Jedro

Tranja invalidnost (slepota) osumljenca ni okoliščina, ki bi negirala obstoj ponovitvene nevarnosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je s sklepom z dne 14. 9. 2012 odredilo pripor zoper osumljenega Ž. T. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ob utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga osumljenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, napadena sklepa razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. V zahtevi navaja, da sta oba sklepa nezakonita, saj niti prvostopenjski sklep niti drugostopenjski sklep ne navajata nobenih odločilnih razlogov, čemu je navkljub slepoti osumljenca pripor edino sredstvo za dosego zasledovanega cilja in čemu je ta sorazmeren in human. Zahteva se sklicuje na 209. člen ZKP, ter trdi da bi se moralo sodišče do tega vidika odreditve pripora v sklepih opredeliti in sta sklepa zaradi tega obremenjena s kršitvijo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik prav tako navaja, da ukrep ni sorazmeren, saj osumljenemu zaradi invalidnosti (slepote) ni omogočena priprava obrambe in bi bilo možno zasledovani cilj doseči z milejšim ukrepom – hišnim priporom.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo navaja, da obrazložitev zahteve za varstvo zakonitosti pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa upoštevaje določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, ne more biti predmet presoje v postopku zahteve za varstvo zakonitosti. Strinja se z oceno sodišča prve stopnje o podanosti pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Narava in način izvršitve kaznivega dejanja izpričujeta, da je odreditev pripora tisti nujni in tudi sorazmerni ukrep, ki bo zagotovil varnost življenj potencialnih odjemalcev prepovedanih drog.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjasnila.

B.

5. Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je podan utemeljen sum, da je osumljeni storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in prehodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ– 1), česar zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izpodbija.

6. V zahtevi za varstvo zakonitosti osumljenčev zagovornik ugotavlja, da priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ne obstaja. Navaja, da je trajna invalidnost razlog, ki negira ponovitveno nevarnost osumljenca, predvsem pa je po mnenju zagovornika to okoliščina, ki znotraj sorazmernosti, neogibnosti, pa tudi humanosti izrečenega omejevalnega ukrepa, terja previdnejše odločanje sodišča. Načelo humanosti je jasno zapisano v prvem odstavku 209. člena ZKP, zaradi česar bi se sodišče do tega izpostavljenega vidika odreditve pripora moralo posebej opredeliti in je že iz tega razloga podana bistvena kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana. Tako preiskovalna sodnica kot tudi zunajobravnavni senat, sta izčrpno navedla razloge, ki utemeljujejo priporne razloge po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in jih tudi obširno obrazložila. Prav tako sta pravilno ocenila, da je osumljeni, kljub svoji invalidnosti, izvrševal kazniva dejanja in jih tudi prilagodil svojim omejitvam. V pretežni meri pa zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija dejanske ugotovitve preiskovalne sodnice v zvezi z obstojem okoliščin, ki kažejo na obstoj ponovitvene nevarnosti, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

8. Neutemeljen je prav tako zagovornikov očitek, da je glede na zdravstveno stanje osumljenega, stopnja ponovitve kaznivega dejanja manjša kot pri zdravem človeku, kakor tudi, da obstaja realna verjetnost, da se bo hišni pripor izvrševal dosledno, in tako ni razlogov, ki bi zahtevali, da je osumljeni pod stalnim, intenzivnim nadzorom države. Tako preiskovalna sodnica v sklepu v točki 13, kakor tudi senat okrožnega sodišča v točki 8, sta jasno obrazložila, zakaj pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Kolikor pa se zagovornik s takšno presojo sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ne strinja, pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

C.

9. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.