- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
UPRS Sodba I U 774/2026-13
ECLI:SI:UPRS:2026:I.U.774.2026.13 Upravni oddelek
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Zatrjevano tveganje, da bo tožnik v izvorni državi izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (revščini), je očitno posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. Institut mednarodne zaščite pa varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1.
Izrek
Tožba se zavrne.
Obrazložitev
Izpodbijana odločba
1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (RS) ter držav članic Evropske unije (EU) in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen v izvorno državo (4. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje RS ter držav članic EU in držav pogodbenic navedene konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka).
2.Iz uvodnih ugotovitev je razvidno, da je tožnik za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil že 21. 6. 2020. Vendar pa je tožena stranka zaradi tožnikove samovoljne zapustitve azilnega doma ustavila postopek s sklepom z dne 14. 8. 2020.
3.V nadaljevanju je tožena stranka povzela tožnikove izjave ob vložitvi druge prošnje (27. 11. 2025), iz katerih v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi revščine.
4.Na osebnem razgovoru (20. 1. 2026) je tožena stranka tožnika seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Maroko na seznam varnih držav. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da v Maroku ni vojne in tam ni ogrožen, je pa prisotna revščina in ni dela. Delal je kot dostavljalec, vendar je dohodek slab; delaš cel dan in zaslužiš 10 evrov. Z zaslužkom si lahko plačaš hrano in oblačila. Dela v drugem kraju znotraj Maroka ni iskal, saj je povsod v državi isto. Maroko ne pomaga ljudem v finančni stiski. Če si visoko izobražen in imaš službo, lahko lepo živiš. Tožnik je Maroko zapustil zaradi dela in boljšega življenja. Če bi se moral vrniti, bi imel veliko težav.
5.V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države.
6.Po ugotovitvah tožene stranke tožnik svojo prošnjo utemeljuje s slabim ekonomskim položajem (revščino).
7.Tožnikovih izjav ni mogoče povezati ne s preganjanjem (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja) ne z elementi resne škode, saj svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s socialno-ekonomskim položajem (revščina). Tožnik je imel službo, vendar je po lastni oceni zaslužil premalo. Njegove težave so posledica splošno slabih ekonomskih razmer v državi in ne namernega ravnanja subjektov preganjanja.
8.Zato je tožena stranka tožnikove izjave ocenila kot nepomembne z vidika upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1, s čimer so podani razlogi za zavrnitev njegove prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.
9.Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno državo. Ocenila je, da iz tožnikovih navedb niso razvidni tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ni varna izvorna država. Glede na tožnikove navedbe ni mogoče sklepati, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo zaradi razlogov preganjanja.
Zato so izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene tudi na podlagi druge alineje 52 člena ZMZ-1, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.
Trditve strank
10.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.
11.Tožnik se ne strinja s stališči tožene stranke in ob sklicevanju na svoje izjave v upravnem postopku meni, da niso bile pravilno upoštevane njegove navedbe glede razmer v izvorni državi, ki ne omogočajo dostojnega življenja.
12.Iz tožbenih navedb je še razvidno, da Maroko ne pomaga ljudem v stiski, čeprav je država bogata z naravnimi viri.
13.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.
Dokazni postopek
14.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj se kljub pravilnemu vabilu ni udeležil naroka za glavno obravnavo.
Presoja tožbe
15.Tožba ni utemeljena.
16.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:
17.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.
18.V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.1 Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodi01 je razvidno, da sta okvir in vsebina upo61tevanih okoli10din, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje pro1nje za mednarodno za10ito, definirani s pro1il0evimi navedbami.2 Predpostavlja se namre0d pro1il0evo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.3
19.Ob upo1tevanju navedenih izhodi10d izpodbijana odlo0dba temelji na prvi alineji 52. 0dlena ZMZ-1, skladno s katero se pro1nja pro1ilca, ki o0dito ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno za10ito, 61teje za o0dito neutemeljeno, 0de je pro1ilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravi0denosti do mednarodne za10ite po tem zakonu.
20.Po presoji sodi10da je to7eena stranka stranka pravilno ocenila, da to7enik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoli10din v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno 1kodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namre0d o0dito, da je izvorno dr7avo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V zvezi s tem pa je Vrhovno sodi10de7e 7ee sprejelo odlo0ditev, da z vidika odlo0danja o mednarodni za10iti ni bistveno, kak1na je pro1il0eva sposobnost ekonomskega pre7eivetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namre0d za okoli10dino, ki spro7ea vpra1anje pomo0di zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne za10ite.4 Zmanj61anje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slab61e ekonomske in socialne razvitosti pro1il0eve izvorn0de dr7ave, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je u7eival v dr7avi, kjer je zaprosil za mednarodno za10ito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne za10ite.5 Za to namre0d ni dovolj dokaz o tveganju, da bo pro1ilec v primeru vrnitve v izvorno dr7avo izpostavljen nehumanemu ali poni7eujo0demu ravnanju, temve0r mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripi61ejo javnim organom te dr7ave, bodisi da gro7enjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te dr7ave izvajajo ali dopu610dajo, bodisi dr7ava svojim dr7avljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedr7avnimi subjekti ne more zagotoviti u0dinkovite za61cite.6 Navedenega pa to7nik v upravnem postopku ni zatrjeval. Le dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni dr7avi zanj slab61i, torej ne more biti razlog za mednarodno za10ito.7
21.V zvezi s to7nikovimi izjavami pred upravnim organom sodi610de pripominja, da je bil to7nik v postopku za priznanje mednarodne za10ite ustrezno informiran.8 Iz podatkov spisa, ki se nana1a na zadevo, je namre0d razvidno njegovo na to nana61ajo0de se potrdilo z dne 27. 11. 2025, poleg tega to7nik ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru z dne 20. 1. 2026, pred katerim so mu bile v vabilu na to procesno dejanje ponovno zagotovljene ustrezne informacije. To pomeni, da je bilo to7niku omogo0deno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dol7nostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vpra1anj, vklju0dno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soo0diti ter mu dati mo7nost, da se do njih opredeli. To7nik je torej imel mo7nosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odlo0ditev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri 0demer je zapisnika o osebnem razgovoru razvidno, da sta mu to7ena stranka in njegov poobla10denec v zvezi z razlogi preganjanja postavila 61tevilna vpra1anja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. To pomeni, da je to7ena stranka to7niku zagotovila mo7nost predstavitve elementov za utemeljitev pro1nje za mednarodno za10ito, s 0demer je izpolnila svojo sodelovalno dol7nost. Vloga pristojnega organa pri podajanju pro1nje in pri osebnem razgovoru je namre0d v tem, da prosilcu omogo0di predstavitev vsebine pro1nje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da i10de morebitne razloge za mednarodno za10ito,9 pri 0demer tudi ZMZ-1 v 89. 0dlenu jasno dolo0da, da mora prosilec prepri0dljivo in verodostojno obrazlo7eiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo pro1njo, 61e zlasti 0de ni drugih razpolo7ljivih dokazov.0
22.Sodi610de 61e pojasnjuje, da glede na navedeno, ko v obravnavani zadevi ni podan subjektivni element11, ker okoli10dine, ki jih to7nik zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, to7eni stranki pri odlo0danju o statusu begunca to7nikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni dr7avi saj z njimi ni mogo0de nadomestiti subjektivnega pogoja.2 S tem povezano dokazno breme glede izpodbijanja vsakega dvoma, da obstaja resno tveganje za kr61itev 3. 0dla Evropske konvencije o 0dlovekovih pravicah (v nadaljevanju EK0dP), v obravnavani zadevi torej ni bilo prelo7eno na to7eno stranko.
23.Nosilno stali610de za zavrnitev pro1nje za mednarodno za10ito je bila tudi ugotovitev, da to7nik prihaja iz varne izvorne dr7ave. Na podlagi 49. 0dlena ZMZ-1 namre0d lahko pristojni organ pro1njo za mednarodno za10ito zavrne kot o0dito neutemeljeno v pospe61enem postopku, 0de prosilec o0dito ne izpolnjuje pogojev za mednarodno za10ito in je podan razlog iz 52. 0dlena tega zakona. Ta dolo0da primere, v katerih se pro1nja pro1ilca 61teje za o0dito neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne dr7ave (druga alineja 52. 0dlena ZMZ-1).
24.Koncept varne izvorne dr7ave skladno s Procesno direktivo II13 dr7avi 0lanici omogo0da, da dolo0di dr7avo ozna0di za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.14 Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. 0dlenu ZMZ-1.15 Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dol7an v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne dr7ave.16 Prvi odstavek 62. 0dlena ZMZ-1 namre0d dolo0da, da se tretja dr7ava lahko za prosilca 61teje za varno izvorno dr7avo, 0de ima prosilec dr7avljanstvo te dr7ave ali je oseba brez dr7avljanstva in je imel v tej dr7avi obi0dajno prebivali610de (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogo0de ugotoviti, da ta dr7ava ob upo61tevanju njegovih posebnih okoli10din v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno za10ito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna dr7ava (drugi pogoj).
Iz podatkov spisa, ki se nana1a na zadevo, je razvidno, da je to7ena stranka to7nika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je dr7ava, iz katere prihaja, varna izvorna dr7ava. To pomeni, da mu je bilo omogo0deno, da izka7ee tehtne razloge, na podlagi katerih je mogo0de ugotoviti, da ta dr7ava ob upo61tevanju njegovih posebnih okoli10din v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno za10ito zanj ni varna izvorna dr7ava. To7niku je torej bila na ustrezen na0din zagotovljena opredelitev do vseh okoli10din, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do druga0dne odlo0dbe, njegove izjave pa je to7ena stranka v tem pogledu pravilno upo61tevala. Sodi610de je v skladu s standardi iz sodne prakse Sodi610da Evropske unije sicer dol7no v okviru podrobne in ex nunc presoje (na podlagi elementov spisa in tistih, s katerimi se je seznanilo med postopkom) preverjati, ali ozna0ditev tretje dr7ave za varno izvorno dr7avo izpolnjuje materialne pogoje za tako ozna0ditev, in v primeru, 0de prosilec izka7ee tehtne razloge, ki se nana61ajo na njegove osebne okoli10dine, 61teti, da je ta domneva ovr7ena.17
Vendar pa tožnik z navedenimi pavšalnimi tožbenimi navedbami, da v Maroku ni bilo možno dostojno življenje, po presoji sodišča ne more utemeljiti ne prvega ne drugega. Zatrjevano tveganje, da bo tožnik v izvorni državi izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (revščini), je očitno posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. Institut mednarodne zaščite pa varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).
Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.
-------------------------------
1 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.
2 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve).
3 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve).
4 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve).
5 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve).
6 Prav tam, 13. točka obrazložitve.
7 S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve).
8 V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah.
9 Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).
10 Poleg tega je iz Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca razvidno, da mora prosilec: (i) govoriti resnico in popolnoma sodelovati z izpraševalcem pri ugotavljanju dejstev o svojem primeru; (ii) potruditi se dokazati svoje izjave s kakršnimi koli razpoložljivimi dokazi in podati zadovoljivo obrazložitev, če ni dokazov; če je trebno, mora pridobiti dodatne dokaze; (iii) dati vse ustrezne podatke o sebi in svojih preteklih doživetjih v podrobnostih, ki so izpraševalcu potrebne za ugotavljanje pomembnih dejstev; od prosilca je treba zahtevati, naj poda razumljivo obrazložitev vseh razlogov, ki podpirajo njegovo prošnjo za begunski status, mora pa odgovoriti tudi na vsa postavljena vprašanja (glej stran 44 in 45, 205 točka).
11 Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo.
12 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve).
13 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
14 40. uvodna izjava Procesne direktive II.
15 Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1).
16 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).
17 Glej npr. sodbo Sodišča Evropske unije z dne 1. 8. 2025 v združenih zadevah C-758/24 (Alace) in C-759/24 (Canapelli).
18 Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 10. 2023 in številne druge.
19 Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).
20 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve.
21 SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka).
22 Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.