Jedro

Ker je sodišče prve stopnje obtožencem za očitana kazniva dejanja izreklo oprostilno sodbo, temeljni pogoj za odreditev predlaganega ukrepa začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, to je obstoj utemeljenega suma, da naj bi bila s kaznivimi dejanji pridobljena premoženjska korist, ni zgolj omajan, kot to zatrjuje pritožba, temveč je ovržen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog SDT z dne 18. 2. 2020 za odreditev začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi zoper pravno osebo družbo X. d. o. o. - v stečaju.

2. Zoper sklep se je pritožila državna tožilka iz pritožbenega razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odredi začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi na način, kot izhaja iz predloga SDT z dne 18. 2. 2020, podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne (sodišču prve stopnje) v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. KZ-1 določa, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem (prvi odstavek 74. člena) ter da se pridobljeno premoženjsko korist odvzame s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v tem zakoniku, ugotovljeno kaznivo dejanje (drugi odstavek 74. člena). Premoženjska korist se torej lahko odvzame z obsodilno sodbo, s sklepom o sodnem opominu, sklepom o vzgojnem ukrepu, pa tudi s sklepom, s katerim je bil neprištevnemu storilcu izrečen varnostni ukrep po 70.a ali 70.b členu KZ-11. Nadalje je v 502. členu ZKP določeno, da kadar prihaja v kazenskem postopku v poštev odvzem premoženjske koristi, obstaja pa nevarnost, da bi obdolženec, sam ali preko drugih oseb, to korist uporabil za nadaljnjo kriminalno dejavnost ali da bi jo skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njo razpolagal, tako, da bi onemogočil ali precej otežil njen odvzem po končanem kazenskem postopku, odredi sodišče na predlog državnega tožilca začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi (prvi odstavek). Takšno zavarovanje lahko sodišče odredi tudi v predkazenskem postopku, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, s katerim ali zaradi katerega je bila pridobljena premoženjska korist, ali da je bila taka korist pridobljena za drugega ali nanj prenesena (drugi odstavek). Zavarovanje se lahko odredi zoper obdolženca oziroma osumljenca, zoper prejemnika premoženjske koristi ali zoper druge osebe, na katere je bila prenesena, če se jim lahko odvzame po določbah Kazenskega zakonika (tretji odstavek).

5. Pogoji za odreditev ukrepa začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi so utemeljen sum, v predkazenskem postopku pa utemeljeni razlogi za sum, da je bila s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist, obstoj premoženja, na katerem se odredi zavarovanje, izkazana nevarnost nadaljevanja kriminalne dejavnosti ali preprečitve odvzema premoženjske koristi in sorazmernost ukrepa, ugotoviti pa je tudi potrebno, ali ima obdolženec oziroma udeleženec potrebna sredstva in možnosti za lastno preživljanje ter za preživljanje oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati.

6. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb in pregledu podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v predmetni kazenski zadevi sodišče prve stopnje obtožene A. A., B. B., C. C., Č. Č. in D. D., iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, oprostilo obtožbe zaradi kaznivih dejanj oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 oziroma pranja denarja po tretjem in drugem odstavku 245. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Zoper obtožena A. A. in D. D. pa je, iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP, še zavrnilo obtožbo zaradi kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena KZ-1. Sodba ni pravnomočna.

7. Sodišče druge stopnje pritrjuje presoji izpodbijanega sklepa, da z izrekom oprostilne sodbe, ni (več) izkazana verjetnost (utemeljenost suma), da je bila s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist, s tem pa tudi ni z verjetnostjo izkazan obstoj oziroma nastanek upnikove terjatve, kar kot enega izmed pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve določa prvi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)2, zato predlaganega ukrepa začasnega zavarovanja ni mogoče odrediti.

8. Pritožnica neutemeljeno zatrjuje, da se z izrekom nepravnomočne oprostilne sodbe razlogi, zaradi katerih bi bilo potrebno odrediti začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi zoper družbo X. d. o. o. - v stečaju, niso spremenili. Pritožbeno sodišče se namreč ne strinja s stališčem državne tožilke, ki se sklicuje na razloge sklepa Višjega sodišča v Mariboru II Kp 21969/2012 z dne 19. 7. 2017, da z izrekom nepravnomočne oprostilne sodbe obstoj utemeljenega suma ni ovržen (kot v primeru pravnomočne oprostilne sodbe), temveč je le omajan, posledično pa tudi ni ovržena verjetnost, da je bila s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist. 9. Po ustaljeni ustavno sodni praksi je sodba najpomembnejša odločitev, ki jo sodišče izda v kazenskem postopku. Z oprostilno sodbo sodišče odloči, da obtožba iz pravnih ali dejanskih razlogov ni utemeljena. Oprostilna sodba v svojem bistvu zanika obstoj utemeljenega suma, da je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno, zato je nujna, logična in edino ustavnopravno sprejemljiva posledica oprostilne sodbe odprava pripora3. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšno stališče, čeprav je bilo sprejeto glede odprave pripora ob izreku oprostilne sodbe pred sodiščem prve stopnje, mogoče uporabiti tudi pri presoji, da ob izreku (nepravnomočne) oprostilne sodbe odreditev ali podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ni dopustno. Gre namreč za t. i. stvarni omejevalni ukrep, ki pomeni poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave4, pri čemer v premoženjskem pogledu, torej tudi v zvezi s posegi v pravico do zasebne lastnine, pravne osebe uživajo enake pravice kot fizične osebe5. Ker je sodišče prve stopnje obtožencem za očitana kazniva dejanja oškodovanja upnikov in pranja denarja izreklo oprostilno sodbo, temeljni pogoj za odreditev predlaganega ukrepa začasnega zavarovanja, to je obstoj utemeljenega suma, da naj bi bila s kaznivimi dejanji pridobljena premoženjska korist družbi X. d. o. o. - v stečaju, ni zgolj omajan, kot to zatrjuje pritožba, temveč je ovržen, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu pravilna. Z izrekom oprostilne sodbe, čeprav ta še ni pravnomočna, morajo namreč vsi omejevalni ukrepi (osebni in stvarni), ki so vezani na dokazni standard utemeljenega suma, prenehati6. 10. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1054, tč. 1. 2 502.d člen ZKP: Če s tem zakonom ni drugače določeno, se v postopku za začasno zavarovanje odvzema premoženjske koristi smiselno uporabljajo določbe o začasnih odredbah iz zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. 3 Odločba Ustavnega sodišča Up-413/11 z dne 2. 4. 2013. 4 Odločba Ustavnega sodišča U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004. 5 Odločba Ustavnega sodišča U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013. 6 Prim. sklep Višjega sodišča v Celju III Kp 40046/2015 z dne 23. 4. 2019.