Jedro

Ker se dejansko in pravno stanje ob vložitvi nove zahteve (dne 4. 9. 2003) ni spremenilo ter je bilo o tožničini zahtevi že pravnomočno odločeno, je odločitev tožene stranke in pred njo organa prve stopnje pravilna in utemeljena v določbi 129. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Upravne enote A št. 59303-4/03 z dne 3. 11. 2003, s katerim je prvostopni organ zavrgel vlogo tožnice za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, ker je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na 129. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju: ZUP), ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če o isti stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnila odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ pravilno po prejemu vloge le-to preizkusil in na podlagi 4. odstavka 129. člena ZUP zahtevek zavrgel, ker je ob pregledu listin v spisu ugotovil, da je o isti upravni stvari že bila izdana zavrnilna odločba, da je bilo o pritožbi zoper to odločbo že odločeno in da je bilo o tej zadevi že odločeno s sodbo Upravnega in Vrhovnega sodišča. Od odločitve o isti zadevi pred upravnimi organi in sodišči se dejansko in pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu in zatrjuje, da so ji bile v postopku vse od začetka v letu 1996 kršene najosnovnejše pravice do moralnih in materialnih pravic zaradi prisilne izselitve v letu 1942. V postopku ni bilo upoštevano, da je bila izgnana skupaj s starši, kljub temu, da veljavna zakonodaja ne zahteva, da je bil otrok, ki je bil izgnan (tedaj je bila stara 10 let), izgnan skupaj s starši, bistvo je, da je bil izgnan. Ni ji jasno, zakaj se nikoli v postopku ni upoštevalo potrdilo Arhiva Republike Slovenije, ki ga prilaga. Iz tega potrdila nedvomno izhaja, da je bila AA internirana od okupacijskih oblasti 27. 5. 1942 in da se je v domovino vrnila 22. 3. 1947. Za večno nekdanjih izgnancev je tovrstno potrdilo bilo dovolj za priznanje statusa, medtem ko se njej ta status ne prizna, čeprav je popolnoma jasno, da 10-letni otrok ni odšel prostovoljno v izgnanstvo. V zbirnem taborišču Goričane so že bili mama, bratje in sestre, iz Goričan pa so bili skupaj s tovornjaki odpeljani v Nemčijo v taborišča. Meni, da so ji bile kršene najosnovnejše pravice in zato sodišču predlaga, da ne upošteva samo formalne postopke, temveč vso dokumentacijo, ki jo je predložila ter ji prizna status žrtve vojnega nasilja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke in pred njo organa prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena. Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je bila tožničina zahteva za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, ki se nanaša na isto dejansko stanje, enkrat že obravnavana pred obema upravnima organoma in pred sodiščem prve stopnje ter pred sodiščem druge stopnje in je bilo o tej zahtevi že pravnomočno odločeno. Tožnica je torej izkoristila vsa pravna sredstva, ki jih ima v upravnem postopku in sodnem postopku in s svojo zahtevo ni uspela. Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo opr. št. U 1207/99-8 z dne 19. 6. 2000 tožbo zavrnilo, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da se je družina AA v Nemčijo preselila prostovoljno in zato tožnici ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja po določbah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Ur.l. RS št. 63/95 do 64/01). S tako odločitvijo se je strinjalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je s sodbo opr. št. I Up 759/2000-3 z dne 27. 3. 2002 potrdilo odločitev prvostopnega sodišča. Iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča je razvidno, da je tožnica k pritožbi zoper sodbo priložila potrdilo Arhiva Republike Slovenije z dne 19. 6. 1996, na katerega se tožnica sklicuje v obravnavani tožbi in v katerem je navedeno, da je bila tožnica internirana od okupacijskih oblasti, in da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ta dokaz zavrnilo kot brezpredmeten. Arhiv je namreč z dopisom z dne 25. 9. 1996 popravil napako v potrdilo z dne 19. 6. 1996 tako, da je navedbo "internirana" popravil z navedbo "prostovoljno odšla". Glede na vse povedano in ker se dejansko in pravno stanje ob vložitvi nove zahteve (dne 4. 9. 2003) ni spremenilo ter je bilo o tožničini zahtevi že pravnomočno odločeno, je odločitev tožene stranke in pred njo organa prve stopnje pravilna in utemeljena v določbi 129. člena ZUP.

Sodišče je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.