Jedro

Materialnopravno izhodišče za odločanje v obravnavani motenjski pravdi je podano v določbi 33. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se: - izpodbijani sklep r a z v e l j a v i v 1. in 4. tč. (v delu glede posegov v skupno električno omarico tožečih strank ter glede izvajanja izvedbenih del, s katerimi se posega v nepremičnino last tožečih strank) ter v 2. in 5. tč. izreka in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, - izpodbijani sklep s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek zavrne v delu, ki se nanaša na plačilo denarne kazni v znesku 300.000,00 SIT za vsako bodoče motenje (v 4. tč. izreka sklepa), - v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (1. tč. ter 4. tč. v delu, ki se nanaša na posege v vrata z oglasno desko v skupnem prostoru ter 3.tč. izreka) se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka motila tožeče stranke v mirni soposesti skupnega prostora, kjer je vhod s poštnimi nabiralniki, v stanovanjskem bloku V.K, s tem, da je 14.2.2005 odstranila električni odštevalni števec v tem prostoru in naročila E.P., da namesti nov električni števec - enofazni števec št. 10539068 in da je dne 16.2.2005 odstranila zabita vrata na okvir vrat in oglasno desko na teh vratih, jih spravila v svoj prostor ter s tem ustvarila pogoje, na podlagi katerih bi lahko v bodoče prehajala iz svoje etažne enote na vhodni hodnik stanovanjskega bloka in obratno, kar je v nasprotju s 25-letnim dejanskim stanjem (1. tč. izreka sklepa), zato je toženki naložilo, da je dolžna v roku osmih dni zahtevati od E. P., da namesti v električno omarico na vhodnem hodniku stanovanjskega bloka stari odštevalni števec, last tožečih strank in odstrani na novo postavljeni električni števec kot samostojno odjemno mesto in za katerega toženka nima soglasja tožečih strank, da ne bo izvršbe, sicer bodo po pravnomočnosti sklepa to naredile tožeče stranke same na stroške tožene stranke (2. tč. izreka izpodbijanega sklepa) in da je v istem roku dolžna vrniti staro vratno krilo na vratni okvir v skupnem prostoru ter na njih namestiti oglasno desko in jim omogočiti nemoteno razpolaganje in upravljanje s temi vrati tako kot je bilo pred motitvenim dejanjem več kot 25 let (3. tč. izreka izpodbijanega sklepa) ter ji prepovedalo, da v bodoče s takimi ali podobnimi motitvenimi dejanji posega v soposest tožnikov, zlasti pa kakršnekoli posege v skupno električno omarico tožečih strank, v vrata, ki vodijo iz etažne enote toženke v skupni prostor - vhodni hodnik in obratno, kakor tudi kakršnokoli izvajanje izvedbenih del, s katerimi se posega v nepremičnino v lasti tožečih strank, brez soglasja vseh etažnih lastnikov - tožečih strank, ker bo sicer za vsako bodoče motenje plačala denarno kazen v znesku 300.000,00 SIT, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe (4. tč. izreka izpodbijanega sklepa). Toženki je naložilo, da povrne pravdne stroške tožečim strankam na račun upravnika stanovanjskega bloka V. D., pri B.K., v višini 230.940,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila, v roku osmih dni.

Zoper ta sklep se toženka po pooblaščencu pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen ter tožečim strankam naloži, da so solidarno dolžne plačati toženki njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2005 dalje in pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča druge stopnje dalje do plačila, podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji pravdni stroški. Navaja, da sklepa sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti v tistem delu, ki se nanaša na motenje posesti v zvezi z električno omarico na hodniku stanovanjske stavbe, ker je sodišče prve stopnje odločilo, da imajo tožeče stranke v posesti električni priključek in je le-ta namenjen osvetljevanju skupnih prostorov, pri čemer pa ni ugotavljalo, ali je električni priključek bil namenjen izključno samo osvetljevanju skupnih prostorov ter ali je sploh prišlo do zamenjave električnega števca.Obrazložitev prvostopenjskega sodišča je v nasprotju z izpovedbami prič glede električnega priključka in sicer F. G. in M.V.. Zato je sodišče prve stopnje v zvezi z električnim priključkom storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka v skladu s 14. tč. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženka je z nakupom poslovnega prostora postala etažna lastnica posameznega dela stanovanjske stavbe kot tudi skupnih prostorov. Prostor je kupila na javni dražbi in ni vedela, da so vrata, ki se odpirajo v skupne prostore, namenjena izključno skupni uporabi, saj je ob nakupu prevzela tudi ključe vrat in ne samo vhodnih vrat. Tožeče stranke so navajale, da so bila vrata narejena za potrebe poslovnega prostora, same so se odločile, da vrata zaprejo ter lastniku poslovnega prostora onemogočajo dostop v skupne prostore. Tožeče stranke niso izkazale dejanske posesti nad vrati, zato dejanje toženke z odstranitvijo vrat ni bilo motilno. Vse priče so izpovedale, da so bila vrata zaprta. Priči G. in V. sta izpovedali, da je bila na vratih oglasna deska (niso pa izpovedale, ali so oglasno desko uporabljale). Sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da zaradi zabitja vrat nikoli ni bil možen prehod iz prostora toženke v skupne prostore (prostor se je uporabljal za kolesarnico, skupne sestanke hišnega sveta). Zmotna je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je na notranjih vratih namestila kljuko in s tem motila tožeče stranke. Toženka je samo zamenjala ključavnico. Zabita so bila samo zunanja vrata, notranja so bila v izključni posesti dotedanjih uporabnikov poslovnega prostora. Toženka je s prevzemom poslovnega prostora v posest (30.8.2004) pridobila posest na notranjih vratih in vratih v skupnem prostoru. S tem, ko je odstranila vrata, ki se odpirajo v skupni prostor, ni kršila pravice drugih solastnikov, ker je tudi sama soposestnik. S tem, ko je sodišče ugodilo zahtevku, je toženki odvzelo kot soposestnici posest ter s tem že posredno odločilo o pravici do posesti. Tožeče stranke z odstranitvijo zabitih vrat niso bile motene pri uporabi skupnih prostorov, to je hodnika ter stopnišča, ker je bila oglasna deska ponovno zabita na letvice notranjih vrat toženke. Toženka je s prevzemom poslovnega prostora 30.8.2004 ugotovila, da je elektrika izklopljena in da jo bo potrebno ponovno priklopiti. V poslovnem prostoru so bile električne vtičnice ter tudi žarnica (vidno tudi na predloženih fotografijah). Toženka je zato E.P. naročila priklop elektrike, saj je za priklop pooblaščena izključno E. P., ki ima ključ od omarice, ki je v njeni lasti. Tožeče stranke elektroomarice niso mogle uporabljati niti imeti v posesti. Ali je bila potrebna zamenjava števca, toženki ni znano, čeprav je s strani predstavnika E.P. prejela obvestilo, da je bilo potrebno števec zamenjati z novim, ker stari ni bil atestiran. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s posestjo električnega števca, saj na podlagi izpovedi tožečih strank in toženke ni moglo zaključiti, ali je bil števec namenjen le osvetljevanju skupnih prostorov ali tudi prostorov toženke oz. ali je imel poslovni prostor svoj števec. Prav tako je zmotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da toženka ni bila posestnik električnega priključka (saj je poslovni prostor imel vtikače in luč). Da bi sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, bi moralo zaslišati predstavnika E. P., kar je toženka predlagala že v odgovoru na tožbo, sodišče pa tega dokaza ni izvedlo. Z zamenjavo električnega števca toženka v ničemer ni motila soposesti tožečih strank, ker se je števec nahajal v elektro omarici, nad katerim tožeče stranke niso imele posesti in zato dejanje toženke ni bilo protipravno, saj ima izključno pooblastilo za zamenjavo omaric ter števcev E.P.. Z zamenjavo števca tudi ni prišlo do pomanjkanja električne energije. Sodišče bi moralo ugotoviti, kdo je imel dejansko posest nad elektro omarico in števci v omarici in nad električnimi priključki v prostoru toženke. V kolikor bi ugotovilo povezanost med električnimi priključki v poslovnem prostoru ter števci v omarici ter ali je bil izveden priklop na odštevalni števec ali samostojno odjemno mesto - električni priključek skupnih prostorov, bi lahko zaključilo, kdo je imel posest nad posameznim priključkom ter ali je prišlo z zamenjavo števca do motilnega dejanja.

Tožeče stranke so po pooblaščencu vložile odgovor na pritožbo. Menijo, da pritožbene navedbe niso utemeljene, zato predlagajo, da se pritožba kot neutemeljena zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Materialnopravno izhodišče za odločanje v obravnavani motenjski pravdi je podano v določbi 33. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Sodišče je zato moralo obravnavati vprašanje, ali so bile tožeče stranke pred motenjem posesti posestniki stvari, ali je bila njihova posest motena in ali je tožena stranka tista, ki je posest motila ter tudi, ali je motilno dejanje samovoljno ali protipravno. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, ki je v izpodbijanem sklepu dejansko stanje pravilno ugotovilo in tudi materialno pravo pravilno uporabilo v delu, ki se nanaša na motenje posesti vrat z oglasno desko v skupnem prostoru - hodniku v stanovanjskem bloku V.. Ugotovilo je zadnje ( že 25-letno) posestno stanje tožečih strank (vrata, zabita z žeblji na okvir vrat in na njih nameščena oglasna deska, s čimer je bil zaprt prehod iz poslovnega prostora v pritličju, ki ga je kupila toženka, v skupni prostor stanovanjskega bloka) in motilno dejanje 16.2.2005, ko je toženka samovoljno ta vrata z oglasno desko odstranila in spravila v svoj prostor in s tem ustvarila pogoje za prehod iz kupljenega poslovnega prostora v skupni prostor (hodnik ) stanovanjskega bloka. To je ugotovilo na podlagi izpovedi pravdnih strank in priče V.M. ter fotografij v spisu, zato ne držijo nasprotne pritožbene trditve, saj je tudi toženka potrdila, da je 16.2.2005, vrata, zabita z žeblji odstranila, ta vrata pa se sedaj nahajajo v poslovnem prostoru (fotografije - priloga B8-9 spisa). Nepomembno je pritožbeno sklicevanje, da iz izpovedi pravdnih strank in priče ne izhaja, ali so tožeče stranke oglasno desko uporabljale; vsi so izpovedali, da so stanovalci imeli na odstranjenih vratih oglasno desko. Nepomembno je tudi, kakšno je bilo stanje predhodno, ko pritožba navaja, da se je zadevni prostor v pritličju, katerega je kupila toženka, nekoč uporabljal za kolesarnico in za skupne sestanke hišnega sveta, ampak zadnje posestno stanje. Pred toženko je zadevni prostor uporabljala Ribiška družina, ki tudi ni imela prehoda zaradi zabitih vrat, kot so izpovedale pravdne stranke in omenjena priča. Prav ima pritožba, ko opozarja, da so bila zabita samo (zunanja) vrata, kljuko pa je namestila toženka na notranjih vratih, vendar to ni pomembno, saj so predmet obravnavane pravde (zunanja) vrata, zabita na okvir vrat in ne notranja vrata v toženkinem poslovnem prostoru. V posestni pravdi se ne razpravlja o pravici do posesti. Po 426. čl. ZPP se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravico do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Zato so neupoštevne pritožbene trditve, da je toženka z nakupom in prevzemom v posest poslovni prostor pridobila tudi posest spornih vrat z oglasno desko v skupnem hodniku stanovanjskega bloka. Odločilno je zadnje posestno stanje tožečih strank in predhodno že opisano motilno dejanje toženke. Toženka tudi ne more uspeti s trditvami, da je ob nakupu prevzela tudi ključe spornih vrat, saj iz izvedenih dokazov to ne izhaja. Zaslišane pravdne stranke in priča so izpovedale, da ta vrata niti kljuke niso imela. Toženka je sama izpovedala, da teh vrat ni mogla odpreti, 16.2.2005 jih je odstranila. V odgovoru na tožbo pa je zatrdila, da ji je bil izročen ključ vhodnih in notranjih vrat, ne pa spornih (zunanjih) vrat. Res so tožeče stranke oglasno desko po motilnem dejanju zabile na letvice ( kot izhaja iz fotografije v prilogi A24 spisa ), s tem pa prejšnje posestno stanje ni bilo vzpostavljeno. Zato je prvostopenjsko sodišče ob vsem ugotovljenem pravilno to naložilo toženki (v 3. tč. izreka izpodbijanega sklepa), kot tudi prepoved nadaljnjega motenja v skladu z določbo 34. čl. SPZ, ki določa, da se z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi prepoved nadaljnjega motenja posesti oz. da sodišče odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo toženke v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (kot izhaja iz 3. alineje 1. odst. izreka tega sklepa) v skladu s 353. čl. ZPP.

Utemeljena pa je pritožba, ko izpodbija sklep prvostopenjskega sodišča v delu, ko ugotavlja motenje posesti električnega priključka. Iz skopih razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da so imele tožeče stranke v posesti električni priključek (glede na nadaljnje razloge je razumeti, da gre za električni števec), namenjen razsvetljavi skupnih prostorov, da toženka elektrike v svojem prostoru ni imela in ker je izvedla priklop elektrike na števcu za skupne prostore in pri tem ta števec zamenjala brez soglasja tožečih strank, je storila motilno dejanje. Sodišče prve stopnje je v dokazne namene zaslišalo tožeče stranke ter toženko in pričo V.M., vpogledalo fotografije ter druge listinske dokaze. Pri tem je povzelo izpovedi zaslišanih pravdnih strank in priče, teh izpovedi niti ostalih dokazov pa sploh ni ocenilo, zato ima pritožba prav, da sklepa prvostopenjskega sodišča v tem delu ni mogoče preizkusiti. Obstaja pa tudi nasprotje med izrekom in razlogi izpodbijanega sklepa. Iz izreka namreč izhaja, da je toženka 14.2.2005 odstranila električni odštevalni števec in naročila E. P., da namesti nov električni števec- enofazni števec kot samostojno odjemno mesto. Iz razlogov pa, da je toženka izvršila priklop na števec skupnih prostorov. Toženka pa je v odgovoru na tožbo in ob zaslišanju pojasnila, da je šlo za zamenjavo števca, namenjenega zgolj za poslovni prostor. Ob vsem navedenem je utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dejanskih okoliščin spora ni razjasnilo.Ni tudi jasno, v čem naj bi sploh obstajalo motenje posesti stvari (števca) tožečih strank, saj motenje posesti stvari pomeni onemogočanje uporabe stvari v njeni funkciji. Razlogov o tem odločilnem dejstvu izpodbijani sklep nima. Že sedaj pa je opozoriti, da v kolikor gre med pravdnimi strankami eventuelno le za spor v zvezi z odjemnim mestom za priklop elektrike, tega ne bo mogoče rešiti v tej pravdi, pač pa s petitorno pravdo. Izpodbijani sklep pa tudi nima razlogov o "prepovedi izvedbenih del, s katerimi se posega v nepremičnino v lasti tožečih strank brez soglasja vseh etažnih lastnikov - tožečih strank", kar tudi predstavlja pomanjkljivost po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ob vsem povedanem je moralo pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljaviti (1. odst. 354. čl. ZPP) v delu, ki se nanaša na poseg v električno omarico in glede izvedbenih del (kot izhaja iz 1. alineje 1. odst. izreka tega sklepa in posledično tudi glede odločitve o pravdnih stroških - 5. tč. izreka izpodbijanega sklepa) in zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Kot izhaja iz 2. alineje 1. odst. izreka tega sklepa je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo v delu, ki se nanaša na plačilo denarne kazni za vsako bodoče motenje, saj SPZ v nasprotju z Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (79. čl.) ne vsebuje več določbe o denarni kazni kot grožnji za prekršitev odredbe sodišča glede nadaljnjega motenja. Odločitev o pritožbenih stroških (2. odst. izreka tega sklepa) temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.