Jedro

Pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas (ne pa direktno do prenehanja ali dokončanja projekta), preneha veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena (prvi odstavek 77. člena ZDR). Tožena stranka ni bila dolžna skleniti s tožnikom delovno razmerje za nedoločen čas oziroma za čas do dokončanja projekta. Trajanje projekta namreč ne more vplivati na podaljšanje časa, za katerega je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da se sklep št. ... z dne 12. 4. 2011, ki ga je tožena stranka izdala tožniku, razveljavi (I./1. točka izreka), ter da se sklep št. …. z dne 15. 6. 2011, ki ga je tožena stranka izdala tožniku, odpravi (I./2. točka izreka). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi zahtevek, da se ugotovi, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje z dnem 31. 3. 2011, ter da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki z dnem 31. 3. 3011 (pravilno: 2011) ni prenehalo in še vedno traja (I./3. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da se ugotovi, da ima tožnik od 1. 4. 2011 dalje pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, in sicer za uradniško delovno mesto svetovalca III (I./4. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo v delovno razmerje za nedoločen čas, in sicer na uradniško delovno mesto svetovalca III, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe (I./5. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati za čas od 1. 4. 2011 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje vse pravice, ki mu gredo iz delovnega razmerja, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe (I./6. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 4. 2011 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati neto plače, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje, to je od 5. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe (I./7. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter procesnih kršitev – 14. in 15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, stroške postopka pa skupaj s pritožbenimi stroški naloži v plačilo toženi stranki, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se ne more strinjati z odločitvijo sodišča prve stopnje, saj se je z dnem 1. 1. 2006 zaposlil pri toženi stranki na delovnem mestu svetovalec v sektorju za neposredna plačila za čas od 1. 1. 2006 do 30. 9. 2006. Za identično delovno mesto je tožena stranka s tožnikom sklenila še pet pogodb o zaposlitvi in sicer pogodbe z dne 8. 9. 2006 (za čas od 1. 10. 2006 do 30. 12. 2006), pogodbo z dne 8. 12. 2006 (za čas od 31. 12. 2006 do 30. 6. 2007), pogodbo z dne 6. 6. 2007 (za čas od 1. 7. 2007 do 30. 12. 2007), pogodbo z dne 28. 11. 2007 (za čas od 31. 12. 2007 do 30. 6. 2008) in pogodbo z dne 30. 6. 2008 (za čas od 1. 7. 2008 do 30. 9. 2008). Vse pogodbe so sklenjene za identično delovno mesto, to je za svetovalca v sektorju za neposredna plačila. Tožnik je v obdobju od 1. 1. 2006 do 30. 9. 2008 in vse do prenehanja delovnega razmerja, to je več kot dve leti opravljal enaka dela in naloge na istem delovnem mestu, kar je nesporno razvidno iz predloženih pogodb o zaposlitvi. Na podlagi dveh sklenjenih pogodb o zaposlitvi z dne 30. 7. 2008 in z dne 10. 3. 2009 je tožnik za čas trajanja projekta – Program …. za leto 2007 – 2013 v času od 1. 8. 2008 do 31. 3. 2011 opravljal dela in naloge sistemiziranega delovnega mesta svetovalca III. v Sektorju za …., št. DM 6000, to je dve leti in sedem mesecev neprekinjeno in polni delovni čas opravljal dela in naloge sistemiziranega delovnega mesta svetovalca III. v Sektorju za neposredna plačila. Tako ni pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je bila sama vsebina nalog od leta 2006 dalje enaka, le program je bil drug, sicer pa projekt Program razvoja podeželja za leto 2007 – 2013 ni zaključen in potreba po delu na delovnem mestu svetovalca III v Službi za splošne zadeve – Oddelek za pravne zadeve in javno naročanje, pod št. DM 6000, to je potreba po delih in nalogah, ki jih je opravljal tožnik, še vedno obstoji. Tožnik je v času od 1. 1. 2006 dalje do prenehanja delovnega razmerja dne 31. 3. 2011 opravljal ista dela in naloge, to je dela in naloge svetovalca III. v Sektorju za neposredna plačila. Navedeno potrjujejo obračunske liste plače za celotno obdobje od leta 2006 do 2011. Tožena stranka je tudi sicer na Ministrstvu ….. naslovila prošnjo za podaljšanje pogodb o zaposlitvi za delavce na delovnih mestih v okviru tehnične pomoči in tudi za tožnika. Priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik je podal tudi dopolnitev pritožbe, ki jo je pritožbeno sodišče prejelo dne 6. 11. 2012. V njej podrobno navaja pritožbene razloge, pri čemer se ne strinja z vodenjem postopka pred sodiščem prve stopnje. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi v celoti ugodi, zaradi česar naj mu Agencija …. obračuna bruto plačo za mesece, ki jih je preživel in jih preživlja brez osebnih dohodkov.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in navaja, da je dopolnitev pritožbe vložena po roku, ter tako neupoštevna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze, podanega ni nasprotja o odločilnih dejstvih. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati, ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sicer pa ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je zavrnilo tožbene zahtevke.

Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. – ZJU) v 68. členu ureja primere sklenitve delovnega razmerja za določen čas in sicer se delovno razmerje sklene med drugim za določen čas tudi za strokovna dela, ki se organizirajo kot projekti z omejenim časom trajanja, in za izvrševanje javnih nalog v primeru začasno povečanega obsega dela, ki po svoji naravi traja določen čas in ga ni mogoče izvrševati z obstoječim številom javnih uslužbencev (3. točka), pri čemer je potrebno poudariti, da 5. odstavek 68. člena ZJU izrecno določa, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko sklene, če so zagotovljena finančna sredstva. ZJU pa v 3. odstavku 69. člena določa, da se delovno razmerje za določen čas iz 3. točke 1. odstavka 68. člena ZJU sklene za čas trajanja projekta oziroma za čas začasno povečanega obsega dela, sicer pa 70. člen ZJU določa, da se v primerih iz 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 68. člena tega zakona delovno razmerje sklene po postopku, kot določa zakon, ki ureja delovna razmerja. Tako sicer dejansko omejitve sklepanja delovnega razmerja za določen čas ureja 53. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR), ki sicer v 2. odstavku 53. člena ZDR določa, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši od dveh let, razen v primerih, ki jih ZDR določa v primerih iz 2., 4., 5. in 12. alinee 1. odstavka 52. člena ZDR. Tretji odstavek 53. člena ZDR pa določa, da se ne glede na omejitev iz prejšnjega odstavka lahko v primeru, ko gre za projektno organizirano delo, pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene za obdobje daljše od dveh let, če projekt traja več kot dve leti, in če se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta. ZDR v 54. členu določa posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in določa, da če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju prič A.A., B.B. in C.C. tožbeni zahtevek tožnika za transformacijo delovnega razmerja in posledično reintegracije in reparacije zavrnilo. Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, izhaja, da je tožnik s toženo stranko sklenil osem pogodb o zaposlitvi za določen čas in sicer od dne 1. 1. 2006 do vključno 31. 3. 2011, pri čemer so bile štiri pogodbe za določen čas od 1. 1. 2006 do 30. 12. 2007 sklenjene zaradi povečanega obsega dela in sicer reševanja pritožb zoper upravne odločbe, naslednji dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas od dne 31. 12. 2007 do 30. 9. 2008 sta bili sklenjeni zaradi povečanega obsega dela in sicer zaradi uvedbe oziroma vzpostavitve novega financiranja kmetijskih gospodarstev in sicer registra plačilnih pravic, ter delno zaradi reševanja pritožb zoper upravne odločbe. Zadnji dve pogodbi o zaposlitvi za čas od 31. 3. 2009 do 31. 3. 2011 pa sta bili sklenjeni za projektno delo, ki se financira iz tehnične pomoči „Programa r.... 2007 – 2013“. Tožniku je delovno razmerje prenehalo s potekom zadnje pogodbe o zaposlitvi 31. 3. 2011. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih po oceni pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovilo, da je tožnik v času od 1. 1. 2006 do 30. 12. 2007 opravljal delo na uradniškem delovnem mestu svetovalca v Sektorju za ..., kjer je bilo v začetku leta 2006 organizirana skupina za reševanje pritožb, njen cilj pa je bil rešiti večje število pritožb, ki so se sicer nakopičile od leta 2001 do leta 2007. Kot je ugotovilo sodišče, so konec leta 2007 bili zaostanki odpravljeni, posledično se je zmanjšal tudi obseg dela, in tako delo tožnika pri reševanju pritožb ni bilo več potrebno. Tožnik je naslednji dve pogodbi za določen čas sklenil za obdobje od 31. 12. 2007 do 30. 6. 2008 in drugo za obdobje od 1. 7. 2008 do 30. 9. 2008, ki sta bili prav tako sklenjeni zaradi povečanega obsega dela, vendar konkretno zaradi vzpostavitve registra plačilnih pravic. V zadnjem obdobju sta bile s tožnikom sklenjeni dve pogodbi za določen čas in sicer za čas trajanja projekta, ki se financira iz tehnične pomoči „Programa …. za leto 2007 – 2013“. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu v Sektorju za …., z aneksom 3 k zadnji pogodbi pa premeščen iz delovnega mesta svetovalec v oddelku za.... na delovno mesto svetovalec v oddelku za pravne zadeve in javno naročanje v službi za splošne zadeve. Projekt sicer traja od leta 2007 do leta 2013, gre za skupni dokument Slovenije in Evropske komisije in predstavlja osnovo za črpanje finančnih sredstev iz sklada ….. Tožnik je sicer zadnji pogodbi sklenil za projektno delo, vendar navedeno ne pomeni, da bi moral skleniti delovno razmerje za ves čas trajanja projekta, temveč lahko tudi za krajši čas, pri čemer je dosega cilja države odvisna od konkretnih potreb glede na zastavljene cilje in naloge Republike Slovenije do Evropske unije, posledično od navedenega pa je odvisno tudi, koliko zaposlitev bo potrebno. Kot je dokazala tožena stranka znotraj samega projekta, obstaja več programov oziroma projektov, ki trajajo tudi krajše časovno obdobje in so tudi odvisna od financiranja in tehnične pomoči programa razvoja podeželja. Že od leta 2009 se je obseg dela nalog zmanjševal, iz obeh pogodb o zaposlitvi pa tudi izhaja, da se delovno razmerje s tožnikom sklepa za določen čas in sicer do 31. 3. 2009 po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 7. 2008 in za določen čas do dne 31. 3. 2011, torej ne direktno do prenehanja oziroma do dokončanja projekta. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas preneha veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, in da tožena stranka ni bila dolžna skleniti s tožnikom delovno razmerje za nedoločen čas oziroma do dokončanja projekta. Takšno stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 100/2012 z dne 6. 11. 2012. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je bil tožnik ves čas zaposlen na delovnem mestu svetovalec III, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v državni upravi velja enoten sistem urejanja delovnih razmerij javnih uslužbencev in tako za toženo stranko poleg ZJU, ki v 85. členu določa nazive (npr. svetovalec I., svetovalec II., svetovalec III.) tudi Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 58/2003 s sprem.), ki jo je kot pravno podlago morala upoštevati tožena stranka in sistemizirala delovna mesta glede svoje potrebe dela in posledično zahtevnost delovnih mest. Tako samo dejstvo, da je bil tožnik po več pogodbah o zaposlitvi svetovalec III ne pomeni, da gre za identično delovno mesto oziroma za identično delo, pač pa le določitev delovnega mesta po enotnem sistemu pri toženi stranki.

Neupošteven je tudi pritožbeni ugovor o tem, da je tožena stranka za tožnika podala predlog za podaljšanje pogodbe o zaposlitvi, kar pa ni bilo odobreno. Navedeno ne pomeni, da bi se tožniku iz navedenega razloga delovno razmerje lahko transformiralo iz določenega v nedoločen čas.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik osebno podal tudi dopolnitev pritožbe, z dodatno listinsko dokumentacijo, ki jo je pritožbeno sodišče prejelo 6. 11. 2012, torej prepozno, tako navedena pritožba ne more biti upoštevna, saj 333. člen ZPP določa, da se smejo stranke pritožiti v 15. dneh od vročitve prepisa sodbe, pri čemer je bila sodba pooblaščencu tožnika vročena dne 21. 6. 2012. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.