Jedro

Lokalna skupnost ne more biti stranka v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za druge naprave po 82. členu ZVO-1 že po samem zakonu, izkazala pa ni niti pravnega interesa za pridobitev položaja stranskega udeleženca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor RS je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo pritožbo tožeče stranke, ker jo je vložila neupravičena oseba. Tožeča stranka je pritožbo vložila zoper okoljevarstveno dovoljenje št. 35477-19/2007-12 z dne 30.11.2007, s katerim je Agencija RS za okolje dovolila družbi A. d.o.o., (prizadeta stranka) vnos 25.000 m3 zemeljskega izkopa po postopku R10 na lokacijo vnosa na zemljišče parc. št. 243, 244/1, 244/2, 245, 246/1, 248, 249 vse k.o. ... V obrazložitvi sklepa tožena stranka uvodoma navaja, da je prvostopni organ izdano okoljevarstveno dovoljenje v skladu z določilom 7. odstavka 84. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 - ZVO-1-UPB1) poslal tudi tožeči stranki. V pritožbenem postopku, je ob ugotovitvi, da tožeča stranka ni bila stranka postopka, drugostopni organ pritožbo zavrgel. Upravno sodišče RS pa je sklep s sodbo št. U 408/2008 z dne 27.1.2010 odpravilo in vrnilo v ponovno odločanje z navedbo, da se drugostopni organ ni opredelil do okoliščine, ali je bil tožeči stranki, s tem da je bilo dovoljenje poslano tudi njej, priznan tudi status stranke v tem postopku. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da po Pravilniku o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (Uradni list RS, št. 3/03) in 73. členu ZVO-1, lokalna skupnost ni stranka postopka izdaje okoljevarstvenega dovoljenja. Lahko pa bi sodelovala v postopku kot stranski udeleženec pod pogoji iz 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 126/07 - ZUP), torej če bi izkazala pravni interes za sodelovanje. Glede določbe 7. odstavka 84. člena ZVO-1, na podlagi katere pošlje ministrstvo dovoljenje tudi pristojni inšpekciji in občini, na katere območju se nahaja naprava, pa meni, da gre za izrecno navedbo, da se dovoljenje pošlje, in ne vroča v smislu določb ZUP, zato odločba poslana v vednost prejemnikom ne daje statusa stranke v postopku. V nadaljevanju presoja, ali tožeča stranka izkazuje pravni interes za vložitev pritožbe v skladu z določbo 43. člena ZUP in navaja, da tožeča stranka s sklicevanjem na status osebe javnega prava in na upravljanje z občinskimi cestami ter posledično dolžnostjo zagotavljanja varne uporabe cest, tega ni izkazala. Sklicuje se na določbo 2. odstavka 43. člena ZUP, ki opredeljuje pravno korist, ter pojasnjuje, da upravljanje s cestami in z njim povezane obveznosti ne pomenijo osebne koristi. V zvezi s pritožbenimi navedbami o razveljavitvi dovoljenja za čezmerno in prekomerno uporabo občinskih cest, ki ga je tožeča stranka izdala prizadeti stranki za prevoz zemeljskega izkopa, pa je treba ugotoviti, da ta dovoljenja niso predpisana kot pogoj za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja in zato na odločitev v zadevi nimajo vpliva.

Tožeča stranka vlaga tožbo po 1. in 2. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 – ZUS-1). Uvodoma se sklicuje na subjektivni koncept upravnega spora in pojasnjuje, da izpodbijani sklep posega v njen pravni položaj, ki bi se z uspešno vloženo tožbo v upravnem sporu lahko izboljšal. Meni, da izpodbijani sklep ne sledi navodilom in stališču Upravnega sodišča RS, podanem v sodbi z dne 27.1.2010, saj tožena stranka ni razložila razlike med primeri, ko je upravni dokument poslan ali vročen. Zagovarja stališče, da ima položaj stranke že po določbi 84. člena ZVO-1, ki določa, da se dovoljenje vroči tudi občini, na območju katere se nahaja naprava. Zgolj zaradi tega, ker zakon uporablja izraz „pošlje“ in ne „vroči“, pa ji ni moč odvzeti tega položaja, saj upravno procesno pravo ne razlikuje med vročanjem in pošiljanjem. Ob tem še pojasnjuje, da je bila nepravilno uporabljena določba 73. člena ZVO-1, ki se nanaša na vprašanja strank pri napravah, ki povzročajo onesnaževanje večjega obsega, in ne na dovoljenja za druge naprave, kot je obravnavani primer, glede katerih se uporabljajo določbe v členih 82 do 85. Kljub navedenemu pa podredno pojasnjuje tudi svoj pravni interes na temelju 43. člena ZUP. Tudi v tem delu je izpodbijani sklep pomanjkljiv, saj se ne opredeljuje do navedb, da je njen pravni interes za sodelovanje v postopku izkazan (kolikor ji položaj stranke ne gre že po določbi 84. člena ZVO-1) z dejstvom, da okoljevarstvenega dovoljenja ni mogoče izvršiti drugače kot z vožnjo oziroma prevozom zemeljskega izkopa po občinski cesti št. 177010 B. – C., po kateri je edini možen dostop do parcel navedenih v dovoljenju. Takšen prevoz pa cesto, ki je v upravljanju tožeče stranke, prekomerno obremenjuje, zato ima velik premoženjsko-pravni interes, da se ceste ne poškodujejo čezmerno, saj mora sredstva za vzdrževanje in obnovo prispevati sama. Svoj pravni interes pa utemeljuje tudi s sklicevanjem na določbo 25. člena ZVO-1, ki uvaja subsidiarno odgovornost občine za odpravljanje posledic prekomerne obremenitve okolja. Meni še, da je dovoljenje za prekomerno obremenjevanje ceste pogoj za izdajo dovoljenja. Dovoljenje, ki ga je tožeča stranka prizadeti stranki izdala za prekomerno obremenjevanje občinske ceste, pa je že dne 6.8.2007 razveljavila, zato je bilo glede tega tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da v sporu polne jurisdikcije izvede vse predlagane dokaze in po opravljeni glavni obravnavi izpodbijani sklep odpravi, pritožbi tožeče stranke zoper dovoljenje pa ugodi v celoti oziroma podredno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži v plačilo njene stroške tega postopka.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločitvi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je bilo prizadeti stranki na njeno vlogo izdano okoljevarstveno dovoljenje za druge naprave po 82. členu ZVO-1, in sicer za vnos zemeljskega izkopa na zemljišče, ki se nahaja na parcelah št. 243, 244/1, 244/2, 245, 246/1, 248 in 249 k.o. ..., kar med strankami ni sporno. Sporno ostaja vprašanje ali ima tožeča stranka položaj stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja.

Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da tožeča stranka ne more biti stranka tega postopka že po samem zakonu. ZVO-1, ki je veljal v času izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, izrecne določbe glede strank v postopku izdaje dovoljenja za naprave iz 82. člena ZVO-1 res ni imel. Je pa to določal 73. člen ZVO-1, ki se nanaša na naprave, ki lahko povzročajo onesnaževanje večjega obsega, in sicer je lahko stranka le upravljavec naprave, omogočal pa je tudi udeležbo v postopku kot stranskemu udeležencu osebi, ki na območju, opredeljenem v elaboratu o vplivnem območju naprave, stalno prebiva ali je lastnik ali drug posestnik nepremičnine.

Sodišče glede tožbenih očitkov, da je bila nepravilno uporabljena določba 73. člena ZVO-1, pojasnjuje, da se je tudi v primerih izdaje dovoljenja za naprave iz 82. člena ZVO-1, glede vprašanja kdo so stranke, uporabila navedena določba. Takšna razlaga namreč izhaja iz določbe 2. odstavka 85. člena ZVO-1, v kateri je bilo določeno, da se za spremembo dovoljenja za napravo iz 82. člena ZVO-1 ne uporabljajo določbe 71. člena in 73. člena ZVO-1, torej so navedene določbe bile izrecno izključene le pri postopku spremembe dovoljenja, zato je sklepati, da ta izjema pri sami izdaji dovoljenja za druge naprave iz 82. člena ZVO-1 ni veljala. Temu pa pritrjuje tudi kasnejša sprememba ZVO-1 (Uradni list RS, št. 70/08, ZVO-1-1B), ki je začela veljati dne 26.7.2008. Novi 84.a člen omogoča osebam, da v postopkih za pridobitev, spremembo ali podaljšanje okoljevarstvenega dovoljenja za druge naprave vložijo zahtevo za vstop v postopek in izkažejo svoj pravni interes, glede na ostale odločbe pa je sklepati, da gre za osebe, ki so z območjem povezane zaradi prebivanja ali imetništva nepremičnin (primerjaj določbe 64. člena ZVO-1 o strankah v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, 73. člena o strankah v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja). Takšno stališče je sodišče že zavzelo v svojih sodbah (sodbi opr. št. U 66/2008 in opr. št. U 518/2007).

Po presoji sodišča pa položaja stranke tožnica ne more utemeljiti niti z določbo 5. odstavka 84. člena ZVO-1 (oziroma sedanje določbe 7. odstavka 84. člena ZVO-1), po kateri je treba okoljevarstveno dovoljenje poslati tudi pristojni inšpekciji in občini, na katere območju, se nahaja naprava. Glede na dikcijo člena ne gre za določitev strank postopka, saj ne bi bilo smiselno v zakonu navesti, da se stranki pošiljajo upravni akti. Če bi imel zakonodajalec namen, da je v teh primerih občina stranka postopka, bi to tako tudi zapisal. Obvezno pošiljanje okoljevarstvenih dovoljenj inšpekciji in lokalni skupnosti je namenjeno obveščanju, ki je v javnem interesu preglednosti in spremljanja okoljevarstvenih ukrepov, tako da se lokalno skupnost seznanja z morebitnimi večjimi posegi na njenem območju, in sicer tudi zaradi nalog, ki so ji dane na podlagi določb ZVO-1 in Zakona o lokalni samoupravi, povezane z varstvom okolja (glej tudi komentar k 84. členu ZVO-1, Komentar Zakona o varstvu okolja, Dušan Pichler et.al., Ljubljana: Inštitut za javno upravo pri PF, 2010, str.440). Drugačnega stališča pa tudi ni razbrati iz sodbe opr. št. U 408/2008 z dne 27.1.2010. To potrjuje tudi končna odredba na izvirniku okoljevarstvenega dovoljenja, ki je v upravnih spisih, iz katere je razvidno, da je bilo tožeči stranki dovoljenje poslano zgolj in izrecno v vednost, v skladu s 5. odstavkom 84. člena ZVO-1. Ker je tožena stranka ustrezno pojasnila, da s tem tožeča stranka ni bila pritegnjena v postopek kot stranka, so brez podlage tožbeni očitki, da izpodbijani sklep ne sledi navodilom navedene sodbe.

Tožeča stranka pa tudi ni izkazala pravnega interesa za pridobitev položaja stranskega udeleženca po določbah 73. člena ZVO-1, po katerem se je štelo, da imajo takšen interes osebe, ki so z območjem povezane zaradi stalnega prebivanja ali imetništva nepremičnin na vplivnem območju. Prav tako pa v konkretnem primeru tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za vstop v postopek v skladu z določbami 43. člena ZUP. Tega namreč ne more utemeljevati na podlagi določb Zakona o lokalni samoupravi in sicer s sklicevanjem na naloge, ki jih mora opravljati za svoje prebivalce, prav tako pa sklicevanje na prekomerno obremenitev dostopnih cest ne prestavlja neposredne, na zakon ali drug predpis, oprte osebne koristi, kar po 2. odstavku 43. člena ZUP predstavlja pravno korist. Tudi sama navaja, da gre pri navedenem za premoženjsko-pravni interes, torej dejanski interes, ki pa ga lahko uveljavlja v civilnopravnih razmerjih oziroma postopkih. ZVO-1 oziroma Pravilnik o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov, ki ureja izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, namreč ne pogojujeta izdaje le-tega z izdanim dovoljenjem lokalne skupnosti za uporabo lokalnih cest oziroma z ureditvijo dostopa. Zato se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje tudi na razveljavitev izdanega dovoljenja, s katerim je prizadeti stranki dovolila prekomerno obremenitev cestišča ter uredila vprašanje povračila škode. To lahko tožeča stranka še zmeraj uredi, vendar pa ne more s tem utemeljevati pravnega interesa, na podlagi katerega bi sodelovala v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja kot stranski udeleženec, saj v tem postopku tega interesa ne more varovati.

Sodišče je iz navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 – ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.