Jedro

Ob ugotovitvi, da je toženka s tem, ko je odrinila tožnico, le odvračala od svojega moža tožničin protipravni napad, da je bila njena obramba sočasna in sorazmerna tožničinemu napadu, sta sodišči pravilno odločili, da ni podana toženkina odškodninska odgovornost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine v znesku 8.763,14 EUR (prej 2,100.000 SIT) za škodo, ki naj bi ji nastala ob fizičnem napadu s strani toženke. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Tožnica navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z izvedenskim mnenjem ugotovilo, da ni mogla utrpeti zvina vratne hrbtenice, ampak le blažjo udarnino vratu. Tožnica tudi navaja, da je sodišče prve stopnje njen predlog za zaslišanje izvedenca neobrazloženo zavrnilo. Meni, da napačna dokazna ocena sodišča temelji na napačno interpretiranem izvedenskem mnenju. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga za uvedbo prekrška, ki ga je predložila kot dokaz v tem postopku. Tožnica tudi meni, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da ravnanje toženke, ki je prva začela fizični napad, ni bilo nedopustno. Toženka namreč v končni fazi le priznava, da je mogoče njen prispevek do 20 %. Tožnica poudarja, da je poškodbe, ki jih je ugotovil zdravnik ob prvem pregledu in izvedenec, lahko dobila le od udarca, ko je ležala na tleh na trebuhu ali ko je toženka prišla od zadaj in jo je udarjala po vratu in hrbtu.

3. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Očitane absolutno bistvene kršitve postopka niso podane. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 6. 7. 2005 (list. št. 50) je razvidno, da je sodišče prve stopnje prebralo predlog za uvedbo postopka o prekršku in je o njem tudi izprašalo policista R. H.. To, da sodišče prve stopnje tega dokaza ni posebej izpostavilo v obrazložitvi svoje odločitve, ne pomeni, da ga ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, zakaj ne verjame trditvam tožnice, ki so bile povzete tudi v predlogu, pri čemer se je oprlo na izpovedi obeh strank in prič, predvsem pa na izvedensko mnenje o obsegu tožničinih poškodb. Kot je že navedlo sodišče druge stopnje, je sodišče prve stopnje pravilno povzelo ugotovitve izvedenke dr. D. S.. Ta je ugotovila, da je tožnica v tem škodnem dogodku lahko utrpela le lažjo raztegnitev vratnega mišičja, najbolj verjetno pa le udarnino vratu, da pa je ta dogodek res lahko demaskiral in intenziviral simptome s strani že predhodno obolele hrbtenice. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP) torej ni podana.

6. Tožnica je res v pripravljalni vlogi z dne 4. 10. 2005 podala pripombe na izvedensko mnenje in predlagala dodatno zaslišanje izvedenke. Sodišče je zato izvedenko zaprosilo za pisno dopolnitev mnenja. Tožnica je po prejemu dopolnitve izvedenskega mnenja v pripravljalni vlogi z dne 18. 11. 2005 navedla, da se z dopolnitvijo ne more strinjati v celoti, da zaradi slabih premoženjskih razmer ne more plačati novega izvedenca, da pa naj sodišče zasliši tožnico, kar je sodišče na zadnjem naroku tudi naredilo. Tožnica torej po prejemu dopolnitve izvedenskega mnenja ni predlagala še dodatnega zaslišanja izvedenca, zato je neutemeljen tudi očitek, da je sodišče njen dokazni predlog neobrazloženo zavrnilo.

7. Ob ugotovitvi, da dokazni postopek ni obremenjen z absolutno bistvenimi kršitvami pravdnega postopka, je revizijsko sodišče vezano na naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - da je bila tožnica tista, ki je začela s fizičnim napadom na toženkinega moža; - da je toženka s tem, ko je tožnico odrinila, le odvračala od svojega moža tožničin protipravni napad; - da je bila toženkina obramba sočasna in sorazmerna tožničinemu napadu.

8. Zakon o obligacijskih razmerjih(1) v 161. členu določa, da kdor v silobranu povzroči škodo napadalcu, je ni dolžan povrniti, razen pri prekoračitvi silobrana. Glede na zgoraj navedene ugotovitve, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo navedeno določbo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana, zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/2007, v nadaljevanju OZ) je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do Ur. l. RS, št. 87/2002).