Jedro

Če datum prenehanja delovnega razmerja ni sporazumno dogovorjen, sporazum ne more predstavljati sporazuma o prenehanju delovnega razmerja.

Sporazum, ki predvideva, da se zaradi dolgotrajnega disciplinskega postopka delavca razglasi za trajni tehnološki višek, je ničen, saj je v nasprotju s prisilni predpisi (določbe ZDR/90, ki predpisujejo postopke ugotavljanja trajno presežnih delavcev) in moralnimi načeli (prenehanje delovnega razmerja ob grožnji zastaranja disciplinskega postopka in možnost uveljavljanja pravic, ki jih delavec v primeru disciplinskega prenehanja delovnega razmerja ne bi imel).

Odvetnik je vložil dne 21.9.2006 revizijo brez pooblastila tudi za stranko (gospodarsko družbo), ki je bila izbrisana iz sodnega registra že v letu 2000. Ker zaradi izbrisa iz registra stranke ni več, se revizija v tem delu zavrže.

Izrek

Revizija toženca A.R. se zavrne v delu, ki se nanaša na točke 1., 2., 3. in 4. sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje in dopolnilno sodbo. Revizija toženca V.R. se zavrne v delu, ki se nanaša na dopolnilno sodbo.

Revizija tožene stranke P. d.o.o. se zavrže. Revizija tožene stranke V.R. se zavrže, razen v delu, ki se nanaša na dopolnilno sodbo.

Revizija toženca A.R. se zavrže v delu, ki se nanaša na plačilo plače za čas neupravičenega suspenza.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe delno ustavilo postopek (reintegracija, odškodnina za neizrabljeni dopust, premalo izplačane plače v letu 1993) in odločilo, da se ugotovi, da je ničen sporazum, sklenjen 31.5.1995 (pod 1), da je nezakonit sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika z dne 15.11.1994 in da se zato razveljavi (pod 2), da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 20.6.1995 (pod 3) ampak 30.4.1999 (dopolnilna sodba), da sta toženca dolžna obračunati in izplačati tožniku bruto plačo v vsakokratnem mesečnem znesku 72.142,60 SIT (26.233,40 SIT za junij 1995), od teh osnov obračunati in plačati vse davke in prispevke ter tožniku nerazdelno izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi (pod 4), višji ali drugačen tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo (pod 6). Odločilo je tudi, da sta toženca dolžna iz naslova plače zaradi neupravičenega suspenza plačati tožniku 84.490,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (pod 7), vse v 8 dneh pod izvršbo. Sklenilo je, da sta toženca dolžna plačati tožniku odmerjene stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika V.R. zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, zavrglo pritožbo zoper sodbo kot prepozno, delno ugodilo pritožbi tožene stranke A.R. in izpodbijani del sodbe spremenilo v točkah 4 in 7 glede zamudnih obresti in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je pritožbi toženih strank V.R. in A.R. proti dopolnilni sodbi in to sodbo potrdilo. Samo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje so tožene stranke P. d.o.o., V.R. in A.R. vložile revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajale so, kako in zakaj je prišlo do podpisa sporazuma o prenehanju delovnega razmerja tožnika kot trajno presežnega delavca. Dalje so navajale, kaj pomeni ničnost oziroma neveljavnost pogodbe po ZOR. Ne soglašajo z zaključkom sodišča, da gre za ničen sporazum, saj ni bil kršen noben prisilni predpis. Tožnik je imel tudi pravno svetovalko, zato je sporazum izražal pravo voljo strank. Tožnik ni pravočasno uveljavljal sodnega varstva, zato bi sodišče moralo tožbo zavreči. Ker je bil P. d.o.o. izbrisan že v letu 2000, bi moral tožnik uveljavljati terjatve do družbenikov v enem letu od izbrisa. Tega pa tožnik ni storil. Poleg tega toženca nista bila edina družbenika, saj je imela izbrisana družba več deset družbenikov. Sodišče tudi ni upoštevalo limita odškodninske odgovornosti. Zato so predlagali, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija deloma ni utemeljena, deloma pa ni dovoljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Tožena stranka kot revizijski razlog ni navajala bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega revizijskega razloga ni preizkušalo. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti).

Po določbi 2. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.) delavcu preneha delovno razmerje, če se s pooblaščenim organom v organizaciji oziroma pri delodajalcu pisno sporazume, da mu preneha delovno razmerje z dnem, dogovorjenim v pisnem sporazumu. Če dan prenehanja ni sporazumno dogovorjen, sporazum ne more predstavljati sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Sploh pa ne sporazum, ki predvideva, da se zaradi dolgotrajnega disciplinskega postopka delavca proglasi za trajni tehnološki višek. Tak sporazum je v nasprotju z veljavnimi predpisi (prisilni predpisi - določbe ZDR/90, ki predpisujejo postopke ugotavljanja trajno presežnih delavcev) in moralnimi načeli (prenehanje delovnega razmerja ob grožnji zastaranja disciplinskega postopka in možnost uveljavljanja pravic, ki jih delavec v primeru disciplinskega prenehanja delovnega razmerja ne bi imel). Če je predmet obveznosti v nasprotju z prisilnimi predpisi ali z moralo (49. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Uradni list SFRJ. št. 29/78), kar pomeni, da gre za nedopustno podlago, pa je pogodba nična (52. člen ZOR). Do enakega zaključka sodišče pride tudi z uporabo 103. člena ZOR.

Zato sta nižji sodišči pravilno zaključili, da je sporazum med strankama z dne 31.5.1995 o prenehanju delovnega razmerja tožniku, ničen in da zato tožniku na njegovi podlagi delovno razmerje ni moglo prenehati.

Ostale odločitve sodišča v zvezi z delovnim razmerjem so posledica zaključka, da na podlagi sklenjenega sporazuma tožniku delovno razmerje ni moglo prenehati.

Popolno sprenevedanje pomenijo navedbe revizije, da tožnik v postopku prenehanja družbe po skrajšanem postopku (394. člen Zakona o gospodarskih družbah - ZGD, Uradni list RS, št. 30/93 in nadalj.) ni natančno opredelil odškodninskega zahtevka, niti ni dokazoval vseh elementov civilnega delikta. Ker sploh ne gre za odškodninsko odgovornost, kot to zmotno navaja revizija, je vse, kar se v zvezi s tem navaja v reviziji brezpredmetno. Enako so brezpredmetne tudi navedbe o več desetih družbenikih. Iz podatkov v spisu izhaja, da sta bila toženca iz tega spora v kapitalu P. d.o.o. udeležena eden v višini 41/44% in drugi v višini 40,65%, vsi ostali družbeniki pa so bili udeleženi v višini 18,11%. Ker je bil eden od tožencev predsednik skupščine gospodarske družbe, drugi pa direktor, iz podatkov v spisu pa jasno izhaja, kako sta postopala s premoženjem podjetja večinska lastnika, je jasno, da sta bila oba toženca aktivna družbenika in da sta zato kot taka solidarno odgovorna za dolgove svoje P. d.o.o..

Ni res, kar trdijo revidenti, da upnik (tožnik) ni podal izjave v roku enega leta po objavi izbrisa družbe iz registra. Izbris P. d.o.o. iz sodnega registra je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 107/2000 - dne 23.11.2000, na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 200013831 z dne 27.10.2000. Tožnik je zato z vlogo z dne 30.5.2001 predlagal popravo in modifikacijo tožbe in predlagal sodišču, da namesto izbrisanega P. d.o.o. pozove V.R. in A.R., da prevzameta (kot družbenika) pravdo v stanju kot je in da nato o tožbenih zahtevkih odloči, kot je bilo predlagano. Sodišče je pozivu sledilo in oba navedena družbenika pozvalo v pravdo s sklepom z dne 31.5.2001. Oba sta že 11.6.2001 vložila pritožbo zoper sklep sodišča o prekinitvi postopka. Zato je njun ugovor, da tožnik ni v enem letu po izbrisu družbe iz registra uveljavljal terjatve od družbenikov, nerazumljiv in v nasprotju z listinami v spisu. Zaradi navedenih razlogov revizijsko sodišče reviziji v obravnavanem delu zato ni ugodilo, ampak jo je v skladu z določbo 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Revizija v delu, ki se nanaša toženo stranko P. d.o.o. v celoti, revizijo tožene stranke V.R. in njegovo revizijo zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča z dne 10.12.2003 zoper sodbo sodišča prve stopnje in revizija zoper odločitev v točki 7. izreka (plača za čas suspenza ), ni dovoljena.

Odvetnik je vlagal, kar izhaja iz njegove vloge z dne 21. 9.2006, revizijo, kar izhaja iz oznake strank na 8 strani revizije, brez pooblastila tudi za stranko P. d.o.o., ki je bila izbrisana iz registra že v letu 2000 (objava v Uradnem listu RS, št. 82/2000 z dne 20.9.2000, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg. 2000/03655). Ker ni več stranke (določba 76. člena ZPP), ker je bila ta izbrisana iz registra, je treba revizijo v tem delu zavreči (četrti odstavek 98. člena ZPP) ob upoštevanju določb 76. člena ZPP v zvezi s členi 374 in 377 ZPP.

Ker je po določbi 367. člena ZPP revizijo dovoljeno vlagati samo zoper pravnomočne sodbe, izdane na drugi stopnji, tožniku V.R. ni dovoljeno vlagati revizije zoper sodbo z dne 10.12.2003, ampak samo zoper dopolnilno sodbo z dne 29.6.2004, ki pa je revidenti izrecno sploh ne izpodbijajo.

Zato je treba revizijo V.R., kolikor se nanaša na sodbo III Ips 427/2000 z dne 10.12.2003, zavreči v skladu z določbo 377. člena ZPP.

Po določbi 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 14/94 in nadalj.), ki se glede na določbo drugega odstavka 84. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Uradni list RS, št. 2/2004) v tem postopku še uporablja, je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, revizija dovoljena v premoženjskih sporih, v katerih je dovoljena revizija po ZPP.

V spornem primeru se uveljavlja revizija zoper odločitev o plači za čas suspenza, kar predstavlja premoženjsko terjatev.

Po drugem odstavku 376. člena ZPP revizija ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, kot jo določa 39. člen ZPP, ne presega 1.000.000,00 SIT oziroma 4.172,92 EUR. Ker v obravnavani zadevi vrednost spornega predmeta (niti kumulativno niti po posameznih postavkah) ne presega v zakonu določenega zneska, ni izpolnjen zahtevan pogoj glede dovoljenosti oziroma za vsebinsko obravnavo revizije in je sodišče zato revizijo v tem delu moralo zavreči kot nedovoljeno.

Ker v tem delu izpodbijane sodbe revizija ni bila dovoljena, jo je revizijsko sodišče v skladu z določbo 374. člena ZPP zavrglo.