Jedro

Pri tožniku ugotovljena motnja vpliva oz. povzroča nekritično vlaganje tožb v sodnih postopkih, kar pomeni, da v tem obsegu vpliva na njegovo sposobnost presoje, ne pa tudi tega, da v tem upravnem sporu ni sposoben izražati volje in se odločati v skladu z zahtevami postopka.

Postavitev skrbnika oz. začasnega zastopnika ni odvisna od premoženjskega stanja osebe in ni namenjena tistim, ki si odvetnika ne morejo „privoščiti“ - te primere rešuje ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 22. 6. 2011 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v postopkih, ki se vodijo pred Okrajnim sodiščem v Domžalah pod opr. št. SuNp 10/2011 v zadevi P 2/2008 in SuNp 11/2011 v zadevi P 93/2008 ter P 165/2006. Upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da znaša prosilčev lastni dohodek na račun prejetih pokojnin v obdobju treh mesecev pred vložitvijo prošnje za dodelitev BPP, to je od marca do maja 2011, skupaj 2.471,49 EUR. Ker je prosilec samska oseba, to pomeni, da znaša njegov povprečni mesečni dohodek 823,83 EUR, kar presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, kot ga določa 22. člen Zakona o socialnem varstvu (ZSV). Po navedeni določbi znaša minimalni dohodek neto 229,52 EUR, dvakratnik pa 459,04 EUR. Do BPP je upravičena le oseba, ki glede na svoj finančni položaj brez škode za svoje socialno stanje ne bi zmogla stroškov sodnega postopka (1. odstavek 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP), po 2. odstavku istega člena pa se šteje, da je socialno stanje prosilca ogroženo, če njegov mesečni dohodek ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialnovarstvene storitve. Ker tožnik že z višino lastnega dohodka presega navedeni limit za odobritev BPP, je organ njegovo prošnjo zavrnil. Pojasnjuje še, da se pri ugotavljanju lastnega dohodka ne upošteva zmanjšanje pokojnine zaradi sodnih prepovedi, glede na to da tovrstni odhodek v 27. členu ZSV ni določen kot izjema, ki bi se upoštevala pri ugotavljanju lastnega dohodka.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bila njegova prošnja zavrnjena brez upoštevanja njegove procesne sposobnosti, brez uporabe materialnega prava in brez ugotovitve dejanskega stanja. Sklicuje se na absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka po 2., 3. in 4. točki 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Na podlagi izvedenskega psihiatričnega mnenja, ki ga prilaga, predlaga, da sodišče po uradni dolžnosti odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek drugemu organu. Če to ni mogoče, pa predlaga, da mu zaradi pravdne nesposobnosti v skladu z določbami 80. in 81. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) dodeli začasnega zastopnika – odvetnika, ki bo sestavil strokovno tožbo in ga v tej zadevi zastopal vse do izčrpanja pravnih sredstev v RS. S 500 EUR mesečno, ki mu ostanejo po sodnih in taksnih rubežih, si odvetnika ne more privoščiti.

Toženka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V zvezi z zatrjevano procesno nesposobnostjo v postopku za dodelitev BPP sodišče po vpogledu v upravne spise ugotavlja, da je tožnik ob vložitvi prošnje zatrjeval, da je v tem trenutku procesno in pravdno nesposoben, kar sodišče in služba za BPP dobro ve. Ker pa je iz zapisnika o sprejemu njegove prošnje nadalje razvidno, da je tožnik navedel vse podatke, potrebne za odločitev, in predložil listine, na katere je nato organ oprl izpodbijano odločitev, očitno niso bile podane okoliščine, na podlagi katerih bi lahko toženka sklepala, da prosilec ne more uspešno skrbeti za svoje pravice in pravne koristi v konkretnem postopku ter da bi zaradi tega nastal dvom v njegovo procesno sposobnost oz. da v tem obsegu ni poslovno sposoben. Glede na navedeno sodišče meni, da tožbeni ugovori o neupoštevanju njegove procesne nesposobnosti niso utemeljeni.

Prav tako je neutemeljen tudi tožnikov predlog, naj mu sodišče za ta upravni spor iz razloga njegove pravdne nesposobnosti postavi začasnega zastopnika. Po 1. odstavku 77. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 lahko stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, sama opravlja pravdna dejanja (pravdna sposobnost). Navedeno pomeni, da je pravdno nesposobna stranka, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, česar tožnik ne zatrjuje in to sodišču tudi ni znano. Ne glede na navedeno pa se lahko sodišču v konkretnem postopku postavi vprašanje, ali je stranka sposobna dojemati pomen postopka, se v njem relevantno odločati in v skladu s tem opravljati procesna dejanja. Tudi če je v nadaljevanju ugotovljeno, da stranka v konkretnem postopku ni sposobna učinkovito skrbeti za svoje pravice in koristi, ima tako ugotovljena pravdna nesposobnost učinek samo v obravnavani zadevi.

V tem upravnem sporu se sodišču dvom v tožnikovo procesno sposobnost ni pojavil. Za kaj takega nima podlage ne v tožnikovem ravnanju (vloženi tožbi), ne v priloženem izvedenskem mnenju (A2), ki je bilo izdelano za potrebe pravdnega postopka III P2635/2008 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

V navedenem mnenju je navedeno, da ima tožnik več kot 15 let trajajočo blodnjavo motnjo, pod vplivom katere nenehno vlaga tožbe, ne sprejema nasprotnih mnenj ter ni pripravljen na kompromise. Nadalje je navedeno, da tožnik ni sposoben sam skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi, v zaključku pa, da je treba glede na navedeno z njegove strani še naprej pričakovati vlaganje tožb. Iz navedenega mnenja torej izhaja, da pri tožniku ugotovljena motnja vpliva oz. povzroča nekritično vlaganje tožb v sodnih postopkih, kar pomeni, da v tem obsegu vpliva na njegovo sposobnost presoje, ne pa tudi tega, da v tem upravnem sporu ni sposoben izražati volje in se odločati v skladu z zahtevami postopka.

Glede na navedeno in ker je tožnik vložil tožbo, ki je bila takoj sposobna za obravnavo na seji, ni razlogov, da bi sodišče za potrebe tega upravnega spora tožniku postavilo skrbnika (2. odstavek 81. člena ZPP) oz. začasnega zastopnika (82. člen ZPP). Ker tožnik zahteva postavitev odvetnika za začasnega zastopnika, ki da ga bo zastopal vse do izčrpanja pravnih sredstev, in navaja, da si ga sam ne more privoščiti, pa sodišče še dodatno pojasnjuje, da postavitev skrbnika oz. začasnega zastopnika glede na predhodne razloge ni odvisna od premoženjskega stanja osebe in ni namenjena tistim, ki si odvetnika ne morejo „privoščiti“ - te primere rešuje ZBPP. Poleg tega strankin položaj v primeru postavitve skrbnika oz. začasnega zastopnika ni enak tistemu, ko gre za razmerje med pravdno sposobno stranko in njenim pooblaščencem, ko mora slednji ravnati v skladu s strankino voljo oz. v okviru pooblastila. Postavitev začasnega zastopnika ali skrbnika procesno nesposobni stranki namreč pomeni, da stranka sama ne more več dajati nobenih izjav pred sodiščem, saj začasni zastopnik ali skrbnik pri odločitvah glede procesnih dejanj v postopku ni vezan na njeno voljo – lahko se odloča tudi drugače, kot bi to morebiti želela stranka (npr. ne vloži pravnega sredstva, če oceni, da nima možnosti za uspeh).

Sodišče se nadalje v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi je organ utemeljil izdajo izpodbijane zavrnilne odločbe. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Tožnikove navedbe o tem, da v zadevi ni bilo uporabljeno materialno pravo in da ni bilo ugotovljeno dejansko stanje so namreč neutemeljene. Tako je organ na podlagi 14. člena ZBPP v zvezi s 27.a členom ZSV ugotovil tožnikove dohodke v obdobju, na katerega ZBPP veže ugotavljanje lastnega dohodka prosilca, to je v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Finančno stanje prosilca je namreč bistvena okoliščina, ki vpliva na odločitev o dodelitvi BPP, saj je do nje upravičen le prosilec, ki glede na svoj finančni položaj brez škode za svoje socialno stanje ne bi zmogel stroškov sodnega postopka oz. stroškov nudenja pravne pomoči (1. odstavek 13. člena ZBPP), pri čemer zakon v 2. odstavku istega člena šteje, da je socialno stanje prosilca ogroženo takrat, če njegov mesečni dohodek ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen v 22. členu ZSV. Pri tem sodišče dodaja, da se ta pogoj upošteva tudi v primeru prošnje za nujno BPP, najkasneje takrat, ko mora prosilec naknadno dokazati izpolnjevanje vseh pogojev po tem zakonu (3. odstavek 36. člena ZBPP). Če jih ne, gre za neupravičeno prejeto BPP, ki jo je prosilec dolžan vrniti (4. odstavek 36. člena v zvezi s 43. členom ZBPP).

Vse navedeno pomeni, da pravica do brezplačne pravne pomoči ni absolutna in prosilec do nje ni upravičen v vsakem primeru, ampak le pod pogoji, ki jih določa ZBPP. Pri tem so tožnikova pričakovanja, da bodo pri tem upoštevane njegove finančne obveznosti, ki – kot je razvidno iz njegove prošnje –, izvirajo iz sodnih izvršb in obveznosti plačila sodnih taks, neutemeljena, saj za to v zakonu ni podlage, kar mu je bilo pojasnjeno že v izpodbijani odločbi.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.