Jedro

Sprememba pravne opredelitve kaznivega dejanja v obtožbi ne predstavlja umika zasebne tožbe in vložitve nove, saj je sodišče vezano na dejanje, ki je predmet obtožbe, zasebni tožilec pa ni spremenil zasebne tožbe v opisu kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega P.F. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni P.F. je dolžan plačati 1.000 eurov povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Škofji Loki je s sodbo z dne 5.10.2007 obsojenemu P.F. zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ na podlagi 61. člena KZ izreklo sodni opomin. Plačila stroškov kazenskega postopka ga je oprostilo, glede potrebnih izdatkov zasebnega tožilca in njegovega pooblaščenca pa je odločilo, da jih bo obdolženi dolžan plačati v primeru, da bodo priglašeni. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 6.3.2008 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega sodišča v povprečnini, odmerjeni na 600 eurov.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 5.5.2008 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, ni kaznivo dejanje in zaradi zastaranja kazenskega pregona, po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, zaradi prekoračitve obtožbe in tudi po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, čeprav ne navede, kako naj bi kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Uveljavlja tudi kršitve 14., 22., 23., 25., 28. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave RS) in razlog po 427. členu ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter obsojenca oprosti obtožbe; podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti, v kateri vložnik uveljavlja prekoračitev obtožbe in zastaranje kazenskega pregona, ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Dne 6.6.2008 je obsojenec podal odgovor na odgovor vrhovnega državnega tožilca, v katerem ponavlja zagovornikove navedbe, da mu je bila kršena pravica do zagovora in dodaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče I.P. Uveljavlja tudi razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti večkrat neutemeljeno trdi, da je prvostopenjsko sodišče prekoračilo obtožbo (prvi odstavek 354. člena ZKP) in s tem smiselno uveljavlja kršitev 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v skladu z drugim odstavkom 354. člena ZKP sodišče glede pravne presoje dejanja ni vezano na predlog tožilca, ampak le na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici. S tem, ko je sodišče prve stopnje pravno opredelitev obravnavanega dejanja iz kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku odstavku 170. člena KZ spremenilo v kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ, v objektivnem smislu ni prekoračilo obtožbe, obsežene v vloženi zasebni tožbi. Sodišče je namreč ugotovilo, da zakonski znak kaznivega dejanja obrekovanja ni bil podan, saj obdolžencu ni bilo dokazano, da je vedel, da so njegove trditve o zasebne tožilcu neresnične. Ker obdolženec hkrati ni uspel dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev ali da so te resnične (četrti odstavek 171. člena KZ), je sodišče dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, katerega zakonske znake vsebuje.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zasebni tožilec zoper P.F. dne 14.12.2005 vložil zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja po prvem odstavku 173. člena KZ, ki jo je na glavni obravnavi dne 24.8.2007 spremenil v zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku odstavku 170. člena KZ. Sodišče pa je po izvedenem kazenskem postopku obsojenega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ. Trditev, da zaradi spremembe pravne opredelitve dejanja sodišče prve stopnje obsojencu in njegovemu zagovorniku ni omogočilo, da bi podala dokazne predloge in da bi se obsojenec zagovarjal v zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ, je neutemeljena. Iz spisa (vlog z dne 19.4.2007 in 11.9.2007, ki ju obramba nepravilno imenuje pisni oziroma dodatni pisni zagovor, odgovor na zasebno oziroma spremenjeno zasebno tožbo, in zapisnikov o glavni obravnavi z dne 24.8.2007 in z dne 5.10.2007) izhaja, da je obramba takšne dokazne predloge podajala in jih je sodišče prve stopnje presojalo in tudi na njihovi podlagi ugotavljalo, ali so obsojenčeve trditve resnične. Na glavni obravnavi dne 5.10.2007 je obsojenec izrecno povedal, da ve, da je predmet obtožbe to, kar je zasebni tožilec sedaj prebral in je to že takrat ob spremembi zasebne tožbe na naroku z dne 24.8.2007 vedel. Poleg tega je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo materialno resnico v zvezi s tem, ali so obsojenčeve trditve na račun zasebnega tožilca resnične oziroma ali je imel obsojenec utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanega.

8. Ni pravilno vložnikovo tolmačenje, da je zasebni tožilec s tem, ko je kaznivo dejanje očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja po prvem odstavku 173. člena KZ spremenil v kaznivo dejanje obrekovanja po prvem odstavku 170. člena KZ, zasebno tožbo umaknil in bi zato sodišče prve stopnje moralo glede zasebne tožbe, vložene zaradi kaznivega dejanja očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja po prvem odstavku 173. člena KZ, izdati zavrnilno sodbo. Prav tako bi po navedbah vložnika moralo zavrniti zasebno tožbo z dne 24.8.2007, vloženo zaradi kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 170. člena v zvezi z dogodkom z dne 26.9.2005, ker naj bi bila podana izven zakonskih rokov in naj bi kazenski pregon glede tega kaznivega dejanja zastaral. Sprememba pravne opredelitve kaznivega dejanja v obtožbi ne predstavlja umika zasebne tožbe in vložitve nove, saj sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne presoje dejanja, ampak na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici. Zasebni tožilec zasebne tožbe v opisu kaznivega dejanja ni spremenil. Spremenil je le pravno opredelitev kaznivega dejanja. Zato zasebna tožba ni bila umaknjena in vložena nova z novim očitanim kaznivim dejanjem, zaradi česar bi bilo potrebno prejšnjo zasebno tožbo zavrniti. Spremenjena zasebna tožba tako ni bila podana izven zakonsko določenih rokov, saj je bilo kaznivo dejanje storjeno 26.9.2005, ko je obsojenčeva pritožba zoper sklep Okrajnega sodišča v Škofji Loki prispela na sodišče, zasebna tožba pa vložena 14.12.2005, torej pred potekom trimesečnega zastaralnega roka.

9. Vrhovno sodišče tudi ni sledilo navedbam zahteve, da je bil obsojencu izrečen sodni opomin zaradi vložitve pritožbe z dne 26.9.2005 zoper sklep Okrajnega sodišča v Škofji Loki. Pravica do pritožbe izhaja iz 25. člena Ustave RS ter ne more biti omejena. Vendar v konkretnem primeru ni šlo za obrambo pravice ali varstvo upravičenih koristi obdolženca. Obsojencu sodni opomin ni bil izrečen zaradi vložitve pritožbe, ampak zaradi v pritožbi navedenih inkriminiranih trditev na račun zasebnega tožilca, ki niso bile v nikakršni zvezi s s pritožbo izpodbijanim sklepom.

10. Nepravilno je stališče vložnika, da bi bilo v skladu z določbo 11. člena ZPP kvečjemu Okrajno sodišče v Škofji Loki, ki je v zemljiškoknjižnem postopku odločalo o obsojenčevi pritožbi zoper sklep, pristojno za izrek denarne kazni, v kolikor bi ugotovilo, da je pritožba predstavljala dejanje zlorabe procesnih pravic, ker je bila žaljiva. Dejstvo, da je Okrajno sodišče v Škofji Loki v zemljiškoknjižnem postopku pritožbo obravnavalo in je ni štelo za zlorabo procesnih pravic, ni relevantno, saj je žaljiva obdolžitev kaznivo dejanje po 171. členu KZ in se preganja na zasebno tožbo, ki jo je zasebni tožilec vložil v predpisanem roku potem, ko je zvedel za žaljivo obdolžitev. Nesmiselno je tudi navajanje vložnika, da obsojenec pritožbe ni poslal neposredno oškodovancu, ampak Okrajnemu sodišču v Škofji Loki, saj kaznivo dejanje žaljive obdolžitve stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, kar pomeni, da mora biti podano ravno tretji osebi.

11. V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca obsojenec poleg ponavljanja v zahtevi uveljavljenih razlogov še navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje neutemeljeno zavrnili dokazni predlog z zaslišanjem priče I.P., ki naj bi povedal, da prestavljanje števcev v A. strojčku ni mogoče. Vrhovno sodišče je navedeni očitek zavrnilo in sprejelo obrazložitev sodišča prve stopnje, da navedeno dejstvo, v kolikor bi se to izkazalo za resnično, ne bi pomenilo, da je imel obsojenec zaradi tega utemeljen razlog verjeti v svoje trditve zoper zasebnega tožilca in sicer, da je obsojenca obtožil, da je prestavil števce (stran 4. sklepa). V kolikor pa se vložnik zahteve ne strinja z navedenim zaključkom obeh sodišč uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar v tem postopku ni dopustno.

C.

12. Zatrjevane kršitve po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, 427. členu ZKP in kršitve Ustave RS niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega P.F. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnino je sodišče odmerilo v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP, ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka s tem izrednim pravnim sredstvom ter premoženjskih razmer obsojenca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (obsojenec je lastnik kmetije in nima preživninskih obveznosti).