Jedro

V skladu s prvim odstavkom 70. člena ZTLR je posest opredeljena kot neposredna dejanska oblast nad stvarjo, vendar pa tega pojma ne gre razumeti dobesedno v smislu, da posest pomeni vsakodnevni fizični stik s stvarjo, bistveno je namreč, da je posestnik v položaju, da lahko posest izvaja. Posebej izrazito se to kaže ravno pri posesti nepremičnin, specifičen pa je posestni položaj tudi v primeru pravnih oseb. Že po sami naravi stvari o posesti občine ne moremo govoriti v smislu neposredne fizične oblasti nad sporno nepremičnino, izvrševanje dejanske oblasti pravne osebe nad stvarjo se namreč lahko manifestira le skozi ravnanja, ki jih sproži v okviru svojega delovanja. Kot oblastvena ravnanja tožene stranke v tem smislu je gotovo šteti njeno prizadevanje za komunalno ureditev sporne nepremičnine kot ceste; da lahko govorimo o posesti tožene stranke na sporni nepremičnini tako zadošča že dejstvo, da je sporno pot asfaltira in uredila ulično razsvetljavo, nedvomno pa izvrševanje posesti pomeni tudi skrb za redno vzdrževanje sporne ceste in zatorej ni mogoče slediti pritožbi, ki v zvezi s slednjim meni drugače. Nenazadnje pa občina, katere naloga je, da na lokalni ravni zadovoljuje interese ožje družbene skupnosti, posest izvršuje tudi preko posameznikov, ki jih v takšno skupnost združuje, saj ne more biti nobenega dvoma, da je komunalna ureditev ceste zaradi dostopa ravnanje v splošnem interesu celotne skupnosti, iz tega razloga pa tudi kot posestnika sporne nepremičnine ni mogoče obravnavati vsakega individualnega stanovalca v predmetni soseski, četudi ti sporno pot vsakodnevno uporabljajo, tako da za potrebe dostopa do svojih nepremičnin izvršujejo hojo in vožnjo. Združevanje zadovoljevanja istovetnih individualnih interesov posameznih članov družbene skupnosti namreč preraste v splošni interes te skupnosti, organizirane kot občine in v tem smislu je tudi izvrševanje posesti z uporabo sporne poti potrebno razumeti kot ravnanje v njeni sferi.Ker v predmetni zadevi ne gre zgolj za denarne zahtevke, uspeha pravdnih strank ni mogoče oceniti upoštevajoč vrednost spornih zahtevkov, kot so ti opredeljeni v denarnem znesku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi, to je v točki I/3 izreka, spremeni tako, da ta sedaj glasi: »Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 1.676,51 EUR, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.« V presežku se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu, to je v točki I/2 ter točki II/1 izreka, potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške v zvezi s pritožbo.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi na sklenitev kupne pogodbe za nepremičnini parc. št. , vl. št. , k.o. in parc. št. , vl. št. , k.o. , z vsebino kot je razvidna iz izreka izpodbijane sodbe ter toženi stranki naložilo, da plača kupnino, in sicer tožeči stranki FM 9.172,00 EUR, tožeči stranki MK pa 17.694,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku, glede nepremičnine parc. št. , vl. št. , k.o. , pa je tožbeni zahtevek tako glede sklenitve kupne pogodbe kot glede plačila kupnine zavrnilo. Toženo stranko je zavezalo še k plačilu pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 968,17 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi za ugotovitev priposestvovanja lastninske pravice je sodišče prve stopnje ugodilo za nepremičnino parc. št. , vl. št. , k.o. , ter tožeči stranki zavezalo, da izstavita za vknjižbo v zemljiško knjigo primerno listino, medtem ko je tožbeni zahtevek za ugotovitev priposestvovanja za nepremičnini parc. št. , vl. št. , k.o. in parc. št. , vl. št. , k.o. , zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi podredni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je tožena stranka nasproti tožeči stranki uveljavljala povrnitev vlaganj v sporne nepremičnine.

Zoper takšno odločitev se v delu, ki je zanjo neugoden ter zoper odločitev o pravdnih stroških, pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, da je tožena stranka parcelo imela v posesti in je tako zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer ne nasprotuje prvostopenjskim ugotovitvam o tem, da je pravna prednica tožečih strank, RO, sporno parcelo proti plačilu kupnine v višini 54.880,00 takratnih DIN prenesla na toženo stranko že v letu 1980, pri čemer izpostavlja, da ni šlo za relevanten prenos lastninske pravice v korist tožene stranke, saj sporazum ni bil nikoli zemljiškoknjižno izveden, kot nepomembno pa ocenjuje tudi dejstvo, da je pravna prednica RO za sporno parcelo prejela določen znesek, saj tožena stranka v tem postopku vračila tega zneska ne zahteva. Po stališču pritožbe tožena stranka ni dokazala pravne podlage za pridobitev lastninske pravice na parceli , meni, da je povsem jasno, da tožena stranka nikoli ni izvajala posesti na sporni nepremičnini, izvzemši, da jo je pred dolgimi leti asfaltirala. Predmetna nepremičnina je namreč služila celotnemu naselju, posestniki so bili lastniki hiš v tem delu stanovanjskega naselja, morebitno vzdrževanje ulice pa ne prestavlja njene posesti, tudi sicer pa tožeča stranka zatrjuje, da tožena stranka ni predložila nikakršnih dokazov, da bi ulico tudi dejansko vzdrževala. Tožena stranka torej ni bila posestnica parcele, enako kot preostalih dveh parcel, zato ni nobenega razloga za ugotavljanje drugačnih pravnih dejstev glede parcele in ostalih dveh parcel, glede katerih sodišče priposestvovanja ni ugotovilo. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj meni, da je metoda, po kateri je sodišče pravdnima strankama izračunalo pripadajoče pravdne stroške, napačna. Vrednost terjatev tožeče stranke je 44.100,00 EUR, terjatev tožene stranke pa seštevek tega zneska in 77.797,00 EUR ali v celoti 121.897,00 EUR. Tožeča stranka je uspela z zneskom 26.866,00 EUR in 77.797,00 EUR, torej z zneskom 104.663,00 EUR ali s 85,86%, tožena stranka pa z zneskom 17.234,00 EUR ali s 14,14%. V tem smislu bi moralo sodišče porazdeliti breme plačila pravdnih stroškov. Tožeča stranka še meni, da osnovo za odmero pravdnih stroškov od 22.11.2006 predstavlja seštevek vrednosti spora obeh tožb in torej najmanj 1.200 točk in ne 1.100 točk, kot ugotavlja sodišče. Pritožbenemu sodišču predlaga, »da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ter v delu, s katerim je tožbenemu zahtevku tožene stranke in njene nasprotne tožbe deloma ugodilo, razveljavi in zadevo vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naj spremeni odločitev o pravdnih stroških v smislu pritožbenih izvajanj.« Zahteva še povrnitev stroškov v zvezi s pritožbo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo podaja ugovor pravnomočno razsojene stvari. Navaja, da se predmetna pritožba nanaša le na zavrnitev tožbenega zahtevka glede parcelne številke , k.o. , kar posledično pomeni, da je obsodilni del po nasprotni tožbi postal pravnomočen in gre torej za »res iudicata.« Podrejeno pa tožena stranka nasprotuje pritožbenim zatrjevanjem in se v celoti pridružuje obrazložitvi sodišča v izpodbijani sodbi, prepričana je, da je tekom pravdnega postopka v celoti dokazala priposestvovanje parc. št. , tako s pričami kot tudi z listinskimi dokazi. Tudi prvostopenjsko stroškovno odločitev sprejema kot pravilno in se zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa ni podana kršitev določb postopka, ki jo uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in na osnovi teh o zahtevkih v zvezi z nepremičnino parc. št. , vl. št. , k.o. sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Zmotana je le odločitev o stroških postopka, saj uspeh pravnih strank v sporni zadevi, glede na dejstvo, da te uveljavljajo nedenarne zahtevke, ni bil pravilno ocenjen, kar je narekovalo ustrezno spremembo prvostopenjske stroškovne odločitve, kakor je razvidno iz izreka te sodbe.

Najprej je potrebno kot zmotno zavrniti stališče tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da je izpodbijana sodba v delu s katerim je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, torej v delu, s katerim je ugotovilo, da je Občina priposestvovala lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. , vl. št. , k.o. in tožečima strankama naložilo, da glede te nepremičnine izstavita za vknjižbo lastninske pravice primerno listino v korist Občine , že pravnomočna, saj tožeča stranka prvostopenjsko odločitev izpodbija v delu, ki je zanjo neugoden, to pa je tudi del, s katerim je bilo delno ugodeno tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi. Tudi sicer pa so pritožbene navedbe tožeče stranke usmerjene ravno zoper navedeni del sodne odločitve, torej zoper ugotovitev o priposestvovanju lastninske pravice na parc. št. , saj je ravno taka odločitev hkrati razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka po tožbi glede te nepremičnine. Ob tem, ko tožeča stranka v pritožbenem predlogu predlaga razveljavitev prvostopenjske sodbe v delu, s katerim je sodišče njen tožbeni zahtevek zavrnilo ter v delu, s katerim je tožbenemu zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi delno ugodilo, ne more biti nobenega dvoma o tem, kaj je predmet pritožbene obravnave in ugovor že pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) ne more biti utemeljen.

Prav tako ne velja slediti pritožbi, kakor ta želi smiselno predstaviti, da se sodišče prve stopnje na pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem opira le zato, ker ni podana zadostna podlaga za pridobitev lastninske pravice na podlagi kakšnega drugega pravnega naslova. Sodišče prve stopnje ne ugotavlja ali je zahtevek na ugotovitev lastninske pravice morda utemeljen že na pravno poslovni podlagi, saj tožena stranka takšnega pravnega temelja pridobitve lastninske pravice niti ne zatrjuje, sodišče pa v skladu z načelom dispozitivnosti, izraženim v 2. členu ZPP, vselej lahko odloča le v mejah postavljenih zahtevkov. Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi presojalo glede na temelj pridobitve lastninske pravice, ki ga zatrjuje tožena stranka, torej ali gre v danem primeru za originarno pridobitev lastninske pravice oziroma pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona, kar pa nenazadnje izhaja že iz same dikcije primarnega tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so glede nepremičnine parc. št. izpolnjeni vsi elementi za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona v skladu z 28. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), svoje zaključke pa je tudi v zadostni meri obrazložilo, zato je v prvi vrsti potrebno kot neutemeljena zavrniti pritožbena zatrjevanja o podani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka meni, da naj bi neobrazložena ostala ugotovitev sodišča, da je tožena stranka imela sporno parcelo v posesti, kar pa ne drži, saj sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka pridobila in začela izvajati posest na nepremičnini parc. št. po sklenitvi kupne pogodbe z dne 20.4.1980 in izdaji zemljiškoknjižnega dovolila z dne 25.9.1980 s strani pravne prednice tožečih strank, nato pa v zvezi s samim izvrševanjem posesti še dodaja, da so v postopku zaslišane priče smiselno potrdile izgradnjo, urejanje in uporabo nepremičnine parc. št. kot ceste od leta 1980, in sicer s strani stanovalcev in tožene stranke. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je sprva krajevna skupnost kot njena pravna prednica, kasneje pa sama sporno pot ves čas uporabljala kot lastniška posestnica za potrebe občanov in je sporno pot v ta namen tudi urejala in vzdrževala. Navedla je, da je pot asfaltirala, uredila ulično razsvetljavo in jo redno vzdrževala. Prav tako je netočna navedba pritožbe, da tožena stranka v potrditev svojih navedb ni predlagala nobenih dokazov, v zvezi z odkupom, asfaltiranjem in ureditvijo ulične razsvetljave na sporni trasi je namreč predlagala zaslišanje prič (predvsem AB, BM, AK ml., ŽB), izpovedbe katerih potrjujejo skupna prizadevanja krajanov in tožene stranke za ureditev sporne trase. Udeležba krajanov samih je bila prisotna predvsem v obliki finančnega prispevka, kar potrjujejo blagajniški prejemki v prilogi B 10, ki jih je predložila tožena stranka, smiselno enako pa izhaja tudi iz izpovedb že zgoraj navedenih prič. Da je dejansko izvajanje aktivnosti za komunalno ureditev sporne poti potekalo pod okriljem takratne Krajevne skupnosti Spodnji Duplek, izhaja tako iz blagajniških izdatkov, ki se nanašajo na odkup zemljišč, med drugimi tudi sporne parcele oziroma takrat v prilogi B 11, izjave Sveta krajevne skupnosti v prilogi B 12, s katero ta potrjuje, da se občani odrekajo odškodnini v zvezi z izgradnjo trase vodovoda preko njihovih zemljišč; da je cesto urejala KS izhaja tudi iz poročila odbora za cesto v prilogi B 17 ter Končne situacije z dne 9.10.1987 v prilogi B 5, ureditev javne razsvetljave pa potrjuje dopis Nigrada, javnega komunalnega podjetja, d.d., naslovljen na v prilogi B 13. Tudi sicer pa tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni oporekala, da je asfaltiranje in ureditev ulične razsvetljave sporne ceste potekalo v režiji tožene stranke, prav tako pa ni nasprotovala njenim navedbam o urejanju in rednem vzdrževanju sporne ceste, prerekala pa tudi ni trditev tožene stranke o tem, da je najprej njena pravna prednica, nato pa sama sporno nepremično neovirano za dostop uporabljala že od leta 1978. Z izjemo vprašanja, ali je tožena stranka izvajala posest na sporni nepremičnini, na pritožbeni stopnji drugi elementi, potrebni za ugotovitev priposestvovanja, niso sporni. V skladu s prvim odstavkom 70. člena ZTLR je posest opredeljena kot neposredna dejanska oblast nad stvarjo, vendar pa tega pojma ne gre razumeti dobesedno v smislu, da posest pomeni vsakodnevni fizični stik s stvarjo, bistveno je namreč, da je posestnik v položaju, da lahko posest izvaja. Posebej izrazito se to kaže ravno pri posesti nepremičnin, specifičen pa je posestni položaj tudi v primeru pravnih oseb. Že po sami naravi stvari o posesti občine ne moremo govoriti v smislu neposredne fizične oblasti nad sporno nepremičnino, izvrševanje dejanske oblasti pravne osebe nad stvarjo se namreč lahko manifestira le skozi ravnanja, ki jih sproži v okviru svojega delovanja. Kot oblastvena ravnanja tožene stranke v tem smislu je gotovo šteti njeno prizadevanje za komunalno ureditev sporne nepremičnine kot ceste; da lahko govorimo o posesti tožene stranke na sporni nepremičnini tako zadošča že dejstvo, da je sporno pot asfaltira in uredila ulično razsvetljavo, nedvomno pa izvrševanje posesti pomeni tudi skrb za redno vzdrževanje sporne ceste in zatorej ni mogoče slediti pritožbi, ki v zvezi s slednjim meni drugače. Nenazadnje pa občina, katere naloga je, da na lokalni ravni zadovoljuje interese ožje družbene skupnosti, posest izvršuje tudi preko posameznikov, ki jih v takšno skupnost združuje, saj ne more biti nobenega dvoma, da je komunalna ureditev ceste zaradi dostopa ravnanje v splošnem interesu celotne skupnosti, iz tega razloga pa tudi kot posestnika sporne nepremičnine ni mogoče obravnavati vsakega individualnega stanovalca v predmetni soseski, četudi ti sporno pot vsakodnevno uporabljajo, tako da za potrebe dostopa do svojih nepremičnin izvršujejo hojo in vožnjo. Združevanje zadovoljevanja istovetnih individualnih interesov posameznih članov družbene skupnosti namreč preraste v splošni interes te skupnosti, organizirane kot občine in v tem smislu je tudi izvrševanje posesti z uporabo sporne poti potrebno razumeti kot ravnanje v njeni sferi.

Pritožba zmotno razume razloge izpodbijane sodbe če meni, da je sodišče prve stopnje zahtevek tožene stranke za ugotovitev priposestvovanja lastninske pravice na preostalih dveh nepremičninah, to je parceli št. in , zavrnilo iz razloga, ker bi ugotovilo, da tožena stranka ti dve nepremičnini ni imela v posesti. Povsem enako kot za nepremičnino parc. št. sodišče prve stopnje tudi za preostali dve nepremičnini zaključuje, da jih je tožena stranka vse od leta 1980 imela nemoteno v posesti, le da v zvezi z nepremičninami parc. št. in ugotavlja, da posest tožene stranke ni bila dobroverna, to pa je tisto pravno relevantno dejstvo, ki je je glede navedenih nepremičnin narekovalo drugačno odločitev, namreč zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi v tem obsegu. Na tem mestu velja dodati le še, da je sodišče tudi dejstvo, ali je bilo dogovorjeno plačilo za sporno nepremičnino tudi realizirano, ugotavljalo zgolj za to, ker je na to ugotovitev vezalo svoje zaključke o obstoju dobre vere tožene stranke, ki jih tožeča stranka sicer ne graja, tudi sicer pa tožeča stranka prezira, da je tožena stranka znesek kupnine, plačane za odkup nepremičnine parc. št. njeni pravni prednici, v predmetnem pravdnem postopku uveljavljala v pobot in sicer s pobotnim ugovorom, ki ga je podrejeno, za primer, da sodišče priposestvovanja za sporno parcelo ne bi ugotovilo, podala v pripravljalni vlogi z dne 6.11.2007. Po tako obrazloženem pritožba ne more omajati prvostopenjske odločitve, da je tožena stranka lastninsko pravico na nepremičnini prac. št. pridobila na originaren način, torej s priposestvovanjem, zato v tem delu ne more biti utemeljena, posledično pa je lahko le neuspešna tudi v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za sklenitev kupne pogodbe za predmetno nepremičnino. Pri tem ni odveč dodati, da je tak tožbeni zahtevek tudi sicer neutemeljen in pritožbeno sodišče ne vidi kakšne pravne podlage, da se toženo stranko zaveže k sklenitvi kupne pogodbe za sporno nepremičnino, saj v danem primeru ne obstoji kakršnakoli obveznost sklenitve takšne pogodbe, niti določena z zakonom (kontrahirna dolžnost) niti takšna, ki bi izvirala iz morebitne predhodne volje pravdnih strank (morebitna predpogodba). Tožeča stranka bi svoj pravni položaj kljub vsemu lahko učinkovito zavarovala z ustreznimi stvarnopravnimi ali tudi odškodninskimi zahtevki.

Tožeča stranka graja tudi prvostopenjsko stroškovno odločitev. Sicer metodi za ugotavljanje vrednosti storitve pooblaščencev pravdnih strank v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in principu za izračun uspeha pravdnih strank v sporni zadevi, kot je to predstavljeno v pritožbi, ni mogoče slediti, vendar pa pravilna uporaba materialnega prava narekuje spremembo prvostopenjske stroškovne odločitve, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je ločeno presojalo, v kakšnem razmerju sta pravni stranki uspeli z zahtevkom po tožbi in zahtevkom po nasprotni tožbi. Iz tega razloga tudi vrednosti storitve v skladu z OT ni mogoče ugotavljati ob upoštevanju seštevka spornih vrednosti, kot sta opredeljeni po tožbi in nasprotni tožbi, in je sodišče prve stopnje v zvezi s stroški pooblaščenca tožeče stranke kot vrednost storitve pravilno upoštevalo vrednost 1.100 točk po OT, ob tem ko je predhodno ugotovilo, da se zaradi spremembe sporne vrednosti tožbenega zahtevka vrednost storitve ni spremenila. V predmetni zadevi obe pravdni stranki uveljavljata nedenarne zahtevke, in sicer tožeča stranka obligacijski zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe, ki s tem, ko vsebuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo kot razpolagalni pravni posel, meri že tudi na pridobitev lastninske pravice, tožena stranka pa stvarnopravni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Tudi podrejeni tožbeni zahtevek tožene stranke na povrnitev vlaganj, ki bi ga sodišče prve stopnje sicer moralo presojati le v zvezi z nepremičnini, glede katerih je zavrnilo primarni zahtevek tožene stranke na ugotovitev lastninske pravice s priposestvovanjem, ne more biti odločilen za presojanje uspeha pravdnih strank zgolj upoštevajoč sporne vrednosti posameznih zahtevkov. Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo tudi na plačilo kupnine za nepremičnini parc. št. in , čeravno ta obveznost tožene stranke izhaja že iz same kupne pogodbe, ki je v izreku v celoti zajeta, tako da ne gre za nek dodatni uspeh tožeče stranke. Ker v predmetni zadevi torej ne gre zgolj za denarne zahtevke, uspeha pravdnih strank ni mogoče oceniti upoštevajoč vrednost spornih zahtevkov, kot so ti opredeljeni v denarnem znesku. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je vsaka od pravdnih strank s svojim tožbenim zahtevkom deloma uspela, in sicer vsaka v obsegu 50%, kar pomeni, da je tožena stranka po tožbi tožeči stranki dolžna povrniti 50% njenih pravdnih stroškov, tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi pa je toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi dolžna povrniti 50% njenih pravdnih stroškov. Ob tem, ko je za priznanje stroškov pooblaščenca tožeče stranke kot osnovno vrednost storitve potrebno upoštevati 1.100 točk po OT, je ugotoviti, da stroški postopka, kot jih je sodišče prve stopnje priznalo pravdnima strankama, sicer niso več sporni.

Tožeči stranki je sodišče prve stopnje priznalo stroške v skupni višini 9.013,22 EUR in je glede na 50% uspeh s svojim tožbenim zahtevkom upravičena do povračila stroškov v višini 4.506,61 EUR.

Toženi stranki je sodišče prve stopnje priznalo stroške v skupni višini 5.660,19 EUR in je glede na 50% uspeh s svojim zahtevkom po nasprotni tožbi upravičena do povračila zneska v višini 2.830,10 EUR.

Po izvršenem pobotanju tako priznanih pravdnih stroškov se izkaže, da mora tožena stranka po tožbi oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi nasprotni pravdni stranki povrniti znesek pravdnih stroškov v višini 1.676,51 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Po tako obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v skladu s 358. členom ZPP delno ugodilo in prvostopenjsko stroškovno odločitev spremenilo v obsegu kot je to razvidno iz izreka predmetne sodbe, v preostalem pa je pritožbo tožeče stranke v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v preostalem izpodbijanem obsegu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

O stroških postopka v zvezi s pritožbo, ki sta ji priglasili obe pravdni stranki, je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožeča stranka je v predmetnem pritožbenem postopku dosegla le deloma spremenjeno stroškovno odločitev, medtem ko s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari v izpodbijanem delu ni bila uspešna, tako da ne beleži pritožbenega uspeha, zaradi katerega bi bila upravičena do povrnitve stroškov postopka v zvezi s pritožbo. Pritožbeno sodišče tudi toženi stranki ni priznalo stroškov, ki jih je priglasila za svoj odgovor na pritožbo; ob tem ko je bil ugovor pravnomočno razsojene stvari zavrnjen kot neutemeljen, pa je tudi sicer ugotoviti, da navedbe tožene stranke v odgovoru niso v ničemer pripomogle k predmetni odločitvi, saj se tožena stranka v svojem odgovoru v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. V posledici navedenega pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka v zvezi s pritožbo.