Jedro

Za presojo zakonitosti po 49. členu ZPol izvajanih ukrepov je odločilno, ali so bili glede na vrsto in težo obravnavanih kaznivih dejanj, trajanje in način njihovega izvajanja, uporabljeni v skladu s kriteriji, določenimi v odločbi ustavnega sodišča št. U-I-271/98 z dne 8.5.2003, s katero je z odloženim rokom razveljavilo navedene določbe.

Okoliščina, da zoper obdolženca tečejo kazenski postopki zaradi premoženjskih deliktov, je subjektivne narave, ki jo je v zvezi z oceno osebnih lastnosti mogoče upoštevati pri ugotavljanju obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. S tem ko se izpodbijani sklep glede te okoliščine opira na podatke kazenskih postopkov, ki še niso pravnomočno končani, ne krši načela domneve nedolžnosti iz 3. člena ZKP.

Izrek

Zahteve zagovornikov obdolženih S.F., S.B. in J.S. za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom z dne 16.7.2004 po določbi 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolžene S.F., S.B. in J.S. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP do 22.9.2004 do 19.40 ure. Kazenska preiskava je v teku zoper obd. S.F. zaradi kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 196. člena KZ, zoper obd. S.B. zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ ter zoper tega obdolženca in obd. J.S. zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ.

Zoper navedeni pravnomočni sklep so pravočasne zahteve za varstvo zakonitosti vložili zagovornica obd. S.F., odvetnica M.K.- M. iz Š./J. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovornik obd. S.B., odvetnik M.V. iz C. zaradi bistvenih in drugih kršitev določb kazenskega postopka ter zagovornik obd. J.S., odvetnik P.K. iz C. brez navedbe razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Zagovornica obd. S.F. in zagovornik obd. J.S. predlagata, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni in pripor zoper navedena obdolženca odpravi, zagovornica obd. S.F. se podrejeno zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, zagovornik obd. S.B. pa predlaga, da se ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in napadeni sklep vrhovnega sodišča razveljavi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti, ki so jih vložili zagovorniki obdolžencev, zavrne kot neutemeljene. Meni, da zagovorniku obd. S.B. ni mogoče pritrditi, saj je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku začel veljati 23.5.2004, s tem spremembami pa je bil zakon usklajen z omenjeno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-272/98. Na ta način je prenehal veljati 49. člen Zakon o policiji, ukrepi, ki so bili izbrani na podlagi 1. točke 1. odstavka 150. člena ZKP pa nudijo osnovo za zaključek, da je tudi pri obd. S.B. podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje in da so bili dokazi zoper njega zbrani legalno. Zagovornica obd. S.F. izpodbija zaključke v izpodbijanem sklepu o tem, da je podan utemeljen sum, da je ta obdolženec izvršil kaznivo dejanje. Vendar zbrani podatki upravičujejo utemeljenost suma, da je v združbi izvršil kaznivo dejanje, ko je bila ugotovljena količina 576,65 g heroina, ki ga je obdolženec skupaj z vozilom izročil obd. H. Okoliščine na strani obdolženca, ki zadevajo njegovo prejšnje življenje pa povsem utemeljujejo zaključek, da je pri njem podana ponovitvena nevarnost in da je bil tudi zoper njega pripor utemeljeno podaljšan. Isti zaključek velja tudi glede obd. J.S., saj je bilo za njega ugotovljeno, da je v manj kot enem mesecu izvršil pet izvršitvenih dejanj in da te okoliščine, pa tudi narava mamila, ko gre za nevarno mamilo, govorijo za obstoj ponovitvene nevarnosti pri tem obdolžencu. S tem, ko zagovornik izpodbija pravilnost ugotovitev o premoženjskem stanju in delu na črno obdolženca, pa izpodbija sklep zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz teh razlogov zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Zahtevi zagovornikov obd. S.F. in obd. S.B. uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zagovornica obd. S.F. izraža prepričanje, da v zvezi s tem obdolžencem obstajajo kvečjemu razlogi za sum, torej okoliščine, ki sum zaradi medsebojnih poznanstev med njim in ostalimi obdolženci zgolj vzbujajo, kar je dovolj le za predkazenski postopek.

Zaključuje, da je iz tega razloga podana navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Po stališču zahteve zagovornika obd. S.B. v sklepih o podaljšanju oziroma odreditvi pripora utemeljen sum ni bil podrobneje obrazložen ter zato obstoji pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih v smislu določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ob odločanju o podaljšanju pripora z izpodbijanim sklepom, je utemeljen sum, da sta obdolženca S.F. in S.B. storila očitana jima kazniva dejanja, že bil ugotovljen s pravnomočnim sklepom o uvedbi preiskave. V obrazložitvi tega sklepa so navedeni podatki ter dokazi, na katerih temelji sklepanje o utemeljenem sumu. V zvezi z nadaljnjim obstojem tega suma je sodišče, kot izhaja iz obrazložitve napadenega sklepa, opravilo presojo podatkov in dokazov, ki so bili zbrani po uvedbi kazenskega preiskovalnega postopka ter zaključilo, da so podkrepili stopnjo verjetnosti v smeri storitve obravnavanih kaznivih dejanj. V takem položaju ni mogoče zaključiti, da izpodbijani pravnomočni sklep glede utemeljenega suma nima zadostnih razlogov. Zato zagovornika obd. S.F. in obd. S.B. neutemeljeno uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sicer obširna izvajanja, s katerimi zagovornica obd. S.F. napada presojo sodišča glede utemeljenega suma ter zaključuje, da doslej zbrani dokazi ne zadostujejo za sklep, da je pri tem obdolžencu podan, po vsebini ne predstavljajo utemeljevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, temveč zmotne presoje doslej zbranega dokaznega gradiva. Čeprav vložnica zahteve izhaja iz pravilne teoretične razlage utemeljenega suma, pa le drugače kot izpodbijani sklep ocenjuje zbrane dokaze in podatke. S tem pa nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zagovornik obd. J.S. zaključek o utemeljenem sumu napada s povsem neobrazloženo trditvijo, da ni z ničemer realno izkazano, da bi obdolženec na prostosti prodajal prepovedana mamila. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da mora vložnik zahteve uveljavljano kršitev zakona konkretizirati in ustrezno obrazložiti, da bi jo bilo mogoče preizkusiti.

Zahteva zagovornika obd. S.B. trdi, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V tej kazenski zadevi so dokazi bili pridobljeni na podlagi 49. člena Zakona o policiji. Poudarja, da je ta zakonska določba bila razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-272/98 z dne 8.5.2003, z odložnim rokom enega leta ter je učinek razveljavitve nastopil 24.5.2004. Meni, da bi glede na določbe 44. člena Zakona o ustavnem sodišču bilo treba razveljavitev upoštevati tudi pri izdaji sodne odločbe posredno za nazaj. Zato bi se vsi dokazi, pridobljeni na podlagi ukrepa 49. člena Zakona o policiji (ZPol), v skladu z 2. odstavkom 83. člena ZKP morali izločiti iz spisa in se nobena izmed doslej izdanih sodnih odločb nanje ne bi smela opirati. Obrazložitve posameznih sodnih odločb se naslanjajo zgolj na te nedovoljene dokaze in podatke.

Z navedeno odločbo, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 48 z dne 23.5.2003, je ustavno sodišče med drugim razveljavilo določbe 1., 2. in 3. odstavka 49. člena ZPol (Uradni list RS, št. 49/98, 66/98 in 93/01) ter odločilo, da razveljavitev začne učinkovati po enem letu od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Takšna odločitev pomeni, da razveljavitev navedenih določb pred iztekom roka enega leta nima oziroma ni imela nobenih učinkov. Podlaga zanjo je predpostavka, da se bo sicer protiustavni predpis uporabljal nekaj časa še naprej (Komentar Ustave Republike Slovenije, Razveljavitev zakona, 161. člen Ustave). Ustavno sodišče je utemeljilo odložilni učinek razveljavitve. Navedlo je, da je z navedbo prikritih preiskovalnih ukrepov bilo dano policiji nujno potrebno sredstvo za učinkovitejše odkrivanje kaznivih dejanj. Prav mnoga najnevarnejša kazniva dejanja je zaradi spremenjenih oblik kriminalne aktivnosti s klasičnimi metodami policijskega delovanja praktično nemogoče razkriti. Poudarilo je, da je v zakonu tudi nekaj varovalk zoper pretirano uporabo ukrepov (npr. subsidiarna uporaba ukrepov, omejitev trajanja na najkrajši možni čas, vsebino ukrepov vsaj v določeni meri ureja pravilnik).

Kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, so se prikriti preiskovalni ukrepi po 49. členu ZPol izvajali v času do 24.5.2004, ko je šele začela učinkovati razveljavitev teh določb. Ne glede na dejstvo, da ne gre za edine dokaze, na katere se opira zaključek o obstoju utemeljenega suma, ker so bili izvajani tudi ukrepi po 150. členu ZKP, ki jih je odredil preiskovalni sodnik, zbrani pa tudi drugi dokazi, uporaba ukrepov po 49. členu ZPol ni nezakonita in glede na odločitev ustavnega sodišča, da se do izteka danega roka razveljavljene določbe zakona uporabljajo, tudi ni v nasprotju z ustavo. V takem položaju ne gre za dokaze, pridobljene s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki bi jih sodišče moralo izločiti iz kazenskega spisa in nanje ne bi smelo opreti zaključka glede obstoja utemeljenega suma. Za presojo zakonitosti po 49. členu ZPol izvajanih ukrepov je odločilno, ali so bili glede na vrsto in težo obravnavanih kaznivih dejanj, trajanje in način njihovega izvajanja, uporabljeni v skladu s kriteriji, določenimi v odločbi, s katero je ustavno sodišče z odloženim rokom razveljavilo navedene določbe. Tega vprašanja zahteva za varstvo zakonitosti ne načenja in v tem pogledu tudi ne vsebuje nobene utemeljitve.

Vložniki vseh treh zahtev napadajo tudi presojo izpodbijanega sklepa, da je podan pri obdolžencih priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Sodišče je ugotovilo objektivne in subjektivne okoliščine na strani vseh treh obdolžencev in na njihovi podlagi ocenilo, da obstaja realna nevarnost, da bi na prostosti ponovili istovrstna kazniva dejanja. Naziranje zahtev zagovornikov obd. S.F. in obd. S.B., da sodišče ne bi smelo pri ugotavljanju njune ponovitvene nevarnosti upoštevati okoliščine, pri prvem, da zoper njega teče kazenski postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, pri drugem pa, da je še v treh kazenskih postopkih zaradi premoženjskih deliktov, ker je s tem kršena domneva nedolžnosti, ni utemeljeno. Gre za subjektivno okoliščino, ki jo je v zvezi z oceno osebnih lastnosti mogoče upoštevati pri ugotavljanju obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Zato izpodbijani sklep, ki se glede te okoliščine opira na podatke kazenskih postopkov, ki še niso pravnomočno končani, ne krši načela domneve nedolžnosti iz 3. člena ZKP (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 3.12.1999, opr. št. I Ips 280/99).

Zahteva zagovornice obd. S.F. ne soglaša s presojo okoliščine, da je obdolženec brez redne zaposlitve, rednih dohodkov in premoženja, zahteva zagovornika obd. J.S. pa ne s presojo okoliščin, da je ta obdolženec storil v manj kot enem mesecu pet izvršitvenih dejanj v okviru očitanega kaznivega dejanja, da naj bi pri tem pokazal posebno vztrajnost in da naj bi po navedbah prič T.R. in M.S. le tema večkrat prodal mamilo.

Okoliščina, da je izvenzakonska partnerica obd. S.F. zaposlena kot medicinska sestra v Splošni bolnišnici C., kjer z dežurstvi dobro zasluži, ni tako pomembna, da bi izničila oceno sodišča v zvezi z obdolženčevimi premoženjskimi razmerami, posebej še, ker ni edina okoliščina subjektivne narave. Še manj lahko vpliva na presojo sodišča dejstvo, da je obdolženec oče mladoletnega otroka in da bo že pritisk kazenskega postopka, ki teče proti njemu, vplival nanj, da na prostosti ne bo ponavljal kaznivih dejanj, saj tudi dosedanji kazenski postopki niso imeli takega učinka.

Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi zagovornika obd. J.S., da je sodišče zmotno presodilo okoliščine, na katere je oprlo priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Gre za okoliščine, ki so povezane s težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, načinom njegove storitve, osebnimi lastnostmi in razmerami, v katerih živi ter imajo podlago v podatkih kazenskega spisa. Z oceno teh okoliščin, ki jo ponuja vložnik zahteve in s katero v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v bistvu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ni mogoče soglašati. To velja tudi za trditev glede okoliščin, da je obdolženec nekaznovan in da ocena v zvezi z njegovim premoženjskim stanjem ni točna, ker dejstvo, da ni zaposlen ne pomeni, da ne pridobiva dohodka s popravljanjem avtomobilov "na črno".

Po stališču zahteve zagovornika obd. J.S. napadeni pravnomočni sklep tudi ne podaja realne ocene glede neogibnosti pripora za varnost ljudi, prav tako pa meni, da ni podano sorazmerje med posegom v osebno svobodo obdolženca in varnostjo ljudi.

Zoper obdolženca je uvedena kazenska preiskava zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ. Sodišče je upoštevalo, da gre za hudo kaznivo dejanje, promet s posebej nevarnimi mamili, ki pri uživalcih povzročajo odvisnost in s tem tudi hude ter pogosto nepopravljive posledice za njihovo zdravje. Prodaja heroina in kokaina, ki je očitana obdolžencu, ga neposredno povezuje z ustvarjanjem nevarnosti za zdravje uživalcev teh nevarnih drog in ob vseh ostalih ugotovitvah napadenega sklepa omogoča zaključek, da je med ogrožanjem varnosti oziroma zdravja ljudi na eni strani in posegom v obdolženčevo osebno svobodo podana sorazmernost. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahtev. Zato je zahteve zagovornice obd. S.F. in zagovornikov obdolženih S.B. ter J.S. zavrnilo kot neutemeljene (425. člen ZKP).