Jedro

Prenos premoženja že po logiki stvari pomeni tudi prenos terjatev in obveznosti iz kreditnih pogodb.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da točna višina predlagateljeve (upnikove) terjatve za izkaz verjetnosti obstoja te terjatve v smislu 231. in 232. člena ZFPPIPP niti ni pomembna, je pravilna. Točna višine te terjatve se namreč ugotavlja v postopku preizkusa terjatev in v primeru prerekanja terjatev še v postopkih ugotovitve teh terjatev v skladu s pravili iz oddelka 5.6 ZFPPIPP. Za izkaz verjetnosti obstoja terjatve in predlagateljeve legitimacije kot upnika pa to ni potrebno.

Za obstoj insolventnosti zadostuje že obstoj trajnejše nelikvidnosti. Gre za eno od splošnih določb ZFPPIPP, ki se neposredno uporablja tudi za postopke osebnega stečaja.

Z zatrjevanjem in dokazom dejstva, da je vrednost dolžnikovega premoženja večja od njegovih obveznosti, bi dolžnik lahko izpodbil domnevo o dolgoročni plačilni nesposobnosti iz 1. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

Višje sodišče se sicer strinja s pritožbenimi navedbami, da sta izvršilni postopek, ki ga ureja ZIZ, in postopek osebnega stečaja (pa tudi ostala stečajna postopka), ki ga ureja ZFPPIPP, različna postopka, ki imata različne posledice za dolžnika. Vendar pa zakon ne predpisuje, katerega bi se moral upnik najprej poslužiti (tako je tudi ustaljeno stališče sodne prakse, ki jo navaja tudi dolžnik). V nasprotju z dolžnikom pa višje sodišče ne najde neustavnosti v tem, da kaj takega ni predpisano. Osnovno pravilo je, da se je treba pogodb držati in izpolniti vse svoje obveznosti ob zapadlosti. Dolžnik je torej tisti, ki mora svoje obveznosti redno in pravočasno izpolnjevati. S tem se izogne vsakršnemu postopku pred sodiščem. Če tega ne stori, pa zakon daje upniku več možnosti za dosego poplačila njegovih terjatev v najvišjem možnem delu. Poleg izvršilnega postopka lahko predlaga tudi začetek stečajnega postopka, če oceni, da bo tako bolje in hitreje poplačan. Pravni red pa mora stremeti tudi k čim hitrejšemu poplačilu upnikov.

V postopku osebnega stečaja je dolžnik prav tako stranka postopka kot v izvršilnem postopku. Po oceni višjega sodišča mu že ta položaj daje pravico do pritožbe zoper sklepe sodišča, izdane v postopku prodaje, saj to narekuje smiselna uporaba pravil 344. člena ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja. Nenazadnje ima dolžnik pravico do tega, da po poplačilu stroškov stečajnega postopka in upnikov prejme preostanek stečajne mase.

Pravni red pa upniku dopušča, da sam preceni, v katerem postopku bo hitreje in v večjem delu dosegel poplačilo terjatev, in nato za uveljavitev svojih terjatev začne enega od dopustnih postopkov. Stečajni postopek nikakor ne more biti le tisto skrajno sredstvo, ko vsa druga dopustna in zakonita sredstva odpovejo, saj bi se s tem preveč poseglo v njegov položaj na račun ustavnih pravic dolžnika, ki je vendarle tisti, ki pogodbi ni zvest, tudi če za to obstajajo razlogi, ki ne izvirajo ne iz upnikove ne iz dolžnikove sfere. Ob tem ne gre pozabiti, da se v vsakem stečajnem postopku postavi tudi upravitelj, ki na eno strani nadzoruje dolžnika, na drugi strani pa poskrbi za največje poplačilo upnikov. Pri tem ima na voljo tudi sredstva, ki v izvršilnem postopku niso mogoča - med njimi na primer tudi izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom, (2.) za upravitelja imenovalo U. J. in (3.) ugotovilo, v kakšni pravnoorganizacijski obliki upravitelj opravlja svoje naloge in pristojnosti.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da aktivna legitimacija ni izkazana, saj dolžnik ni kot kreditojemalec oziroma solidarni porok stopil v razmerje z njim. Zaključek o pravnem nasledstvu je pravno zmoten in v celoti neobrazložen in v nasprotju s predloženimi listinami. Sodišče je tudi presojalo le splošno pravno nasledstvo predlagatelja za kreditodajalca, predlagatelj pa nasledstva po pogodbah sploh ni zatrjeval. Protispisna je tudi ugotovitev, da obstoj upnikove terjatve ni sporen, saj nespornost nikoli ni bila zapisniško ugotovljena, dolžnik pa je ves čas trdil, da predlagatelju ničesar ne dolguje, saj je v razmerju z drugo družbo. Nujno je, da se ugotovi obstoj, višina in zapadlost predlagateljeve terjatve, saj je le na tej podlagi mogoče presoditi dolžnikovo insolventnost in zamudo s plačilom, sodišče pa je zaključilo, da terjatev na dan 30. 6. 2015 znaša 1.299.070,90 EUR, kasneje pa zapisalo, da sama višina obstoječega dolga za ta postopek ni bistvena. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh dolžnikovih ugovornih navedb. Prav tako je le zapisalo, da je dolg zapadel. Zakon res ne omejuje legitimacije upnikov le na tiste, ki razpolagajo z izvršilnim naslovom zoper dolžnika, vendar pa mora biti posledično presoja verjetnosti obstoja upnikove terjatve konkretnejša. Glede insolventnosti se je sodišče prve stopnje oprlo na pravno domnevo iz prve alineje 3. točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP, za kar pa ni navedlo razlogov. Sodišče prve stopnje pa ni niti ugotovilo, kdaj je terjatev v znesku 156.021,69 EUR zapadla v plačilo niti kolikšen je trikratnik dolžnikovih prejemkov, ki jih prejema redno v obdobjih, ki niso daljša od dveh mesecev, tega dejstva pa upnik sploh ni zatrjeval in ga ni ugotavljalo niti sodišče. V ničemer se tudi ni opredelilo do ugovora, da dolžnik razpolaga s premoženjem, ki daleč presega njegove obveznosti. Sodišče prve stopnje je tudi v celoti prezrlo neustavni položaj, v katerem se znajde dolžnik, ki je podvržen izključni izbiri upnika, ali bo sprožil izvršilni ali stečajni postopek. Izvršilni postopek je podrobno urejen in varuje položaj dolžnika; ta postopek je še posebej strukturiran tako. V postopku osebnega stečaja pa lahko pride do prodaje premoženja fizične osebe na vse možne načine prodaje, ki jih določa ZFPPIPP, ki so bistveno fleksibilnejše, brez posebnih kavtel za dolžnika, saj je izključni namen stečajnih postopkov popolna likvidacija vsega premoženja, po koncu takšnega postopka pa dolžnik niti ne postane prost svojih obveznosti, razen v primeru odpusta obveznosti. Sočasno ostane brez dela svoje poslovne sposobnosti. Namen postopka osebnega stečaja iz 382. člena ZFPPIPP pa tudi nikakor ne more biti udejanjen, če se ta postopek vodi le za poplačilo enega upnika, in to zavarovanega s hipoteko najboljšega vrstnega reda, s čimer je nesorazmerno poseženo v dolžnikovo pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in elementarne svobode ravnanja ter osebnega dostojanstva (35. člen Ustave). Prav tako je v neenakem položaju z dolžnikom, zoper katerega se za poplačilo terjatev enega upnika vodi le izvršilni postopek. Upniku ne more biti dana možnost alternativne izbire, ali bo omejil poslovno sposobnost dolžnika ali ne. Postopki pred sodiščem tudi niso sami sebi namen, njihov namen mora biti v dopustnem izboljšanju položaja predlagatelja. Po postopku osebnega stečaja naj se poseže le, ko poplačilo na drug ustrezen način ni (več) mogoče. Zakonske določbe je treba razlagati ustavno skladno. Višje sodišče naj zato izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za začetek postopka osebnega stečaja zavrne.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril. Navedel je, da je predlagateljevo pravno nasledstvo relevantno le v zvezi s terjatvama pod I. in II. točko predloga, terjatev iz III. točke predloga pa izvira iz poslovnega razmerja, ki ga je sklenil predlagatelj (kreditna pogodba št. 000), ki ji dolžnik po višini ni ugovarjal in torej ni bila ne po temelju ne po višini prerekana. Tudi pogodbene stranke kreditne pogodbe št. 001 so v dodatku št. 2 ugotovile to pravno nasledstvo. Prenos premoženja pa tudi pomeni prenos celotnega skupka pravic in obveznosti posameznega subjekta. Za začetek stečajnega postopka je treba le verjetno izkazati obstoj upnikove terjatve, na pa tudi njene točne višine. Na vse dolžnikove navedbe je predlagatelj odgovoril in tudi navedel, da obstoji dolg dolžnika iz naslova do prekinitev pogodb nastalih in neplačanih obveznosti v višini 156.021,69 EUR, od česar ta dolg po pogodbi št. 000 znaša 95.118,16 EUR, kar presega trikratnik dolžnikovih mesečnih prihodkov. Domnevo glede dolžnikovih prihodkov je predlagatelj postavil že v predlogu, dolžnik pa glede mesečnih prihodkov ni navedel ničesar niti te domneve ni izpodbijal. Za insolventnost uporabljene domneve pa ni mogoče izpodbijati z navedbo, da dolžnik razpolaga z dovolj premoženja za poplačilo dolgov. Glede neustavnosti je upnik navedel, da je stečajni postopek urejen z zakonom in ni enak izvršilnemu postopku, zato so pogoji za začetek stečajnega postopka tudi drugačni. Koliko ima dolžnik upnikov, bo znano šele po prijavi terjatev, zaenkrat pa sta znana vsaj dva - poleg predlagatelja še leasing S. d. o. o., ki je druga družba kot predlagatelj. Predlagatelj tudi nima hipoteke na dolžnikovi nepremičnini, tako da bi lahko z izvršbo na to nepremičnino poplačal vse svoje terjatve. Dolžnik je v postopku sicer tudi zatrjeval, da bi se predlagatelj lahko poplačal z izterjavo dolgov od drugih dolžnikov in prodajo njegovih nepremičnin, o čemer pa ni predložil nobenega dokaza, podal je le predlog za svoje zaslišanje, kar pa ni primeren dokaz. Ni se tudi moč strinjati s trditvijo, da je stečajni postopek zadnje in skrajno sredstvo upnika, ko poplačilo na drug način ni več možno. Pogoje za začetek stečajnega postopka je potrebno presojati izključno z vidika stečajne zakonodaje.

4. Pritožba ni utemeljena.

O pravnem nasledstvu

5. Pritožbena navedba, da naj bi bil zaključek sodišča prve stopnje o pravnem nasledstvu predlagatelja neobrazložen in protispisen, s čimer naj bi bili kršeni 14. in 15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ta zaključek dovolj obrazložilo, ugotovitve pa temeljijo na listinah, ki jih je sodišče prve stopnje jasno navedlo in zaključki niso v nasprotju s temi listinami. Prenos premoženja že po logiki stvari pomeni tudi prenos terjatev in obveznosti iz kreditnih pogodb.

6. Ob tem se višje sodišče strinja z navedbami iz odgovora na pritožbo, ki jasno izhajajo že iz navedb v predlogu za začetek postopka osebnega stečaja in tam priloženih listin, da je kreditno pogodbo št. 000 13. 5. 2008 kot kreditodajalec sklenil predlagatelj, zato ni potrebno ugotavljati pravnega nasledstva glede te pogodbe. Prav tako pa so bili dodatki k pogodbi št. 001, razen prvega dodatka z dne 16. 7. 2003, sklenjeni s predlagateljem kot kreditodajalcem, zato so dolžnikove trditve o spornosti pravnega nasledstva nelogične in protispisne.

O verjetnosti obstoja terjatve predlagatelja in zamudi s plačilom

7. Glede na ugotovljeno pravno nasledstvo ne drži trditev, da naj dolžnik ne bi ničesar dolgoval predlagatelju in kakšna dodatna obrazložitev tega dejstva niti ni bila potrebna. Da bi dolžnik zatrjevane terjatve kakorkoli že poravnal ali da bi jih poravnal kateri od glavnih dolžnikov po pogodbah št. 001 ali 000, dolžnik niti ni zatrjeval. Da pa so bile le delno poravnane, pa tako ali tako izhaja že iz navedb predlagatelja in k predlogu priloženih listin.

8. Navedba sodišča prve stopnje, da obstoj terjatev ni sporen, je povsem pravilna z vidika, s katerega je sodišče prve stopnje v nadaljevanju pojasnilo to trditev: da dolžnik ne zanika sklenitve kreditnih pogodb in da dokazil o poplačilu kreditov ni predložil. Ob tem je treba poudariti še dejstvo, da dolžnika očitno moti ugotovljeno pravno nasledstvo predlagatelja s skleniteljem pogodb št. 002 in 001, ki pa je tudi po oceni višjega sodišča pravilno ugotovljeno.

9. O katerih pomembnih dolžnikovih trditvah naj se sodišče prve stopnje ne bi izjasnilo, dolžnik ni substancirano navedel. Višje sodišče se sicer strinja z navedbo, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu pomanjkljiva in s tem obremenjena s kršitvijo iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Vendar pa gre za takšno pomanjkljivost, ki jo lahko odpravi višje sodišče (1. odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), saj sta se pravdni stranki o vseh pomembnih dejstvih že izjavili oziroma sta vsaj imeli to možnost že v postopku pred sodiščem prve stopnje, pri čemer pritožbene navedbe niti niso konkretizirane.

10. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da točna višina predlagateljeve (upnikove) terjatve za izkaz verjetnosti obstoja te terjatve v smislu 231. in 232. člena ZFPPIPP niti ni pomembna, je pravilna. Točna višine te terjatve se namreč ugotavlja v postopku preizkusa terjatev in v primeru prerekanja terjatev še v postopkih ugotovitve teh terjatev v skladu s pravili iz oddelka 5.6 ZFPPIPP. Za izkaz verjetnosti obstoja terjatve in predlagateljeve legitimacije kot upnika pa to ni potrebno.

11. Navedba sodišča prve stopnje glede termina odpoved kredita, ki je uporabljen v kreditnih pogodbah, in termina odstop od kreditne pogodbe, uporabljenega v notarskih zapisih, da to ne vpliva na veljavnost pogodbeno dogovorjenih posledic, je pravilna. Osnovno pravilo je tako ali tako, da ni tako bistveno, katera beseda je uporabljena, pomembne so dogovorjene posledice dejanja. Iz pogodbeno dogovorjenega prava pa je razvidno, da ima kreditodajalec v primeru neplačevanja obrokov kredita pravico zahtevati ob odpovedi kredita tako plačilo že zapadlih neplačanih obrokov kot tudi plačilo bodočih obrokov, ki s tem dejanjem kreditodajalca prav tako zapadejo v plačilo. Če bi dolžnik dokazal oziroma vsaj verjetno izkazal, da do te posledice ni prišlo, ker so bili vsi že zapadli obroki do predlagateljevih odstopov od pogodbe plačani, zato ni bilo pogojev za odpoved kredita, bi seveda lahko izpodbil upravičenost odpovedi pogodb. Vendar pa tega ni niti zatrjeval, kaj šele dokazoval. 12. Predlagatelj je tudi predložil dokaze, ki so skladni z njegovimi trditvami, da je o odpovedi pogodb obvestil tako glavnega dolžnika vsake od pogodb kot tudi poroke in zastavitelje, zato se dolžnik ne more sklicevati na to, da naj ne bi vedel za obstoj dolga oziroma neplačevanje glavnega dolžnika.

13. Sodišče prve stopnje je očitno sledilo predlagateljevim navedbam o upravičenosti odstopa od pogodb oziroma odpovedi kreditov, ki je urejen v vsaki od pogodb, in je upoštevalo, da so predlagateljeve terjatve do dolžnika znašale po kreditni pogodbi št. 002 na dan poteka odpovednega roka 5. 3. 2015 250.322,09 EUR, po kreditni pogodbi št. 001 na dan poteka odpovednega roka 4. 3. 2015 18.397,92 EUR in po kreditni pogodbi št. 000 na dan odpovednega roka 4. 3. 2015 837.773,67 EUR, kar je skupaj z obrestmi do 30. 6. 2015 znašalo že 1.299.070,90 EUR. Kasneje pa je ugotovilo, da že neplačani obroki po kreditnih pogodbah na dan odpovedi teh pogodb znašajo 156.021,69 EUR. Gre za dve različni stvari, saj so v prvem (višjem) znesku vsebovane še obveznosti iz obrokov, ki so zapadli zaradi odpovedi pogodb in še dodatne obresti do 30. 6. 2015. Tako ni nobenega nasprotja med ugotovitvami sodišča prve stopnje o višini predlagateljeve terjatve.

14. Zneski, navedeni v prvem stavku prejšnje točke obrazložitve, so tako zapadli že v marcu 2015. Ker je bil predlog za začetek postopka osebnega stečaja vložen 16. 7. 2015, je s tem tudi verjetno izkazano, da je v času vložitve predloga dolžnik že več kot dva meseca zamujal s plačilom terjatev. Ob tem je bil dolžnik glavni dolžnik pogodbe št. 002 ter porok in plačnik po pogodbah št. 001 in 000. To pa pomeni, da tudi po zadnjih dveh pogodbah odgovarja predlagatelju za plačilo tako, da lahko predlagatelj od njega zahteva plačilo ne glede na to, ali je sploh zahteval plačilo od glavnega dolžnika, torej solidarno z glavnim dolžnikom (3. odstavek 1019. člena Obligacijskega zakonika).

15. Zato se višje sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je upnik izkazal verjetnost obstoja terjatve do dolžnika, s plačilom katere dolžnik zamuja več kot dva meseca.

O insolventnosti

16. Tudi glede ugotavljanja insolventnosti je obrazložitev izpodbijanega sklepa delno pomanjkljiva, vendar pa gre tudi tu za takšno kršitev, ki jo je lahko odpravilo višje sodišče (1. odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), saj sta se pravdni stranki o vseh pomembnih dejstvih že izjavili oziroma bi se dolžnik o navedbah predlagatelja lahko izjavil, pa jim ni niti nasprotoval, torej se štejejo za priznane (214. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

17. Za obstoj insolventnosti zadostuje že obstoj trajnejše nelikvidnosti (1. odstavek 14. člena ZFPPIPP). Gre za eno od splošnih določb ZFPPIPP, ki se neposredno uporablja tudi za postopke osebnega stečaja. Tudi sodna praksa je o tem povsem enotna, kar priznava tudi dolžnik.

18. Predlagatelj je dolžnikovo insolventnost dokazoval z obstojem domneve iz prve alineje 3. točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP, torej da dolžnik, ki je potrošnik, za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo (ene ali več) obveznosti v skupnem znesku, ki presega trikratnik njegove plače, nadomestil ali drugih prejemkov, ki jih prejema redno v obdobjih, ki niso daljša od dveh mesecev. Pri tem je navajal in tudi dokazal, da je dolžnik upokojenec, dolžnik pa tega niti ni prerekal. Pojasnil je, da podatkov o točni višini dolžnikove pokojnine ni mogel pridobiti, da pa znaša najvišja pokojnina v RS 2.200,00 EUR, torej bi trikratnik dvomesečnih prihodkov znašal 13.200,00 EUR, kar pa je bistveno manj od zneska, ki ga dolžnik dolguje. Na tem mestu je sodišče prve stopnje tudi navedlo, da že samo terjatev iz naslova obrokov, ki so zapadli do dni odpovedi pogodb (4. oziroma 5. marca 2015), pa do takrat niso bili plačani, znaša 156.021,69 EUR, torej bistveno več, kot pa znašajo dolžnikovi redni prejemki. Dolžnik pa ni niti zatrjeval, kaj šele dokazoval, da bi imel še kakšne druge redne prejemke, ki bi jih prejemal v obdobjih največ dveh mesecev, s čimer bi seveda lahko izpodbil domnevno bazo, pa tega ni niti zatrjeval, kaj šele dokazal. Od začetka marca do vložitve predloga za začetek postopka osebnega stečaja pa je zagotovo poteklo več kot dva meseca, kar je bilo obrazloženo že zgoraj.

19. Z zatrjevanjem in dokazom dejstva, da je vrednost dolžnikovega premoženja večja od njegovih obveznosti, bi dolžnik lahko izpodbil domnevo o dolgoročni plačilni nesposobnosti iz 1. točke 3. odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki pa je predlagatelj sploh ni uveljavljal. Tudi če bi z dokazom tega dejstva dolžnik lahko izpodbil predlagateljeve trditve o svoji insolventnosti, pa bi moral to sploh dokazovati. Dolžnik ni niti navedel, koliko naj bi bilo vse njegovo premoženje vredno, in ni predlagal nobenega dokaza za ugotovitev višine vrednosti svojega premoženja. To pa pomeni, da ob pomanjkanju trditev že tako ali tako ni bilo pogojev za izvedbo kakršnegakoli dokaza. Vrednosti svojega premoženja dolžnik tudi ne more dokazati zgolj s svojim zaslišanjem, kot to pravilno navaja tudi predlagatelj v odgovoru na pritožbo. Izvedbe dokaza s cenilcem svojega premoženja oziroma vsaj nepremičnin pa ni niti predlagal. Ne glede na predlagateljevo stališče, da naj bi imel dovolj premoženja za poplačilo vseh terjatev, s čimer naj ne bi bila podana njegova insolventnost, pa niti tu ni podal zadostnih trditev, prav tako pa tudi ni predlagal ustreznih dokazov, iz katerih bi bil mogoč tak zaključek. Zato gre pri tem lahko le za neko načelno stališče, ki pa na uspeh niti ni moglo vplivati, saj tega dejstva dolžnik v tem postopku ob predlaganem dokazu (zaslišanje dolžnika) in odsotnosti relevantnih navedb niti ni mogel dokazati.

O zatrjevani neustavnosti določb ZFPPIPP

20. Iz določb ZFPPIPP ne izhaja, da bi smel začetek postopka osebnega stečaja predlagati le upnik navadne terjatve in to šele po neuspešni izvršbi. Prav tako zakon ne predpisuje (v nasprotju s prej veljavnim zakonom – ZPPSL), da bi bil katerikoli stečajni postopek mogoč le, kadar ima dolžnik več upnikov. Ob tem je tudi napačno stališče, da naj bi leasing S. d. o. o., ki je tudi dolžnikov upnik, ne predstavljal vsaj drugega upnika (poleg predlagatelja), ker naj bi bil s predlagateljem koncernsko povezan. Gre namreč za samostojno osebo, ki v pravnem prometu predstavlja samostojno pravno osebo, in s tem za dodatnega upnika. Zato v obravnavani zadevi niti ni pomembno, ali se sme stečajni postopek začeti tudi nad osebo, ki ima le enega upnika.

21. Višje sodišče se sicer strinja s pritožbenimi navedbami, da sta izvršilni postopek, ki ga ureja ZIZ, in postopek osebnega stečaja (pa tudi ostala stečajna postopka), ki ga ureja ZFPPIPP, različna postopka, ki imata različne posledice za dolžnika. Vendar pa zakon ne predpisuje, katerega bi se moral upnik najprej poslužiti (tako je tudi ustaljeno stališče sodne prakse, ki jo navaja tudi dolžnik). V nasprotju z dolžnikom pa višje sodišče ne najde neustavnosti v tem, da kaj takega ni predpisano. Osnovno pravilo je, da se je treba pogodb držati in izpolniti vse svoje obveznosti ob zapadlosti. Dolžnik je torej tisti, ki mora svoje obveznosti redno in pravočasno izpolnjevati. S tem se izogne vsakršnemu postopku pred sodiščem. Če tega ne stori, pa zakon daje upniku več možnosti za dosego poplačila njegovih terjatev v najvišjem možnem delu. Poleg izvršilnega postopka lahko predlaga tudi začetek stečajnega postopka, če oceni, da bo tako bolje in hitreje poplačan. Pravni red pa mora stremeti tudi k čim hitrejšemu poplačilu upnikov.

22. Oba postopka nudita dolžniku tudi določeno zaščito. V postopku osebnega stečaja je dolžnik prav tako stranka postopka kot v izvršilnem postopku (385. člen ZFPPIPP). Po oceni višjega sodišča mu že ta položaj daje pravico do pritožbe zoper sklepe sodišča, izdane v postopku prodaje, saj to narekuje smiselna uporaba pravil 344. člena ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja. Nenazadnje ima dolžnik pravico do tega, da po poplačilu stroškov stečajnega postopka in upnikov prejme preostanek stečajne mase (ob smiselni uporabi pravil 373. člena ZFPPIPP). V postopku prodaje je o dolžnikovi pravici do pritožbe odločalo že tudi ustavno sodišče (odločba US RS, št. UP-949/12 z dne 10. oktobra 2013, Cst 222/2014 z dne 3. 6. 2014). Iz navedenega izhaja, da glede možnosti sodelovanja v postopku prodaje dolžnik, ki je v osebnem stečaju, nima manjših možnosti za uveljavljanje pravnih sredstev. V tem okviru ima možnost ugovarjati tudi načinu prodaje svojega premoženja, ki sodi v stečajno maso. Ob tem pa so tudi drugi načini prodaje v stečajnem postopku, ki jih ZIZ sicer ne ureja, javni in transparentni, zato po oceni višjega sodišča tudi s tem ni nedopustno poseženo v dolžnikov položaj.

23. Pravni red torej mora upniku omogočiti poplačilo terjatve, in to v najvišjem možnem delu. Pri tem pa daje dolžniku možnost dosege odpusta obveznosti, kadar kljub največjemu možnemu trudu svojih dolgov ne more v celoti poplačati. Ni odveč opomniti, da odpust obveznosti močno posega v upnikovo ustavno pravico do zasebne lastnine, ki obsega tudi pravico do poplačila njegovih terjatev. Pravni red pa upniku dopušča, da sam preceni, v katerem postopku bo hitreje in v večjem delu dosegel poplačilo terjatev, in nato za uveljavitev svojih terjatev začne enega od dopustnih postopkov. Stečajni postopek nikakor ne more biti le tisto skrajno sredstvo, ko vsa druga dopustna in zakonita sredstva odpovejo, saj bi se s tem preveč poseglo v njegov položaj na račun ustavnih pravic dolžnika, ki je vendarle tisti, ki pogodbi ni zvest, tudi če za to obstajajo razlogi, ki ne izvirajo ne iz upnikove ne iz dolžnikove sfere. Ob tem ne gre pozabiti, da se v vsakem stečajnem postopku postavi tudi upravitelj, ki na eno strani nadzoruje dolžnika, na drugi strani pa poskrbi za največje poplačilo upnikov. Pri tem ima na voljo tudi sredstva, ki v izvršilnem postopku niso mogoča - med njimi na primer tudi izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

24. Višje sodišče tudi ne ocenjuje, da bi omejitev poslovne sposobnosti dolžnika v postopku osebnega stečaja prekomerno posegala v dolžnikov položaj. Gre namreč za osebo, ki ni le dolžna izpolniti terjatev svojemu upniku, ampak je celo insolventna, s čimer se izkaže, da je tudi položaj upnika, ki predlaga začetek postopka osebnega stečaja, drugačen od položaja upnika v izvršilnem postopku, ki mu tega dejstva ni treba dokazovati, drugačen pa je tudi položaj dolžnika. Že insolventnost dolžnika po oceni višjega sodišča ustavno dopustno opravičuje omejitev njegove poslovne sposobnosti, dokler iz vsega razpoložljivega premoženja, ki spada v stečajno maso, niso poplačani njegovi upniki, ki sodelujejo v postopku osebnega stečaja. Pri tem pa tudi dolžnik, nad katerim teče izvršilni postopek, nima možnosti v celoti razpolagati z vsem svojim premoženjem oziroma prejemki, ki niso izločeni iz izvršbe, če upnik predlaga izvršbo tudi na te predmete oziroma prejemke.

25. ZFPPIPP ne določa, da bi smel začetek (kateregakoli) stečajnega postopka predlagati le upnik navadne terjatve, zato ni nobene ovire, da predlagatelj ne bi smel biti upnik zavarovane terjatve. Pri tem gre za enotno sodno prakso, ustaljeno na podlagi zakonskih določil in ki jo navaja tudi dolžnik v pritožbi. Pravilno pa je tudi stališče v odgovoru na pritožbo, da sploh ni nujno, da se bo upnik v celotni višini lahko tudi poplačal iz zavarovanj. Dolžnik namreč, kot je bilo že zgoraj navedeno, ni navedel, koliko so vredne njegove nepremičnine in nepremičnine drugih oseb, s katerimi so upnikove terjatve zavarovane. To pa pomeni, da bo v delu, v katerem upnikova terjatev iz dolžnikovih nepremičnin ne bo poplačana, ta obravnavana kot navadna terjatev (7. odstavek 371. člena ZFPPIPP) in se bo poplačala le hkrati in sorazmerno z ostalimi upniki.

26. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.