Jedro

Neutemeljen je nosilni pritožbeni očitek, da je izpodbijana odločitev sodišča nepravilna, ker sodišče ni upoštevalo, da je bilo tožnici delovno razmerje nezakonito odpovedano, zaradi česar ji posledično niso bile priznane pravice, ki jih je vtoževala v tem postopku. Ključno v zadevi je, da je bilo v delovnem sporu pravnomočno odločeno, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni nezakonita. Na to dejstvo ne more vplivati pritožbena trditev, da je tožnica po tem pravnomočno zaključenem postopku pridobila določeno medicinsko dokumentacijo s strani lečečih specialistov. Sodišče je namreč predlog za obnovo sodnega postopka zavrglo, ker je bil vložen prepozno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 10. 2022 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 8. 2022 ter da je imela tožnica pravico do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom in pravico do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ter da je o višini obeh nadomestil plače dolžan toženec odločiti s posebno upravno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje in na odpravo odločbe toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 5. 10. 2022 in sklepa toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 5. 9. 2022 ter da je tožnica imela pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu ter da je o višini nadomestila dolžan toženec odločiti s posebno upravno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je po svoji pooblaščenki tožnica vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter tožencu naloži v plačilo stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno, pa pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožencu pa naloži v plačilo stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica je zoper toženca vložila tožbi zaradi odprave dveh dokončnih odločb - z dne 4. 10. 2022 in z dne 5. 10. 2022, s katerima je bilo odločeno o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu in pravici do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom in zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. V socialnem sporu ni bilo sporno, da je bila tožnici s sodbo naslovnega sodišča opr. št. Ps 1872/99 z dne 23. 9. 2003, ki je postala pravnomočna s 3. 12. 2003, priznana pravica do dela na drugem ustreznem psihično nezahtevnem delu v mirnem (nehrupnem) okolju, kjer se ob eventualni izgubi zavesti zaradi padca ne more poškodovati, za delo, ki ni normirano in ki ga opravlja v delovnem okolju ob sodelavcih in kjer ne bodo zahtevane stalne prisilne drže vratne in/ali ledvene hrbtenice, pogosto sklanjanje ali dvigovanje in prenašanje bremen nad 5 kg v ugodnih mikroklimatskih pogojih v krajšem delovnem času po 4 ure dnevno od 16. 8. 1996 dalje. Sodišče je tožencu naložilo, da odloči o pravici in višini nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo po 4 ure dnevno zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in delu s skrajšanim delovnim časom v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Zaključek, da tožnica ni upravičena do pravice do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom in pravice do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ni pravilen. Pogodba o zaposlitvi je bila tožnici odpovedana nezakonito. Brez svoje krivde je na priznanje invalidnosti čakala toliko let in nikoli ni pričela z opravljanjem dela na drugem delovnem mestu. Zaradi tega ni nikoli prejela nadomestila. S sodbo Ps 1872/99 z dne 23. 9. 2003 je odločeno, da se tožbenemu zahtevku tožnice, da se razveljavijo odločbe z dne 17. 4. 1998, 14. 10. 1998, 19. 5. 1999 in 29. 11. 1999 in da se pri njej ugotovi II. kategorija invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, ugodi. S sodbo Pd 244/2005 z dne 3. 4. 2007 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 2. 2004 neveljavna. Zavrnilo je zahtevek, da je dolžan delodajalec tožnico pozvati nazaj na delo, jo razporediti na drugo ustrezno delo, ki ne bo zdravstveno ogrožalo njenega zdravja v skladu s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 1872/99 z dne 23. 9. 2003 ter ji za čas do 26. 1. 2004 dalje plačati plačo kot če bi delala in v njeno korist plačati ustrezne prispevke in dajatve. Pritožbeno sodišče je s sodbo Pdp 764/2007 z dne 20. 9. 2007 pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožnica je vložila predlog za obnovo sodnega postopka pod opr. št. Pd 244/2005, ker je po pravnomočno končanem postopku izvedela za nova dejstva oziroma pridobila možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša sodna odločba, če bi bili ti dokazi uporabljeni v prvotnem postopku. Tožnica je 4. 10. 2018 pridobila zdravstveni izvid A. d. o. o., 11. 10. 2018 psihiatrični izvid B. d. o. o. in dne 16. 10. 2018 še izvid nevropsihiatrične ambulante ZD C. Temeljni razlog za izdano sodbo opr. št. Pd 244/2005, s katero je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice je, da je bila v spornem obdobju od 26. 1. 2004 do 30. 1. 2004 zmožna za delo in ni bilo razlogov za priznanje bolniškega staleža. Ker je sodišče napačno ugotovilo, da je bila zmožna za delo, je to imelo posledico, da je bila tožnica v spornem obdobju neupravičeno odsotna z dela, saj je bil to resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Z novo pridobljenimi dokazili je tožnica dokazovala, da v obdobju od 26. 1. 2004 do 30. 4. 2004 ni bila sposobna za delo, kar so potrdili lečeči specialisti v izvidih. Če bi bil tožnici takrat priznan bolniški stalež, bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in tožba tožnice utemeljena. Sodišče je predlog za obnovo postopka kot prepoznega zavrglo, ker je ugotovilo, da je vložen prepozno. Tožnica je 11. 10. 2017 vložila zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost in pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani zoper toženca sprožila spor za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo I Ps 1112/2018 z dne 29. 1. 2020 zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 10. 7. 2018 in 3. 5. 2018 in da se tožencu naloži, da ponovno odloči o tožničini zahtevi za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost z dne 9. 10. 2017. Pred istim sodiščem je bil v teku tudi postopek, ki se je na prvi in drugi stopnji obravnaval v zadevi Psp 214/2020 v zvezi s sodbo I Ps 1496/2016 z dne 22. 6. 2020. Tožnici je bila priznana invalidnost I. kategorije od 15. 3. 2016 dalje. Pri delodajalcu (D. d. d.) je bila tožnica zaposlena do 17. 2. 2004, potem ji je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi. Po tem datumu tožnica ni bila nikjer zaposlena in ni nikoli delala skladno z omejitvami iz sodbe I Ps 1872/99 z dne 23. 9. 2003. Tožnica je upokojena že od 16. 8. 1996 dalje, sodba pa je bila izdana šele v letu 2003. V letu 2020 ji je bila priznana invalidnost I. kategorije od 15. 3. 2016 dalje. Tožnica ni dobila niti redne pokojnine, tudi ne izračuna za leto 2016, 2017, 2018, 2020 in 2021. Zaradi tega ji je s strani toženca nastala škoda. Tožnica je prepričana, da bi morala prejemati nadomestilo plače zaradi dela s krajšim delovnim časom oziroma nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, čeprav ni imela nobene odločbe. Izvedeni dokazni postopek je nepopoln, dokazna ocena o pravno odločilnih dejstvih, ki jo je na njegovi podlagi sprejelo sodišče, pa neprepričljiva in v nasprotju z izsledki zbranega dokaznega gradiva. Dejansko stanje je nepopolno, če ne celo zmotno ugotovljeno, zaradi česar je tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka, zaradi česar je potrebno izpodbijano sodbo najmanj razveljaviti ter vrniti v novo sojenje. Ker je izpodbijana sodna odločba v celoti nepravilna je potrebno spremeniti odločitev sodišča prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe toženca z dne 4. 10. 2022 in 5. 10. 2022, s katerima je bilo odločeno v zadevah uveljavljanja pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo in pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in pravice do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

6. Pritožba sicer uveljavlja postopkovne kršitve, ki pa jih sodišče zaradi neobrazloženosti niti ne more preizkusiti.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče izvedlo dokazni postopek nepopolno in da je dokazna ocena neprepričljiva in v nasprotju z izsledki zbranega dokaznega gradiva. Sodišče je ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Dokazna ocena je razumljivo argumentirana in preverljiva, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

8. Neutemeljen je nosilni pritožbeni očitek, da je izpodbijana odločitev sodišča nepravilna, ker sodišče ni upoštevalo, da je bilo tožnici delovno razmerje nezakonito odpovedano, zaradi česar ji posledično niso bile priznane pravice, ki jih je vtoževala v tem postopku.1 Ključno v zadevi je, da je bilo v delovnem sporu Pd 244/2005 z dne 3. 4. 2007 v zvezi s Pdp 764/2007 z dne 20. 9. 2007 pravnomočno odločeno, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni nezakonita. Na to dejstvo ne more vplivati pritožbena trditev, da je tožnica po tem pravnomočno zaključenem postopku pridobila določeno medicinsko dokumentacijo s strani lečečih specialistov2. Sodišče je namreč predlog za obnovo sodnega postopka, ki se je vodil pri Delovnem sodišču v Celju pod opr. št. Pd 244/2005 zavrglo, ker je bil vložen prepozno.

9. Tožničina trditev, da bi "nova" medicinska dokumentacija tožnici zagotovila uspeh v delovnem sporu in vzpostavila podlago za priznanje uveljavljanih pravic,3,4 se je izkazala za neutemeljeno. Izvidi lečečih specialistov še ne zagotavljajo, da bi bila tožnica v tem obdobju avtomatično upravičena do bolniškega staleža. Ker gre za strokovno vprašanje, bi o tem morali presojati izvedenci medicinske stroke, ki bi upoštevajoč izvide ob soočenju njenih zdravstvenih težav z delom, ki ga je morala opravljati po pogodbi o zaposlitvi, šele ugotavljali, ali je bila začasna nezmožnost v spornem obdobju utemeljena.

10. Da je bila tožnici 17. 2. 2004 podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s pravnomočno sodbo VDSS opr. št. Pdp 764/2007 z dne 20. 9. 2007 potrjena kot zakonita in da tožnica od izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila zaposlena, je v tem sporu pravno pomembno. Cilj stabilnosti pravnih razmerij je v varstvu nosilcev pravic in obveznosti z vezanostjo vseh udeležencev na vsebino odločitve, kar se pravnomočno odločeno sprejema za pravilno in resnično. Pravnomočna sodna odločba se sme spremeniti samo v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, kar je tožnica poskušala s predlogom za obnovo sodnega postopka, ki pa je bil zaradi poteka roka neuspešen. Poseg v pravnomočno razmerje je dopusten, vendar mora biti realiziran v okviru zakonsko določenega roka, saj je v nasprotju s pravno državo, da bi lahko poseg v pravnomočne odločbe veljal neomejeno. Na podlagi zgoraj obrazloženega tako ni mogoče spregledati, da je bilo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi v delovnem sporu že pravnomočno odločeno.

11. Sodišče se je razumljivo opredelilo do vseh nosilnih pravnih naziranj tožnice. V 9., 10., 11. in 12. točki je sodišče argumentirano obrazložilo, da tožnica ni upravičena do pravice do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom, ker ob vložitvi zahteve za priznanje pravice na podlagi II. kategorije invalidnosti ni imela zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom in pravice do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki sta urejeni v ZPIZ/92. V času vložitve zahteve je veljal ZPIZ-25, ki se je v določbi 389. člena nanašal le na pravice, ki so bile že priznane. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnici s sodbo Ps 1872/99 z dne 23. 9. 2003 pravica do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom in pravica do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ni bila priznana. Niti ji ni bila priznana kasneje z odločbo toženca. Bistveno je, da se postopek ni začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2 in da tožnica ni bila že uživalka pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in pravice do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Zato določila prvega odstavka 390. člena ZPIZ-26 niso uporabljiva.

12. Pravilna je ugotovitev sodišča, da bi bila lahko tožnici priznana samo ena izmed pravic po ZPIZ-2,7 ki pa jih, zaradi dejstva, da je bila tožnici od 1. 4. 2016 zaradi razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in bolezni, priznana pravica do invalidske pokojnine, ni mogoče priznati. Hkratno priznanje in izplačevanje dajatev iz naslova pravice do delnega nadomestila in nadomestila za invalidnost, ni mogoče. Sodišče je slednje razumljivo pojasnilo v 10. točki obrazložitve. Pravilno se je opredelilo tudi do časovnega okvira izplačevanja nadomestil iz invalidskega zavarovanja.8

13. Sodišče je tudi ustrezno pojasnilo, da tožnica do pravice do nadomestila za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo ni upravičena, ker je bilo o tej tožničini zahtevi že odločeno.9 Ponovna zahteva tožnice z dne 3. 3. 2010 glede uveljavitve pravice do priznanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, je bila zavržena. Sodišče je ob ponovni vložitvi zahteve za priznanje iste pravice 24. 3. 202310 ugotovilo, da upoštevaje 390. in 396. člen ZPIZ-2 niso uporabljive določbe ZPIZ/92. V 15. točki obrazložitve sodbe je pojasnilo, da ker ZPIZ-2 pravice do nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu ne ureja več, tožnici iz tega razloga ni mogoče priznati te pravice. Kot je ugotovilo sodišče bi bilo tožnici kvečjemu mogoče priznati pravico do nadomestila za invalidnost, ki sedaj vsebinsko nadomešča nadomestilo za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu, ki ga je urejal ZPIZ/92. Slednje pa ni mogoče, ker je bila tožnici od 1. 4. 2016 dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Tožnica ne more biti hkrati upravičena do obeh dajatev iz invalidskega zavarovanja, ker se izključujeta.11

14. Ob navedenih dejanskih in materialnopravnih razlogih je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in vključno s stroškovnim delom potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ob takšnem pritožbenem izidu je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da krije pritožnica sama svoje stroške pritožbe.

1 Pravica do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom, pravica do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ter pravica do nadomestila za čas čakanja na razporeditev na drugem ustreznem delu. 2 Zdravstveni izvid A. d. o. o. z dne 4. 10. 2018, psihiatrični izvid B. d. o. o. z dne 11. 10. 2018 in izvid nevropsihiatrične ambulante ZD C. z dne 16. 10. 2018. 3 Ker bi bila v spornem obdobju upravičeno odsotna z dela, bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita, zato bi jo delodajalec moral pozvati nazaj na delo, jo razporediti upoštevajoč sodbo Ps 1872/99 z dne 23. 9. 2003 na drugo ustrezno delo. 4 Tožnica od izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri tedanjem delodajalcu (D. d. o. o.) ni nikjer delala, zaradi česar ni bilo podlage, da bi ji toženec priznal nadomestilo plače zaradi dela s krajšim delovnim časom oziroma nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. 5 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2. 6 Ki omogoča, da se uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. 7 Primerljivi sta pravica do delnega nadomestila iz 86. člena ZPIZ-2 in nadomestila za invalidnost v 85. členu ZPIZ-2 8 Nenazadnje pa je bilo o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost v zadevi Ps 112/2018 pravnomočno odločeno s sodbo VDSS, opr. št. Psp 144/2020 z dne 2. 9. 2020 (tožbeni zahtevek tožnice je bil zavrnjen). 9 Z dokončno odločbo št. ... z dne 17. 7. 2006 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 20. 2. 2006. 10 V času veljavnosti ZPIZ-2. 11 Nenazadnje je bilo glede pravice do nadomestila za invalidnost že pravnomočno odločeno s sodbo VDSS opr. št. Psp 144/2020 z dne 2. 9. 2020 v zvezi s prvostopenjsko odločbo opr. št. Ps 112/2018 z dne 29. 1. 2020. Pravnomočno je bilo odločeno o nadomestilu plače za čas čakanja na razporeditev na drugem ustreznem delu (nadomestila za invalidnost s sodbo Psp 214/2020 z dne 25. 11. 2020 - kot neutemeljena, saj je tožnici bila priznana invalidska pokojnina).