Jedro

Začasne odredbe spadajo med ukrepe za varstvo koristi otroka (159. člen Družinskega zakonika), postopki za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otroka pa so po zakonu nujni (100. člen Zakona o nepravdnem postopku).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo predlogu nasprotne udeleženke z dne 26. 2. 2024 in kolizijske skrbnice z dne 23. 2. 2024 in tudi po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, da se stiki med mld. A. A. in mld. B. B. ter predlagateljem, njunim očetom C. C., ki so bili začasno določeni s sklepom III N 262/2021 z dne 19. 12. 2023, ki je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Celju I Cp 94/2024 z dne 11. 4. 2024, začasno spremenijo tako, da potekajo brez osebnega srečevanja hčera z očetom, oče jima lahko pošilja pisma ter ju enkrat mesečno pokliče po telefonu na telefonsko številko, preko katere so komunicirali doslej, hčeri pa lahko kadarkoli pokličata očeta ali mu pošljeta sporočila na njegov mobilni telefon (točka I/1,2,3 izreka sklepa); za primer kršitve začasne odredbe bo kršitelju izreklo denarno kazen v višini 200,00 EUR (II. točka izreka); začasna odredba velja od dneva njene izdaje do drugačne odločitve sodišča oziroma do pravnomočnega zaključka tega sodnega postopka za varstvo koristi otroka (III. točka izreka). V delu, kjer sta nasprotna udeleženka in kolizijska skrbnica predlagali izvajanje stikov na način, da se stiki med mld. hčerama s predlagateljem lahko predčasno zaključijo, je predloga za izdajo začasne odredbe zavrnilo (IV. točka izreka); sklenilo je, da pravno sredstvo zoper ta sklep ne zadrži izvršitve sklepa (V. točka izreka) in odločitev o stroških tega postopka pridržalo za končno odločbo (VI. točka izreka).

2.Zoper ta sklep se predlagatelj (pritožnik) po pooblaščenki pravočasno pritožuje. Najprej uveljavlja kršitev pravice do naravnega sodnika. Navaja, da je predmetni postopek v teku že štiri leta, da je zadnji sklep o začasni odredbi z dne 19. 12. 2023 bil s strani višjega sodišča potrjen dne 11. 4. 2024 ter predlagatelju vročen 5. 5. 2024, da je v predmetni izjemno obsežni zadevi vseskozi sodila dodeljena sodnica D. D., pred katero je bilo opravljenih več narokov, izpodbijani sklep pa je izdala sodnica E. E., pri čemer za to niso obstajali nikakršni zakoniti razlogi ter je bila predlagatelju kršena ustavna pravica do zakonitega oziroma naravnega sodnika. Predlagatelj je na vpisniku dobil podatek, da je prva sodnica še vedno zaposlena na družinskem oddelku ter je zgolj začasno odsotna (predvidoma na letnem dopustu), pri čemer izpostavlja dejstvo, da sta nasprotna udeleženka in kolizijska skrbnica predlog za izdajo nove začasne odredbe podali že konec februarja 2024, CSD pa je poročilo ter mnenje, posredoval marca 2024 in sodišče odločanja o novi začasni odredbi ni štelo za urgentnega vse do začasne odsotnosti sodnice, ki je v celoti seznanjena s kompleksno situacijo ter ni obstajal nikakršen zakoniti razlog za odločanje po drugi sodnici, ki se v doglednem času niti ni mogla seznaniti s celotnim spisom ter ni bila prisotna pri zaslišanju strank ter izvedenke. Izpodbijani sklep je že iz tega razloga nezakonit in neustaven. Pritožnik nadalje poudarja, da odločitev druge sodnice o novi začasni odredbi krši tudi načelo neposrednosti, saj je sodnica začasno odredbo izdala, ne da bi zaslišala stranke, kar bi bilo glede na dolgotrajnost in kompleksnost postopka nedvomno potrebno. Zadeva ni enaka položaju, ko sodišče prvič odloča o predlogu za izdajo začasne odredbe, saj je bil v konkretnem primeru že izveden obsežen dokazni postopek, pri čemer je navedbe o zavračanju stikov deklic upoštevalo že višje sodišče pri odločanju o pritožbah. Nova sodnica je s svojo odločitvijo spremenila že izdano začasno odredbo, kar sicer iz sklepa neposredno ne izhaja (iz njega ni razvidno, da se spreminja začasna odredba z dne 19. 12. 2023, tako da v tem trenutku že izdana pravnomočna začasna odredba, ki je temeljila na strokovnem mnenju sodnega izvedenca, še vedno učinkuje) ter je na predmetni način posegla v odločitev predhodne sodnice, ki je začasno odredbo izdala po izvedenem kontradiktornem postopku, nova sodnica pa bi tako lahko začasno odredbo spremenila le v primeru, ko bi sama izvedla neposredni dokazni postopek oziroma brez le-tega le ob izrecnem soglasju strank, da se že sprejeti dokazi štejejo za prebrane. Pritožnik očita tudi kršitev pravice do izjave, neizvedbo predlaganih dokazov ter napačno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi v pretežnem delu prepisalo vloge nasprotne udeleženke, CSD ter kolizijske skrbnice ter se ni opredelilo do navedb predlagatelja ter tudi ni izvedlo z njegove strani predlaganih dokazov, predvsem zaslišanja predlagatelja ter dopolnitve izvedenskega mnenja. Sodišče dejansko ni naredilo presoje, temveč je izrazito pristransko sledilo navedbam nasprotne udeleženke ter nekritično upoštevalo mnenje CSD. Izpostavlja, da je sodišče v dosedanjem postopku navkljub večim mnenjem CSD, ki so podpirali širitev stikov, čakalo na mnenje izvedenke ter tako očitno ni štelo, da ima v konkretni izjemno težki zadevi CSD ustrezno znanje, da bi ocenjevalo korist deklet. Dopolnitev izvedenskega mnenja v tem postopku postavljene izvedenke, kot je v svojih vlogah predlagal predlagatelj, je tako nujna tudi za začasno odločitev o stikih. Navaja, da mu sodišče tudi ni vročalo vseh dokazov, pridobljenih po uradni dolžnosti, med drugim zapisnika PP z dne 2. 6. 2024 in 18. 5. 2024 ter se predlagatelj do njih sploh ni mogel izreči, s čimer je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti postopka. Prejšnji sklep o začasni odredbi je sprejelo po obsežnem in dolgotrajnem dokaznem postopku ter pravilno ocenilo, da so stiki z očetom deklicama v korist in ni mogoče slediti drugačnim prikazom matere otrok, koristnost stikov z očetom je potrdila tako izvedenka kot tudi CSD in da je treba zagotoviti možnost, da hčerki z očetom razvijeta bolj kakovosten odnos ter je zato potrebno, da se jima stiki določijo v večjem obsegu. V obrazložitvi tokratnega sklepa pa sodišče teoretizira o samorefleksiji in prevzemanju odgovornosti oziroma soprispevku strank k njunemu dolgoletnemu konfliktnemu odnosu, kar je že vse bilo upoštevano ob izdaji prvotne začasne odredbe in potrjeno s strani višjega sodišča, pri čemer povsem spregleda, da ima nasprotna udeleženka že sedem let vse od razpada njune zveze popolno oblast nad hčerama ter neovirano zastruplja njun odnos do očeta, predlagatelj pa vseskozi poskuša preko sodišča preprečiti popolno odtujitev hčera oziroma dobiti možnost za normalen odnos. Navaja, da nasprotna udeleženka pravnomočnega sklepa o začasnem izvrševanju stikov ni spoštovala, namesto denarne kazni, o kateri sodišče sploh ni odločilo, pa je dosegla, da je sodišče stike hčera z očetom praktično ukinilo, kar je v praksi mogoče zgolj ob najhujših zlorabah otrok. Kakršnokoli nasilje nad hčerama oziroma nasilje nasploh predlagatelj že ves čas zanika in razen izjav nasprotne udeleženke ter naučenih trditev hčera za to ne obstajajo nikakršni dokazi, pri predlagatelju tudi izvedenka ni prepoznala agresivnosti. Iz obrazložitve sodišča prav tako ne izhajajo nikakršne nove okoliščine, nastale po obdobju, ko je o pritožbi odločalo višje sodišče. Predlagatelj še navaja, da se trenutno nahaja na prestajanju kazni zapora v ZPKZ Maribor zaradi kaznivega dejanja neplačevanja preživnine in opisuje postopek preklica pogojne kazni in poudarja, da se je zagovarjal sam, pritožba pa je bila zaradi nepravilnosti pri vročanju zavržena, nezakonite odločitve sodišča o preklicu pogojne obsodbe višje sodišče do sedaj ni presojalo. Obsodilna sodba Okrožnega sodišča v Celju zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini ter dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mld. osebe in surovega ravnanja pa je bila s sklepom višjega sodišča nedavno razveljavljena ter zadeva vrnjena v ponovljeni postopek pred drug senat. Predlaga razveljavitev sklepa o izdani začasni odredbi in priglaša pritožbene stroške.

3.V odgovoru na pritožbo mld. hčeri po kolizijski skrbnici obrazloženo nasprotujeta pritožbenim navedbam in predlagata njeno zavrnitev, enako v odgovoru na pritožbo tudi nasprotna udeleženka po pooblaščenki.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno izpodbijan je sklep sodišča prve stopnje v delu, v katerem je na podlagi predloga nasprotne udeleženke (matere) in mld. hčera po kolizijski skrbnici in po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je začasno, do drugačne odločitve sodišča oziroma do pravnomočnega zaključka tega sodnega postopka spremenilo stike obeh mld. hčera z očetom, začasno določene s (pravnomočnim) sklepom z dne 19. 12. 2023, tako da potekajo brez osebnega srečanja hčera z očetom, da pa jim ta lahko pošilja pisma in ju enkrat mesečno pokliče po telefonu, hčeri pa lahko kadarkoli pokličata očeta ali pa mu pošiljata sporočila na mobilni telefon (točka I in posledično II, III in V sklepa). Zavrnilni del sklepa (točka IV izreka) in odločitev glede stroškov postopka (točka VI izreka) nista izpodbijana.

6.Skladno z določbama prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter 42. členom ZNP-1, je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep preizkusilo v delu, ki je pritožbeno izpodbijan in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni ter po uradni dolžnosti tudi glede postopkovnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava.

7.Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi pravice do zakonitega (naravnega) sodnika. Po drugem odstavku 23. člena Ustave lahko o pravicah in obveznostih posameznika (in obtožbah proti njemu) sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in sodnim redom. Sodnik, ki odloča v posamezni zadevi, mora biti izbran na vnaprej določen in objektiven način. Po 14. členu Zakona o sodiščih (ZS) sodnik izvaja sodno oblast na enem ali več pravnih področjih, na katero oziroma katera je pred začetkom koledarskega leta razporejen z letnim razporedom dela (14. člen ZS). ZS vsebuje le splošna pravila o dodeljevanju zadev (15. in 16. člen), za podrobnejša pa napotuje na Sodni red - SR (17. člen ZS). Ta pa vsebuje pravila dodeljevanja zadev sodnikom v členih 156 do 166. 166. člen SR daje predsedniku sodišča pooblastilo, da v nujnih in izjemnih primerih, ko ni mogoče določiti sodnika po kriterijih iz prejšnjega (165. člena), določi sam ali na predlog vodje sodnega oddelka ali sodnika, sodnika, ki prevzame zadevo v reševanje.

8.Drži, da je predmetni nepravdni postopek, tekom katerega je bilo že odločeno o več predlogih za izdajo začasne odredbe, vodila ena sodnica, izpodbijani sklep pa je izdala druga sodnica. V spisovnem gradivu pa je odredba podpredsednika Okrožnega sodišča v Celju (Su 15/2024 z dne 27. 6. 2024 - list. št. 892 v spisu), iz katere izhaja, da se zaradi odsotnosti višje sodnice D. D., na podlagi 166. člena Sodnega reda, na podlagi predloga vodje pravdnega oddelka odreja, da se za opravo nujnega procesnega dejanja (izdaje sklepa o začasni odredbi) predmetna zadeva začasno predodeli v delo drugi prisotni družinski sodnici na oddelku, ki je naslednja na vrsti za dodelitev zadeve, upoštevaje abecedni vrstni red priimkov sodnic, po vrnitvi sodnice D. D. na delo pa se ji zadeva vrne v nadaljnje obravnavanje. Začasne odredbe spadajo med ukrepe za varstvo koristi otroka (159. člen Družinskega zakonika - DZ), postopki za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otroka pa so po zakonu nujni (100. člen Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1). Ob zgoraj že obrazloženem tako ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je bila zadeva nezakonito predodeljena drugi sodnici in ni pritrditi pritožbenim navedbam o kršitvi pravice do zakonitega (naravnega) sodnika.

9.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o kršitvi načela neposrednosti.

Najprej je ob pritožbenih navedbah pojasniti, da iz izreka izpodbijanega sklepa (glej točko I/1 izreka) jasno in nedvoumno izhaja, da se z izdanim sklepom začasno spreminjajo stiki, (pravnomočno) določeni s sklepom 19. 12. 2023. Zato je zgrešeno pritožbeno razlogovanje, da zato, ker se iz sklepa naj ne bi videlo, da se spreminja začasna odredba z dne 19. 12. 2023, ta še vedno učinkuje.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ne bi smelo izdati začasne odredbe brez zaslišanja strank in brez ponovljenega postopka pred novo sodnico.

Začasno odredbo kot ukrep za varstvo koristi otrok (159. člen DZ) se izda pod pogoji, ki jih določa DZ (161., 157. in tudi 162. člen DZ) in po v Zakonu o izvršbi in zavarovanju predpisanem postopku (100. člen ZNP-1), pri čemer je ključni pogoj za izdajo začasne odredbe ogroženost otroka (157. člen DZ). V tovrstnih postopkih sodišče lahko izda začasno odredbo na predlog ali po uradni dolžnosti, odloči o trajanju le-te in če se med izvajanjem ukrepa, torej tudi začasne odredbe, izkaže, da ta slabo vpliva na otroka (na njegovo zdravje, psihofizični razvoj, tudi premoženje), lahko izreče nov ukrep in s tem prvotni ukrep tudi spremeni (160. člen DZ). Začasna odredba se izda takrat, ko je otrokova korist ogrožena v tolikšni meri, da z njenim zavarovanjem ni mogoče čakati, saj je pogoj za izdajo začasne odredbe ogroženost otroka, ki mora biti izkazana s stopnjo verjetnosti (161 in 157. člen DZ), ogroženost otroka pa se ugotavlja v vsakem konkretnem primeru posebej. Začasna odredba je že po svoji naravi izjema od pravila, da sodišče odloči šele po kontradiktornem in celovitem dokaznem postopku in na podlagi dokaznega standarda prepričanja, ki velja za končne meritorne odločitve v sporu, kot pa je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa za izdajo začasne odredbe velja nižji dokazni standard, to je dokazni standard verjetnosti. Zato je začasno odredbo dopustno izdati tudi brez zaslišanja strank (tudi brez mnenja otroka - 158/II člen DZ), pri čemer tudi oprava naroka ni obligatorna (29.a člen ZIZ v zvezi s 100. členom ZNP-1) in enako velja tudi za spremembo izrečenega ukrepa. Ker ne gre za končno meritorno odločitev o zadevi, ampak za nujni ukrep za varstvo koristi otroka zaradi preprečitve njegove ogroženosti, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi druga sodnica lahko odločila o predlogu za izdajo ali spremembo že izdane začasne odredbe šele po tem, ko bi sama izvedla dokaze oziroma če bi se s posrednim izvajanjem dokazov strinjali stranki.

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, ki jih je opredelilo v točkah 7 do 11 obrazložitve. Pravilno je poudarilo, da začasna odredba predstavlja ukrep za zaščito ogroženega otroka (159. 157. in 161. člen DZ), da je v 162. členu določeno, da sme sodišče za varstvo koristi otroka izdati začasno odredbo, s katero je mogoče doseči začasno varstvo koristi otroka, pri čemer je primeroma navedena tudi začasna odredba o stikih, da je namen začasne odredbe v družinskih zadevah izključno v olajšanju položaja otroka, skrb za največjo otrokovo korist pa edino vodilo tudi za začasno urejanje družinskih razmerij, da je pri odločanju sodišče dolžno ukreniti praviloma že po uradni dolžnosti vse, da se v dani situaciji maksimira korist otroka. Pravilno je pojasnilo, kot je bilo že obrazloženo, da je zaradi pomembnosti in občutljivosti varovane dobrine, to je korist otroka in preprečitve ogroženosti otroka, zaradi nujnosti hitrega postopka in dejstva, da gre le za začasno odločitev, odločilo v skladu z dokaznim standardom verjetnosti. Pravilno je pojasnilo tudi vsebino pravice do stikov otrok s starši (141. člen DZ).

Neutemeljene so pritožbene navedbe o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in kršitvi načela kontradiktornosti.

Sodišče prve stopnje je v tekočem nepravdnem postopku dne 19. 12. 2023 izdalo začasno odredbo, s katero je sklenilo, da bodo stiki med očetom (predlagateljem) in mld. hčerama 13-letno A. A. in 11-letno B. B., ki so bili dogovorjeni s sodno poravnavo 19. 12. 2019, začasno potekali vsak drugi vikend v petek v popoldanskem času in v soboto čez dan, obema staršema pa je naložilo vključitev in sodelovanje v predvidene oblike strokovne pomoči. Pravilen in utemeljen je zaključek sodišča prve stopnje v sedaj izpodbijanem sklepu, da se je takšno izvajanje stikov v nadaljnjih mesecih izkazalo za dekleti za zelo obremenjujoče, pri čemer je ključno časovno obdobje od prej izdane začasne odredbe, torej od 19. 12. 2023 dalje in ne šele od izdaje sklepa višjega sodišča, ki je odločilo o pravnih sredstvih zoper odločitev sodišča prve stopnje kot smiselno, vendar zmotno izpostavlja pritožba. Pri tem se je utemeljeno oprlo na strokovno mnenje centra za socialno delo (poročila in mnenje z dne 7. 3. 2024, 15. 3. 2024, 27. 3. 2024 in 5. 6. 2024), ki družino spremlja že več let in je ocenil, da dekleti zaradi dolgotrajnosti postopka in vpletenosti v le-te potrebujeta možnost, da se ju sliši, nadalje, da izvajanje oziroma doživljanje stikov vzbuja pri njiju intenzivne občutke, da sta pri enem od stikov iskali pomoč tudi na policijski postaji, da očeta doživljata na način, da jima je ob njem neprijetno, na stikih se ne počutita dobro, kar sta začeli po razširitvi stikov izražati še bolj, tako, da na stik ne želita, da se stik, če nanj gresta, predhodno zaključi, da skušata iz stika pobegniti in se obračata tudi na pomoč na policijo (točke 4, 14, 15 in 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Zato CSD meni, da osebni stiki z očetom dekletama trenutno niso v korist. Mnenje in poročila CSD imajo v postopkih za varstvo koristi otroka posebno težo, saj ima CSD o teh dejstvih tudi strokovno znanje (108. člen ZNP-1). Poleg tega pa je sodišče prve stopnje mnenje in poročila CSD ocenilo tudi v povezavi z mnenjem in ugotovitvami izvedenke (točke 17, 18, tudi 19 obrazložitve izpodbijanega sklepa), o stiski mld. deklet ob stikih z očetom pa je sodišču poročala tudi njuna kolizijska skrbnica. Tako so neutemeljene posplošene pritožbene navedbe in lastna ocena pritožbe, da sodišče ni naredilo presoje, temveč je le izrazito pristransko sledilo navedbam nasprotne udeleženke ter nekritično povzemalo mnenje CSD.

Tudi izpodbijana odločitev o spremenjeni predhodno izdani začasni odredbi je v tem tekočem nepravdnem postopku le začasna odločitev in ne gre za končno odločbo v sporu, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče o začasni odredbi lahko odločilo šele po dopolnitvi izvedenskega mnenja in po zaslišanju predlagatelja. Sodišče prve stopnje je upoštevalo poleg navedb nasprotne udeleženke, tudi navedbe kolizijske skrbnice, pa tudi navedbe predlagatelja in poleg mnenja in poročil CSD v povezavi tudi z izdelanim izvedenskim mnenjem tudi listinske dokaze. Neutemeljen je nadalje tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, ker se predlagatelj ni imel možnost izjaviti o pridobljenih dokazih po uradni dolžnosti in sicer zapisnikih PP z dne 2. 6. 2024 in 18. 5. 2024. Iz vsebinske obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da se je sodišče prve stopnje glede pravno odločilnih dejstev oprlo na ta dva dokaza, zato pravica do izjave predlagatelju ni bila kršena.

Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da čeprav je pravica do stikov tako pravica otroka kot staršev, pa je kljub temu otrok tisti, ki je osrednja osebnost te pravice in je zato tudi osrednje vprašanje, ali so stiki otroku v korist. Če stiki za otroka pomenijo psihično obremenitev ali če se z njimi ogroža telesni in duševni razvoj otroka, so stiki v nasprotju z otrokovo koristjo. Pravilno je poudarilo tudi, da je starš tisti, ki vsebino stikov napolnjuje. Na podlagi poročil CSD je ugotovilo, da se oče v ponujene oblike pomoči in podpore, kot so mu svetovane in kot mu je bilo naloženo s prej izdano začasno odredbo, ni vključil, česar pritožbeno tudi ne prereka. Ugotovitve, da očetova ravnanja dekletama povzročajo stisko in ju s tem psihofizično ogrožajo, da dekleti iz stikov bežita, se zatekata po pomoč na policijsko postajo in na stike ne želita, pa tako utemeljujejo zaključek, da trenutno osebni stiki z očetom dekletama niso v korist, jima povzročajo stisko in ju s tem razvojno (psihofizično) ogrožajo.

Pritožba tako s pritožbenimi navedbami, v katerih izpostavlja ugotovitve v prej izdanem sklepu o začasni odredbi (z dne 19. 12. 2023) in navaja lastne dokazne zaključke ter videnje odnosov, ne more izpodbiti pravilnosti dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje niti materialnopravne utemeljenosti izpodbijanega sklepa. Očitki o postopkovnih kršitvah ob zgoraj že obrazloženem niso utemeljeni in ker sodišče druge stopnje pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo predlagatelja zavrnilo in v izpodbijanih delih sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ, v zvezi z 42. in 100. členom ZNP-1).

Odločitev o priglašenih stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

Zveza:

Zakon o sodiščih (1994) - ZS - člen 14 Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 157, 159, 161 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 100

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.