Jedro

Predlagana začasna odredba bi bila eventuelno mogoča v primeru oviranja upnikove pravice, kot je opredeljena v predlagani začasni odredbi, ne more pa takšna začasna odredba nadomestiti soglasja stranke v upravnem postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Upnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe in sklenilo, da upnik sam krije stroške, ki so mu nastali.

Proti sklepu se je pravočasno pritožil upnik, uveljavlja pa pritožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se upnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, oziroma da se sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, dolžniku pa naj se naloži upniku povrniti stroške postopka. V pritožbi uveljavlja, da sodišče prve stopnje zmotno presoja vsebino terjatve, zavarovanje katere upnik zasleduje v predmetnem postopku. Poudarja, da je bistvo njegove terjatve pridobitev soglasja lastnikov sosednjih nepremičnin, saj je nenazadnje prav odrekanje soglasja za upnika bistvena ovira, da pristojnemu organu ne more izročiti popolne vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja, na podlagi katere bo organ o izdaji dovoljenja meritorno odločal, medtem ko za izvrševanje zakonite služnosti takšno soglasje lastnikov nepremičnine, na katero se pristopa, ni potrebno, temveč zadošča le obvestilo o nameravanem posegu. Ker dolžnika zahtevanega soglasja ne želita podati, je upnik tega prisiljen nadomestiti s tako imenovano regulacijsko odredbo, katere zahtevek je, kot ugotavlja sodišče, identičen tožbenemu zahtevku, ki oblikuje razmerje med upnikom in dolžnikom. V nadaljevanju pritožnik pojasnjuje, kaj pomeni izkaz verjetnega obstoja terjatve, pojasnjuje pa tudi, da soglasje ni edini pogoj, ki ga mora upnik s pozivom na dodatno dopolnitev vloge izpolniti. Iz omenjenega poziva za dopolnitev vloge namreč nesporno izhaja, kar je tudi bistveno za presojo verjetnega izkaza obstoja terjatve, da je pridobitev soglasja eden izmed pogojev za ustrezno dopolnitev vloge, ki ga upnik že po naravi stvari ne more uresničiti sam, lastniki sosednje nepremičnine pa mu takšno soglasje odrekajo, sodišče pa niti ni pristojno za ugotavljanje izpolnjenosti oziroma neizpolnjenosti preostalih pogojev s poziva na dopolnitev vloge. Glede na navedbe sodišča, da je treba predlog za izdajo začasne odredbe presojati restriktivno, tudi iz vidika dolžnikovega ustavnopravnega položaja, opozarja, da je zaradi ravnanja dolžnikov popolnoma onemogočen v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja, saj pristojni organ zaradi manjkajočega soglasja o zahtevi upnika po izdaji gradbenega dovoljenja niti ne more meritorno odločati. Tudi sicer pa imata dolžnika, kot stranki v postopku pridobivanja gradbenega dovoljena, na voljo pravna sredstva, tako da je jasno, da je z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe potrebno zaščiti tudi upnikove interese. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Iz predloga za izdajo začasne odredbe izhaja, to pa potrjuje tudi upnik v pritožbi, da je bistvo njegove terjatve pridobitev soglasja lastnikov sosednjih nepremičnin kot pogoja za pridobitev gradbenega dovoljenja. Hkrati pa je upnik ob pojasnjevanju posameznih pogojev za izdajo začasne odredbe pojasnjeval izkaz verjetnega obstoja terjatve s pravico iz 76. člena Stvarnopravnega zakonika, češ da je upnikova terjatev nesporno izkazana že v naslovu pravice do izvrševanja služnosti, navedeno pa podkrepljuje še s sklicevanjem na poziv na dodatno dopolnitev vloge, v katerem upravni organ ne samo določa, da je pridobitev soglasja za izdajo gradbenega dovoljenja neogibno potrebna, ampak v ta namen upniku tudi določa rok, po izteku katerega bo upnikova zahteva za pridobitev gradbenega dovoljenja v primeru, da ne bo ustrezno dopolnjena, zavrnjena. Kot začasno odredbo je predlagal, da se dolžniku naloži, da za potrebe gradnje, rekonstrukcije in prizidave stanovanjskega objekta – vezni hodnik in objekt za sprostitev, na zemljišču parc. št. 138 in 1159 k.o. G. v., dopusti pristop na svoje zemljišče parc. št. 139 k.o. G. v., v primeru oviranja pristopa pa naj se določi kazen v višini 1.000,00 EUR, ki se bo izvršila v primer vsakokratnega oviranja pristopa. Iz trditvene podlage v predlogu za izdajo začasne odredbe ne izhaja potreba po začasni ureditvi spornega pravnega razmerja na način, kot je postavljeno v navedenem zahtevku glede vrste začasne odredbe. Predlagana začasna odredba bi bila eventuelno mogoča v primeru oviranja upnikove pravice, kot je opredeljena v predlagani začasni odredbi, ne more pa takšna začasna odredba nadomestiti soglasja stranke v upravnem postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja. Predlog za izdajo začasne odredbe višje sodišče glede na navedeno ocenjuje kot nesklepčen.

Upnik v pritožbi uveljavlja, da je zato, ker dolžnika zahtevanega soglasja ne želita podati, le-tega prisiljen nadomestiti s tako imenovano regulacijsko odredbo, katere zahtevek je, kot ugotavlja sodišče, identičen tožbenemu zahtevku, ki oblikuje razmerje med upnikom in dolžnikoma. V konkretnem primeru ne gre za vprašanje identičnosti začasne odredbe s tožbenim zahtevkom, temveč za neskladje med trditvami glede terjatve, ki je v nadomestitvi soglasja dolžnikov (višje sodišče se do materialnopravnega vprašanja možnosti zahtevati nadomestitev soglasja s sodno odločbo niti ne opredeljuje), in med zahtevkom, ki se nanaša na dopustitev pristopa na zemljišče pod grožnjo denarne kazni. Načelno je v določenih primerih dopustno začasno urediti sporno pravno razmerje tudi z regulacijsko začasno odredbo, katere vsebina je enaka vsebini tožbenega zahtevka, vendar bi se v konkretnem primeru tožbeni zahtevek glasil tako, da bi odločitev o njem nadomestila soglasje dolžnikov, ki je potrebno za pridobitev gradbenega dovoljena v upravnem postopku. V upravnem postopku se ugotavljajo pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja in imajo stranke v tem postopku možnost varovati svoje pravice in interese (prim. Zakon o graditvi objektov, določbe o pridobitvi gradbenega dovoljenja, 54. do 70. člen). Poleg upnika imata tudi dolžnika v upravnem postopku položaj strank z zakonsko opredeljenimi pravicami in obveznostmi. Tudi s tega vidika je povsem utemeljena obrazložitev sodišča prve stopnje, da je treba pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe presojati restriktivno, tudi z vidika dolžnikovega ustavnopravnega položaja (prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča Up 275/97 in npr. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 105/2008). Višje sodišče le v ilustracijo navaja, da bi v primeru nadomestitve soglasja strank (če bi bilo materialnopravno dopustno), potrebnega v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, z začasno odredbo, lahko prišlo v bistvu do trajne ureditve razmerja in bi bilo gradbeno dovoljenje lahko izdano, kar pa nedvomno ni namen začasnega urejanja razmerij z regulacijsko začasno odredbo.

Iz navedenih razlogov je višje sodišče pritožbo zavrnilo, ne da bi posebej odgovarjalo še na druge pritožbene navedbe, ki se glede na povedano izkažejo kot nerelevantne. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter petem odstavku 38. člena v zvezi z 239. členom ZIZ.