Jedro

Pravilno dolžnica sicer navaja, da je glede teka zamudnih obresti po 1. 1. 2002 potrebno upoštevati po tem obdobju veljavno zakonodajo, da obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, če so glavnico dosegle do 22. 5. 2007. Vendar pa dolžnica spregleda, da je bila ta omejitev v sklepu o izvršbi že upoštevana.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II.Dolžnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnice z dne 13. 12. 2024 zoper sklep o izvršbi I 2262/2024 z dne 4. 12. 2024 zavrne (I. točka izreka sklepa) in da dolžnica sama nosi svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka sklepa).

2.Zoper sklep se po Državnem odvetništvu RS pravočasno pritožuje dolžnica. Navaja, da je uveljavljala, da ji je bila v obravnavanem izvršilnem postopku kršena pravica do izjave in pravica do sodelovanja v postopku, saj ji niso bile vročene vse priloge predloga za izvršbo, na podlagi katerih je sodišče izdalo izpodbijani sklep o izvršbi, ki se nanašajo na samo terjatev, njen obstoj, naravo in višino. Prav tako upnik ni priložil potrdila o pravnomočnosti sklepa opr. št. In 986/2003-47 z dne 14. 8. 2012 o nadaljevanju izvršbe z novim upnikom. Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu pod točko 8 ni opredelilo do navedb, ki jih je v zvezi z manjkajočimi listinami podala dolžnica, sodišče je namreč zgolj pavšalno ugotovilo, da je dolžnici vročalo vse listine. Razlikovanje med postopkom uveljavljanja odškodnine in izvršilnim postopkom predstavlja zmotno uporabo materialnega prava in nedopustno razlikovanje med upniki in družbeniki glede pravic, ki jih daje ZOKIPOSR, zagotovo pa ni v skladu s samim namenom, zaradi katerega je bil zakon sprejet, in sicer z namenom odprave krivic pasivnim družbenikom. V konkretni izvršilni zadevi je potrebno upoštevati sprejete predpise in odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije ter Evropskega sodišča za človekove pravice. Nobenega razumnega in sprejemljivega razloga ni za razlago, da bi država morala prevzeti tudi dolg aktivnega družbenika, ker tretji odstavek izrecno ne določa, da morejo tudi upniki izkazovati pogoje iz 5. člena ZOKIPOSR. Ker je pojem upravičenec iz 5. točke 2. člena ZOKIPOSR ...napolnjen z vsebino šele ob upoštevanju prvega odstavka 5. člena ZOKIPOSR" (50. tč. odločbe U-I-115/23), prvi odst. 5. člena pa je omejen na pasivne družbenike, bi lahko sklepali, da Ustavno sodišče meni, da je tudi tretji odstavek 17. člena omejen samo na pasivne družbenike. Ob upoštevanju navedene odločbe Ustavnega sodišča je na podlagi vsake možne razlage (namenske, razlage, zgodovinske in tudi gramatikalne) treba ugotoviti, da je edina ustavno skladna razlaga tretjega odstavka 17. člena takšna, da država prevzame dolg le pasivnih družbenikov, in sicer pod istimi pogoji, kot je to določeno v 5. členu. Nova dolžnica meni, da ZOKIPOSR ni zadostil kriterijem, ki jih zahteva drugi odstavek 155. člena Ustave za retroaktiven poseg v zakone, t.j., da je izkazana javna korist in da se s tem ne posega v pridobljene pravice. Zakonodajalec ni obrazložil, kakšno javno korist je zasledoval s sprejetjem tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR. V skladu z logično razlago je, da prevzame kvečjemu tiste dolgove, kjer družbeniki izpolnjujejo pogoje iz 5. člena in z enakimi omejitvami, kot je to določeno za družbenike. Odškodnina, ki jo prejme upravičenec iz 5. člena, je namreč omejena na 60% ugotovljene škode, obresti so omejene na višino glavnice, od škode pa se odšteje tudi vse, kar so prejeli iz naslova izbrisane družbe. Enaka omejitev bi morala veljati tudi v primeru, ko država prevzame dolg in ga plača upniku. Kršeno je določilo 155. člena Ustave, ki za dopustnost retroaktivne veljave pravnih aktov določa kumulativno izpolnjevanje obeh pogojev, in sicer, kadar takšno ureditev zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Razlaga, kot jo podaja sodišče, neupravičeno in neutemeljeno privilegira tako upnike kot same aktivne družbenike naproti pasivnim družbenikom, ki so obveznosti družbe že plačali, čeprav je bilo z odločbo Ustavnega sodišča U-I-135/00 določeno, da zanje ne odgovarjajo. ZOKIPOSR torej nekaterim osebam podeljuje pravice, ki jih druge osebe v primerljivem položaju nimajo, pri čemer iz zakona ni razviden razlog, zakaj so te osebe izključene. Nedopustno je, da so upniki privilegirani na način, da dobijo brezpogojno plačilo vseh svojih terjatev, medtem ko so pasivni družbeniki, za katere je bilo med drugim z odločbo Ustavnega sodišča U-l-135/00 z dne 9. 10. 2002 odločeno, da za obveznosti izbrisane družbe ne odgovarjajo in tako posledično ugotovljeno, da so jim bile s protiustavno ureditvijo storjene krivice, upravičeni zgolj do delnega povračila svoje škode. Naslovno sodišče se sploh ni opredelilo do navedb glede višine, ki jih je dolžnica prav tako podala v ugovoru. Nedopustno je, da bi brez utemeljenih razlogov eni dobili manj, drugi pa bistveno več. Glede na to, da tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR določa, da se šteje, da je Republika Slovenija prevzela dolg odgovornega družbenika do upnikov iz 6. točke 2. člena ZOKIPOSR pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, dolžnica (Republika Slovenija) skladno z drugim odstavkom 430. člena OZ ne odgovarja za neizterjane obresti, ki so zapadle do prevzema. V 3. točki 2. člena ZOKIPOSR določa, da se škoda po ZOKIPOSR iz naslova zakonskih zamudnih obresti v obrestnem delu prizna zgolj do višine glavnice, zato dolžnica podredno podaja tudi ugovor priznanja višine obresti do višine glavnice. Trenutna sodna praksa dovoljuje, da so upniki poplačani povsem nekritično in so aktivni družbeniki, ki so se do sedaj izogibali plačilu, brez vsakega izkazovanja pogojev razbremenjeni vseh dolgov izbrisanih družb na podlagi 3. odst. 17. člena, med tem, ko družbeniki, ki morajo izkazati stroge pogoje po 5. členu zakona, niso prejeli še ničesar in je zelo dvomljivo, ali bodo pogoje v sodnih postopkih sploh lahko izkazali, tudi če jih bodo izkazali, pa bodo prejeli s strani države veliko manj, kot bodo prejeli aktivni družbeniki. Priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Uvodoma dolžnica sicer uveljavlja, da določenih prilog k predlogu za izvršbo ni prejela, vendar pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pojasnilo (četudi na kratko), da je dolžnici vročalo vse listine, ki jih je upnik priložil k predlogu za izvršbo oz. k dopolnitvi predloga za izvršbo. Upnik se je v predlogu za izvršbo skliceval na listinski dokaz "redni izpis iz sodnega registra", ki pa ga predlogu ni predložil, zato ga sodišče upniku tudi ni vročalo. Navedene ugotovitve kljub obsegu pritožbenih navedb dolžnica prereka z golim zanikanjem, čeprav vročitev (vseh) prilog k predlogu za izvršbo izhaja iz vročilnice za sklep o izvršbi, ki je javna listina (prim. 224. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prerekanje javne listine mora biti konkretizirano, s podajanjem trditev, kako naj bi prišlo do tega, da naj določenih listin stranka kljub izkazu z javno listino ne bi prejela. Takšnih trditev dolžnica ne podaja, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena, sodišče prve stopnje pa se do njenih trditev ni bilo dolžno zelo podrobno opredeljevati. Nepredložitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o nadaljevanju izvršbe z novim upnikom nima odločilnega pomena, saj gre za univerzalno pravno nasledstvo, ki ga lahko dolžnica kadarkoli preveri v spletnem portalu Ajpes.

5.Ne drži, da je v konkretnem primeru treba upoštevati sprejete predpise in odločbe US in ESČP, ki so veljale pred sprejemom ZOKIPOSR. Iz predloga zakona1 je razvidno, da je cilj zakona sanirati posledice ZFPPod ter v pravnem redu Republike Slovenije sistemsko urediti pravično zadoščenje oziroma povračilo škode, ki je zaradi izbrisa nastala upnikom, družbenikom in delničarjem podjetij, ki so bila izbrisana v navedenem obdobju. Splošna pravila civilnega prava za odpravo škode, ki je nastala v zvezi z izbrisom oziroma zaradi neomejenega prenosa obveznosti na družbenike izbrisanih družb, naj namreč ne bi bila primerna, saj ne upoštevajo specifičnih okoliščin in posledic, ki jih je prinesel ZFPPod. Predlagana ureditev je tako zasledovala cilj vzpostavitve stanja, kot bi moralo obstajati, če ZFPPod ne bi bil sprejet. Obenem so na podlagi take ureditve upniki pridobili pravnomočne izvršilne naslove zoper družbenike. Odprava posledic ZFPPod zato zahteva rešitve, ki jih ni možno uresničiti prek splošnih pravil odškodninskega prava, saj je posledice treba odpraviti tako na upniški kot na dolžniški strani in zagotoviti pravično zadoščenje oškodovanim osebam. Predlog je bil, tako dalje gradivo, pripravljen z namenom reparacije za škodo, nastalo zaradi kršitev temeljnega načela korporacijskega prava o ločenosti premoženja kapitalske družbe in osebnega premoženja družbenikov, tako da določa povračilo škode v primerih, ko naj to načelo zaradi sporne ureditve po ZFPPod ne bi bilo spoštovano. Ureditev po ZFPPod je po stališču predlagatelja pomenila poseg v ustavne pravice družbenikov in vzpostavila njihovo neomejeno odgovornost za obveznosti drugega pravnega subjekta. S tem je posegla v pravni položaj družbenikov kapitalskih družb, kakršnega so pridobili ob ustanovitvi. Predlog je bil po stališču predlagatelja pripravljen ob upoštevanju načela prepovedi poseganja v pridobljene pravice, načela zaupanja v pravo in reparacije za škodo, nastalo zaradi kršitev temeljnega načela korporacijskega prava o ločenosti premoženja kapitalske družbe in osebnega premoženja družbenikov, tako da določa povračilo škode v primerih, ko to načelo zaradi sporne ureditve po ZFPPod ni bilo spoštovano. Namen zakona je bil torej v "spoštovanju korporacijskega prava", tudi v razmerju do aktivnih družbenikov (spreminjanje njihovega pravnega položaja je torej iz namena zakona jasno razvidno), in sicer ne glede na prejšnje odločitve Ustavnega sodišča in ESČP. Gre torej za prelom glede na prejšnjo ureditev in tedanjo ustavnoskladno razlago prejšnje ureditve. Navedeno pa še ne pomeni, da je nova ureditev protiustavna, kar je Ustavno sodišče že znova presojalo. Ustava lahko pokriva tudi različne vrednote in različne pravno-politične rešitve.

6.Neutemeljeno dolžnica tudi uveljavlja, da gre za nedopusten retrokativen poseg v njen pravni položaj. Ne drži, da gre (v razmerju do dolžnice) za retroaktiven poseg zakona v že zaključene pravne položaje. Zakon prejšnjim udeležencem tovrstnih pravnih razmerij daje nove pravice in vanje ne posega. Na novo je določena le obveznost nove dolžnice, vendar pa ta predhodno v tovrstnih pravnih razmerjih ni sodelovala in že pojmovno ne more biti poseženo v njen položaj. Zavzemanje za pravne interese upnikov, ki plačila niso prejeli, ni v pravnem interesu nove dolžnice in jih v tem postopku ne more uveljavljati. Enako velja za pravne interese družbenikov, ki so dolg poplačali, dobili pa bodo le 60% odškodnine. Tudi v uveljavljanju neenakosti med temi in tistimi, ki dolga niso poplačali, ni v pravnem interesu nove dolžnice. Nova dolžnica se torej v teh delih pritožbe zavzema za pravice in pravne interese drugih oseb, česar ne more. Pač pa se lahko nova dolžnica preko ustreznih vej oblasti lahko zavzame za spremembo zakona in "nadaljnjo odpravo krivic". Zgolj to, da je zakon dal pravice nekaterim udeležencem, drugim, domnevno enako upravičenim, pa (še) ne, še ne pomeni, da so protiustavna določila zakona, ki se dejansko nanašajo na pravni položaj nove dolžnice. V čem naj bi bila kršitev 14. člena Ustave v razmerju do nove dolžnice, ta ne zatrjuje. Sama določitev ex lege prevzema dolga, zoper katerega država potemtakem po naravi stvari ne more ugovarjati (ne gre za kršitev pravice do izjave) s strani nove dolžnice pa ni v ničemer v neskladju z Ustavo, saj gre za določitev odškodnine za škodo, za katero je država s sprejemom zakona priznala odgovornost, odgovornost države za škodo pa je nenazadnje (prav) ustavna kategorija in materija.

7.Neutemeljeno je tudi zavzemanje za omejitev upnikove terjatve po višini. Res je sicer skladno s 3. povedjo 3. točke 2. člena ZOKIPOSR škoda tudi znesek, katerega

upniški upravičenec

ni prejel plačanega kljub obstoju pravnomočne sodne odločbe, izdane na podlagi predpisa iz prvega odstavka 1. člena tega zakona. Nadalje prvi odstavek 17. člena ZOKIPOSR določa, da je vsaka oblika povračila vrednosti škode, ki jo

upravičenec

prejme po tem zakonu, omejena na 60 odstotkov ugotovljene višine škode, kot jo določa 3. točka 2. člena tega zakona.

Upravičenec

pa je po 5. točki 2. člen ZOKIPOSR fizična oseba, na katero so zaradi izbrisa v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 na podlagi določb ZFPPod prešle obveznosti izbrisane družbe in ki je te obveznosti deloma ali v celoti plačal; kar pa je po naravi stvari lahko le dolžnik. Dolžnikova škoda je definirana kot znesek, ki ga je upravičenec plačal za obveznosti izbrisane družbe, vrednost njegovega premoženja, ki je bilo prodano v izvršilnem postopku zaradi plačila obveznosti izbrisane družbe, in izguba dohodkov zaradi izbrisa družbe (1. poved 3. točke 2. člena ZOKIPOSR); uveljavlja jo v poravnavi z Državnim odvetništvom in ta je omejena na 60%. Navedeno pomeni, da je omejitev škode na 60% ugotovljene višine škode ne nanaša na upnikovo terjatev, in sicer ne glede na to, če je le-ta sicer urejena v istem členu, kot prevzem dolga. Tudi omejitev zakonskih zamudnih obresti je predvidena le v smislu škode po tem zakonu, ki je nastala

kot posledica izterjave

ali plačila dolga izbrisane družbe iz naslova zakonskih zamudnih obresti (torej škoda družbenika; 4. poved 3. točke 2. člena ZOKIPOSR), in le ta se v obrestnem delu prizna zgolj do višine glavnice. Omejitve odgovornosti nove dolžnice ni ugotovilo niti Ustavno sodišče v odločbi U-I-115/23. Glede višine terjatve se je sodišče prve stopnje opredelilo v točkah 20. in naslednje obrazložitve.

8.Še več, Ustavno sodišče RS je v 41. točki odločbe U-I-115/23-14 z dne 4. 4. 2024 razrešilo tudi polemiko, vezano na razlago pojma upniški upravičenec iz 3. točke 2. člena ZOKIPOSR. Iz 41. točke odločbe tako izhaja: 'Kar se tiče pojma "upniški upravičenec" iz 3. točke 2. člena ZOKIPOSR, pa je treba zaključiti, da njegova prisotnost v zakonu ne prinaša ustavno problematične nejasnosti. Gre za očitno napako zakonodajalca, pojem, ki je v ZOKIPOSR ostal še iz časa prvotnega osnutka, ko je bil oblikovan koncept, da bi t. i. upniški upravičenci, ki svojih terjatev proti družbenikom izbrisanih družb niso uspeli poplačati v celoti, bili upravičeni do odškodnine od države. Koncept je bil nadomeščen z rešitvijo iz sprejetega tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR, pravilo iz 3. točke 2. člena ZOKIPOSR, da je škoda tudi znesek, ki upniškemu upravičencu ni bil plačan kljub pravnomočni sodni odločbi, izdani na podlagi predpisa iz prvega odstavka 1. člena ZOKIPOSR, pa je treba šteti kot nezapisano, saj je neizvršljivo in v kontekstu nazadnje sprejetega ZOKIPOSR nima smisla.' Tudi iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je omejitev odškodnin predvidena zaradi deljene odgovornosti med

družbeniki in državo

.

9.Neutemeljeno dolžnica uveljavlja, da ne odgovarja za neizterjane obresti, ki so zapadle do prevzema dolga. Zakon namreč izrecno govori o neplačanem delu upnikove terjatve, kar vključuje tudi neizterjane obresti, zapadle do prevzema. Za le-te imajo upniki izvršilne naslove. Drugačna razlaga bi nedopustno posegla v pravnomočne odločitve glede višine terjatev upnikov. Zato ne drži, da naj bi besedni zvezi "pod enakimi pogoji" in "uveljavljanje plačila" pomenili le možnost, da svoje terjatve lahko upniki zahtevajo neposredno v izvršilnem postopku oziroma, da naj bi šlo le za procesnopravno določbo. Prevzem dolga je izrecno določen v višini neplačanega dela upnikove terjatve, kar predstavlja lex specialis glede na določbo drugega odstavka 430. člena OZ.

10.Pravilno pa dolžnica sicer navaja, da je glede teka zamudnih obresti po 1. 1. 2002 potrebno upoštevati po tem obdobju veljavno zakonodajo, torej 376. člen OZ, ki je določal, da obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, če so glavnico dosegle do 22. 5. 2007, ko je bil uveljavljen OZ-A. Ustavno sodišče je namreč v odločbah U-I-191/07 in Up-227/05 pojasnilo, da se OZ-A ne nanaša na primere, ko so zapadle pa neplačane obresti v obdobju od uveljavitve OZ

do uveljavitve

OZ-A že dosegle glavnico. Vendar pa dolžnica spregleda, da je bila ta omejitev v sklepu o izvršbi že upoštevana. V višji meri, kot do višine glavnice, obresti ni mogoče omejiti, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

11.Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12.Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Predlog zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. 7. 1999 do 16. 11. 2011 (ZOKIPOSR), prva obravnava, EPA 1939-VIII.

2Stran 7.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 24, 24/2

Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (2021) - ZOKIPOSR - člen 17, 17/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.