Jedro

Čeprav ostajajo njene glasovalne in upravljavske pravice v absolutnem smislu enake, je z zmanjšanjem števila družbenikov iz treh, na le dva, ki sta sedaj udeležena v osnovnem kapitalu družbe vsak do polovice, prišlo do drugačnega korporacijskopravnega razmerja med njima, kar vsekakor vpliva na družbeniške pravice do te mere, da je s tem podan pravni interes drugega družbenika za vložitev pritožbe zoper sodno odločbo, ki dosedanja razmerja med družbeniki spreminja v navedeni obliki.

Regulatorne zahteve, pod kar je v obravnavanem primeru mogoče interpretirati le zavezujoče abstraktne pravne norme, ki določenim subjektom preprečujejo točno določena ravnanja oziroma delovanja na trgu, namreč niso same sebi namen, temveč jih je potrebno napolniti z dejansko vsebino. Prav slednje pa je v izpodbijanem sklepu izostalo. Poleg tega pa slednje (ugotavljanje dejstev) po presoji pritožbenega sodišča v tem trenutku preprečuje odločanje registrskega sodišča v tem registrskem postopku, na kar pravilno opozarjata pritožbi. Skladno z drugim odstavkom 33. člena ZSReg registrsko sodišče namreč o dejstvih, ki so med udeleženci sporna, ne odloča samo, temveč prekine postopek vpisa v sodni register do pravnomočnosti odločitve o predhodnem vprašanju. V konkretnem primeru pa je med udeleženci tega registrskega postopka sporno ali so v relevantnem obdobju (prav) za prvega udeleženca obstajale regulatorne zahteve, ki so mu preprečevale ohranitev poslovnega deleža pri subjektu vpisa oziroma naložbe v druge pravne osebe, ki se ukvarjajo z energetsko dejavnostjo oziroma da je lastnik poslovnih deležev v takšnih družbah, in s tem vključno preprečevale možnost ohranitve njegovega poslovnega deleža. Glede na to, da direktive nimajo neposrednega učinka, razen ob izpolnjevanju strogih kriterijev in da je prvi udeleženec obsežno in argumentirano zatrjeval, da pogoji za neposredni učinek Direktive niso podani ter da so med udeleženci sporna številna vprašanja dejanske narave (kar vse je pritožbeno sodišče pojasnilo zgoraj), ki so pomembna za odločitev o neposredni uporabi Direktive, je potrebno pritrditi pritožbama, da obrazložitev v izpodbijanem sklepu ne vsebuje dovolj razlogov o odločilnih dejstvih. Le sklicevanje na pravno mnenje, brez vsake navedbe kateregakoli razloga za to, standardu obrazloženosti, ki predstavlja tisto stopnjo podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba v konkretnem primeru, da omogoča učinkovito pravno sredstvo, namreč ne more zadostiti.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne registrskemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Registrsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu predlagatelja A., d. o. o., in pri subjektu vpisa B., d. o. o., matična številka ... v sodni register vpisalo spremembo ali dopolnitev podatkov:, in sicer izbris družbenika C., d. d., matična številka: ..., z datumom izstopa 28. 6. 2021 ter prenos celotnega poslovnega deleža zap. št. 248193, osnovni vložek: 2.250,00 EUR, delež v odstotku: 22,5% in celotnega poslovnega deleža zap. št. 244294, osnovni vložek 250,00 EUR, delež v odstotku: 2,5%, na novega imetnika A., d. o. o. 2. Zoper zgoraj navedeni sklep sta se pritožila udeleženec C., d. d. (v nadaljevanju C.) in družbenik subjekta vpisa D., d. o. o. (v nadaljevanju D.)

3. C. se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 19. členom Zakona o sodnem registru (ZSReg) in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog predlagatelja za vpis spremembe imetnika poslovnega deleža z zap. št. 248193 in 244294 pri subjektu vpisa zavrne, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne registrskemu sodišču v nov postopek.

4. D. se pritožuje kot stranka s pravnim interesom. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZSReg in 42. členom ZNP-1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog predlagatelja za vpis spremembe imetnika poslovnega deleža zavrne, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne registrskemu sodišču v nov postopek.

5. Predlagatelj je na obe pritožbi odgovoril. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo C. zavrne kot neutemeljeno, pritožbo D. pa zavrže kot nedovoljeno oziroma zavrne kot neutemeljeno ter izpodbijani sklep potrdi.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

_Razlogi sodišča prve stopnje iz izpodbijanega sklepa_

7. Registrsko sodišče je ugotovilo, da sta predlagatelj A., d. o. o. (v nadaljevanju A.) in C. dne 21. 6. 2018 v obliki notarskega zapisa SV 480/2018 sklenila Pogodbo o spremembi pogodbe o ustanovitvi nakupne (call) opcije in Pogodbo o ustanovitvi dodatne nakupne (call) opcije, s katero sta ustanovila nakupno opcijo za odkup poslovnega deleža C. v višini 22,5% in 2,5% v družbi B., d. o. o. (subjekt vpisa; v nadaljevanju B.). Dne 25. 5. 2020 sta nato A. in C. sklenila Aneks k pogodbi o spremembi pogodbe o ustanovitvi nakupne (call) opcije in pogodbi o ustanovitvi dodatne nakupne (call) opcije, s katerim sta podaljšala nakupno opcijo in določila dan izvršitve najkasneje do 30. 6. 2021, pri čemer lahko A. opcijo izvrši le pod pogojem, da bodo njeno izvršitev narekovale regulatorne zahteve, zavezujoče za C. in da je podano soglasje Slovenskega državnega holdinga d. d. (v nadaljevanju: SDH) A. je dne 24. 6. 2021 na podlagi navedenega v obliki notarskega zapisa SV 211/2021 podal izjavo, da uresničuje to svojo nakupno opcijo in o tem obvestil C. Nadalje je registrsko sodišče ugotovilo, da je bila kupnina v višini 12.227.500,00 EUR na podlagi Pogodbe o nakupu poslovnega deleža v družbi B. plačana. V zvezi s plačilom kupnine je tudi ugotovilo, da iz pogodbe, ki je sestavni del notarskega zapisa SV 211/2021 sicer izhaja, da je rok plačila kupnine 15. 7. 2020, sicer se ta avtomatično razveže, vendar je osnovna pogodba določala rok za plačilo kupnine 15. 7. 2021, zato je ugovor C. da je pogodba avtomatsko razvezana, ker je bilo plačilo izvršeno 28. 6. 2021, zavrnilo. Pri tem je pojasnilo, da je šlo pri zapisu pogodbe za očitno pisno pomoto, ki jo je notarka nadomestila s pravilnim datumom 15. 7. 2021, zato slednje na pravilnost izvršitve nakupne opcije nima vpliva.

8. Registrsko sodišče je tudi ugotovilo, da je A. s svojo enostransko izjavo nakupno opcijo pravilno izvršil, ker: a) je bila kupnina plačana v celoti in pravočasno, saj je A. dne 28. 6. 2021 nakazal kupnino v znesku 12.227.500,00 EUR na račun C. na slednje pa nima vpliva dejstvo, da je C. dne 5. 7. 2021 znesek nakazal nazaj, saj je A. dne 6. 7. 2021 znesek ponovno nakazal na C.; in b) sta opcija in glavna pogodba sklenjeni v obliki notarskega zapisa, kar je skladno z določbo tretjega odstavka 481. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), zadoščeno pa je tudi 42. členu Uredbe o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (Uredba), saj je bilo predlogu predloženo prečiščeno besedilo Družbene pogodbe v obliki notarskega zapisa SV 225/2021 z dne 28. 6. 2021. 9. V zvezi z ugovori C. in B., da ni izpolnjen pogoj o obstoju regulatornih zahtev za obravnavani vpis pa je registrsko sodišče sledilo predlagatelju, da regulatorne zahteve, ki C. preprečujejo ohranitev naložbe v subjektu vpisa, obstajajo, saj 36. člen Direktive 2019/944 določa, da operaterji distribucijskih sistemov ne smejo imeti v lasti, razvijati, voditi ali upravljati objektov za shranjevanje energije. Pri tem je registrsko sodišče navedlo, da je sledilo pravnemu mnenju dr. A. A. in se mu v celoti pridružuje, saj iz njega jasno izhaja, da 36. člen Direktive 2019/944 ni bil prenesen v slovenski pravni red, zato ima neposredni pravni učinek, saj je država članica dolžna upoštevati rok za implementacijo direktive, neupoštevanje tega roka pa ima pod določenimi pogoji za pravno posledico neposredno uporabo direktive ali njenega posameznega člena. Dodalo je še, da obstoj regulatornih zahtev, zavezujočih za C. izhaja tudi iz izjave SDH z dne 24. 6. 2021, ter da je bil 13. 11. 2021 sprejet Zakon o oskrbi z električno energijo (ZOEE), ki sedaj v prvem odstavku 51. člena določa, enako kot 36. člen Direktive 2019/944, kar pomeni, da C. ne more biti več imetnik poslovnih deležev v družbi B. _**O dovoljenosti pritožbe D.:**_

10. Zoper sklep, s katerim registrsko sodišče odloči o vpisu v sodni register, se lahko pritoži udeleženec ali kdo drug, ki meni, da je s sklepom prizadeta njegova pravica ali na zakonu temelječ interes (prvi odstavek 36. člena ZSReg). Udeleženec je po prvem odstavku 17. člena ZSReg predlagatelj postopka, subjekt vpisa, če ni hkrati predlagatelj, ter oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet. 11. D. svoj pravni interes za pritožbo utemeljuje s tem, da je prav on z C. dne 30. 5. 2017 sklenil Pogodbo o ustanovitvi nakupne (call) opcije, kar pomeni, da je bila primarno dogovorjena opcija D. do zavezanca C. za odkup poslovnega deleža. Navaja tudi, da so dne 12. 6. 2018 A., D. in C. kot družbeniki v B. sklenili Krovni dogovor o ureditvi družbeniških razmerij v družbi B., katerega sestavni del je bila tudi dne 21. 6. 2018 sklenjena Pogodba o spremembi pogodbe o ustanovitvi nakupne (call) opcije in Pogodbe o ustanovitvi dodatne nakupne (call) opcije, katere izvršitev je predmet obravnavane zadeve, ki je bila dne 25. 5. 2020 na podlagi Aneksa podaljšana do 30. 6. 2021. D. je tako korporacijsko vpeta v posel z nakupno opcijo. Poleg tega je družba B. družbenik družbe D. s 50% poslovnim deležem, D. pa je tudi neposredni družbenik B. trenutno s 50% poslovnim deležem, ki ima skladno z Družbeno pogodbo B. sorazmerno z višino poslovnega deleža tudi 50% glasovalnih in upravljavskih upravičenj. D. je, kot že navedeno, neposredni pravni prednik nakupne opcije v delu 22,5% poslovnega deleža, njeno vsebino, namen ter obseg pogodbenih zavez in upravičenj pa so družbeniki družbe subjekta vpisa oblikovali skupno glede na pogodbeni namen, ki so ga zasledovali v okviru Krovnega dogovora. D. na podlagi skupnega namena, ki so ga zasledovali družbeniki v okviru urejanja družbeniških razmerij na podlagi Krovnega dogovora iz leta 2018 in katerega sestavni del je bila vsebina nakupne opcije, izpostavlja, da je bila causa Krovnega dogovora zagotoviti bodočo trajno ureditev družbeniških razmerij v družbi na način, da se bo ohranjala uravnoteženost družbeniške strukture B. brez obvladovanja s strani posameznega družbenika oziroma da se v okviru sprememb lastniške strukture ohrani uravnoteženost družbeniške strukture pri subjektu vpisa. Z vpisom se po mnenju D. posega v pogodbeno dogovorjena medsebojna razmerja družbenikov na način, ki ni skladen s sklenjenimi dogovori, saj je vpis porušil dogovorjeno uravnoteženost strukture družbenikov, kar neposredno vpliva tudi na pravni položaj pritožnika D. Poleg tega je D. priglasil stransko intervencijo v pravdnem postopku, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. V Pg 1282/2021 med predlagateljem in udeležencem (A. in C.).1

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila pred vpisom, ki je bil opravljen z izpodbijanim sklepom, lastniška struktura pri subjektu vpisa sledeča: A. (predlagatelj) je bil imetnik poslovnega deleža v višini 2.500,00 EUR (25%), C. je bil imetnik poslovnega deleža v skupni višini 2.500,00 EUR (22,5% in 2,5%), D. pa je bil imetnik poslovnega deleža v skupni višini 5.000,00 EUR (50%). Vpis, ki je bi izveden z izpodbijanim sklepom, v poslovni delež D. neposredno ne posega in ga ne spreminja, je pa z njim vpisana sprememba, na podlagi katere je postal A. imetnik poslovnega deleža v skupni višini 5.000,00 EUR, kar je 50%. S takim vpisom pa so se vsekakor spremenila lastniška razmerja med družbeniki, zato utegne biti po presoji pritožbenega sodišča prizadet pravni interes družbe D., kot družbenice subjekta vpisa. Pritožbeno sodišče je zato sledilo pritožbenim trditvam D., da se s spremembo lastniške strukture v družbi spreminja dosedanja uravnoteženost strukture družbenikov, dogovorjena z Družbeno pogodbo, s čimer se posega v družbeniške pravice D. Čeprav ostajajo njene glasovalne in upravljavske pravice v absolutnem smislu enake, pa je z zmanjšanjem števila družbenikov iz treh, na le dva, ki sta sedaj udeležena v osnovnem kapitalu družbe vsak do polovice, prišlo do drugačnega korporacijskopravnega razmerja med njima, kar vsekakor vpliva na družbeniške pravice do te mere, da je s tem podan pravni interes drugega družbenika za vložitev pritožbe zoper sodno odločbo, ki dosedanja razmerja med družbeniki spreminja v navedeni obliki. Ker je pravni interes pritožnice D. za pritožbo utemeljen že na tej podlagi, se pritožbeno sodišče do preostalih pritožbenih razlogov s tem v zvezi ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

_**Nesporna dejstva**_

13. Med udeleženci tega registrskega postopka so nesporna sledeča dejstva, pomembna za odločitev pritožbenega sodišča: - dne 30. 5. 2017 sta C. in D. v obliki notarskega zapisa SV 417/2017 sklenila Pogodbo o ustanovitvi nakupne (call) opcije, v obliki notarskega zapisa SV 418/2017 pa Pogodbo o ustanovitvi prodajne (put) opcije, pri čemer je z nakupno opcijo D. pridobila pravico, da kadarkoli med 30. 6. 2018 in 31. 5. 2020 od C. odkupi njen poslovni delež v družbi B. v višini 22,5% za kupnino 11 mio EUR (in še nekaterimi drugimi upravičenji), s prodajno opcijo pa je C. pridobila pravico, da v obdobju od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2020 družbi D. ta isti poslovni delež proda za kupnino v višini 10,6 mio EUR; - dne 22. 5. 2018 sta C. in D. v obliki notarskega zapisa SV 384/2018 sklenili Pogodbo o nakupu poslovnega deleža, s katero je C. kupila še poslovni delež v višini 2,5% osnovnega kapitala v družbi B. in postala imetnica dveh poslovnih deležev v družbi B. (subjekt vpisa), v skupni višini 25% osnovnega kapitala B., poleg tega pa sta istega dne v obliki notarskega zapisa SV 385/2018 za ta poslovni deleže sklenili še Pogodbo o ustanovitvi prodajne (put) opcije; - dne 21. 6. 2018 sta bili v obliki notarskega zapisa sklenjeni Pogodba o prenosu prodajne (put) in nakupne (call) opcije (SV 478/2018; za 22,5%) ter Pogodba o prenosu prodajne (put) opcije (SV 479/2018, za 2,5%), s katerima je na mesto D. kot opcijski upravičenec oziroma zavezanec po zgoraj navedenih pogodbah, vstopila družba A. poleg tega pa so se pogodbene stranke dogovorile, da se nakupna (call) opcija prenaša pod pogojem, da bosta C. in A. nakupno opcijo prilagodili tako, da bo njena izvršitev časovno možna med 1. 6. 2020 in 30. 6. 2020 ter pod pogojem, da bodo izvršitev nakupne opcije narekovale regulatorne zahteve, zavezujoče za C., ki bodo preprečevale ohranitev naložbe v druge pravne osebe, ki se ukvarjajo z energetsko dejavnostjo oziroma so lastnik poslovnih deležev v takšnih družbah in s tem vključno preprečevale možnost ohranitve poslovnega deleža v B. in je podano soglasje SDH; - dne 21. 6. 2018 sta bili med C. in A. v obliki notarskega zapisa sklenjeni Pogodba o spremembi pogodbe o ustanoviti nakupne (call) opcije in pogodba o ustanovitvi dodatne nakupne (call) opcije (SV 480/2018; v nadaljevanju Pogodba z dne 21. 6. 2018) in Pogodba o spremembi pogodbe o ustanovitvi prodajne (put) opcije (SV 481/2018), pri čemer predstavlja Pogodba z dne 21. 6. 2018 pravno podlago sedaj sporne nakupne opcije glede obeh poslovnih deležev torej tako 22,5% kot 2,5% osnovnega kapitala v družbi B.; - dne 25. 5. 2020 je bil sklenjen Aneks k Pogodbi o spremembi pogodbe o ustanoviti nakupne (call) opcije in pogodba o ustanovitvi dodatne nakupne (call) opcije (SV 271/2020; v nadaljevanju Aneks), s katerim je bila podaljšana veljavnost nakupne opcije in se je prenesla v čas od 1. 6. 2021 do 30. 6. 2021. 14. Iz Aneksa, ki je spremenil 3. člen Pogodbe z dne 21. 6. 2018, izhaja: - da opcijski zavezanec C. nepreklicno ustanavlja nakupno (call) opcijo za odkup deleža B. v korist opcijskega upravičenca A., v skladu s katero ima A. pravico, _da v obdobju med 1. 6. 2021 in 30. 6. 2021_ in v primeru, če so izpolnjeni pogoji, ki so določeni v členu 3.9 te Pogodbe, z dnem izvršitve nakupne opcije, od opcijskega zavezanca C. kupi delež B. z vsemi pravicami in obveznostmi in prostega vseh bremen, za kupnino v višini 12.227.500,00 EUR (3.1 točka Pogodbe z dne 21. 6. 2018); - da A. nakupno opcijo uresniči z izjavo „Obvestilo o izvršitvi Nakupne opcije“, v obliki notarskega zapisa, ki mu mora biti priložena izjava SDH, ki potrjuje, da v trenutku izvršitve nakupne opcije obstajajo regulatorne zahteve, zavezujoče za C., ki C. preprečujejo ohranitev naložbe v druge pravne osebe, ki se ukvarjajo z energetsko dejavnostjo, oziroma so lastnik poslovnih deležev v takšnih družbah in s tem C. preprečujejo možnost ohranitve poslovnega deleža v B., in da navedena družba (SDH) podaja soglasje k izvršitvi nakupne opcije, pri čemer mora C. to Obvestilo o izvršitvi Nakupne opcije prejeti najkasneje do 30. 6. 2021, na dan izvršitve nakupne opcije pa je tudi sklenjena pogodba o nakupu deleža B. med A. kot kupcem in C. kot prodajalcem, pod pogojem, da je plačana kupnina in da je plačilo kupnine izvedeno pred oziroma na 15. 7. 2021 (3.4 točka Pogodbe z dne 21. 6. 2018); - da lahko opcijski upravičenec A. nakupno opcijo izvrši pod pogojem, da bodo izvršitev nakupne opcije narekovale regulatorne zahteve, zavezujoče za C., ki bodo C. preprečevale ohranitev naložbe v druge pravne osebe, ki se ukvarjajo z energetsko dejavnostjo oziroma da je lastnik poslovnih deležev v takšnih družbah, in s tem vključno preprečevale možnost ohranitve poslovnega deleža C. v družbi B., in je podano soglasje SDH, ali soglasje v nadomestni izjavi v imenu ustanovitelja in edinega družbenika A. in večinskega lastnika C. (3.9 točka Pogodbe z dne 21. 6. 2018).

1) Nesporno pa je tudi, da je dne 24. 6. 2021: - SDH podal izjavo (list. št. 18 v spisu) in v njej navedel, da ugotavlja in potrjuje, da na dan podpisa te izjave in v trenutku izvršitve nakupne opcije s strani A. obstajajo regulatorne zahteve, zavezujoče za C., ki C. preprečujejo ohranitev naložbe v druge pravne osebe, ki se ukvarjajo z energetsko dejavnostjo oziroma so lastnik poslovnih deležev v takšnih družbah, in s tem C. preprečujejo možnost ohranitve poslovnega deleža oz. vseh poslovnih deležev v družbi B. (deleža, zaporedna št. 244294, ki znaša 2,5% osnovnega kapitala B. in deleža, zaporedna št. 248193, ki znaša 22,5% osnovnega kapitala B.), ter - da je bilo v obliki notarskega zapisa sestavljeno Obvestilo o izvršitvi nakupne opcije (SV 211/2021), s katerim naj bi A. uresničila svojo pravico do nakupa poslovnih deležev 2,5% in 22,5% v družbi B., katerih lastnik je bila C., na podlagi česar je bila med C. in A. sklenjena Pogodba o nakupu poslovnega deleža v družbi B. (list. št. 16 – 17 v spisu).

2) Dne 28. 6. 2021 je A. kot kupec na podlagi tako sklenjene pogodbe izvršil plačilo 12.227.500,00 EUR na račun prodajalca C. (list. št. 136 v spisu), istega dne pa je bil v obliki notarskega zapisa sestavljen tudi čistopis Družbene pogodbe družbe z omejeno odgovornostjo B. med družbenikoma A. in D. (list. št. 3 - 12 v spisu).

_**O pritožbenih razlogih**_

15. Ker obe pritožbi napadata izpodbijani sklep iz bistveno enakih pritožbenih razlogov, se bo pritožbeno sodišče do njih opredelilo hkrati.

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe obeh pritožb v delu, v katerem nasprotujeta odločitvi registrskega sodišča, ko je ugotovilo, da je prišlo pri navedbi datuma 15. 7. 2020 v 5. točki Pogodbe o nakupu poslovnega deleža v družbi B., ki je sestavni del notarskega zapisa SV 211/2021, do pisne pomote, zaradi česar je ugovor C., da je pogodba avtomatsko razvezana, ker je bilo plačilo izvršeno 28. 6. 2021, zavrnilo. Odločitev iz izpodbijanega sklepa je v tem delu pravilna. Registrsko sodišče je pravilno ugotovilo, da iz Uradnega zaznamka v notarskem zapisu SV 211/2021-I z dne 24. 8. 2021 (list. št. 486 v spisu) izhaja, da se navedeni datum nadomesti s pravilnim datumom 15. 7. 2021. Iz prvega odstavka 34. člena Zakona o notariatu (ZN) izhaja, da se v notarski listini v fizični obliki ne sme ničesar izbrisati, če je treba del besedila prečrtati, mora biti to storjeno tako, da prečrtani tekst ostane čitljiv, iz drugega odstavka istega člena pa nadalje izhaja, da če je treba besedilo v listini v fizični obliki spremeniti ali ga dopolniti, se sme to storiti na koncu listine v fizični obliki, s tem da mora biti nedvoumno označeno, na kateri del besedila listine v fizični obliki se sprememba ali dostavek nanaša. Prav tako morata biti na koncu označena mesto in obseg besedila, ki je bilo črtano v smislu prejšnjega odstavka.

17. Notarka, ki je listino SV 211/2021 sestavila, je torej to listino skladno z določbo drugega odstavka 34. člena ZN v fizični obliki lahko popravila, s čimer listina še vedno izpolnjuje stroge kriterije formalnih predpostavk opcijske uveljavitvene izjave – enostranskega oblikovalnega akta. Iz uradnega zaznamka notarke tudi izhaja, na čem temelji njena ugotovitev pisne pomote. Med pogodbenimi strankami (strankami nakupne opcije) je bila namreč vsebina pogodbe o nakupu poslovnega deleža v družbi B. že v naprej dogovorjena in določena z Aneksom SV 271/2020 z dne 25. 5. 2020, ki je v okviru 3. točke jasno določil 3.8 točko Pogodbe z dne 21. 6. 2018, pod 5. točko pa je tudi navedeno, da _„Kupec postane imetnik Poslovnega deleža na dan vpisa pridobitve Poslovnega deleža v sodnem registru v korist Kupca, pod pogojem, da je najkasneje na ta dan plačana Kupnina v skladu s predhodnim členom. Če Kupnina ni plačana do 15. 07. 2021, se ta Pogodba avtomatično razveže.“_ Ker je šlo na ta način pri sklenitvi Pogodbe o nakupu poslovnega deleža v družbi B. naložbe d. o. o dejansko le za povzetek že prej med pogodbenimi strankami dogovorjene vsebine te pogodbe, ne more biti dvoma, da sta pogodbeni stranki kot datum plačila kupnine dogovorili 15. 7. 2021 in je šlo pri prvotnem zapisu tega datuma, ki je bil kasneje popravljen z uradnim zaznamkom, dejansko zgolj za pisno pomoto, zato so pritožbene navedbe o avtomatični razvezi pogodbe in druge pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

18. Registrsko sodišče je pravilno ugotovilo tudi, da je bila kupnina za nakup poslovnih deležev v celoti in pravočasno plačana, saj iz potrdila Banke X. o izvršenem plačilu z dne 28. 6. 2021 (list. št. 136 v spisu) izhaja, da je A. 28. 6. 2021 nakazal znesek kupnine 12.227.500,00 EUR na račun C., ki ga je dne 5. 7. 2021 vrnila nazaj na račun A., ki je nato istega dne znesek spet nakazal na račun C. Že izkazano plačilo dne 28. 6. 2021 in dejstvo, da je C. sploh nakazal znesek nazaj (pri čemer mu ga je A. nakazal ponovno), vsekakor izkazuje plačilo kupnine.

19. Sta pa pritožbi utemeljeni v tistem delu, v katerem se nanašata na ugotavljanje izpolnjevanje pogoja, pod katerim je bila pogodbeno dogovorjena nakupna opcija A. 20. Predlagatelj trdi, da je poslovni delež C. pri subjektu vpisa pridobil na podlagi pravilne izvršitve nakupne opcije po Pogodbi z dne 21. 6. 2018, saj je bil pogodbeno dogovorjen pogoj izpolnjen. Kot že navedeno, je bila nakupna opcija dogovorjena pod pogojem, „_da bodo izvršitev nakupne opcije narekovale regulatorne zahteve, zavezujoče za C., ki bodo C. preprečevale ohranitev naložbe v druge pravne osebe, ki se ukvarjajo z energetsko dejavnostjo oziroma da je lastnik poslovnih deležev v takšnih družbah, in s tem vključno preprečevale možnost ohranitve poslovnega deleža C. v družbi B., in je podano soglasje SDH, ali soglasje v nadomestni izjavi v imenu ustanovitelja in edinega družbenika A. in večinskega lastnika C.“_ (3.9 točka Pogodbe z dne 21. 6. 2018).

21. Nakupna opcija (call option) podeljuje lastniku pravico za nakup določenega osnovnega finančnega instrumenta (underlying asset) po vnaprej določeni izvršilni ceni (exercise ali strike price) na določen dan ali do določene dne. Opcija opcijskemu upravičencu zagotavlja možnost, da samostojno, z enostranskim ravnanjem (opcijsko izjavo) doseže pravno posledico, ki zavezuje drugo osebo (opcijskega upravičenca). Predmet opcije je nastanek, sprememba ali prenehanje obligacijskega pravnega razmerja. Spoznanja pravne znanosti, ki so že uveljavljena v naši sodni praksi, pojmujejo opcije, kateri najbolj ustreza pogodbena teorija, po kateri gre pri opcijah za dve pogodbi. Prva je opcijska pogodba, s katero se opcija kot oblikovalna pravica ustanavlja. Druga pa je nato glavna pogodba, katere vsebina je že dogovorjena z opcijsko pogodbo in hkrati omeni zavezujočo ponudbo opcijskega zavezanca, ki jo lahko enostransko sprejme opcijski upravičenec. Opcijska pogodba nastane in zavezuje od trenutka sklenitve naprej, glavna pogodba pa nastane po splošnih pravilih v trenutku prejema opcijske izjave, s katero opcijski upravičenec sprejme ponudbo za sklenitev glavne pogodbe, ki izhaja iz opcijske pogodbe.2 Uresničitev odkupne pravice povzroči torej sklenitev prodajne pogodbe že z izjavo volje ene od strank. Gre za sklenitev enostranskega zavezovalnega pravnega posla, ki terja še dodatni, to je razpolagalni pravni posel, saj sta se v obravnavanem primeru pogodbeni stranki dogovorili, da se pridobitev vpiše v sodni register oziroma da kupec postane imetnik poslovnega deleža na dan vpisa pridobitve poslovnega deleža v sodnem registru v korist kupca (vsebina glavne pogodbe, ki je bila določena pod 5. točko v okviru 3.8 točke Pogodbe z dne 21. 6. 2018).

22. Poleg tega pa je bilo v obravnavanem primeru za uresničitev nakupne opcije pogodbeno dogovorjeno tudi, da lahko A. kot kupec opcijo uresniči le, če nastopi za prodajalca C. (ne kupca A.) točno določen in zavezujoč pogoj. Iz prvega odstavka 59. člena Obligacijskega zakonika (OZ) izhaja, da je pogodba sklenjena pod pogojem, če sta njen nastanek ali prenehanje odvisna od negotovega dejstva. V svojih pritožbah pritožnika torej pravilno opozarjata, da je obstoj pogoja dejstvo, katerega presojanje predstavlja dejansko vprašanje. Poleg tega pa je tudi sam obstoj regulatornih zahtev ne le zgolj pravno vprašanje, temveč je učinkovanje regulatornih zahtev (če že obstojijo) odvisna od obstoja dejstev, ki se nanašajo neposredno na C. Ne gre namreč le za vprašanje samega obstoja nekih zavezujočih predpisov, temveč tudi ali so bili ti predpisi (regulatorne zahteve) v relevantnem obdobju (torej v času, ko je A. lahko uveljavil svojo nakupno opcijo) zavezujoči prav za C. Povedano drugače ali so pri C. obstajale tiste dejanske okoliščine, ki so pomenile neposredno uporabo regulatornih zahtev.

23. Regulatorne zahteve, pod kar je v obravnavanem primeru mogoče interpretirati le zavezujoče abstraktne pravne norme, ki določenim subjektom preprečujejo točno določena ravnanja oziroma delovanja na trgu, namreč niso same sebi namen, temveč jih je potrebno napolniti z dejansko vsebino. Prav slednje pa je v izpodbijanem sklepu izostalo. Poleg tega pa slednje (ugotavljanje dejstev) po presoji pritožbenega sodišča v tem trenutku preprečuje odločanje registrskega sodišča v tem registrskem postopku, na kar pravilno opozarjata pritožbi. Skladno z drugim odstavkom 33. člena ZSReg registrsko sodišče namreč o dejstvih, ki so med udeleženci sporna, ne odloča samo, temveč prekine postopek vpisa v sodni register do pravnomočnosti odločitve o predhodnem vprašanju.3 V konkretnem primeru pa je med udeleženci tega registrskega postopka sporno ali so v relevantnem obdobju (prav) za C. obstajale regulatorne zahteve, ki so mu preprečevale ohranitev poslovnega deleža pri subjektu vpisa B. oziroma naložbe v druge pravne osebe, ki se ukvarjajo z energetsko dejavnostjo oziroma da je lastnik poslovnih deležev v takšnih družbah, in s tem vključno preprečevale možnost ohranitve poslovnega deleža C. 24. Pri tem predlagatelj A. tako v postopku na prvi stopnji kot v odgovorih na pritožbi neutemeljeno trdi, da je bil obstoj regulatornih zahtev nedvomno izkazan že z izjavo SDH podano 24. 6. 2021 (list. št. 18 v spisu). Takemu stališču ni pritrdilo niti registrsko sodišče v izpodbijanem sklepu. Iz Pogodbe z dne 21. 6. 2018 namreč ne izhaja, da bi bila že zgolj ta izjava dovolj za to, da je obstoj pogoja med pogodbenimi strankami nesporen ali da bi s tem veljal za dokazanega ali neizpodbojnega. Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Če je pogodbeno določilo jasno in razumljivo, potem za njegovo uporabo ni potrebna nobena razlagalna metoda. Uporabi se tako, kot je zapisano. Iz 3.9 točke Pogodbe z dne 21. 6. 2018 jasno izhaja, da je bil pogoj določen tako, da poda SDH le soglasje k temu, da obstajajo regulatorne zahteve za C. SDH d. d. je torej s svojo izjavo izrazil le soglasje s tem, da regulatorne zahteve za C. obstajajo, kar pa ne pomeni, da je s tem nedvomno in neizpodbitno že izkazan sam obstoj regulatornih zahtev za C. ter da nasprotni dokaz med pogodbeniki nikakor ni mogoč. Soglasja SDH zato ni mogoče razumeti tako, kot skuša to uveljaviti A. tj. da sta mu pogodbeni stranki s tem podelili pooblastilo, da je edini pristojen za ugotavljanje obstoja regulatornih zahtev. Kaj takega iz relevantnega (niti iz katerega drugega) pogodbenega določila ne izhaja. Res pa je, da registrsko sodišče ne more poseči v samo izjavo SDH in jo spreminjati, kar pa ne pomeni, da je s tem pogoj obstoja regulatornih zahtev za C. nesporno podan. Le z izjavo SDH nesporna izpolnitev pogoja med pogodbenimi strankami (obstoj regulatornih zahtev za C.), ni izkazana.

25. Glede obstoja regulatornih zahtev za C. pritožbeno sodišče ugotavlja tudi sledeče. Kot obstoj regulatornih zahtev predlagatelj ne trdi, da gre za določbe Energetskega zakona (EZ) ali kakšnih predpisov, sprejetih v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS), temveč izpostavlja 36. člen Direktive (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junij 2019 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in spremembi Direktive 2012/27/EU (v nadaljevanju Direktiva), ki določa: _„Operaterji distribucijskih sistemov ne smejo imeti v lasti, razvijati, voditi ali upravljati objektov za shranjevanje energije.“_ Kot objekt za shranjevanje energije je skladno z Direktivo v elektroenergetskem smislu objekt, v katerem se shranjuje energija (odstavek (60) Člena 2 Direktive). Direktiva bi morala biti v Republiki Sloveniji implementirana do 31. 12. 2020 (71. člen Direktive), vendar vse do poteka za obravnavani primer relevantnega obdobja (tj. do 30. 6. 2021, ko je veljala opcija) v slovenski pravni red oziroma v Energetski zakon (EZ), ni bila prenesena.

26. Direktiva, ki je sprejeta na ravni Evropske unije (v nadaljevanju EU), je zakonodajni akt o določenem cilju, ki ga morajo doseči države članice EU, toda vsaka država članica sama sprejme svoje predpise o tem, kako bo ta cilj dosegla (Člen 288 Pogodbe o delovanju Evropske unije - PDEU). Neposredni učinek imajo lahko tako primarni kot sekundarni pravni viri EU, pri čemer pa je ureditev neposrednega učinkovanja direktiv v primerjavi z uredbami in pogodbami, ki so horizontalno in vertikalno učinkovite, kompleksnejša in pravno najbolj zapletena. Sodišče EU (v nadaljevanju SEU) je skozi svojo sodno prakso izoblikovalo (vsaj nekatere) kriterije za neposredni učinek določb iz Direktiv, ki niso bile pravočasno implementirane v nacionalno zakonodajo, in sicer mora biti določilo zadosti jasno in precizno, nepogojno in da ne potrebuje izvedbenih predpisov držav članic ali evropskih institucij _(self-executing)_.4 Taka določba je namreč pravno popolna. Nadalje je pomembno koga bi ta določba zavezovala oziroma za koga bi ustvarjala obveznosti. V zvezi s tem je SEU vzpostavilo koncept vartikalnega in horizontalnega neposrednega učinka. Vertikalni neposredni učinek pomeni, da se lahko posameznik sklicuje na pravo EU pred nacionalnim sodiščem v sporu proti državi. Horizontalni neposredni učinek pa pomeni, da se lahko sklicuje na pravo EU v postopkih pred nacionalnim sodiščem proti drugemu posamezniku. SEU je odločilo, da imajo lahko direktive le vertikalni neposredni učinek in da lahko nalagajo obveznosti le državi, ne pa tudi posameznikom, zato se v razmerju do drugih oseb ni mogoče sklicevati na določila direktiv.5 Navedeno stališče je SEU v novejši praksi nekoliko omililo s tem, da bi lahko tudi določbe direktiv imele horizontalni učinek, če je v ozadju določbe direktive določba Listine EU o temeljnih pravicah, vendar ima v takem primeru neposredni učinek določba Listine EU o temeljnih pravicah in ne določba direktive torej, če direktiva konkretizira splošno načelo prava EU, ima neposredni učinek to splošno načelo prava EU in ne direktiva. Nacionalna sodišča tako direktivo uporabijo zaradi načela primarnosti prava EU in pri tem odklonijo uporabo določb nacionalnega prava, ki nasprotujejo splošnim načelom, izraženim v direktivi.6 Pri tem je potrebno pojem države razumeti široko, torej tako da zajema vse organe države. SEU pa je tudi že pojasnilo, da vloga, v kateri država nastopa, ni pomembna in da ni nujno, da bo država izvrševala centralna vladna pooblastila, tako da se vertikalni neposredni učinek uporablja tudi, ko država nastopa v običajnih civilnih zadevah, kot sta zaposlovanje in pogodbeno pravo. Pri rešitvi vprašanja ali pod pojem država razumemo tudi podjetja v državni lasti, pa je SEU podalo splošno formulo,7 kdaj je subjekt šteti za tak, ki je v državni sferi, in sicer morajo biti izpolnjeni štirje pogoji: 1) telo mora izvrševati javno službo, 2) na podlagi državnega akta, 3) delovati pod kontrolo države, in 4) imeti mora javnopravne pristojnosti, pri čemer pogoji niso kumulativni.8

27. V zvezi z neposredno uporabo določbe 36. člena Direktive v konkretnem primeru je predlagatelj trdil, da ker Direktiva ni bila implementirana do roka in ker je določilo brezpogojno, jasno in točno, ima neposredni učinek in zavezuje operaterje distribucijskih sistemov, med njimi tudi C., vse skladno s široko razlago pojma država v sodni praksi SEU. Predlagatelj je namreč trdil sledeče. SODO d. o. o. je sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo v RS, ki je v 100% lasti RS. Skladno s sodno prakso Sodišča EU šteje za podjetje, ki je v javni lasti in ki na podlagi javnega akta (koncesije) in pod nadzorom države (RS, Agencija RS za energijo) opravlja javno službo (dejavnost operaterja distribucijskega sistema je obvezna gospodarska javna služba), zato ga navedeno določilo 36. člena Direktive zaradi neposredne učinkovitosti zavezuje, saj država (tudi preko svojih podjetij, ki so v njeni lasti) ne more imeti ugodnosti od tega, ker Direktive ni implementirala. Vse to izhaja tudi iz mnenja prof. dr. A. A. Na navedeno pravno mnenje se je v svoji obrazložitvi sklicevalo (vendar le to) tudi registrsko sodišče. Ker določilo naslavja operaterje distribucijskih sistemov, kar je v RS SODO. d. o. o., ki pa v RS najema tako distribucijsko omrežje kot tudi regulirane storitve od petih elektrodistribucijskih podjetjih, med katerimi je tudi C., ki imajo v lasti večino distribucijskega omrežja za električno energijo v RS, se ta prepoved nanaša tako na SODO kot tudi na C., ki poleg tega opravlja tudi mnoge funkcije distribucijskega operaterja na podlagi pogodbenega razmerja s SODO.

28. Prav v zvezi s temi trditvami predlagatelja je C. predložila drugačna pravna mnenje (med drugim) tudi dr. B. B., da naj 36. člen Direktive C. ne bi zavezoval, saj ga ni mogoče šteti za operaterja distribucijskega omrežja. Direktiva naj tako ne bi imela neposrednega vertikalnega učinka, saj C. nima lastnosti javno pravnega subjekta. Ali je C. sploh mogoče šteti za operaterja distribucijskega sistema v smislu 36. člena Direktive pa tudi ni pravno, temveč vprašanje, ki sodi v sklop dejanskih okoliščin in je med udeleženci sporno. Od odgovora na navedeno vprašanje je nato odvisen tudi odgovor na vprašanje ali ima 36. člen Direktive (če že sam po sebi izpolnjuje pogoje za neposredno uporabo) sploh _lahko_ neposredno zavezujoč učinek za C. 29. Predmet sporne nakupne opcije je poslovni delež v družbi B. Pri tem pa predlagatelj ne trdi, da ima B. _„...v lasti, razvija, vodi ali upravlja objekte za shranjevanje energije“_, temveč trdi, da jih ima D., katere 50% družbenik je B., D. pa predstavlja edino naložbo B. in gre za projektno družbo. Po trditvah predlagatelja je torej D. tisti, ki vzpostavlja sisteme za shranjevanje energije na srednji napetosti za izvajanje sistemskih storitev in krepitev omrežja, pri čemer razvojni načrt družbe D. določa, da bo ta družba vodilna pri vzpostavitvi sistemov za shranjevanje energije na srednji napetosti za izvajanje sistemskih storitev in krepitvi omrežja, pripravil se bo poslovni model za EDP in produkt, ki zajema baterijske shranjevalnike in SE ter storitve vzdrževanja, nadzora in krmiljenja baterijskih hranilnikov (navedbe predlagatelja na list. št. 579. v spisu). Vendar je C. pravilno trdil (list. št. 640 – 641 v spisu), da so trditve predlagatelja v zvezi z izpolnjevanjem tega kriterija povsem pavšalne in nekonkretizirane ter da se predlagatelj sklicuje na bodoče (torej v relevantnem obdobju še negotove) projekte. Glede na vse navedeno se vprašanje ali je D., preko subjekta vpisa pa s tem posredno tudi C., v relevantnem obdobju imel _"v lasti, razvijal, vodil ali upravljal objekte za shranjevanje energije“_, izkaže za sporno dejansko vprašanje, ki ga registrsko sodišče samo kot predhodno vprašanje ne more reševati (drugi odstavek 33. člena ZSReg).

30. Na vsa vprašanja, ki se nanašajo na obstoj regualtornih zahtev je registrsko sodišče odgovorilo le s tem, da le-te obstajajo, saj gre za prepoved iz 36. člena Direktive 2019/944, pri tem pa je navedlo le, da sledi pravnemu mnenju dr. A. A. in se mu v celoti pridružuje, saj iz njega jasno izhaja, da 36. člen Direktive 2019/944 ni bil prenesen v slovenski pravni red, zato ima neposredni pravni učinek, saj je država članica dolžna upoštevati rok za implementacijo direktive, neupoštevanje tega roka pa ima pod določenimi pogoji za pravno posledico neposredno uporabo direktive ali njenega posameznega člena.

31. Glede na to, da direktive nimajo neposrednega učinka, razen ob izpolnjevanju strogih kriterijev (glej 24. in 25. točko te obrazložitve) in da je C. obsežno in argumentirano zatrjeval, da pogoji za neposredni učinek Direktive niso podani ter da so med udeleženci sporna številna vprašanja dejanske narave (kar vse je pritožbeno sodišče pojasnilo zgoraj), ki so pomembna za odločitev o neposredni uporabi Direktive, je potrebno pritrditi pritožbama, da obrazložitev v izpodbijanem sklepu ne vsebuje dovolj razlogov o odločilnih dejstvih. Le sklicevanje na pravno mnenje, brez vsake navedbe kateregakoli razloga za to, standardu obrazloženosti, ki predstavlja tisto stopnjo podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba v konkretnem primeru, da omogoča učinkovito pravno sredstvo, namreč ne more zadostiti. Pritožbeno sodišče take kršitve ne more samo odpraviti, saj bi s tem poseglo v pravico do pritožbe udeležencev tega postopka. Poleg tega pritožbi tudi pravilno opozarjata, da je registrsko sodišče s tem, ko je kljub spornim dejanskim vprašanjem, ki vplivajo na neposredno uporabo določb Direktive, ta predhodna vprašanja s tem, ko je vpis dovolilo, rešilo samo, prekoračilo svoje zakonske pristojnosti v registrskem postopku.

32. Registrsko sodišče se je sicer oprlo tudi na to, da je bil 13. 11. 2021 sprejet Zakon o oskrbi z električno energijo (ZOEE), ki sedaj v prvem odstavku 51. člena določa, enako kot 36. člen Direktive 2019/944, kar pomeni, da C. ne more biti več imetnik poslovnih deležev v družbi B. Vendar so navedene določbe ZOEE za predmetni postopek pravno nepomembne, saj zakon v času, ko je učinkovala nakupna opcijska (tj. do 30. 6. 2021) še ni bil niti sprejet. _**Sklepno**_

33. Ker je torej pritožbeno sodišče ugotovilo, da so podane absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 19. členom ZSReg in 42. členom ZNP-1, je izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo registrskemu sodišču v novo odločanje (3. točka 39. člena ZSReg).

34. Ker je vpis v sodni register po predlogu predlagatelja v konkretnem primeru odvisen od odločitve o dejstvih, ki so med udeleženci sporna, takega predhodnega vprašanja registrsko sodišče ne more samo reševati. V zvezi s spornimi dejstvi že teče pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. V Pg 1282/2021, zato napotitev iz tretjega odstavka 33. člena ZSReg ni potrebna, vendar naj registrsko sodišče v novem postopku ponovno tudi samo pretehta ali so izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v navedenem gospodarskem sporu ter če meni, da so taki pogoji podani, predmetni postopek prekine. Pritožbeno sodišče sklepa o prekinitvi ni izdalo samo, saj izda sklep o prekinitvi sodišče prve stopnje (drugi odstavek 208. člena ZPP v zvezi v zvezi s 19. členom ZSReg in 42. členom ZNP-1).

1 Predlagatelj A. je pritožbeno sodišče z vlogo z dne 12. 4. 2022, ki jo je vložil po poteku pritožbenega roka, obvestil, da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom V Pg 1282/2021 z dne 11. 3. 2022, predlog D. za stransko intervencijo zavrnilo, kar pa na presojo pravnega interesa za pritožbo v tem registrskem postopku, ki ima drugačno naravo od pravdnega postopka, nima vpliva. 2 M. Juhart, Pojem in pravna narava opcij, Podjetje in delo št.7/2004, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1103-1109, VSRS sodba II Ips 386/2011 idr. 3 Iz prvega odstavka 33. člena ZSReg izhaja, da kadar je odločitev registrskega sodišča o vpisu v sodni register odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali drug pristojen organ (predhodno vprašanje), registrsko sodišče samo reši to vprašanje, če ni v tem ali drugem zakonu drugače določeno. Vendar iz drugega odstavka istega člena nato izhaja, da ne glede na to, registrsko sodišče prekine postopek vpisa v sodni register do pravnomočnosti odločitve o predhodnem vprašanju, če je odločitev o predhodnem vprašanju iz prejšnjega odstavka odvisna od dejstva, ki je med udeleženci sporno. 4 Van Duyn, zadeva 41/74, Tullio Ratti, zadeva 148/78. 5 Marshall, zadeva 152/84, Marshall II, zadeva C-271/91. 6 Mangold, zadeva C-144/04, Kücükdeveci, zadeva C-555/07, _Egenberger_, zadeva C-414/16, Bauer, zadeva C-569/16, Max-Planck, zadeva C-684/16. 7 Foster proti British Gas, zadeva C-188/89. 8 Elaine Farrell, zadeva C-143/15.