Jedro

46. člen Zakona o ureditvi določenih vprašanj s področja varnosti železniškega prometa glede določbe stroškov zavarovanja določa drugače, kot se je do tega vprašanja opredelilo sodišče prve stopnje, ki je vknjižilo možnost sporazuma o višini stroškov. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da v primeru, če sporazum o višini stroškov zavarovanja ni bil dosežen, tožeča stranka sama ni bila upravičena določiti višine stroškov zavarovanja.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v prvem in tretjem odstavku izreka spremeni tako, da se Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Litiji opr. št. Ig 97/00027-2 z dne 12.2.1997 v 1. točki izreka razveljavi za 720.007,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.2.1996 do plačila in se v tej višini tožbeni zahtevek zavrne in v 3. točki izreka razveljavi za 23.515,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.1997 do plačila. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 37.851,50 SIT, v roku 8 dni.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu prvega odstavka izreka sodbe sodišča prve stopnje (v 1. točki izreka sklepa o izvršbi za 155.639,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.2.1996 do plačila in v 3. točki izreka za 18.475,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.1997 do plačila) potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je prvostopenjsko sodišče v prvem odstavku izreka vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Litiji, opr. št. Ig 97/00027 z dne 12.2.1997 v 1. točki izreka za 875.646,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.2.1996 do plačila ter v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v višini 41.990,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa; v drugem odstavku izreka je v preostalem delu zaradi umika navedeni sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo in v tem delu postopek ustavilo; v tretjem odstavku izreka je toženo stranko obsodilo na plačilo pravdnih stroškov v višini 241.650,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se je zoper sodbo (prvi in tretji odstavek izreka) pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlagala, da jo razveljavi (spremeni) tako, da zahtevek zavrne in naloži tožeči stranki, da toženi stranki povrne stroške postopka.

Tožeča stranka, ki ji je bila pritožba vročena dne 9.10.2002, nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Terjatve v obsodilnem delu izreka v višini 875.646,60 SIT s pp po ugotovitvah sodišča prve stopnje obsegajo:

1. terjatvi po dveh računih: - št. 610487 z dne 30.9.1996 v višini 412.002,00 SIT - št. 610601 z dne 3.12.1996 v višini 412.002,00 SIT; 2. po obračunu zamudnih obresti od zapadlosti vsakega od navedenih računov do dneva vložitve izvršilnega predloga v višini 43.785,70 SIT; 3. po obračunu zamudnih obresti št. 898460 v višini 7.856,090,00 SIT (pravilno 7.856,90 SIT) 4. zakonske zamudne obresti od skupnega zneska 875.646,60 SIT za čas od 11.2.1996 do plačila.

Vsak od navedenih računov v 1. točki prejšnjega odstavka vsebuje tri postavke : - delež SVP Ljubljana 67.631,10 SIT - delež SVTK Ljubljana 332.370,90 SIT - TPD 3% 12.000,00 SIT Delež SVP po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje predstavlja stroške za vzdrževanje cestnega prehoda prek železniške proge, delež SVTK pa stroške za vzdrževanje varnostno signalnih naprav, torej stroške za zagotovitev z zakonom predpisanega zavarovanja cestno železniškega prehoda.

Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je v obravnavanem obdobju (leto 1996) razmerja med pravdnima strankama urejal Zakon o ureditvi določenih vprašanj s področja varnosti železniškega prometa (Ur. list RS št. 28/81,36/81,38/86, v nadaljevanju Zakon). Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je bila na podlagi Zakona tožeča stranka kot železniška organizacija pooblaščena in dolžna izvajati tako ukrepe vzdrževanja kot ukrepe zavarovanja na tistem delu, kjer se proga križa s cesto v istem nivoju (prvi in drugi odstavek 29. člena Zakona) ter, da je po prehodnih in končnih določbah Zakonu stroške vzdrževanja vozišča na cestnem prehodu dolžna kriti tožena stranka kot upravljalec cest (2. točka prvega odstavka 42. člena Zakona), stroške zavarovanja pa v enakih delih krijeta tožeča in tožena stranka, če se ne sporazumeta drugače (3. točka prvega odstavka 42. člena Zakona). Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da 46. člen Zakona glede določitve stroškov zavarovanja določa drugače, kot se je do tega vprašanja opredelilo sodišče prve stopnje, ki je izključilo možnost sporazuma o višini stroškov. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da v primeru, če sporazum o višini stroškov zavarovanja ni bil dosežen, tožeča stranka sama ni bila upravičena določiti višine stroškov zavarovanja. O teh bi v skladu z določbo 46. člena člena Zakona morala odločiti priložnostna arbitraža, ki bi pri svoji odločitvi morala upoštevati določene kriterije: "predvsem povečanje prometa, urbanistične in tehnološke spremembe v železniškem in cestnem prometu" (drugi odstavek 46. člena Zakona). Ker tožeča stranka na način, ki je predpisan z Zakonom ni dokazala višine stroškov zavarovanja, pravilo, da krije vsaka stranka polovico stroškov zavarovanja, ne zadošča za zaključek, da je tožbeni zahtevek za plačilo zaračunanih SVTK storitev po višini utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za SVTK storitve s pp zavrnilo kot neutemeljen ( 4. točka 358. člena ZPP). Zavrnitev tožbenega zahtevka tako vsebuje 2x znesek 332.370,90 SIT (664.741,80 SIT), 3% TPD (19.942,20 SIT), obračunane zamudne obresti v višini 35.323,00 SIT (sorazmerno glede obračuna A4 od dveh glavnic po 412.002,00 SIT), skupaj 720.007,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.2.1996 do plačila in glede sorazmernega dela izvršilnih stroškov.

Pritožbeno sodišče pa pritrjuje razlogom prvostopenjske sodbe, ki se nanašajo na SVP stroške. Glede teh stroškov Zakon dejansko ne predvideva postopka za določanje višine stroškov, ki jo ima železniška organizacija z vzdrževanjem cestnega prehoda. Zato se je po oceni pritožbenega sodišča pravilno opredelilo do dejstva, da pravdni stranki nista s sporazumom iz 30. člena Zakona podrobneje uredili medsebojnih razmerij glede vzdrževanja cestnih prehodov prek železniške proge. Prav tako pa ocenjuje, da ni podan pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskga stanja. Sodišče prve stopnje je glede na trditveno podlago pravilno ocenilo, da je tožeča stranka z listinami in pričo dokazala višino vtoževanih stroškov, tožena pa teh dokazov ni uspela izpodbiti niti ni zatrjevala pravnorelevantnih dejstev v zvezi z neustreznostjo normativov, ki jih je za izračun uporabljala tožeča stranka. Tudi njene pritožbene trditve o tem, kaj obhodnik proge lahko dela in kaj nosi v roki so nerelevantne, ker bi se tožena stranka lahko uspešno branila le, če bi trdila, da tožeča stranka na področju Občine Litija ni opravila vzdrževanja cestnih prehodov prek železniške proge, ki ga je bila po Zakonu dolžna opraviti. Takih konkretnih trditev pa tožena stranka ni zatrjevala, zato jih tudi sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati. S tem pa se izkaže, da glede dela zahtevka, ki se nanaša na stroške SVP vzdrževanja izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in je pritožbeno sodišče v tem delu (2x 67.631,10 SIT - 135.262,20 SIT, 3% TPD - 4.057,80 SIT in obračunane obresti v višini 8.462,70 SIT, skupaj 147.782,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.2.1996 do plačila) zato pritožbo zavrnilo.

Tožena stranka ni navedla razlogov o izpodbijanju sodbe glede obračuna obresti št. 898460 v višini 7.856,90 SIT, zato je pritožbeno sodišče v tem delu preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje le v obsegu razlogov, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker je odločitev prvostopenjskega sodišča o plačilu zamudnih obresti materialnopravno pravilna (prvi odstavek 277. člena in drugi odstavek 279. člena ZOR), ni pa tudi storjena nobena od navedenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke tudi zoper ta del sodbe zavrnilo. Glede na navedeno je sodbo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na plačilo zneska skupnega 155.639,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.2.1996 do plačila in na sorazmeren del izvršilnih stroškov (upoštevaje, da so bili stroški glede umaknjenega dela potrebni, saj je tožeča stranka tožbo umaknila, takoj ko je tožena stranka terjatev plačala), potrdilo (353. člen ZPP).

Zaradi delne spremembe sodbe o tožbenem zahtevku je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Izrek o stroških temelji na določilu drugega odstavka 154. v zvezi s 155. členom ZPP in na določilu 158. člena ZPP. Tožeča stranka je deloma zmagala v pravdi (11 %), zato je upravičena do povrnitve odmerjenih stroškov v sorazmerni višini 26.581,50 SIT. Tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za umaknjeni del tožbe (33%), ki jo je tožeča stranka umaknila po plačilu tožene stranke; glede na višino zavrnilnega dela sodbe (56%) pa je upravičena do sorazmernega dela priglašenih stroškov: za pristop na prvi narok za glavno obravnavo 112 točk po OT (od 200 točk), za dva naslednja naroka skupaj 112 točk po OT (od 2x po 100 točk), povečano za 19% DDV in za en narok 56 točk po OT (od 100 točk), za sestavo pritožbe 210 točk po OT (od 375 točk po OT), povečano za 20% DDV. Ob upoštevanju vrednosti točke 110,00 SIT, je tožena stranka upravičena do povračila stroškov v višini 64.433,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju, sorazmerno uspehu ugotovljenih pravdnih stroškov, je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 37.851,50 SIT.