Jedro

S tem, ko je drugostopenjsko sodišče (za razliko od sodišča prve stopnje, ki je dalo večji poudarek obsojenčevim subjektivnim okoliščinam) presodilo, da objektivne okoliščine, povezane zlasti s težo kaznivih dejanj in njihovo nevarnostjo, nasprotujejo izreku nadomestne izvršitve kazni, ni kršilo kazenskega zakona.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom Ks 201/2010 z dne 27. 8. 2010 ugodilo zagovornikovemu predlogu za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist in izreklo, da se kazen eno leto in en mesec zapora, izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 237/2007 z dne 15. 6. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 850/2009 z dne 25. 3. 2010, v skladu s četrtim odstavkom 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) izvrši tako, da obsojenec v obdobju enega leta opravi delo v splošno korist v obsegu 300 ur.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom II Kp 144/2010 z dne 1. 12. 2010 ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilstva in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo predlog obsojenčevega zagovornika za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. 3. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno razveljavi sklep višjega sodišča in le-temu zadevo vrne v novo odločitev.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ocenjuje, da zoper sklep o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Kar pa zadeva samo vsebino zahteve, se ta ukvarja zgolj z vprašanjem primernosti izrečene kazni, ki ji nikakor ni mogoče očitati nezakonitosti.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila. Po stališču vložnika zahteve sklep višjega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zaradi tega podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje ni konkretiziralo in obrazložilo okoliščin, ki jih je upoštevalo v nasprotju z okrožnim sodiščem.

6. Pritožbeno sodišče je presodilo, da odločitev prvostopenjskega sodišča ni utemeljena. Pri tem je upoštevalo okoliščine, da je obsojenec bil spoznan za krivega izvršitve nadaljevanega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 267. člena KZ, kar pomeni, da ni šlo za enkratno dejanje, nadalje tudi storitve kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena KZ, kar je prav tako korupcijsko kaznivo dejanje. Na podlagi tega je sklepalo, da bi bil način izvršitve kazni z opravljanjem dela v splošno korist neprimeren. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da takšna izvršitev kazni ni prilagojena nevarnosti konkretnih kaznivih dejanj in obsojenčevi krivdi in da jo ne dopuščajo vzroki, zaradi katerih jih je storil in tudi ne okoliščine, v katerih so bila izvršena. Utemeljilo je tudi, kako presoja okoliščini, da obsojenec ni v drugem kazenskem postopku in da je dolžan skrbeti za družinskega člana. Zato taka utemeljitev ne daje podlage za zaključek, da sklep pritožbenega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je podana zatrjevana postopkovna kršitev.

7. Kršitve kazenskega zakona vložnik zahteve ni konkretiziral, vendar iz njene obrazložitve sledi, da uveljavlja kršitev četrtega odstavka 86. člena KZ-1. Po tej določbi se kazen zapora do dveh let lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let delo v splošno korist v višini najmanj 80 ali največ 480 ur. O obsojenčevi obliki take izvršitve odloča sodišče, ki je izreklo kazen na prvi stopnji, upoštevajoč pri tem objektivne in subjektivne okoliščine storilca in njegovo soglasje s takim načinom izvršitve kazni zapora.

8. Glede na navedene določbe sodišče odloči o tem, ali so dani pogoji za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist. Pri tem presodi vse objektivne in subjektivne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenca. Gre zlasti za okoliščine, ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009).

9. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje dalo večji poudarek obsojenčevim subjektivnim okoliščinam, predvsem obsojenčevemu prejšnjemu življenju in njegovim obveznostim do hčerke K. V nasprotju s tem je drugostopenjsko sodišče presodilo, da objektivne okoliščine, povezane zlasti s težo kaznivih dejanj in njihovo nevarnostjo nasprotujejo izreku nadomestne izvršitve kazni. Zato ni mogoče zaključiti, da je odločitev sprejelo, ne da bi upoštevalo vse že s pravnomočno sodbo ugotovljene in tudi ocenjene objektivne in subjektivne okoliščine. Presoji sodišča druge stopnje ne nasprotujejo okoliščine, na katere opozarja zahteva. Ker je bila prvostopenjska sodba v delu, v katerem je obsojenec bil oproščen obtožbe za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali uradnih pravic, razveljavljena, ni mogoče slediti sklepanju, ki ga ponuja vložnik zahteve. Vse ostale okoliščine so deloma posledica izvršitve kaznivih dejanj, deloma pa so ocenjene in v zadostnem obsegu obrazložene v izpodbijanem sklepu in ne morejo bistveno vplivati na presojo sodišča druge stopnje. Zato tudi uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

10. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP) in odločilo, da je obsojenec glede na premoženjske razmere, razvidne iz podatkov kazenskega spisa, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).