Jedro

Glede na to, da ZPND v zvezi z izrekom sklepa po 22.b členu, niti v 22.b členu, niti v preostalih določbah, glede postopka odločanja o ugovoru ne določa nič drugače oziroma posebnega, v zvezi s presojanjem ugovora nasprotnega udeleženca pred sodiščem prve stopnje veljajo splošne določbe ZNP-1. Že splošno določilo o pravici udeležencev do izjave v 5. členu ZNP-1 pa sodiščem nalaga vročanje ugovora nasprotnega udeleženca v izjavo predlagatelju, pri tem pa ZNP-1 niti v splošnih določbah, niti ZPP, ne določata nobenih posebnosti oziroma domnev ob presojanju ugovora. Zato pa se pri presojanju ugovora določbe ZIZ ne uporabljajo.

Določilo prvega in drugega odstavka 21. člena ZPND izrek ukrepa prepustitve stanovanja žrtvi v izključno uporabo v obsegu, kot ga je imel in časovno neomejeno, pogojuje zgolj z nelastninskim statusom povzročitelja nasilja, torej, da ta ni lastnik, solastnik ali skupni lastnik stanovanja v skupni uporabi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo kot neutemeljen ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 12. 2021, s katerim je nasprotnemu udeležencu na podlagi določila prvega odstavka 22.d člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) izreklo ukrepe po 19. členu ZPND.

2. Nasprotni udeleženec je v pritožbi uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP (v zvezi s členom 42 ZNP-1 in prvim odstavkom 22.a člena ZPND) in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, predlog predlagateljice pa zavrne.

V pritožbi je najprej ponovno v celoti povzel vsebini svojega ugovora zoper sklep z dne 20. 12. 2021 in pripravljalne vloge z dne 22. 3. 2022 ter navedel, da pri teh podanih navedbah o dejstvih in dokazih v celoti vztraja. V nadaljevanju pa je navajal, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov zato, ker sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni ocenjevalo vseh dokazov in navedb strank, ampak je nekritično sledilo zgolj navedbam predlagateljice, ki pa nimajo podpore v nobenem drugem dokazu. Sodišče prve stopnje pri izreku ukrepa ni izvedlo testa sorazmernosti, ni se opredelilo do navedb nasprotnega udeleženca, ko je opozoril na pojem psihičnega nasilja, o katerem je mogoče govoriti šele po tem, ko se ugotovi, kako ravnanje povzročitelja dojema ogroženi in ko je to objektivno podano. Vsi domnevni dokazi temeljijo na nepreverjenih izpovedbah predlagateljice, medtem ko navedb nasprotnega udeleženca noben organ, niti sodišče, ni upoštevalo. Tožnik izpostavlja odločbe VSL, iz katerih izhajajo pojasnila, da se mora druga stran vsaj v ugovornem postopku slišati, sodišče pa se mora do dokazov opredeliti in iz odločbe US XII, 86, U-I-18/02 izhajajočo opredelitev splošnega načela sorazmernosti in vsebino tega testa, ki ga je potrebno opraviti, da bi lahko bil poseg v človekove pravice legitimen. Namen ZPND je izrek nujnega ukrepa namenjen preprečevanju možnosti nadaljnjega nasilja v družini, ki ga v konkretnem primeru ni bilo. To izhaja tudi iz izpovedbe sina A. A. na naroku 1. 4. 2022, da ni bilo nobenega ″incidenta‶ v družini in iz pisnih izjav mladoletne hčere B. B. Nasilja v družini, sploh pa kontinuiranega nasilja, ni bilo. Ugotovitve sodišča in ukrepi, ki so bili izrečeni po Policijski postaji Celje in v okviru kazenskega postopka, temeljijo na navedbah predlagateljice, ki pa jih ta ni izkazala in tudi ne izkazujejo njene ogroženosti ali ogroženosti otrok. Že v pritožbi zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju z dne 22. 10. 2021 zaradi podaljšanja ukrepa prepovedi približevanja je nasprotni udeleženec izpostavljal, da je predlagateljica v svojih izpovedbah priznala, da do nasilja ni prišlo že več kot pol leta. Torej je predlog predlagatelja v tem postopku bil vložen po preteku šestih mesecev, ki ga kot materialni prekluzivni rok določa četrti odstavek 22.d člena ZPND. Predlog predlagateljice bi bilo zato potrebno zavrniti. Sicer pa iz navedb predlagateljice in dokazov, ki to niso, saj gre le za neresnične izjave predlagateljice, ni mogoče sklepati, da je prihajalo s strani nasprotnega udeleženca do nasilnih dejanj, niti dejanj psihičnega nasilja. Dogodki, ki so se zgodili leta 2019 in v zvezi s katerimi je sin A. A. podal kazensko ovadbo, ne morejo biti predmet obravnave v tem postopku, saj od takrat dalje ni bilo nobenega ekscesnega dogodka. To je ob zaslišanju potrdil tudi A. A. Vloga CSD po določbah ZPND je le nudenje zaščite in pomoči žrtvam družinskega nasilja, ne pa tudi, da bi ta organ ugotavljal dejstva in pridobival dokaze. Vsebina informacij, ki jih vsebujejo listine, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, temelji tako zgolj na ponavljajočih neresničnih izjavah predlagateljice. Zato pa navedene listine niso zadosten dokaz za verjetno izkazanost predloga za izrek ukrepov, pravno usodno pa posegajo v pravice nasprotnega udeleženca. Neutemeljeno pa je tudi izpostavljena s strani CSD Celje podana ocena ogroženosti predlagateljice. Sodišče prve stopnje dokaza nasprotnega udeleženca z izvedencem klinične psihologije oziroma pedopsihiatrične stroke ni izvedlo, neupravičeno pa je zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca o predvajanju zvočnega posnetka, s katerim bi dokazal, da je bila prijava predlagateljice izsiljena s strani CSD. Očitno je sodišče štelo, da je dejansko stanje že dovolj razčiščeno. Vsebinsko se do dokazov nasprotnega udeleženca ni opredelilo, zato pa je bila nasprotnemu udeležencu kršena pravica do kontradiktornosti postopka. Če bi sodišče prve stopnje zaslišalo nekatere priče ter vpogledalo v listine (npr. zapisnik o zaslišanju sina A. A. z naroka 1. 4. 2022 in elektronsko sporočilo Policijski postaji Celje z dne 16. 4. 2022) bi bilo ugotovljeno drugačno dejansko stanje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje tako ni življenjsko logična in prepričljiva. Predlagateljica ni dokazala svojih trditev o nasilju nasprotnega udeleženca nad njo. Pritožnik izpostavlja tudi manipulativno ravnanje predlagateljice z mladoletno hčero B. B. in preprečevanju stikov med njo in nasprotnim udeležencem, da bi predlagateljica preprečila hčerin preklic njenih izsiljenih izjav, ki so nadomestile njene prvotne izjave. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče pa je zmotno uporabilo tudi materialno pravo. Izrek ukrepov po 19. členu ZPND zahteva protipravno, od krivde neodvisno ravnanje povzročitelja in upoštevnost načela sorazmernosti, kar pa pri izreku ukrepov nasprotnemu udeležencu ni bilo upoštevano. Temelj izrekanja ukrepov je nevarnost storilca v času izrekanja ukrepov in ne v času izvrševanja dejavnosti. Ker nasprotni udeleženec do predlagateljice in otrok nikoli ni bil nasilen, ni nikoli izvrševal nasilja v smislu ZPND. Tako ni ravnal protipravno, ni pa tudi mogoča prognoza, da bi v bodoče izvrševal takšna ali hujša nasilna ravnanja. Namen ukrepov po 19. členu ZPND je prevencija, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo in se o tem ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je tudi bistveno kršilo določila prvega odstavka 57. člena ZIZ in prvega in tretjega odstavka 58. člena ZIZ in uporabo katerih v predmetnem postopku omogočajo določila 42. člena ZNP-1 in 15. člena ZIZ. Ker gre za kogentni normi, bi ju sodišče prve stopnje moralo upoštevati in ker ju ni in je takšna opustitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe, je podana bistvena kršitev. Bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa je podana tudi, ker je sodišče potrdilo s sklepom z dne 20. 12. 2021 pod točko 1 izrečen ukrep ″prepustitve v izključno rabo stanovanja na naslovu ...‶ in ″opustitev dejanj, ki bi utegnila otežiti ali ovirati predlagateljici izključno uporabo‶. Takšen ukrep je za nasprotnega udeleženca neizvršljiv, ker sodišče ni natančno navedlo za katero stanovanje na tem naslovu gre, saj gre dejansko za večstanovanjsko hišo. Kot lastnik hiše je v zemljiški knjigi vpisan brat predlagateljice C. C., zoper katerega pa je že nasprotni udeleženec vložil tožbo. V zemljiški knjigi pa ni vpisana kot lastnica predlagateljica, kar je sodišče prve stopnje spregledalo. Sklep z dne 20. 12. 2021 tako v točki I izreka kot v točki 12 obrazložitve govori o stanovanju, v isti točki in 1. alineji 2. točke I izreka pa tudi o stanovanjski hiši Tako ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, ker je izrek nerazumljiv, ker nasprotuje sam sebi ali razlogom sklepa, v njem pa tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Zato pa je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP, podana pa je tudi absolutna bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

3. Predlagateljica je na pritožbo nasprotnega udeleženca odgovorila, da so neutemeljene njegove pritožbene trditve o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, saj sta opis nasilja v družini, ki ga je podala predlagateljica, opisala tudi oba sinova udeležencev, ki sta bila zaslišana kot priči in pomeni obstoj nasilja za vse družinske člane. Nasprotni udeleženec se tudi na narokih pred sodiščem prve stopnje ni vzdržal žaljivih komentarjev na račun predlagateljice in otrok, zato pa je toliko manj verjetno, da se je obvladal doma. Na naroku pa je nasprotni udeleženec tudi grobo žalil razpravljajočo sodnico. Sodišče prve stopnje je imelo dovolj dokaznega gradiva in je na njegovi podlagi napravilo pravilno dokazno oceno in zaključek 0 protipravnosti in nasilnih ravnanjih nasprotnega udeleženca ter o utemeljenosti izrečenih ukrepov zoper njega. Nasprotni udeleženec je sicer povsem nekritičen do svojih ravnanj, neutemeljeno pa se sklicuje na 58. člen ZIZ, ker je bil odgovor predlagateljice na ugovor nasprotnega udeleženca pravočasen. Ker je sodišče pravilno zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca kot neutemeljen, je predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o ugovornih in nadaljnjih navedbah nasprotnega udeleženca. Zato pritožbeno sodišče pritožnikovih ponovnih pritožbenih vsebinskih povzemanj teh vlog in pavšalnih zatrjevanj, da pri podanih navedbah in dokazih vztraja, zaradi njihove splošnosti ni posebej presojalo. Presojalo je le konkretizirane nadaljnje pritožbene očitke nasprotnega udeleženca.

6. Sodišče prve stopnje je v točkah 18 in 23 obrazložitve pravilno izpostavilo namen ZPND in posamezne zakonske določbe tega zakona, ki opredeljujejo procesne posebnosti postopka, v katerem sodišče odloča o predlogu za izrek ukrepov po ZPND, vsebino psihičnega nasilja kot ga opredeljuje ta zakon, pogoje za varstvo in varstvo, ki ga družinskim članom kot žrtvam nasilja zagotavlja ta zakon ter vsebino ukrepov, s katerimi se zagotavlja varstvo žrtev nasilja pred oziroma za odvrnitev nadaljnje škode oziroma nadaljnjega nasilja. Pritožbeno sodišče zato tega ne ponavlja znova, se pa razlogovanju sodišča prve stopnje kot pravilnemu pridržuje.

7. Sodišče prve stopnje je dokazne zaključke o predlagateljičini verjetni izkazanosti po nasprotnemu udeležencu kontinuirano, vsakodnevno izvrševanega psihičnega nasilja nad njo, to pa s konkretno opredeljenimi različnimi žaljivkami, slabšalnimi izrazi ter z grožnjami s smrtjo in njenim uničenjem, ki jih je njej, kot zunajzakonski partnerici, nasprotni udeleženec izrekal tudi po dogajanju v oktobru 2019, ko je bil nasprotnemu udeležencu (zaradi nasilja v družini zoper predlagateljico) izrečen policijski ukrep prepovedi približevanja, torej tudi v letu 2020 in 2021 in zaradi katerih se je predlagateljica sicer nepredvidljivega nasprotnega udeleženca bala, se počutila ogrožena in ponižana ter podrejena, sprejelo ne samo na podlagi dokazne ocene izpovedbe predlagateljice, ki jo je štelo za prepričljivo in številnih listin, ki jih je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo v točki 27 obrazložitve in ki so jih izdali za obravnavanje nasilja v družini pristojni državni organi (Center za socialno delo Celje, Policijska postaja Celje, Okrožno sodišče v Celju) in pred katerimi je predlagateljica izvrševana ravnanja psihičnega nasilja nasprotnega udeleženca nad njo vsebinsko in kronološko opisovala enako. Takšne dokazne zaključke je sprejelo tudi na podlagi skladnih izpovedb obeh sinov predlagateljice in nasprotnega udeleženca A. A. in Č. Č., ki sta kot družinska člana bila tudi očividca ravnanja nasprotnega udeleženca zoper predlagateljico in njenega odziva nanje in sta izpovedbo predlagateljice v celoti potrdila. Ta pa nista samo potrdila predlagateljičine izpovedbe o izvrševanih nasilnih ravnanjih nasprotnega udeleženca nad njo in njihovih vplivov nanjo, ampak tudi njihov vpliv nanju, zaradi katerega sta se tudi onadva nasprotnega udeleženca bala in se počutila negotova. O nepredvidljivosti vedenja in ravnanja nasprotnega udeleženca, ne samo do predlagateljice ampak tudi do drugih, pa se je sodišče prepričalo ob srečanju z nasprotnim udeležencem na narokih tudi samo. Zato pa sodišče prve stopnje ni štelo kot prepričljive izpovedbe nasprotnega udeleženca, s katero je ta potrjeval svoje nasprotne ugovorne trditve, da zoper predlagateljico ni nikoli izvrševal kakšnih ravnanj fizičnega ali psihičnega nasilja in njegovih pojasnil o nepravilnostih ravnanj državnih organov ob ukrepanjih proti njemu ali v stiku z njim. Ob tem pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da nadaljnjih trditev nasprotnega udeleženca o učinkih predlagateljičinega obiskovanja psihoterapevta in o neustrezni skrbi predlagateljice za otroke oziroma o predlagateljičinim izvajanju psihičnega nasilja nad hčero kot pravno nepomembnih za ta postopek ni ugotavljalo. Kot nedopustne dokaze nasprotnega udeleženca pa je sicer štelo (in zato teh tudi ni izvedlo) po nasprotnem udeležencu predložene zvočne posnetke pogovorov predlagateljice s sinom A. A. in hčero B. B. ter prijateljico D. D., pridobljene s strani nasprotnega udeleženca na nedovoljen način (z nedovoljenim posegom v ustavne pravice predlagateljice). Dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje so tudi po presoji pritožbenega sodišča življenjsko logični in prepričljivi in pritožnik s pritožbenimi očitki o neprepričljivosti izpovedbe predlagateljice in dokazni neupoštevnosti listin, ki so jih izdali pristojni državni organi ter s sklicevanjem na iz celotnega vsebinskega konteksta izpovedbe priče A. A. izvzete okoliščine, ne more omajati njene prepričljivosti. Pritožbeni očitki o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju se tako izkažejo kot neutemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi zgoraj izpostavljene prepričljive dokazne ocene in dokaznih zaključkov tudi ugotovilo, da je do zadnjega zatrjevanega ravnanja psihičnega nasilja nasprotnega udeleženca nad predlagateljico prišlo 12. 10. 2021, po katerem je predlagateljica tudi poiskala pomoč pri CSD, vložila pa tudi kazensko ovadbo zoper nasprotnega udeleženca. Na podlagi takšne ugotovitve pa je sodišče prve stopnje v zvezi z dne 16. 12. 2021 vloženim predlogom predlagateljice pravilno zaključilo, da je bil ta vložen znotraj 6-mesečnega roka, ki ga določa četrti odstavek 22.b člena ZPND, torej pravočasno. Pritožnikove nasprotne pritožbene trditve, utemeljevane z navedbami, da nasilja ni bilo, se tako izkažejo kot neutemeljene.

9. Sodišče prve stopnje je v točki 28 obrazložitve prepričljivo in pravilno pojasnilo, zakaj so ravnanja ugotovljenega izvrševanega psihičnega nasilja nasprotnega udeleženca nad predlagateljico nedopustna in jih je ta utemeljeno doživljala kot ogrožujoča. V točki 30 obrazložitve je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo pojasnilo razloge, ki utemeljujejo verjetnost prognoze, da bo nasprotni udeleženec z ugotovljenimi ravnanji psihičnega nasilja proti predlagateljici nadaljeval in jih izvrševal tudi v bodoče. V točki 33 obrazložitve je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj so izrečeni ukrepi bili potrebni in nujni za zagotovitev varstva predlagateljice pred nadaljnjim grozečim nasiljem nasprotnega udeleženca. V točki 35 obrazložitve pa je sodišče prve stopnje opravilo in obrazložilo test sorazmernosti in prepričljivo pojasnilo, zakaj izrečeni ukrepi ne pomenijo nesorazmernega ukrepa v ustavne pravice nasprotnega udeleženca. Zato pa so neutemeljeni (sicer protispisni) pritožbeni očitki, o zmotni uporabi materialnega prava, utemeljevani s potrebnostjo ugotovitve protipravnega ravnanja povzročitelja nasilja in prognoze bodočega ravnanja, upoštevnosti načela sorazmernosti v času izreka ukrepov in o opravitvi testa sorazmernosti izrečenih ukrepov, do česar pa bi se naj sodišče prve stopnje ne opredelilo.

10. ZPND v prvem odstavku 22.a člena določa, da se za odločanje sodišča o ukrepih po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja nepravdni postopek, če ni v ZPND določeno drugače. V zvezi z izrekom ukrepov brez izjave po 22.b členu ZPND (kakršnega je sicer s sklepom z dne 20. 12. 2021 izreklo tudi sodišče prve stopnje) določba tega člena, razen pogojev za izrek takšnega sklepa (ki so določeni v prvem odstavku tega člena) in načina vročanja predloga predlagatelja nasprotnemu udeležencu (kar določa drugi odstavek navedenega člena), v tretjem odstavku določa le, da je zoper sklep dovoljen ugovor v 8-dneh od vročitve sklepa in da o ugovoru odloči sodišče, ki je izdalo sklep, ugovor pa ne zadrži izvršitve sklepa. 22.f člen ZPND glede pravnih sredstev zoper sklepe, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor iz tretjega odstavka 22.d člena, določa, da je pravno sredstvo pritožba, ki jo je mogoče vložiti v osmih dneh in ki ne zadrži izvršitve sklepa. Glede na to, da ZPND v zvezi z izrekom sklepa po 22.b členu, niti v 22.b členu, niti v preostalih določbah, glede postopka odločanja o ugovoru ne določa nič drugače oziroma posebnega, v zvezi s presojanjem ugovora nasprotnega udeleženca pred sodiščem prve stopnje veljajo splošne določbe ZNP-1. Že splošno določilo o pravici udeležencev do izjave v 5. členu ZNP-1 pa sodiščem nalaga vročanje ugovora nasprotnega udeleženca v izjavo predlagatelju, pri tem pa ZNP-1 niti v splošnih določbah, niti ZPP (ki se uporablja glede na 42. člen ZNP-1), ne določata nobenih posebnosti oziroma domnev ob presojanju ugovora. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o podani bistveni kršitvi, ker sodišče prve stopnje pri presojanju ugovora nasprotnega udeleženca ni uporabilo določil prvega odstavka 57. člena ZIZ in prvega ter tretjega odstavka 58. člena ZIZ, ki sicer določajo posebna pravila za presojanje ugovorov dolžnikov zoper sklep o izvršbi, saj se navedene določbe ZIZ v konkretnem postopku ne uporabljajo. Sicer pa iz podatkov spisa izhaja, da je predlagateljica na vročen (prvi) ugovor nasprotnega udeleženca odgovorila v 8-dnevnem roku, kot ji ga je za odgovor na ugovor v spremljajočem dopisu (sicer ob zmotnem sklicevanju na določila 57. in 58. člena ZIZ) določilo tudi sodišče prve stopnje. Ugovor je bil namreč pooblaščenki predlagateljice vročen 4. 2. 2022, odgovor pa je bil priporočeno po pošti poslan sodišču v ponedeljek 14. 2. 2022, kar je glede na to, da je 8-dnevni rok potekel 12. 2. 2022, ko je bila sobota, glede na določilo četrtega odstavka 111. člena ZPP (v zvezi s členom 42 ZNP-1 in prvem odstavkom 20a. člena ZPND) pravočasno.

11. Niti iz pritožbeno povzete vsebine pisnih vlog nasprotnega udeleženca, niti iz podatkov spisa ne izhaja, da je nasprotni udeleženec predlagal izvedbo dokaza z izvedencem klinične psihologije oziroma pedopsihiatrične stroke. Sodišče prve stopnje je v točki 17 obrazložitve prepričljivo in pravilno obrazložilo, zakaj po nasprotnemu udeležencu predloženih zvočnih posnetkov pogovorov predlagateljice s sinom A. A. in hčero B. B. ter prijateljico D. D. kot nedopustnih dokazov, ni izvedlo. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki nasprotnega udeleženca o kršitvi pravice do kontradiktornosti postopka.

12. S sklepom z dne 20. 12. 2021 je sodišče prve stopnje v točki I/1 izreka nasprotnemu udeležencu naložilo, da je od prejema sklepa dolžan predlagateljici trajno prepustiti v izključno rabo stanovanje na naslovu ... in opustiti vsa dejanja, ki bi predlagateljici utegnila otežiti ali ovirati izključno uporabo. V točki I/2 izreka pa je v 1. alineji nasprotnemu udeležencu za obdobje 12 mesecev od prejema sklepa dalje prepovedalo se zadrževati v bližini stanovanjske hiše na naslovu ..., kjer predlagateljica živi, na razdalji manjši od 200 metrov. V točki 35. obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi skladnih izpovedb predlagateljice in sinov udeležencev A. A. in Č. Č. ugotovilo, da predlagateljica uporablja celotno hišo na naslovu ... kot stanovanje. Torej stanovanje predlagateljice obsega prostor v vseh treh etažah objekta - stanovanjske hiše. Glede na to, da pod točko I/1 izrečen ukrep nasprotnemu udeležencu nalaga trajno prepustitev predlagaljici v izključno rabo stanovanje na naslovu ... in opustitev vseh dejanj, ki bi predlagateljici lahko otežila ali ovirala izključno uporabo, sodišče prve stopnje pa je za stanovanje predlagateljice na naslovu ugotovilo, da njegov obseg predstavlja celotno stanovanjsko hišo, so neutemeljene pritožbene trditve o neizvršljivosti izrečenega ukrepa in o podani bistveni kršitvi. Med navedeno odločitvijo v izreku in obrazložitvijo ter vsebino točke I/2-1. alineje, ki nasprotnemu udeležencu sicer prepoveduje se zadrževati v bližini stanovanjske hiše ..., kjer prebiva predlagateljica na razdalji manjši od 200 m, pa tudi ni nasprotnosti. Obratno. Slednja odločitev v izreku še dodatno osmisljuje prepoved iz točke I/1 izreka, ko nasprotnemu udeležencu prepoveduje zadrževanje v bližini ″stanovanjske hiše″ na razdalji manjši od 200 m. 13. Določilo prvega in drugega odstavka 21. člena ZPND izrek ukrepa prepustitve stanovanja žrtvi v izključno uporabo v obsegu, kot ga je imel in časovno neomejeno, pogojuje zgolj z nelastninskim statusom povzročitelja nasilja (nasprotnega udeleženca), torej, da ta ni lastnik, solastnik ali skupni lastnik stanovanja v skupni uporabi. Zato pa je ob njegovem izreku sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo zgolj njegov lastninski odnos in ob sicer nespornem dejstvu, da je v zemljiški knjigi vpisan kot izključni lastnik le-tega tretji (predlagateljičin brat C. C.) in ob izpolnitvi tudi ostalih pogojev za izrek ukrepa in njegovi sorazmernosti (točka 35 obrazložitve), tega tudi utemeljeno izreklo. Pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti takšne odločitve, ker je sodišče spregledalo, da tudi predlagateljica ni lastnica stanovanja, tako niso utemeljeni.

14. Pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 22.a člena ZPND) so premalo konkretizirani, da bi lahko pritožbeno sodišče nanje odgovorilo.

15. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 166. členom ZPP, 42. členom ZNP-1, prvim odstavkom 22.a člena ZPND), je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 42 ZNP-1 in prvim odstavkom 22.a člena ZPND).

16. Izrek o stroških je odpadel, ker ti niso bili priglašeni.