Jedro

Tožena stranka je vložila 19. 6. 2018 pripravljalno vlogo, v kateri je natančno pojasnila, kako je izpolnila tožbeni zahtevek. Tožnik je 6. 7. 2018 po preučitvi pripravljalne vloge podal umik tožbe, torej po oceni pritožbenega sodišča pravočasno v smislu določil 158. člena ZPP. Pritožbeno sodišče izrecno poudarja, da iz predložene plačilne liste za mesec november 2017 izhajajo štiri postavke, tako da tožnik takrat nedvomno ni mogel vedeti, da je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo pravno podlago (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Tožeča stranka, ki umakne tožbo, pa mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (prvi odstavek 158. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep v izpodbijanem delu (II. točka).

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep s katerim je odločilo, da se postopek ustavi (I. točka). V nadaljevanju je odločilo, da mora tožeča stranka v 8 dneh od vročitve te sodne odločbe, povrniti tožene stranke stroške postopka v znesku 127,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da toženi stranki prizna povračilo vseh pravdnih stroškov ter ji naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev sodišča je po stališču tožene stranke materialnopravno zmotna. Ni sporno, da je tožeča stranka zoper toženo stranko vložila tožbo dne 5. 8. 2017 zaradi plačila 557,03 EUR in da je tožena stranka v odgovoru na tožbo tožbenemu zahtevku nasprotovala, vendar ne po temelju. V odgovoru na tožbo je bilo namreč navedeno, da je že sprejeta odredba ministrice za obrambo dne 27. 6. 2017, skladno s katero bo opravljeno poplačilo presežnih ur vsem pripadnikom SV (in tudi tožniku). Tožena stranka je ugovarjala predvsem tožbenemu zahtevku po višini. Ni sporno, da je tožena stranka tožniku iz naslova presežnih ur obračunala 30 % dodatek že 5. 12. 2007 in sicer za vse presežne ure v vtoževanih referenčnih obdobjih od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2014 v znesku 103,69 EUR in mu izplačala neto 64,62 EUR plače. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Dejstvo namreč je, da tožnik z nobenim delom svojega tožbenega zahtevka ni uspel. Tožnik je uspel s sorazmerno majhnim delom zahtevka in s tem niso nastali nobeni stroški, tako da bi moralo sodišče odločiti skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP in tožniku naložiti povračilo vseh stroškov postopka. Tožena stranka navaja vrsto sodnih odločb v zvezi s pravnim standardom pravočasnosti umika takoj po izpolnitvi zahtevka (sklep VSK opr. št. Cpg 59/2017 z dne 12. 5. 2017, VSL opr. št. I Cpg 1308/2015 z dne 19. 1. 2016). V najslabšem primeru bi lahko trdili, da je pravočasno umaknjena tožba v roku 15 dni, saj je tudi za soglasje k umiku določen rok 15 dni (prvi odstavek 188. člena ZPP). Sodišče bi moralo odločati tudi skladno z določbo prvega odstavka 158. člena ZPP in tožniku naložiti v plačilo vse pravdne stroške, ne pa zgolj sorazmerni del. Tožena stranka je morala vložiti prvo pripravljalno vlogo dne 19. 6. 2018, pri čemer je čakala do pridobitve vseh relevantnih podatkov in dokazov o izpolnitvi. Prepričana je bila, da bo tožnik tožbo sam umaknil, česar pa ni storil. Tožnik bi namesto umika tožbe lahko vložil odpoved tožbenemu zahtevku, za katerega soglasje tožene stranke ni potrebno. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Neutemeljen je smiselno zatrjevan pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom, ali če sploh nima razlogov, ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni, ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijani sklep nima, sodišče prve stopnje je namreč ustrezno obrazložilo, katere stroške postopka je kot potrebne priznalo tožniku in toženi stranki s sklicevanjem na tar. št. Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 - OT).

6. V predmetni zadevi je tožnik dne 6. 7. 2018 umaknil tožbo, vloženo dne 7. 8. 2017. Sodišče prve stopnje je posledično ustavilo postopek in odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 127,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v sklepu, do plačila. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožniku plačala celotno terjatev dne 5. 12. 2017 in sicer z obračunom 103,69 EUR bruto ter izplačilom 64,62 EUR neto. Posledično navedenemu pa naj bi sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer je zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo upoštevati določila prvega odstavka 158. člena ZPP.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka vložila 19. 6. 2018 pripravljalno vlogo št...., v kateri je natančno pojasnila, kako je izpolnila tožbeni zahtevek. Tožnik je 6. 7. 2018 po preučitvi pripravljalne vloge podal umik tožbe, torej po oceni pritožbenega sodišča pravočasno v smislu določil 158. člena ZPP. Pritožbeno sodišče izrecno poudarja, da iz predložene plačilne liste za mesec november 2017 izhajajo štiri postavke za dod.preko.pol.del.časa-korišč.-ur, tako da tožnik takrat nedvomno ni mogel vedeti, da je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo pravno podlago (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Tožeča stranka, ki umakne tožbo, pa mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (prvi odstavek 158. člena ZPP).

8. Sodišče pravilno ni ugodilo predlogu tožene stranke za povračilo vseh stroškov postopka, saj je tožnik umaknil tožbo po prejemu pripravljalne vloge tožene stranke, hkrati pa je sodišče štelo, da je tožnik uspel z 18 %, tožena stranka pa z 82 %. Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka tožeče stranke na podlagi OT in jih odmerilo v višini 142,78 EUR, glede na uspeh v pravdi pa 25,70 EUR.

9. Tožena stranka je upravičena do stroškov postopka v višini 187,27 EUR, glede na uspeh v pravdi pa 153,56 EUR. Po medsebojnem pobotu je tako tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 127,86 EUR, kot je to odločilo sodišče prve stopnje.

10. Druge pritožbene navedbe po oceni pritožbenega sodišča za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (366. člen v povezavi z 2. točko 365. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.