca prevzemnika.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik s pritožbenim zatrjevanjem, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta pritožbeni očitek neutemeljen, saj je izrek izpodbijane sodbe jasen in razumljiv, ne nasprotuje niti samemu sebi niti razlogom sodbe, prav tako pa so v sodbi navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da z ozirom na vtoževani primarni in podredni tožbeni zahtevek tožnika sploh ne gre za primer eventuelne kumulacije po členu 182/3 ZPP. Razlika med primarnim in podredno vtoževanim tožbenim zahtevkom je namreč le v tem, da v primarnem tožbenem zahtevku vtožuje zakonske zamudne obresti od vtoževanega zneska v višini 10.576,83 EUR od 10. 9. 2010 dalje do plačila, v podredno vtoževanem tožbenem zahtevku pa od zneska 10.576,83 EUR vtožuje zakonske zamudne obresti od 11. 9. 2010 dalje do plačila. Glede na navedeno do eventualne kumulacije tožbenih zahtevkov sploh ni prišlo, saj tožnik v podredno postavljenem tožbenem zahtevku vtožuje manj (in ne nekaj drugega), kot v primarno postavljenem tožbenem zahtevku.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov tožbeni zahtevek zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik je v tožbi vtoževal izplačilo odpravnine od tožene stranke, pri čemer je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožniku delovno razmerje prenehalo pri družbi C. d.o.o. zaradi podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v posledici stečajnega postopka nad družbo C. d.o.o.. Iz priloge A6 izhaja, da je tožniku podal odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) stečajni upravitelj podjetja C. d.o.o.. Družba C. d.o.o. je bila kot delodajalec prevzemnik tožnikov zadnji delodajalec. Do prevzema delavcev po 73. členu ZDR med toženo stranko in družbo C. d.o.o. (ki se je v času prevzema imenovala V. d.o.o.) je sicer prišlo v letu 2006 (A3, B3, izpovedba priče B.P., izpovedba tožnika, ...). Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbi zatrjeval, da je tožena stranka solidarno odgovorna za plačilo odpravnine (ki bi jo bila dolžna sicer izplačati družba C. d.o.o. na podlagi 107. člena ZDR) skladno z določbo četrtega odstavka 73. člena ZDR v zvezi s tretjim odstavkom 73. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo, da pogoji za solidarno odgovornost tožene stranke za plačilo odpravnine tožniku niso podani. Četrti odstavek 73. člena ZDR določa, da je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po tretjem odstavku 73. člena ZDR. Tretji odstavek 73. člena ZDR pa določa, da v primeru, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi, ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov. Pri določanju odpovednega roka in pravice do odpravnine se upošteva delovna doba delavca pri obeh delodajalcih. Ob upoštevanju zgoraj navedenih določb tretjega in četrtega odstavka 73. člena ZDR je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni solidarno odgovorna za terjatev tožnika iz naslova odpravnine (ki jo je tožnik sicer imel do družbe C. d.o.o. kot delodajalca prevzemnika), saj do prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnika pri delodajalcu prevzemniku ni prišlo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika, temveč mu je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi začetka stečaja podal stečajni upravitelj delodajalca prevzemnika. Ker je vtoževana terjatev iz naslova odpravnine nastala ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožnika zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi začetka stečaja nad družbo C. d.o.o. v letu 2010 (do spremembe delodajalca po 73. členu ZDR pa je prišlo v letu 2006), je potrebno ugotoviti, da ta terjatev ni nastala do datuma prenosa. To pa pomeni, da tudi zato tožena stranka (kot delodajalec prenosnik) ni solidarno odgovorna za vtoževano terjatev z družbo C. d.o.o. (kot delodajalcem prevzemnikom). Sodišče prve stopnje se je v postopku pravilno opredelilo do tožnikovih zatrjevanj v zvezi z Direktivo sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju Direktiva), saj tudi na podlagi te Direktive ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka kot delodajalec prenosnik solidarno odgovorna za terjatev tožnika iz naslova odpravnine, ki jo sicer ima do delodajalca prevzemnika. Širjenje solidarne odgovornosti delodajalca prenosnika tudi na primere, ko delavcu preneha delovno razmerje zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi v posledici stečajnega postopka nad delodajalcem prevzemnikom (ali na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov) ni sprejemljivo in za takšno razlago ni pravne podlage niti v 73. členu ZDR niti v že omenjeni direktivi. V členu 4/2 Direktive je namreč opredeljena le obveznost delodajalca prevzemnika, ne pa delodajalca prenosnika.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da bi mu pripadal vtoževani znesek iz naslova odškodninske odgovornosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zatrjevano diskriminatorno ravnanje tožene stranke (člen 6/1 ZDR) ni podano, svojo ugotovitev je ustrezno in podrobno obrazložilo, tako da se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče nanjo le sklicuje. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa toženi stranki tudi ni mogoče očitati protipravnosti pri prenosu delavcev tožene stranke nad delodajalca prevzemnika, zaradi tega, ker naj bi delodajalec prevzemnik ne imel premoženja. Zatrjevana okoliščina, da je bil delodajalec prevzemnik brez premoženja, še ne predstavlja podlage zaključek, da je bilo podano protipravno ravnanje tožene stranke o prenosu delavcev v letu 2006. V zvezi s sklicevanjem tožnika na izjavo z dne 24. 4. 2009, ki naj bi jo tožnik vložil v spis skupaj s pripravljalno vlogo z dne 22. 4. 2011, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz zapisnika naroka za glavno obravnavo dne 22. 4. 2011 razvidno, da pripravljalna vloga, ki jo je tožnik vložil v spis (torej pripravljalna vloga z dne 22. 4. 2011) ni vsebovala prilog. Te izjave, na katero se tožnik sklicuje v pritožbi, sodišču prve stopnje ni predložil, zato v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker se do te izjave ni opredelilo.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sledilo navedbam tožene stranke v zvezi z delavko J.G., je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe postopek vrnitve navedene delavke k toženi stranki obravnavalo v zvezi z očitanim diskriminatornim ravnanjem tožene stranke napram delavcem invalidom. Ugotovilo je, da je bila navedena delavka J.G. invalidka in da je tožena stranka to delavko (ki je prešla k delodajalcu prevzemniku v letu 2006) zaposlila nazaj. Na podlagi teh ugotovitev (in tudi na podlagi preostalih dokazov) je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik neutemeljeno očital toženi stranki, da se je želela znebiti čimveč delavcev – invalidov.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških tega individualnega delovnega spora odločilo napačno. Sodišče prve stopnje namreč ni imelo razloga za uporabo določbe drugega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Ta določa, da lahko sodišče v primeru, če je delavec v postopku sodeloval brez pooblaščenca ali ga je zastopal predstavnik sindikata, pa v sporu ni v celoti uspel, odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške zastopanja. Predpogoj za takšno odločitev je torej, da delavec v sporu uspe vsaj deloma. V tem individualnem delovnem sporu pa je bil tožnik v celoti neuspešen, saj je bil njegov tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Glede na to je sodišče prve stopnje pri odločanju o pravdnih stroških tožene stranke utemeljeno upoštevalo določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi z 155. členom ZPP.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.