Jedro

S tem ko je sodišče vnaprej zavrnilo dokaz o bistvenem dejstvu, ki je bil jasno predlagan in ki bi, če bi uspel, lahko pomenil uspeh v sporu, je sodišče kršilo pravico do dokaza tožene stranke, saj mu je onemogočilo dokazovanje okoliščine, ki je bistvena za odločitev o tožbenem zahtevku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

: Tožnik je s predlogom za izvršbo zahteval plačilo stroškov za zastopanje toženca v postopku zaradi priznanja statusa svojca po vojni pobite osebe in zaradi plačila škode. Toženec je temu nasprotoval, saj ga tožnik nikoli ni zastopal, nikoli mu ni podpisal nobenega pooblastila ali ga angažiral za zastopanje, nikoli se z njim ni srečal, niti z njim ni govoril. Storitev, ki jih odvetnik zaračunava, nikoli ni opravil. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi za glavnico v znesku 479,88 EUR ter za izvršilne stroške v znesku 115,56 EUR. Toženi je še naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 221,26 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da je kršilo načelo kontradiktornosti pravdnega postopka in pravico tožene stranke do izvedbe predlaganih dokazov. Sodišče je izvedlo vnaprejšnjo dokazno oceno, ko se je postavilo na stališče, da gre pri podpisu na pooblastilu za strokovno vprašanje, na katerega bi verodostojno lahko podal odgovor le izvedenec grafološke stroke, ki ga tožena ni predlagala, dokazni predlog po zaslišanju toženca pa zavrnilo, saj s tem ne bi uspel dokazati trditve, da podpis ni njegov. Sodišče ni upoštevalo, da je zaslišanje strank enotni dokaz, zaslišanje obeh strank pa predstavlja ustrezen dokaz za razjasnitev ključnih spornih dejstev spora. Sodba nima razlogov glede višine, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima nobenih razlogov o tem, katere posle je tožnik za toženca opravil, zgolj izstavitev računa pa ne pomeni ustrezne podlage za zahtevek. Tudi če bi bila ugotovitev sodišča, da sta stranki sklenili mandatno razmerje pravilna, to še ne predstavlja izkaza obveznosti toženca do tožnika, ampak zgolj ugotovitev, da naj bi tožnik v postopku zastopal toženca. Tudi če bi sodišče sklepalo o opravljeni količini dela in ceni na podlagi računa, bi zašlo v protispisnost in kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz računa in navedb tožnika izhaja, da je tožnik vložil zahtevek 7.5.1998, iz ostalih listin pa, da je bila podana vloga dne 11.6.2003. Ta vloga v postopku in na računu ni omenjena. Tožnik je zaračunal tudi vlogo z dne 21.12.2004, za katero ni jasno, kaj predstavlja, prav gotovo pa ne vloge v postopku, ki je bil končan že pred letom in pol. Tožena stranka je tekom postopka na prvi stopnji nastopala brez pooblaščenca, zato bi jo moralo sodišče v skladu z določbami 12. in 17. člena ZPP obvestiti v skladu s svojim (napačnim) stališčem, da je dokazno breme glede podpisa na njeni strani. Glede listine, ki jo je tožena stranka predložila na glavni obravnavi, pa bi sodišče ob uporabi 2. odstavka 286. člena ZPP moralo dopustiti izvedbo dokaza, saj ne bi zavleklo reševanja spora.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pravica strank do sodelovanja v postopku je osrednja, globalna, vseobsegajoča in najpomembnejša procesna pravica. Zajema vrsto procesnih položajev in kombinacij, med ostalim tudi dolžnost sodišča v zvezi z materialnim procesnim vodstvom, pravico do sodelovanja v dokaznem postopku in pravico do dokaza. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno zatrjuje kršitev pravice do kontradiktornosti in pravico do izvedbe predlaganih dokazov. Prvostopno sodišče je v dokaznem postopku izvedlo dokaze z vpogledom listin, ostale dokazne predloge (predlogi po zaslišanju strank) zavrnilo, glede listine z dne 15.9.2003, ki jo je toženec predložil na naroku za glavno obravnavo dne 11.9.2009 pa odločilo, da je toženec s tem dokazom prekludiran. Sodišče je tako izvedlo dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka, zaslišanje strank, ki sta jih pravzaprav predlagali obe pravdni stranki (tožeča tožnika, toženec pa samega sebe), je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da toženec s tem dokazom ne bi uspel objektivno dokazati svoje trditve, da podpis na pooblastilu ni njegov, za listino z dne 15.9.2003, predloženo na prvem naroku za glavno obravnavo, pa ocenilo, da je toženec z njo prekludiran. Sodišče praktično ni izvedlo nobenega dokaza, ki ga je predlagal toženec in štelo, da je moč verodostojnost podpisa ugotavljati le z izvedencem grafološke stroke, ki pa ga tožena stranka ni predlagala. S tem ko je sodišče vnaprej zavrnilo dokaz o bistvenem dejstvu, ki je bil jasno predlagan in ki bi, če bi uspel, lahko pomenil uspeh v sporu, je sodišče kršilo pravico do dokaza tožene stranke, saj mu je onemogočilo dokazovanje okoliščine, ki je bistvena za odločitev o tožbenem zahtevku. Pri tem ni upoštevalo pomembne okoliščine, da je toženec (letnik 1922) v postopku na prvi stopnji nastopal brez pooblaščenca in iz nevednosti ni uporabljal procesnih pravic, ki jih ima (12. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, 73/2007 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP). Toženec ves čas postopka zatrjuje, da ni pooblastil tožnika, da podpis na pooblastilu ni njegov, predlaga, naj ga sodišče o tem zasliši in razpolaga z listino, ki je bila pridobljena že 15.9.2003 (torej ne za potrebe te pravde, začete 16.12.2005), da je prišlo v upravnem postopku pri navedbi tožnika kot pooblaščenca toženca do očitne napake. Tudi če je sodišče štelo, da je mogoče dokazovati verodostojnost podpisa zgolj z izvedencem grafološke stroke (s tem pritožbeno sodišče ne soglaša), bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva s svojimi stališči seznaniti stranki. Ker tako sodišče toženi stranki z nezakonitim postopanjem ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Utemeljeno pa pritožba očita prvostopnemu sodišču tudi absolutno bistveno kršitev določb 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba v delu, ki se nanaša na višino tožbenega zahtevka nima razlogov o odločilnih dejstvih in se v posledici tega ne da preizkusiti. Kot izhaja iz razlogov sodbe, je sodišče ugotovilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo nagrade v znesku 479,88 EUR v celoti utemeljen, prav tako pa je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti. Poleg navedenega sodba drugih razlogov, ki se nanašajo na višino tožbenega zahtevka nima, zaradi česar je podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Iz navedenih razlogov je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (354. člen ZPP).