Jedro

Tožeča stranka v času od leta 1991 dalje v Republiki Sloveniji ni opravljala nobenih svojih bistvenih življenjskih dejavnosti, ki so sestavina zakonskega pojma: "dejanskega življenja". Zato je tožena stranka v s tožbo izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko je zavrnila vlogo tožeče stranke za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 215/99-13 z dne 13.3.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.1.1999, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in je pri tem svojo odločitev oprla na določbo 1. odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91, 38/92 in 13/94, v nadaljevanju ZDRS). V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 1. odstavka 40. člena ZDRS. Sodišče prve stopnje soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnica dejansko ne živi v Republiki Sloveniji. Tak sklep o dejanskem stanju izhaja iz podatkov v upravnih spisih, predvsem pa iz izjave tožničinega moža, H.F., ki je na zaslišanjih dne 25.10.1996 in dne 20.11.1997 izjavil, da se je tožnica leta 1991 preselila na Kosovo in se od takrat dalje v Republiko Slovenijo ni več vrnila. Ne da bi se sodišče prve stopnje spuščalo v oceno političnih in varnostnih razmer na K., ki v letu 1991 tožnici niso preprečevale pridobitve potnega lista in potovanje v Republiko Slovenijo, je po mnenju sodišča prve stopnje za presojo zadeve bistveno dejstvo, da je tožnica leta 1991 prekinila dejansko življenje v Republiki Sloveniji. Tožnica v času od leta 1991 dalje v Repubilki Sloveniji ni opravljala nobenih svojih bistvenih življenjskih dejavnosti, ki so sestavine zakonskega pojma: "dejanskega življenja". Zato je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko je zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Tožnica v pritožbi navaja, da res dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, vendar pa je temu tako le zaradi tega, ker se proti svoji volji fizično nahaja na Kosovu. Glede na razmere, ki tam vladajo, pa tam ne more pridobiti veljavnega potnega lista, s katerim bi lahko prišla nazaj v Slovenijo. Glede na to, da še nima slovenskega državljanstva, pa tudi ne more pridobiti slovenskega potnega lista. Glede na navedeno je torej očitno, da, zgolj zaradi administrativnih ovir, proti svoji volji ne more priti v Slovenijo. Na dan 31.12.1990 je imela prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in je v Sloveniji tudi dejansko živela. Na Kosovo je odšla zgolj na obisk, s trdnim namenom, da se po nekaj dneh vrne in nadaljuje dejansko življenje v Sloveniji. V tem času pa so nastale spremenjene okoliščine, zaradi katerih ni več mogla priti v Slovenijo. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi zato sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da so izpolnjeni pogoji iz 40. člena ZDRS.

Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in temelji na zakonu.

Sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavlja, kar tudi izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je za presojo zadeve bistveno dejstvo, da je tožnica leta 1991 prekinila dejansko življenje v Republiki Sloveniji, kar tudi sama tožnica navaja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Tožnica v času od leta 1991 dalje v Republiki Sloveniji ni opravljala nobenih svojih bistvenih življenskih dejavnosti, ki so sestavina zakonskega pojma: "dejanskega življenja". Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka v s tožbo izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko je zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Ni upoštevna pritožbena navedba, da se tožnica proti svoji volji fizično nahaja na Kosovu in da je očitno, da tožnica, zgolj zaradi administrativnih ovir, proti svoji volji ne more priti v Slovenijo. Tožnica za ti dve trditvi že v tožbi ni ponudila nobenega dokaza, kot tudi ne v pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Prav tako tožnica v pritožbi ni ponudila nobenega dokaza za trditev, da so v tem času nastale spremenjene okoliščine na Kosovu, zaradi katerih ni več mogla priti v Slovenijo, pa tudi sicer tega ni navajala v tožbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (73. člen ZUS).