Jedro

Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev ali bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sodbo z dne 15. 12. 2010 spoznalo N. I. za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. V plačilo mu je naložilo stroške postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 21. 6. 2011 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno dne 15. 9. 2011 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je po vsebini enaka njegovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V zahtevi navaja, da je obramba v pritožbi zahtevala zaslišanje priče C. J. iz Š., z njegovim zaslišanjem bi bilo ugotovljeno, kdo so bile priče, ki so dogodek videle, in kaj se je dejansko dogajalo ter da se je K. vrnil na kraj s kolesom z namenom, da bi počakal na oškodovanca, ne pa da bi pobral odpadle delce avtomobila, kar kaže, da ni šlo za pobeg s kraja prometne nesreče in je torej šlo le za prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo brez sodnega postopka. Višje sodišče je odločilo, da zaslišanje predlaganih prič ni potrebno, z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje predlaganih prič pa je prekršilo določbo d. točke tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi sodbi sodišč obeh stopenj ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 3. 10. 2011, predlaga zavrnitev zahteve. Kljub temu, da zahteva zatrjuje kršitev 6. člena EKČP in kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), pa po vsebini uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec dne 22. 10. 2011 in njegov zagovornik dne 12. 10. 2011 seznanjena.

B.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Po določbi drugega odstavka 420. člena istega zakona zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; tako je izključeno v zahtevi za varstvo zakonitosti navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev točke d. tretjega odstavka 6. člena EKČP, ker je sodišče druge stopnje zavrnilo v pritožbi obrambe zoper sodbo sodišča prve stopnje podan dokazni predlog za zaslišanje prič. V zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje v postopku uporabilo obremenilni izjavi policistov S. in Č., ki temeljita na neresnični vsebini domnevne izjave anonimne priče. V takšnem položaju bi moralo sodišče ugoditi pravici do zaslišanja priče C. J. in na tej podlagi pravici do neposrednega zaslišanja očividcev dogodka ter obdolžencu zagotoviti možnost, da pričam, ki naj bi podale policistom izjavo o dogodku neposredno postavljajo vprašanja in s tem prikaže neverodostojnost izpoved policistov S. in Č., ki sta bila ključna dokaza z vidika ugotavljanja dejstev za obsodilno sodbo, ker obsojenec doslej te pravice v postopku ni mogel uveljaviti. Te zagovornikove navedbe je šteti kot uveljavljanje kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

6. Vrhovno sodišče na podlagi zapisnika z glavne obravnave z dne 15. 12. 2010, na kateri je sodišče prve stopnje v navzočnosti zagovornika zaslišalo obsojenca, oškodovanca V. B., priče V. K., policiste Š. S., B. Č., G. B., A. F. in E. B. ter v soglasju s strankami prebralo listine v spisu, izhaja, da nobena od strank ni imela drugih ali dodatnih dokaznih predlogov. Zato je sodišče prve stopnje dokazni postopek na tej glavni obravnavi zaključilo in izreklo sodbo. Glede na navedeno nakazovanje vložnika v zahtevi za varstvo zakonitosti na kršitev četrtega odstavka 329. člena ZKP v podatkih spisa nima podlage.

7. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik, ob uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, izpodbijal zaključek sodišča prve stopnje, da je povzročitelj prometne nesreče dne 22. 8. 2005 V. K. s kraja prometne nesreče pobegnil, ne da bi oškodovancu nudil svoje podatke ali o nesreči obvestil policijo. V pritožbi je zagovornik navajal, da tak zaključek sodišča temelji na izpovedbah policistov S. in Č. Ker v zapisniku ogleda ni navedeno, kdo je bil povzročitelj nesreče, niti o tem ni vedel povedati oškodovanec, ki je bil navzoč pri ogledu, po navedbah vložnika ostaja dvom, da je izpovedba policistov v delu, da naj bi jima ob ogledu anonimna priča povedala, kdo je povzročitelj in da se je naknadno pripeljal na kraj s kolesom, neverodostojna. Policista sta podatek o povzročitelju dobila po ogledu, ko sta opravljala razgovore z osebami, ki so sedele v bližnjem bifeju, tik ob parkirišču, kjer je prišlo do prometne nesreče. Gre za bife prevoznika C. J. iz Š., kar je zagovornik izvedel šele v teku pritožbenega postopka. V zvezi s predlogom za zaslišanje priče C. J. zagovornik v pritožbi navaja, da „bo na ta način ugotovljeno, kdo so bile priče, ki so dogodek videle in kaj se je dejansko dogajalo ter da se je K. vrnil na kraj s kolesom z namenom, da bi počakal na oškodovanca, ne pa da bi pobral delce, kar kaže, da ni šlo za pobeg s kraja prometne nesreče“.

8. Iz meril, oblikovanih v ustavnosodni praksi za presojo kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist (tretja alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije), izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Mora pa izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega obramba utemelji potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev ali bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

9. Iz sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da se je sodišče druge stopnje obrazloženo opredelilo do v pritožbi zagovornika predlaganih dokaznih predlogov za zaslišanje lastnika lokala C. J. in (neidentificiranih) prič – gostov lokala dne 22. 8. 2005, ter jih zavrnilo. Presodilo je, da izvedba teh dokazov za presojo zadeve ni potrebna, ker zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je povzročitelj prometne nesreče V. K. s kraja nesreče pobegnil, ne da bi oškodovancu nudil svoje podatke, ne temelji izključno niti v pretežni meri na izpovedbah policistov B. Č. in Š. S., ki sta opravila ogled kraja prometne nesreče, temveč tudi na oceni izpovedbe oškodovanca Z. B. (ki je povedal, da povzročitelj prometne nesreče na kraju ni počakal in ker ni vedel, kdo je povzročitelj, je odšel na policijo ter prometno nesrečo prijavil, kakor tudi, da povzročitelja prometne nesreče na kraju ni bilo niti v času policijskega ogleda in da tudi listka s podatki povzročitelja na njegovem vozilu ni bilo ter da je šele po končanem ogledu kraja prometne nesreče izvedel, kdo naj bi prometno nesrečo povzročil, to mu je povedal C. J. ali pa nekdo, ki je pri njem zaposlen in da je zatem povzročitelja, za katerega je vedel, kje stanuje, šel iskat, pa ga ni našel), pisne izjave V. K. policiji z dne 23. 8. 2005 in njegove izpovedbe na glavni obravnavi ter poročil dežurnih policistov policijske postaje Šmarje pri Jelšah, izdane policijske „cirkularke za pobeg“, zaradi katere je povzročitelja še istega dne izsledila policijska patrulja (točka 5 do 8 sodbe sodišča druge stopnje). S tem je sodišče zadostilo kriterijem (ustavno) sodne presoje in z zavrnitvijo v pritožbi predlaganih dokazov obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist ni kršilo. Ker iz zapisnika z glavne obravnave z dne 15. 12. 2010 izhaja, da so bili policista Š. S. in B. Č. ter oškodovanec zaslišani v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika, so neutemeljene navedbe v zahtevi, da obsojenec ni mogel v postopku uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič – policistov Š. S. in B. Č. Zagovornik, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti izraža pomisleke v verodostojnost izpovedb navedenih policistov, s takšnimi navedbami izraža nestrinjanje z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem sprejeli sodišči prve in druge stopnje; po vsebini takšne navedbe pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, ne pa kršitve določb kazenskega postopka.

10. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.