Jedro

Tožnik (skladiščnik) se je poškodoval pri opravljanju dela pri toženi stranki, ko je viličaristu pomagal s podlaganjem lesene gredi. Pri tem je cev zdrsnila z vilice viličarja, padla na konec lesene gredi in tožnika udarila v brado. Že viličar kot delovni stroj predstavlja nevarno stvar. Kot nevarno dejavnost je dopustno opredeliti tudi nevaren način transporta z viličarjem. V konkretnem primeru je tožnik v nevarnem delovnem območju viličarja pomagal viličaristu s podlaganjem cevi za lažje nakladanje. Tak postopek predstavlja nevaren postopek. Že zadrževanje v delovnem območju viličarja predstavlja povečano nevarnost poškodovanja. Zato je tožena stranka objektivno odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel v delovni nesreči. Tožnik je 50 % soodgovoren za nastalo škodo, ker je bil za delo ustrezno usposobljen, pri nudenju pomoči viličaristu ob nalaganju bremena pa ni upošteval veljavnih varnostnih predpisov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka v II. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek 3.304,37 EUR zniža na znesek 2.632,88 EUR .

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 44,62 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 11.000,00 EUR odškodnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo ter zahtevek na povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 3.304,37 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik brez navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi. Navaja, da sodišče prve stopnje ravnanju tožnika pripisuje 50 % soodgovornost. Ne zavrača izpovedb prič A.A. in B.B., ki sta sodišču opisala potek delovnega procesa pri toženi stranki. Tak postopek, kot ga je dopuščala tožena stranka tudi po oceni sodišča prve stopnje predstavlja nevaren delovni postopek. Do te točke je torej podana 100 % odgovornost tožene stranke. Tožniku sodišče pripisuje, da pri nudenju pomoči viličaristu ob nalaganju bremena ni upošteval veljavnih varnostnih ukrepov. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 395/2009 z dne 12. 12. 2012. Meni, da je tožnik največ 10 % sokriv za nastalo škodo.

Glede višine odškodnine meni, da je znesek odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi strahu prenizek in trdi, da je upravičen najmanj do 6.000,00 EUR iz tega naslova. Ne strinja se tudi z višino za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti in meni, da je zahtevek v višini 15.000,00 EUR utemeljen. Tudi odškodnina za telesne bolečine ne ustreza kriterijem pravične denarne odškodnine .

Ne strinja se z odločitvijo o stroških postopka in navaja, da je pri izračunu nagrade za pritožbo sodišče prve stopnje upoštevalo celotno vrednost spornega predmeta, čeprav se je tožena stranka pritoževala samo za 11.000,00 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

V tem individualnem delovnem sporu je pritožbeno sodišče že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 493/2013 z dne 19. 6.2013 pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Na podlagi prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji) mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninska odgovornost je opredeljena v prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. list RS št. 83/2001 in naslednji), ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Drugi odstavek 131. člena OZ pa določa objektivno odškodninsko odgovornost in sicer, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka objektivno odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel v delovni nesreči. Tak zaključek je sprejelo ob ugotovitvi, da je tožena stranka dopuščala izvajanje delovnega procesa v območju delujočega delovnega stroja na nevaren način, s podlaganjem cevi za lažje nakladanje, kar je privedlo do poškodbe tožnika. Ugotovilo je, da je tožnik 50 % soodgovoren za nastalo škodo, ker je bil za delo ustrezno usposobljen, pri nudenju pomoči viličaristu ob nalaganju bremena, pa ni upošteval veljavnih varnostnih predpisov.

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz tožbenih navedb, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju dela pri toženi stranki, ko je viličaristu pomagal s podlaganjem lesene gredi. Pri tem je cev zdrsnila z vilice viličarja, padla na konec lesene gredi in tožnika udarila v brado. Že viličar kot delovni stroj predstavlja nevarno stvar. Kot nevarno dejavnost je dopustno opredeliti tudi nevaren način transporta z viličarjem. V konkretnem primeru je tožnik v nevarnem delovnem območju viličarja pomagal viličaristu s podlaganjem cevi za lažje nakladanje. Tak postopek predstavlja nevaren postopek, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Že zadrževanje v delovnem območju viličarja predstavlja povečano nevarnost poškodovanja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na izpovedbah prič (razen priče C.C.), da se je v praksi dogajalo, da so viličaristom nudili pomoč, tudi v nevarnem območju delovanja viličarja, kar sicer ni dopustno, je pa tožena stranka to očitno dopuščala. Taka pomoč pri nalaganju težkega tovora na viličarja, dejansko ni sodila v delo skladiščnika, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, delodajalec pa je dopuščal opravljanje dela na način, ki ni varen, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik soodgovoren (50 %) za nastalo škodo in so zato neutemeljene pritožbene navedbe, da ni mogoče nalagati sokrivde tožniku, ko je sodeloval pri izvedbi utečenega opravljanja dela.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino v višini 39.280,00 EUR. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje upoštevalo že plačano odškodnino s strani zavarovalnice, pri kateri ima tožena stranka sklenjeno zavarovanje odgovornosti in zavarovanje motornih vozil v višini 8.640,00 EUR ter odškodnino, ki je bila tožniku dosojena s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti v znesku 14.881,68 EUR. Ugotovilo je, da je bil tožnik glede odškodnine za nematerialno škodo iz nesreče pri delu dne 29. 6. 2007 v celoti poplačan, zato je zahtevek na plačilo 11.000,00 EUR zavrnilo.

Tožnik v pritožbi niti ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s pretrpljenimi telesnimi bolečinami, duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in iz naslova strahu, temveč izpodbija le odločitev o višini pravične denarne odškodnine. Zneski, ki jih je sodišče prve stopnje opredelilo kot pravično denarno odškodnino za posamezno vrsto negmotne škode ustrezajo tudi sodni praksi, kakršna se je izoblikovala za podobne primere.

Pravilno pa ugotavlja pritožba tožnika, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka ni upoštevalo, da vrednost spornega predmeta v pritožbi ni bila 41.360,00 EUR, temveč 11.000.00 EUR. Sodišče prve stopnje je zato napačno toženi stranki prisodilo stroške postopka in sicer nagrado za pritožbo (tar. št. 3210). Ob upoštevanju vrednosti predmeta po določbi 12. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur.list RS št. 67/2008 in naslednji) tar. št. 3210 je tožena stranka upravičena do nagrade za postopek za pritožbo v znesku 545,60 EUR in ne v znesku 1.096,00 EUR. Tožena stranka je tako upravičena do povračila stroškov v skupnem znesku 2.632,88 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških postopka spremenilo tako, da je znesek 3.304,37 EUR znižalo na znesek 2.632,88 EUR.

V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je tožnik s pritožbo delno uspel (6,28 %), mu je pritožbeno sodišče priznalo stroške za pritožbo v višini 42,62 EUR. Odgovor na pritožbo tožene stranke ni prispeval k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama (165. v zvezi s 155. členom ZPP).