Jedro

Tožnika bi prek kvalificirane pomoči svetovalke za begunce v postopku morala utemeljiti in dokazati, tudi ob upoštevanju obveznosti tožene stranke, da po uradni dolžnosti ugotovi vsa relevantna dejstva glede tovrstnih oblik preganjanja in zagotavljanja zaščite v predelu Ukrajine, kjer tožniki živijo, da je njuno življenje do tolikšne mere ogroženo z dejanji preganjanja oziroma da jima državne oblasti ne morejo ali nočejo nuditi zaščite v povezavi z glavnim razlogom in dejanji preganjanja (8. odstavek 27. člena ZMZ), da je njun strah pred odvzemom življenja ali zaradi psihičnega nasilja z neposrednimi fizičnimi grožnjami v smislu nečloveškega ravnanja, objektivno utemeljen. Tožnika pa tega nista uspela utemeljiti oziroma dokazati.

Iz podatkov v spisu izhaja, da bronhialne težave mladoletnih prosilk in alergija na nekatera živila ter raven oziroma kakovost zdravstvenega varstva niso posledica namernega odtegovanja zdravstvene pomoči tožnikom v Ukrajini, ampak gre za druge sistemske razloge. Zato se je Upravno sodišče moralo opreti na sodno prakso Sodišča EU za ugotovitev, da odločitev tožene stranke glede zavrnitve prošnje za subsidiarno zaščito ni nezakonita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka najprej združila upravne zadeve prosilcev v en postopek in nato odločila, da se prošnje za mednarodno zaščito prosilcev za mednarodno zaščito z osebnimi imeni A.A., roj. ... 1982 v Ukrajini, B.B., roj. ... 1986 v Ukrajini, C.C., roj ... 2009 v Ukrajini in Č.Č., roj. ... 2012 v Ukrajini, zavrnejo.

2. Do strani 20 izpodbijane odločbe tožena stranka povzema izjave strank v postopku in druga procesna dejanja ter med drugim pravi, da si je uradna oseba s pooblaščenko prosilca ogledala dva posnetka, ki sta bila predložena v spis. Na posnetku, ki traja približno dve minuti, je razvidno, kako na shodu pretepajo udeležence protestov. Na prvem posnetku, ki je daljši od ene ure, je pooblaščenka uradni osebi pokazala posnetek v delu (56-57 minuta), kjer je razviden prosilec v bližini belega minibusa, kmalu za tem pa je vidno, kako je oseba, ki jo je prosilec omenil, skočila na streho vozila, razbila okno in zlezla v vozilo. Pooblaščenka prosilca je še isti dan, kot je potekal osebni razgovor, poslala po elektronski pošti fotografije, ki jih je prosilec v črno-beli barvi predložil na osebnem razgovoru. Pristojni organ je z dopisom z dne 9. 6. 2015 prosilcema posredoval odlomke informacij o izvorni državi, upoštevane v tej odločbi, z možnostjo, da v roku osmih dni podata svoje komentarje. Odgovor, ki vsebuje tudi odlomke različnih poročil in člankov, je pristojni organ prejel 19. 6. 2015. 3. Tožena stranka nadaljuje, da prosilec in prosilka svoji prošnji prvenstveno utemeljujeta s tem, da sta v izvorni državi ogrožena zaradi njunega dela za prostovoljno oziroma dobrodelno organizacijo z imenom Dobrodelna organizacija za pomoč obukhivskim vojakom, posredno pa kot razlog, zaradi katerega potrebujeta zaščito, uveljavljata tudi negotovo varnostno situacijo in možnost širitve vojne na območje njunega domačega kraja. Prosilec tudi uveljavlja, da ga bodo v primeru vrnitve v izvorno državo vpoklicali v vojsko, kakor tudi, da bi lahko imel težave zaradi udeležbe na protestih Maidan. Iste razloge prosilec in prosilka uveljavljata tudi za svoji mladoletni hčeri, za kateri pa še dodatno navajata, da je okolje v Ukrajini zelo onesnaženo, kar jima povzroča zdravstvene težave, želita pa si tudi nasploh boljše pogoje za odraščanje svojih otrok. Prosilec in prosilka sta v podporo svojim izjavam predložila fotografije, na katerih je vidna njuna udeležba na protestih, imenovanih Euromaidan, tudi posnetek, kjer je razvidna udeležba prosilca, predložila sta fotografije, na katerih nosita izkaznice dobrodelne oziroma prostovoljne organizacije ter fotografije, kjer je zraven njiju razvidna tudi lokacija opravljanja njunega prostovoljnega dela. Nadalje sta tudi predložila fotografije, kjer so vidne poškodbe, za katere trdita, da so nastale z namenom, da bi se ju ustrahovalo in bi posledično opustila svojo prostovoljno dejavnost. V podporo svojim izjavam sta prosilec in prosilka predložila tudi informacije o izvorni državi.

4. Pristojni organ ugotavlja, da so izjave prosilca in prosilke v veliki meri prepričljive, dovolj podrobne in medsebojno skladne. Pristojni organ sicer ugotavlja, da so njune domneve o vzrokih za težave in za možen razvoj situacije v Ukrajini precej špekulativne, brez trdne osnove v dejanskem stanju, vendar pa gre za njuno subjektivno prepričanje in razumevanje, česar jima tudi ni mogoče očitati. Prosilec in prosilka sta dovolj prepričljivo in natančno opisala svojo prostovoljno dejavnost, v zvezi s tem sta predložila tudi nekaj fotografij, tako da jima je mogoče verjeti, da sta na različne načine zbirala pomoč za ukrajinsko vojsko, predvsem v okviru organizacije z imenom Dobrodelna organizacija za pomoč obukhivskim vojakom. Enako prepričljiva sta bila tudi glede udeležbe na različnih protestih, ki so se začeli novembra 2013 in se jih je prijelo ime Euromaidan, nadaljevali pa so se v letu 2014. Prosilec je s svojimi natančnimi opisi dovolj prepričljivo navedel, da se je teh protestov udeleževal zelo pogosto, njegova udeležba pa je tudi razvidna iz fotografij in posnetka.

5. Prav tako so v veliki meri natančne in skladne izjave prosilca in prosilke glede treh dogodkov, ki sta jih sama razumela kot ustrahovanje z namenom, da bi prenehala s svojo prostovoljno dejavnostjo za pomoč vojakom iz njunega domačega mesta. Čeprav sta dogodke opisala vsak posebej, kakšnih bistvenih kontradiktornosti ob primerjavi njunih izjav ni mogoče zaznati. Na podlagi povzetkov izjav in vsega navedenega pristojni organ kljub določenemu dvomu v izjave prosilca in prosilke sprejema za verodostojne.

6. Prosilec in prosilka kot razlog, zaradi katerega potrebujeta zaščito, primarno uveljavljata, da sta ogrožena zaradi svojega prostovoljnega dela, katerega namen je zbiranje pomoči vojakom iz domačega mesta, ki se borijo na vzhodu Ukrajine. Po njunem mnenju so dejanja, s katerimi sta bili po lastnih navedbah soočena, izvedli plačanci po navodilu FSB-ja, torej Zvezne varnostne službe Ruske federacije. Po smislu svojih navedb prosilca torej uveljavljata, da sta preganjana zaradi svojega političnega prepričanja – podpora celovitosti Ukrajine, kar izražata s tem, da sta zbirala pomoč za vojake, ki se na vzhodu Ukrajine borijo proti upornikom s separatističnimi težnjami.

7. Vendar pa pristojni organ ugotavlja, da trije dogodki, ki so po mnenju prosilca in prosilke posledica njunega prostovoljnega dela, niso takšne narave, da bi jih bilo po svoji kvantiteti ali kvaliteti mogoče opredeliti kot dejanja preganjanja. Poškodovanje šipe na kuhinjskem oknu, dve prerezani pnevmatiki in zlitje neke tekočine v zračnik niso dejanja takšne intenzitete, da bi dosegla prag preganjanja. Pri tem pristojni organ poudarja, da gre za dejanja, ki imajo izrazit namen blažjega poškodovanja premoženja in ni mogoče reči, da so bila uperjena zoper telesno integriteto prosilca, prosilke in njunih otrok. Takšna dejanja na osebo sicer lahko imajo določen psihičen učinek v smislu ustrahovanja, vendar jih v konkretnem primeru ni mogoče kvalificirati kot psihično nasilje v smislu prve alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ. V zvezi s tem pristojni organ še pojasnjuje, da sta prosilec in prosilka sicer govorila o streljanju na okno, vendar je to zgolj njuna domneva, za katero pa dejansko razen poškodovane šipe nimata drugih argumentov. Nista omenila nobenih nabojev, sama niti nista zaznala, da je bilo okno poškodovano, čeprav sta se tisti čas nahajala v kuhinji. Šlo je torej za dejanja, ki so imela obliko vandalizma in tudi niso povzročila znatne premoženjske škode niti niso ogrožala življenj. Na podlagi navedenega pristojni organ ocenjuje, da prosilec in prosilka v preteklosti nista bila preganjana zaradi svojega političnega prepričanja. Vendar pa je za odločitev o njunih prošnjah bistveno, ali imata prosilec in prosilka utemeljen strah pred preganjanjem v primeru vrnitve v izvorno državo.

8. Za presojo ocene, ali bi bila prosilec in prosilka ob povratku v Ukrajino preganjana zaradi nadaljevanja svojega prostovoljnega dela, usmerjenega v zbiranje pomoči za ukrajinske vojake, ni nepomembno, da prosilec in prosilka zadnji mesec pred odhodom iz izvorne države nista imela nobenih težav, čeprav sta pomoč še vedno zbirala, opustila sta le sortiranje in pakiranje te pomoči v pisarni prosilca. Iz informacij, ki sta jih predložila prosilec in prosilka, kakor tudi iz zgoraj omenjenega članka, ki ga je pridobil pristojni organ, res izhaja, da se nekatere prostovoljne organizacije dejansko soočajo z napadi na svoje pisarne, vendar pa, kot ugotavlja omenjeni članek, gre za napade, ki se dogajajo po istem vzorcu, in sicer ponoči, njihov namen pa je prej ustrahovati kot umoriti. In res vsi napadi, ki so omenjeni v člankih, ki sta jih predložila prosilca in v tem, ki ga je pridobil pristojni organ, so povzročili relativno majhne poškodbe objektov, v nobenem primeru pa ni prišlo do poškodb ali celo smrtnih žrtev med civilisti. Kot izhaja iz teh člankov, pa so ukrajinske varnostne sile zadnje čase precej uspešne pri odkrivanju in preprečevanju takšnih in podobni napadov v obliki „malega terorizma“.

9. Pristojni organ tako ugotavlja, da prosilec in prosilka v primeru vrnitve v Ukrajino nimata utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi svojega prostovoljnega dela, ki je usmerjeno v pomoč vojakom iz njunega domačega kraja. Odlomek iz članka, ki ga je na dan osebnega razgovora skupaj z drugimi informacijami posredoval pooblaščenec prosilca in prosilke, potrjuje zgolj to, da skupine prostovoljcev po celotni državi zbirajo pomoč za vojsko, navedeno pa na oceno pristojnega organa ne more imeti vpliva.

10. Prosilec in prosilka sta v postopku tudi navedla, da obstaja možnost, da bo v primeru vrnitve v Ukrajino prosilec poklican v vojsko. Predvsem prosilka je to uveljavljala kot razlog, zaradi katerega potrebujejo zaščito. Vpoklic v vojsko sam po sebi ne predstavlja razloga za priznanje statusa begunca, vendar pa v izjemnih primerih, ob izpolnjevanju vseh ostalih pogojev, lahko privede do priznanja tega statusa. Iz izjav prosilca izhaja, da zaradi zdravstvenih težav sploh ni služil vojaškega roka. Prosilec sicer navaja, da ve za primere, ko so bile tudi takšne osebe vpoklicane v vojsko, vendar pa prosilec do odhoda iz države poziva ni dobil in glede na to, da sploh ni služil vojaškega roka, se takšna možnosti zdi minimalna. Za presojo je veliko bolj bistveno dejstvo, da prosilec sploh nima nobenih zadržkov, da bi se pridružil vojski in je to celo želel storiti prostovoljno, vendar si je zaradi nasprotovanja prosilke premislil. Ker prosilec torej nima nekih globokih prepričanj, ki bi nasprotovala njegovi priključitvi vojski, in ki bi bila povezana z razlogi preganjanja, niti ni navedel kakšnih drugih elementov, ki bi jih bilo potrebno presoditi v okviru te presoje, pristojni organ ugotavlja, da prosilec tudi s tega vidika ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Pri tem pristojni organ poudarja, da nasprotovanje njegove žene, da se pridruži vojski, ne more biti utemeljen razlog, da vpoklic zavrne in četudi bi temu sledile sankcije v obliki zapora, kakor je navedla prosilka, torej njegova žena, to ne more predstavljati razloga za priznanje statusa begunca.

11. Prosilec in prosilka sta v postopku tudi navedla, da jima je brat prosilke sporočil, da sta dva moška po odhodu njune družine iz Ukrajine iskala prosilca, pri čemer razloga, zakaj sta ga iskala, nista navedla, ob prvem prihodu pa bi naj bila v civilnih oblačilih, pripeljala sta se s policijskim vozilom. Prosilec meni, da je to povezano z njegovo udeležbo na Maidanu, vendar pristojni organ ugotavlja, da je to zgolj domneva, ki je prosilec ni podprl z razumnimi argumenti.

12. Pristojni organ sicer sprejema, da je bil prosilec reden udeleženec tako imenovanih protestov Euromaidan, vendar pa je od tega minilo že več kot dobro leto, od nekaterih udeležb pa že leto in pol, prosilec pa zaradi tega ni imel kakšnih omembe vrednih težav. Navedel je sicer, da je v času udeležbe dobil sporočilo, da je zaznan kot udeleženec protestov, kakor tudi, da je nekaj časa po teh protestih opazil, da mu sledi vedno isti avto, vendar je to vse in od tega je minilo že precej časa, drugih težav prosilec zaradi tega ni imel. Po omenjenih protestih pa se je tudi menjala oblast, ki ni več rusko usmerjena. Prepričanje in politično delovanje sedanje oblasti se torej ujema s političnim prepričanjem prosilca, zato pristojni organ ne sprejema, da bi sedanja oblast skušala sankcionirati prosilca zaradi udeležbe na omenjenih protestih. Čeprav je nesporno, da se je prosilec udeleževal protestov in bil tudi na posnetkih, ki so bili predvajani po televiziji, viden v bližini minibusa, katerega sporno delovanje je v postopku prosilec pojasnil, pa pristojni organ ne vidi povezave med tem njegovim delovanjem, saj je bil le eden izmed ogromne množice ljudi. Pristojni organ še enkrat poudarja, da ni verjetno, da bi leto in pol po omenjenih dogodkih, pri čemer se je vmes spremenil režim, prosilec imel težave zaradi svoje udeležbe na demonstracijah. Pristojni organ tudi ni našel nobenih informacij, ki bi kazale na to, da imajo sedaj osebe, ki so se udeleževale protestov, usmerjenih proti režimu bivšega predsednika, kakršnekoli težave in takšnih informacij ni predložil niti sam prosilec. Iz zadnjega poročila OCHRE z naslovom Poročilo o stanju človekovih pravicah v Ukrajini izhaja, da še vedno ni prišlo do ustreznih procesov zoper osebe, ko so bili v času protestov na trgu Maidan ubiti (najmanj 104 udeleženci), vendar pa poročilo ne poroča, da bi se osebe, ki so se teh protestov udeleževale, sedaj soočale s kakšnimi težavami.

13. Prosilec in prosilka sta v zvezi s tem na dan osebnega razgovora s prosilko po pooblaščencu posredovala tudi odlomke informacij o izvorni državi, ki se nanašajo na zgornja zatrjevanja prosilca. Prva dva odlomka se nanašata na ravnanje z udeleženci demonstracij, pri čemer so omenjeni tudi sms-i, kakršnega je prejel prosilec, vendar pa sta članka nastala v obdobju, ko je bil na oblasti še režim predsednika Janukoviča. Zato se prosilec ne more sklicevati na težave, ki so jih v času protestov imeli nekateri udeleženci, pri čemer gre poudariti, da pri omenjenih osebah ni šlo le za udeležence, ampak aktivne soorganizatorje demonstracij, on sam pa v tem času razen prejetega sms-a in zatrjevanega sledenja z avtom, težav ni imel. Zato omenjena članka ne moreta podpreti trditev prosilca, da bo imel težave zaradi udeležbe na protestih več kot leto in pol po tem, pri čemer na oblasti ni več režima, ki je bil odgovoren za težave v članku omenjenih oseb. Naslednji članek je sicer nekoliko novejši, čeprav še vedno star eno leto, osredotoča pa se izključno na težave, ki so jih imeli v času nastanka članka podporniku sedanje oblasti v Ukrajini v regijah Lugans in Doneck, kjer so prisotni uporniki. V sestavku pa ni govora o tem, da bi se kaj podobnega dogajalo v drugih delih Ukrajine. Tudi naslednji članek ne podpira navedb prosilca, saj govori le o tem, da še vedno ni prišlo do preiskave odgovornosti za žrtve na protestih Euromaidan, ni pa v članku mogoče zaslediti, da bi se udeleženci takratnih protestov sedaj soočali s kakšnimi problemi, ki bi bili posledica njihove udeležbe.

14. Glede na vse navedeno pristojni organ ugotavlja, da prosilec in prosilka ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca. Enako velja tudi za njuni hčeri, torej mladoletni prosilki, saj sta se prosilec in prosilka pri utemeljevanju njunih prošenj sklicevala na svoje razloge. Prosilec in prosilka v postopku ne zatrjujeta, da bi jima v primeru vrnitve v Ukrajino grozila smrtna kazen ali usmrtitev. Kot že omenjeno, pa tudi iz informacij o izvorni državi izhaja, da gre za dejanja, ki povzročajo omejeno materialno škodo in katerih namen je ustrahovanje in ne povzročanje telesnih poškodb ali celo smrti ljudi. Tudi dveh obiskov neznanih oseb v civilnih oblačilih in s policijskim vozilom, ki sta iskali prosilca, pri čemer je namen obiska popolnoma neznan in ga tudi ni mogoče povezati s preteklimi dejanji prosilca, ki jih je navedel, ni mogoče kvalificirati kot utemeljeno tveganje, da bo prosilec v primeru povratka v Ukrajino soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Tudi navedbe prosilke, da bo v primeru vrnitve njen mož vpoklican v vojsko, ona bo pa sama ostala z otroci in se bo morala skrivati po kleteh, celo v primeru njihove resničnosti ni mogoče opredeliti kot utemeljeno tveganje za soočenje z resno škodo. Seveda je pri tem potrebno poudariti, da je takšna trditev prosilke zelo špekulativna in nima trdne osnove, saj je, kot že navedeno, možnost, da bi njenega moža poklicali v vojsko, zelo majhna, hkrati pa tudi ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da se bo oborožen spopad razširil v okolico Kijeva, o čemer več v nadaljevanju. Prav tako tudi zvišanje cen hrane in komunalnih storitev, kar sta v postopku navajala prosilec in prosilka, ne more predstavljati razloga za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

15. Prosilec in prosilka pa za svoji mladoletni hčeri poleg sklicevanja na svoje razloge uveljavljata, da jih skrbi za njuno prihodnost, predvsem v smislu, da je v Ukrajini zelo onesnaženo ozračje, kar njunima hčerama povzroča zdravstvene težave, pri čemer pa so zdravstvene storitve v Ukrajini na nižji ravni kot v Sloveniji. Pristojni organ poudarja, da to niso razlogi, ki bi lahko utemeljevali priznanje subsidiarne oblike zaščite. Dejstvo, da je okolje v Ukrajini bolj onesnaženo, ne more predstavljati razloga za priznanje subsidiarne oblike zaščite, četudi to lahko povzroča nekoliko več zdravstvenih težav. Zdravstveni razlogi lahko v zelo izjemnih primerih sicer predstavljajo razlog za priznanje subsidiarne oblike zaščite, vendar pa to, da imajo njune hčere ponavljajoče se bronhitise ter da so v Sloveniji ugotovili, na kaj je alergična mlajša hči, česar jima v Ukrajini v dveh letih ni uspelo, nikakor ne dosega resne škode. Manjša kakovost zdravstvenih storitev še ni razlog za priznanje resne škode, do tega lahko pride le v izjemnih primerih, ko je oseba hudo bolna, pomanjkanje nege in terapij pa bi zanjo predstavljalo umiranje v nečloveških razmerah.

16. Prosilec in prosilka pa posredno uveljavljata tudi, da bi se oborožen konflikt v Ukrajini lahko razširil tudi na njun domač kraj Obukhiv, zaradi česar bi bilo njuno življenje ogroženo. Za presojo izpolnjevanja pogojev za priznanje subsidiarne zaščite na tej podlagi so bistvene informacije o izvorni državi. Pristojni organ je tako preučil informacije o izvorni državi v zvezi s to okoliščino. Iz že omenjenega poročila OCHRE, poročila OCHE z naslovom Posodobljen pregled stanja št. 2. na dan 29. maj 2015 in člankov z naslovoma „Ostri boji in topniško obstreljevanje pri Donecku“ ter „Mineva leto dni od začetkov spopadov v Ukrajini“ izhaja, da je oborožen spopad med ukrajinsko vojsko in pro-ruskimi uporniki še vedno omejen na območje regij Lugansk in Doneck, kjer se je situacija po ponovnem dogovoru o prekinitvi ognja februarja 2015 v zadnjem času spet začela zaostrovati. Vendar pa v informacijah ni mogoče zaznati, da bi se oborožen spopad razširil na druge dele države, še manj na območje regije Kijev, ki je od kriznega območja precej oddaljena, v tej regiji pa se nahaja mesto Obukhiv, domači kraj prosilca in prosilke. Posameznih in redkih varnostnih incidentov, ki se občasno zgodijo na kriznih žarišč, pa še ni mogoče označiti kot oboroženi spopad, pri čemer pristojni organ poudarja, da je do teh redkih incidentov prišlo pretežno v krajih, ki so v bližini regij Lugansk in Doneck. Pristojni organ še poudarja, da v omenjenih informacij ni mogoče najti omembe, da bi v regiji Kijev prihajalo do kakšnih oboroženih spopadov. Glede na to, da v regiji Kijev, kamor spada tudi mesto Obukhiv, ni oboroženega spopada in tudi ni izgledov, da bi se v neposredni prihodnosti oborožen spopad razširil na to območje, pristojni organ ugotavlja, da prosilec, prosilka in njuni mladoletni hčeri niso izkazali utemeljenih razlogov za prepričanje, da bodo soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

17. Zgornje ocene pristojnega organa ne morejo omajati informacije o izvorni državi, ki sta jih v postopku po pooblaščencu predložila prosilec in prosilka. V dopisu, ki sta ga kot komentar na informacije, posredovane s strani pristojnega organa, preko pooblaščencev posredovala prosilec in prosilka, je navedeno, da se situacija v Ukrajini ne izboljšuje, ampak se napadi in ogroženost civilistov še nadaljujejo, ali celo stopnjujejo. Izpostavljeno je poslabšanje situacije in nespoštovanje dogovora o prekinitvi ognja iz februarja 2015. Pristojni organ sicer sprejema, da je prišlo do dogovora o prekinitvi ognja in posledično do zaostritve varnostne situacije, vendar se vse to nanaša na regiji Lugansk in Doneck, domači kraj prosilca in prosilke pa se nahaja v regiji Kijev. Tudi različni odlomki, ki se nahajajo v omenjenem dopisu, se nanašajo na zaostrovanje situacije v regijah Lugansk in Doneck. V enem od odlomkov se sicer ugiba o možnosti, da se bo sprožil val terorističnih napadov po celotni Ukrajini ob dejstvu, da se oborožen spopad v dobrem letu ni razširil, ne zadostuje za oceno, da bodo prosilec, prosilka in njuni mladoletni hčeri soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ.

18. V tožbi tožnika navajata, da se ukvarjata s prostovoljnim delom in sta aktivna podpornika pro-evropske politike. Delovala sta pri dobrodelni organizaciji, ki je pomagala lokalnim vojakom iz Obukhiva z zbiranjem stvari, oblačil ter hrane. Organizacija se imenuje Dobrodelna organizacija za Obukhivsko vojsko. Ta organizacija še vedno obstaja in je bila ustanovljena, ko so se začeli nemiri v Donetsku in Lugansku. Ravno zaradi dela pri tej organizaciji sta tožnika dobivala veliko groženj, zaradi katerih se je bila družina primorana zateči v Slovenijo in zaprositi za mednarodno zaščito. To organizacijo je ustanovil prijatelj tožnika, ki ga je spoznal na kontrolni točki izven mesta Obukhiv. Poleg njega je organizacijo vodila še ena oseba in skupaj sta dajali navodila, kaj je potrebno storiti. Oktobra 2014 sta tako oba tožnika začela zbirati hrano v vozičku pred supermarketom. V njuni pisarni sta nato to hrano sortirala ter posredovala naprej. Zaradi njune prostovoljne dejavnosti ter aktivne podpore lokalni vojski ter evropskemu režimu so se začele pojavljati grožnje, zaradi katerih je bilo ogroženo življenje njune družine. Začelo se je 25. 11. 2013, ko so se na Evropskem trgu v Kijevu ljudje zbrali za miren shod, v podporo približevanju Ukrajine Evropski Uniji. Na tem shodu so bili hkrati tudi vidni predstavniki Ukrajinske politične opozicije. Udeležence shoda so nadzorovali ljudje pod nadzorom tedanjega predsednika Viktorja Janukoviča. Vsi udeleženci zborovanja so neprostovoljno dobili sms sporočilo, da so se udeležili shoda. Na tem shodu je bil minibus tajnih agentov, ki so prisluškovali opozicijskim politikom ter nadzorovali ostale udeležence shoda. Na ta minibus s je v nadaljevanj zborovanja neka aktivistka povzpela, na strehi razbila okno ter tako v njem videla več oseb z orožjem. Ljudje, ki so sedeli v vozilu, pa so nasprotno od realnosti osumili tožnika, ki je bil takrat v neposredni bližini kombija, da je prav on prvi opazil to vozilo, in na njega opozoril še druge udeležence shoda. Po tem so ga celo neznani zamaskirani ljudje, ki so imeli slušalke za komunikacijo in so bili najverjetneje tajni agentje, poskušali odriniti stran od vozila. Ta dogodek se je prav tako pojavil v novicah, kjer je bilo navedeno, da so v vozilu Janukovičevi tajni agentje. Za vse navedeno je tožnik predložil številne dokaze, v katere tudi toženec razumljivo ni podvomil. Po tem dogodku naj bi tožnik večkrat opazil črno vozilo z antenami, ki mu naj bi sledilo. Nadalje so 13. 12. 2014 neznanci streljali na njihovo okno v kuhinji. Streljanje na hišo sta prijavila policiji, ki pa tovrstnega dejanja ni preiskala. Tudi pred tem, ko so jih enkrat oropali, policija ni preiskala domnevnega kaznivega dejanja. Dogodek sta zelo natančno in dosledno opisala oba. Predložila sta vso dokazno gradivo, vključno s slikami. Tožnika naj bi bila v svoji pisarni v kleti, ko naj bi zaslišala močan pok. Zaradi hrupa sta se odpravila v svoje stanovanje, ki je nad pisarno, in pri tem znova slišala nek pok. Toženka zato povsem neutemeljeno dvomi v trditve tožnikov o streljanju na njuno kuhinjsko okno, saj že v obrazložitvi napačno opisuje, da sta se tožnika v času streljanja nahajala v kuhinji, ko pa sta oba tožnika jasno navedla, da sta bila najprej v spodnjem nadstropju, to je v svoji pisarni. Možno je, da je škoda na oknu nastala ob prvem močnejšem poku, zaradi katerega sta zapustila svojo pisarno ter odšla v stanovanje. Njihovo stanovanje je v pritličju, pisarna pa v kletnih prostorih, torej je prvi pok moral biti glasnejši. Toženka ne more ob vsem priloženem dokaznem gradivu ter skladnih in usklajenih pričevanjih zavrniti navedb tožnikov, saj so le te popolnoma možne in verjetne.

19. Naslednji dogodek se je zgodil, ko so tožniku prerezali pnevmatike na njegovem osebnem vozilu. Sprednja in zadnja pnevmatika osebnega vozila tožnika na voznikovi strani sta bili prerezani, ko je bil avto parkiran pred njihovo pisarno. To naj bi se zgodilo približno januarja 2015. 20. Kot zadnji izmed opisanih dogodkov se je zgodil 25. januarja 2015, ko so zaznali močan vonj v stanovanju. Vonj je bil po bencinu oziroma acetonu. V ventilacijskem jašku je bila polita neka neznana tekočina. Odločili so se, da je potrebno zapustiti državo, saj so se grožnje začele vrstiti druga za drugo. Tožnika sta ugotovila, da ju nekdo želi ustrahovati.

21. Tudi po teh dogodkih sta še zbirala pomoč za vojake, vendar zaradi varnosti nista več uporabljala pisarne. Njihovo mesto prebivanja je bilo majhno in vsi so vedeli, s čim se tožnika ukvarjata. Ljudje so vedeli, da zbirata zaloge za pomoč lokalni vojski in čeprav imata tožnika zaprto pisarno, naj bi neznanci še vedno spraševali, kje se nahajata.

22. Z novim predsednikom Porošenkom so se stvari sicer nekoliko stabilizirale, vendar je tudi po pobegu Janukoviča iz države veliko njegovih ljudi ostalo na oblasti. To velja tudi glede policije, sodišč ter ostalih državnih organov. Na položajih so še vedno isti ljudje, kot v času bivšega predsednika. Policija je bila neučinkovita, saj ni nikoli reagirala na pozive tožnikov. Tudi, ko so jih oropali okoli praznika Velike noči 2013, so policisti rekli, naj iščejo vlomilca med domačimi.

23. Predložila sta številne fotografije ter videoposnetke ter pisne članke. Tožnika poudarjata, da ne utemeljujeta, da bi imela težave zgolj zaradi udeležbe na demonstracijah, temveč predvsem kot prostovoljna delavca ter aktivna podpornika Ukrajinskih sil. V izvorni državi sta bila ogrožena zaradi njunega prostovoljnega dela. Iz medijev je bilo razvidno, da streljajo na pisarne prostovoljnih organizacij ter mečejo eksplozivna sredstva. Prav tako je v mestu veliko kriminala. Tožnika mislita, da bi ju v Ukrajini zagotovo našli, hkrati pa v drugih predelih nimajo nikjer živeti. Družina ne bi imela dovolj sredstev za življenje v drugem delu Ukrajine, hkrati pa tam nimajo sorodnikov. Vse svoje prihranke sta investirala v še nedokončano hišo, ki je sedaj ne bi mogla prodati. Drugega premoženja tožnika nista imela. Služb v Ukrajini ni, cene izdelkov pa so se po nemirih dvignile.

24. Tožnika tudi pravita, da za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost. Mora biti omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP. V drugih predelih Ukrajine ekonomsko ne bi zmogli preživeti, še posebej ob upoštevanju dejstva, da gre za mlado družino. Hkrati bi bili še nadalje tarča omenjenih napadov. Tožnika sta prepričana, da je njuna pisarna na črni listi in sta zaradi tega skupaj s hčerkama ogrožena. Utemeljen je tudi strah pred širitvijo vojne, saj številna področja nakazujejo slabšanje situacije ter zaostrovanje razmer v regijah. Nikakor niso pribežali iz države iz ekonomskih razlogov, saj so v svojem kraju imeli nedokončano hišo, urejeno službo ter veliko željo po pomaganju svoji državi ter lokalni vojski. Tožniki so mlada družina in s tem sta neposredno ogrožena tudi mladoletna otroka. Pri odločanju je potrebno upoštevati načelo največje otrokove koristi ter mladoletnost dveh tožnikov.

25. V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim pravi, da so se shodi dogajali kar nekaj mesecev preden sta tožeči stranki začeli aktivno zbirati pomoč za domačo vojsko. Ko sta se udeleževala protestov, sta torej bili zgolj posameznika v večji množici udeležencev in takrat še nista bili v krogu aktivistov, ki bi se ukvarjali z zbiranjem pomoči za vojsko in drugimi dejavnostmi. Tožena stranka v zvezi s tem poudarja, da dejstvo, da je mogoče po mestu videti ljudi z orožjem, še ne predstavlja oboroženega spopada. Iz nobenih informacij, ne tistih, ki jih je pridobila tožena stranka in ne tistih, ki so jih predložile tožeče stranke, ni mogoče zaključiti, da bi v mestu Obukhiv sploh potekal oborožen spopad. Konflikt v Ukrajini je omejen, traja že eno leto in v tem času se ni širil na druge regije, zato ni mogoče trditi, da imajo tožeče stranke utemeljen strah pred širitvijo vojne.

26. Tožba ni utemeljena.

27. Enako kot tožena stranka tudi Upravno sodišče ocenjuje, da je subjektivni strah tožnikov v domačem kraju Obukhiv v Ukrajini pred preganjanjem s strani pro-rusko usmerjenih ali plačanih skupin (anti-maidanovci) ali morebiti predstavnikov ruskega zveznega urada za varnost (FSB) iz razloga političnega prepričanja tožnikov in njunega delovanja v okviru Dobrodelne organizacije za pomoč obukhivskim vojakom dovolj prepričljivo izkazan in zato verodostojen in je bil lahko upravičen razlog za prebeg tožnikov z majhnima dvema otrokoma iz Ukrajine v Slovenijo.

28. Vendar pa je za to, da je preganjanje mogoče šteti za tako resno, da je prosilec pravno upravičen do mednarodne zaščite po pravu EU, potrebno, da zatrjevano preganjanje dosega določeno stopnjo intenzivnosti v objektivnem smislu, kar se v azilnem postopku ugotavlja tako na podlagi izjav prosilcev, drugih predloženih dokazov kot tudi relevantnih informacij o tovrstnem preganjanju v izvorni državi. Dejanje preganjanja mora namreč po določbi člena 9(1)(a) Kvalifikacijske direktive Evropske unije št. 2011/95 „biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče, da predstavlja hudo kršitev temeljnih človekovih pravic, zlasti pravic, od katerih odstopanja niso mogoče po členu 15(2) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali [sledi točka b.) - opomba Upravnega sodišča] mora predstavljati akumulacijo različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki je dovolj huda, da vpliva na posameznika na podoben način, ko je omenjeno v točki (a). Ta določba prava EU je vnesena v ZMZ prek določbe 26. člena.

29. V konkretnem primeru tožnika nista zatrjevala preganjanja v smislu točke b.) oziroma druge alineje 1. odstavka 26. člena ZMZ, torej, da bi šlo za kombinacijo ali splet različnih ukrepov omenjenih akterjev preganjanja, usmerjenih zoper tožnike. Tožnika sta uveljavljala preganjanje v smislu točke (a) citirane direktive oziroma 1. alineje 1. odstavka 26. člena ZMZ. Temeljne človekove pravice, od katerih odstopanja niso mogoča oziroma so absolutno zavarovane, pa so: pravica do varstva (zavarovanja) življenja v skladu z zakonom (2. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - v nadaljevanju: EKČP; 1. in 2. člen Protokola št. 6 k EKČP in 1. člen Protokola št. 13 k EKČP); prepoved mučenja ali nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (3. člen EKČP); prepoved držanja osebe v suženjstvu ali podložnosti (1. odstavek 4. člena EKČP); določena kazensko-pravna jamstva v kazenskem postopku (7. člen EKČP). Po praksi Sodišča EU pa lahko tudi poseg v pravico do verske svobode, ki je eden od temeljev demokratične družbe in temeljna človekova pravica iz člena 10(1) Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 9. člena EKČP, „tako resen, da ga je mogoče enačiti s primeri iz člena 1582) EKČP,“ na katerega se člen 9(1) Kvalifikacijske direktive II sklicuje za opredelitev dejanj, ki jih je treba šteti za preganjanje.(1)

30. To pa pomeni, da bi tožnika prek kvalificirane pomoči svetovalke za begunce v postopku morala utemeljiti in dokazati, tudi ob upoštevanju obveznosti tožene stranke, da po uradni dolžnosti ugotovi vsa relevantna dejstva glede tovrstnih oblik preganjanja in zagotavljanja zaščite v predelu Ukrajine, kjer tožniki živijo, da je njuno življenje do tolikšne mere ogroženo z dejanji preganjanja oziroma da jima državne oblasti ne morejo ali nočejo nuditi zaščite v povezavi z glavnim razlogom in dejanji preganjanja (8. odstavek 27. člena ZMZ), da je njun strah pred odvzemom življenja ali zaradi psihičnega nasilja z neposrednimi fizičnimi grožnjami v smislu nečloveškega ravnanja, objektivno utemeljen. Tožnika pa tega nista uspela utemeljiti oziroma dokazati.

31. Iz njunega opisa zatrjevanega preganjanja namreč dovolj zanesljivo izhaja, da tožnika zatrjevanih treh groženj nista prejela zaradi dejstva, da je bil tožnik opažen na demonstracijah na t.i. evropskem trgu v Kijevu dne 25. 11. 2013. Omenjena tri opozorila s posrednimi grožnjami zoper življenje ali telo so se namreč začela šele 13. 12. 2004, ko je verjetno nekdo z nekim sredstvom razbil okno v stanovanju; nato dne 10. 1. 2015, ko je nekdo tožniku prerezal dve gumi na avtomobilu, in nazadnje dne 26. 2. 2015, ko naj bi nekdo izlil neko tekočino, podobno acetonu, v prezračevalni jašek njihovega stanovanja. Vsi ti trije dogodki so sledili aktivnostim tožnikov v podporo obukhivskim vojakom, ki sta jih tožnika začela meseca oktobra leta 2014, torej eno leto po omenjenih demonstracijah, zadnjič pa sta hrano zbirala 14. ali 15. februarja 2015. Tožena stranka je upoštevala tudi trditev tožnika, da naj bi ga po njihovem odhodu iz Ukrajine brat obvestil, da sta dva moška iskala prosilca, pripeljala sta se s policijskim vozilom in sta bila v civilni obleki. Tožnik je sam na razgovoru domneval, da bi lahko bilo to povezano z njegovo prisotnostjo na demonstracijah, vendar pa ti dve osebi nista bili zamaskirani, zakaj naj bi iskala tožnika prvič šele po več kot enem letu od novembrskih demonstracij, ni jasno in zelo malo verjetno. Zato je tožena stranka pravilno sklepala in zaključila, da so bila ustrahovanja, če je res šlo za ustrahovanja, kvečjemu povezana z njuno dobrodelno dejavnostjo za pomoč vojakom.

32. Tožnika sta približno desetkrat zbirala hrano v vozičku pred trgovino in sta jo doma pripravljala za odpravo, kar je potem odpremil nekdo drug iz njihove organizacije. To pomeni, da če je ta tri dejanja mogoče pripisati akterjem preganjanja, očitno niso bila usmerjena neposredno na življenje ali fizično integriteto tožnikov, ampak je šlo za resna opozorila in ustrahovanje. Pri obravnavi dokazne ocene tožene stranke glede intenzivnosti dejanj preganjanja, ki je po mnenju sodišča zakonita in pravilna, je pomembno, da tožnika tudi z informacijami o stanju v izvorni državi nista dokazovala, da se tistim, ki na podoben način sodelujejo pri pomoči ukrajinskim vojakom, kot sta to storila tožnika, dogajajo neposredni napadi in grožnje zoper življenje in telo. Dobrodelne organizacije v Ukrajini so sicer bile tarča napadov, kot izhaja iz poročil o stanju v državi, vendar tožnika nista bila vodji dobrodelne organizacije, ampak zgolj dva sodelujoča posameznika, ki sta nekajkrat zbrala hrano in pomoč za vojake. V postopku nista izkazala, da so posamezniki s primerljivo vključenostjo v podobne dobrodelne organizacijah v Ukrajini konkretno ogroženi. Celo za vodjo dobrodelne organizacije, s katero sta sodelovala tožnika, D.D., tožnika nista povedala, da je doživel kakršnekoli grožnje, čeprav je imel v predelu Škola postavljen šotor in so tam zbirali pomoč.

33. Njuni pričanji sicer kažeta na to, da ju policija ni hotela ali mogla zaščititi, vendar sta omenjena tri dejanja preganjanja opisala tako, da na tej podlagi ne bi bil dovolj zanesljiv sklep, da država ni zmožna ali da noče nuditi zaščite, glede na to, da je šlo samo za domnevni strel v okensko steklo, za domnevno politično ozadje prerezanih gum in izlitja neke tekočine v zračnik. Po drugi strani pa je tožnik na zaslišanju sam povedal, da so v Odesi odkrili stanovanje z veliko orožja, neznanimi tekočinami in da je policija odkrila teroristično organizacijo, ki je po Ukrajini organizirala nerede in da so imeli tudi knjižico z navedenimi prostovoljnimi organizacijami.(2) To odkritje se je zgodilo po prebegu tožnikov iz Ukrajine. V spisu je tudi podatek (poročilo), da je po prebegu tožnikov (aprila 2015) varnostna služba Ukrajine pridržala 11 oseb, ki so bili osumljeni terorističnih napadov v Harakovu.(3) To pa kaže bolj na to, da je državna oblast aktivna pri odkrivanju teh skupin, ki ustrahujejo ljudi iz političnih razlogov. Nadalje je tožnik povedal, da je po tretjem incidentu namenoma zaklenil pisarno z vidno ključavnico, da morebitni napadalci ne bi več iskali lastnika. Tožniki imajo poleg stanovanja v gradnji tudi hišo, kjer so večkrat že prespali in da v tej hiši bivajo tudi njihovi sorodniki. Tožnika tudi nista dejala, da sta imela finančne težave, ampak so bili s tega vidika preskrbljeni, ker je bil tožnik podjetnik in so tudi večkrat potovali v Italijo preko Slovenije. Tožnik ima torej možnost (začasnega) umika iz stanovanja na drugo lokacijo v njegovo hišo. 34. Nadalje je v zadevi pomembno, da tožnika nista uspela s poročili o stanju v izvorni državi, kjer sta živela, dokazati, da je v predelu, kjer je mesto Obukhiv (približno 25 km od Kijeva), stanje notranjega oboroženega spopada, čeprav sodišče ne dvomi, da so tudi v tem delu Ukrajine vidni znaki oboroženega spopada, ki sicer po podatkih v spisu poteka približno 500 km stran v vzhodni Ukrajini.

35. To pomeni, da v teh ključnih elementih in ob navedenih poudarkih sodišče lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta glede zavrnitve prošenj za status begunca in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Vendar pa to ni dovolj za ugotovitev, da je tožena stranka upravičeno zavrnila prošnjo tožnikov tudi z vidika subsidiarne zaščite.

36. Sodišče mora namreč dopolniti obrazložitev akta glede zavrnitve prošnje za subsidiarno zaščito z vidika varovanja mednarodnega načela varstva otrokovih koristi glede na to, da sta prosilki za mednarodno zaščito tudi mladoletni deklici prvo-tožeče in drugo-tožeče stranke in sicer v starosti 6 let in manj kot 3 leta, ki naj bi imeli težave z bronhitisom oziroma alergijo, potrditvah tožnikov pa je v Ukrajini zrak veliko bolj onesnažen in da so slabše storitve zdravstvenega varstva.

37. Uvodna izjava Kvalifikacijske direktive II. v točki 18 pravi: „V skladu s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989 bi morale biti koristi otroka najpomembnejše vodilo držav članic pri izvajanju te direktive. Pri ocenjevanju koristi otroka bi moral države članice zlasti upoštevati načelo enotnosti družine, dobrobit mladoletnika in njegovo socialni razvoj, varstvene in varnostne vidike ter stališča mladoletnika v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo.“ Določilo člena 3(1) Zakona o ratifikaciji Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ št. 15/1990, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN … Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92; v nadaljevanju: MKOP) pravi, da „pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, naj bodo otrokove koristi glavno vodilo.“

38. Poleg tega tudi uvodna izjava pod točko 16 Kvalifikacijske direktive II pravi, da ta direktiva „upošteva temeljne pravice in spoštuje načela, priznana zlasti z Listino EU o temeljnih pravicah. Ta direktiva si prizadeva zlasti zagotoviti polno spoštovanje človekovega dostojanstva in pravice do azila prosilcev za azil in družinskih članov, ki jih spremljajo, ter spodbujati uporabo členov /.../ 24 in /.../ navedene listine in bi jo bilo zato treba temu ustrezno izvajati.“

39. Določilo 24 člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ima tri odstavke. V prvem stavku prvega odstavka je določeno, da „imajo otroci pravico do potrebnega varstva in skrbi za zagotovitev njihove dobrobiti.“ Drugi stavek v tem odstavku je namenjen pravici do izjave otroka v postopku, ki v obravnavani zadevi ni relevantna zaradi starosti otrok. V drugem odstavku člena 24 Listine je načelo, ki ustreza določilu člena 3(1) MKOP. V tretjem odstavku obravnavanega določila pa je urejena pravica otroka do rednih osebnih odnosov in neposrednih stikov z obema staršema, če to ni v nasprotju z njegovimi koristmi, ki tudi ni relevantna za obravnavani primer. Tožnika se v tožbi sklicujeta na varstvo koristi otrok, ki je splošno pravno načelo iz 2. odstavka 24. člena Listine.

40. Upravno sodišče je v sodni praksi v azilnih zadevah že zavzelo stališče glede pravnih učinkov načela varovanja otrokovih koristi iz člena 24(2) listine EU o temeljnih pravicah. Gre za splošno pravno načelo in z vidika zveze med EKČP ter načelom varovanja otrokovih koristi je Upravno sodišče v omenjeni praksi opozorilo na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Neulinger in Shuruk v. Switzerland (z dne 2. 6. 2010). V tej sodbi ESČP pravi, da EKČP ne more biti interpretirana v vakuumu, ampak mora biti interpretirana in uporabljena v harmoniji s splošnimi načeli mednarodnega prava (odst. 131), pri čemer v zvezi s konceptom varstva otrokovih koristi ESČP poleg že omenjene MKOP omenja še Deklaracijo ZN o otrokovih pravicah iz leta 1959, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Listino EU o temeljnih pravicah in nekatere druge mednarodne listine (odst. 49-56). Iz tega ESČP izpelje, da je „trenutno širok konsenz – vključno v mednarodnem pravu - za podporo ideji, da je pri vseh odločitvah, ki zadevajo otroke, najpomembnejša njihova največja korist (odst. 135). Vendar pa to po presoji Upravnega sodišča, upoštevajoč načelo subsidiarnosti sodnega varstva pravic iz EKČP pred ESČP ter doktrine določenega polja proste presoje držav podpisnic EKČP na predmetnem področju, ne pomeni, da ko sodišče ugotovi, kaj je največja korist za otroka v posamičnem primeru, to nujno vodi k odločitvi, ki je v popolnosti skladna s to koristjo. V tem se Upravno sodišče strinja s stališčem Vrhovnega sodišča Združenega kraljestva v zadevi ZH [(Tanzania) (FC) v Secretary of State for the Home Department [2011] UKSC 4, z dne 1. 2. 2011, mnenje sodnice Lady Hale odst. 26]. Podlago za to Upravno sodišče vidi v dejstvu, da je koncept varovanja otrokovih koristi v pravu EU pravno načelo, ne pa temeljna pravica. Temeljna pravica otroka je, da ima redne osebne odnose in neposredne stike z obema staršema (3. odstavek 24. člena Listine v zvezi z sodbo Sodišča EU v zadevi Detiček, C-403/09 PPU, z dne 23. 12. 2009, odst. 53-59), medtem ko določilo 2. odstavka 24. člena Listine ne pomeni temeljne pravice, ampak splošno pravno načelo. Takšna interpretacija 2. odstavka 24. člena Listine je skladna s stališčem Sodišča EU iz časa pred inkorporiranjem Listine v primarno pravo EU. V zadevi C-540/03 z dne 27. 6. 2006 je namreč Sodišče EU postavilo, da je MKOP zavezujoča za vse članice EU (odst. 37), vendar pa koncept otrokovih koristi ni pravica (na primer pravica do vstopa v državo članico), ki bi preprečila izvrševanje določenega polja proste presoje države glede nadzora nad vstopom in zakonitim bivanjem tujcev v državi članici (odst. 59), mora pa sodišče v zadostni meri upoštevati koncept otrokovih koristi (odst. 63. in 73.)“(4) Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe in iztekom roka za prenos Kvalifikacijske direktive II v notranji pravni red pa je prišlo do spremembe v stopnji harmonizacije pravil med državami članicami EU od zgolj „minimalnih“ standardov na področju mednarodne zaščite, pri katerih je bilo lažje odstopati navzgor v korist prosilcev, do harmonizacije „skupnih“ standardov med državami članicami EU, v okviru česar je odstopanje v korist prosilcev na podlagi člena 3 Kvalifikacijske direktive II bistveno bolj omejeno.(5) To pa pomeni, da mora Upravno sodišče pri uporabi načela varovanja otrokovih koristi v konkretnem primeru – glede na to, da se tožniki sklicujejo na zdravstveno stanje otrok in s tem v zvezi na resno škodo - upoštevati sodno prakso Sodišča EU in sicer sodbo v zadevi M'Bodj.(6) V tej sodbi Sodišče EU pravi, da člen 6 Kvalifikacijske direktive II vsebuje seznam storilcev resne škode, kar pomeni, da mora biti taka škoda povzročena zaradi (namernega) ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države (ibid. odst. 35 in 45). „Iz tega sledi, da tveganje poslabšanja zdravstvenega stanja državljana tretje države s težko boleznijo zaradi neobstoja ustreznega zdravljenja v njegovi izvorni državi, če to ni posledica namerne odtegnitve zdravstvene oskrbe temu državljanu tretje države, ne zadostuje za priznanje subsidiarne zaščite tej osebi“ (ibid. odst. 36). Sodišče EU je celo zavrnilo možnost, da bi država članica v takem primeru odstopila od tega stališča Sodišča EU z uporabo člena 3 Kvalifikacijske direktive II; po mnenju Sodišča EU bi bil namreč tak odstop nezdružljiv z direktivo (ibid. odst. 43-44). V zvezi s tem Upravno sodišče ugotavlja, da iz podatkov v spisu izhaja, da bronhialne težave mladoletnih prosilk in alergija na nekatera živila ter raven oziroma kakovost zdravstvenega varstva niso posledica namernega odtegovanja zdravstvene pomoči tožnikom v Ukrajini, ampak gre za druge sistemske razloge. Zato se je Upravno sodišče moralo opreti na citirano sodno prakso Sodišča EU za ugotovitev, da odločitev tožene stranke glede zavrnitve prošnje za subsidiarno zaščito ni nezakonita.

41. Čeprav mora Upravno sodišče v tem upravnem sporu primarno uporabiti pravo EU, pa pripominja, da tudi zgolj z vidika sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v primerih, ko so se pritožniki sklicevali na zdravstveno stanje otrok, vrnitev tožnikov v Ukrajino v obravnavanem primeru ne bi bila v nasprotju z določilom 3. člena EKČP, ki ureja pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja. Meja je bila namreč s strani velikega senata ESČP v zadevi N proti Združenemu kraljestvu z dne 27. 5. 2008 potrjena (po sodbi v zadevi D. proti Združenemu kraljestvu z dne 2. 5. 1997) izredno visoko, tako da so bili zahtevki pritožnikov v bistveno slabših socialnih in zdravstvenih okoliščinah, kot to velja za tožnike v obravnavanem upravnem sporu, pred ESČP zavrnjeni.(7)

42. Vendar pa Upravno sodišče pripominja tudi, da iz sodbe Sodišča EU v zadevi M'Bodj izhaja, da neustreznost podeljevanja subsidiarne zaščite v primerih sporov zaradi ravni zdravstvenega varstva v izvorni državi ne pomeni, da država članica EU ne bi mogla dovoliti prebivanje na njenem ozemlju iz drugih „razlogov, ki izhajajo iz diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti“ (ibid. odst. 37). Vendar pa tega država članica EU ne more narediti na podlagi Kvalifikacijske direktive II, ampak kvečjemu na podlagi zakonodaje o tujcih.

43. Tožnika sta sicer kot dokaz predlagala njuno zaslišanje in sicer zaradi razjasnitev okoliščin preganjanja ter nevzdržnost življenja v državi izvora. Vendar pa je sodišče ocenilo, da glede na določbo 1. alineje 1. odstavka 26. člena ZMZ ter citirano sodno prakso ESČP ter Sodišča EU zaslišanje v predlagani smeri ne bi moglo vplivati na odločitev. Zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe tožnikov upoštevalo v pisni obliki (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnika s svojimi navedbami tega nista izkazala, zato je sodišče odločilo na seji.

44. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-).

opomba (1) : Sodba Velikega senata Sodišča Eu v zadevi C-71/11 in C-99/11 (Y Z), 5. 9. 2012, odst. 57. opomba (2) : Gre za poročilo na podlagi informacije ministra za notranje zadeve Ukrajine: „A. Avakov je objavil zapiske odeškega terorista“ (8. 4. 2015).

opomba (3) : Gre za poročilo: „V Harakovu so pridržali 11 oseb“ /.../ opomba (4) : Sodbe Upravnega sodišča v zadevah I U 377/2011 z dne 28. 3. 2011 in I U 42/2012-16 z dne 15. 2. 2012, I U 362/2015, 15. 4. 2015. opomba (5) : Po tem določilu države članice lahko uvedejo ali ohranijo ugodnejše standarde za opredelitev osebe kot begunca ali osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, in za opredelitev vsebine mednarodne zaščite, v kolikor so ti standardi združljivi s to direktivo.

opomba (6) : C-542/13, 18. 12. 2014.C-542/13, 18. 12. 2014. opomba (7) : Glej sodbe ESČP v zadevah: D proti Združenemu kraljestvu, 2. 5. 1997; Rrustemaj in ostali proti Švedski, 15. 11. 2005; Salkić in ostali proti Švedski, 29. 4. 2004; Hukić proti Švedski, 27. 9. 2005.