Jedro

V tožnikovem primeru podaljšanje omejitve gibanja utemeljuje njegovo nesodelovanje v postopku, postopek ugotavljanja njegove identitete ter s tem dolgotrajnost postopkov pridobivanja ustreznih podatkov in dokumentov iz Alžirije, prav tako tudi okoliščine, ki kažejo, da bi tožnik, kolikor mu gibanje ne bi bilo omejeno, pobegnil in se nadalje nezakonito zadrževal na območju EU, s čimer bi bila onemogočena izvršitev izrečenega ukrepa odstranitve iz države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Policija, Generalna policijska uprava, Uprava uniformirane policije, Center za tujce Postojna (v nadaljevanju tožena stranka) je tožniku, ki je v Centru za tujce nastanjen na podlagi odločbe Policijske postaje Metlika, št. 225-69/2018/10 (3J694-001) z dne 7. 8. 2019, podaljšal njegovo nastanitev v tem centru od 7. 2. 2020 od 14.20 ure do njegove odstranitve iz države, vendar ne dlje kot do 7. 8. 2020 do 14.20 ure, saj ga zaradi objektivnih razlogov ni mogoče odstraniti iz države.

2. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je postopek podaljšanja omejitve gibanja vodila kot skrajšani ugotovitveni postopek v skladu s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in po uradni dolžnosti na podlagi 1. alineje prvega odstavka 79. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Ta določa, da lahko policija tujca, če ga iz objektivnih razlogov tudi po poteku šestih mesecev ni mogoče odstraniti iz države, z odločbo zaradi njegovega nesodelovanja v postopku odstranitve ali zamud pri pridobivanju potrebne dokumentacije iz tretjih držav, ali če je postopek ugotavljanja istovetnosti še v teku, podaljša nastanitev v centru ali bivanje pod strožjim policijskim nadzorom za nadaljnjih šest mesecev, če je mogoče realno pričakovati, da bo mogoče tujca v tem času odstraniti.

3. Tožnik je bil v Centru za tujce nastanjen dne 7. 8. 2019 na podlagi odločbe Policijske postaje Metlika, št. 225-69/2018/10 (3J694-001) z dne 7. 8. 2019. Nastanitev je bila odrejena od dne 7. 8. 2019 od 14.20 ure do njegove odstranitve iz države, a ne dlje kot šest mesecev, in to iz razloga, ker je obstajala nevarnost pobega, tožnika pa ni bilo mogoče takoj odstraniti iz države. Policijska postaja Metlika je tožniku izdala še odločbo o vrnitvi ter mu izrekla odstranitev iz države in prepoved vstopa za čas šestih mesecev. Ta odločba je postala pravnomočna dne 11. 8. 2019. 4. Tožeča stranka pojasnjuje, da tožnik v Republiki Sloveniji nima možnosti bivanja, saj nima sorodnikov ali znancev, pri katerih bi lahko bil nastanjen. Prav tako ni mogoče potrditi njegove identitete, saj je v Republiko Slovenijo vstopil na nedovoljen način in brez veljavne potne listine, vizuma ali dovoljenja za prebivanje, prav tako nima osebne izkaznice ali druge ustrezne listine, ki je predpisana v njegovi državi ter s katero bi lahko izkazoval svojo istovetnost. V času nastanitve v Centru za tujce je bil obravnavan za prekršek po drugem odstavku 33. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD), saj je imel dne 19. 9. 2019 pri sebi manjšo količino prepovedane droge MDMA, zaradi česar mu je Policijska postaja Postojna dne 20. 9. 2019 izdala odločbo o prekršku. Tožnik že vse od nastanitve v Centru za tujce zavrača vrnitev v Alžirijo. Zavrnil je tudi možnost za vključitev v program prostovoljnega vračanja, ki ga izvaja Mednarodna organizacija za migracije, saj odklanja vsako sodelovanje. Dne 14. 8. 2019 je bila na DKP Alžirije poslana verbalna nota, nakar je dne 4. 9. 2019 Center za tujce obiskal konzul iz tega predstavništva, ki je s tožnikom opravil razgovor in ustno potrdil njegovo državljanstvo. Dne 23. 10. 2019 je tožena stranka prejela obvestilo alžirskega konzula, da bo za tožnika izdelan potovalni dokument. Dne 8. 11. 2019 je Ministrstvo za notranje zadeve izdalo odločbo, s katero je ugotovilo, da je omejitev gibanja tožnika še utemeljena, dne 17. 12. 2019 pa je bila tožena stranka obveščena, da je bila tožnikova vloga za ponovno uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščitev zavržena. Dne 9. 1. 2020 je tožena stranka prejela obvestilo DKP Republike Slovenije iz Budimpešte, da je arabski konzul v zvezi z izdajo potovalne listine za tožnika pojasnil, da so postopki v teku ter da čakajo še na končno potrditev iz Alžirije.

5. Med nastanitvijo je bil tožnik večkrat pozvan, naj si pridobi dokumente, na podlagi katerih bo njegova identiteta ugotovljena hitreje, vendar pa je zatrjeval, da dokumentov ne more pridobiti zato, ker ima vse sorodnike v Franciji, v Alžiriji pa nima nikogar. Prav tako tožnik ni sodeloval pri pridobivanju kakršnekoli druge dokumentacije, ki bi bila lahko v pomoč pri ugotavljanju njegove identitete. Ker vračanju v matično državo nasprotuje, glede na vse navedeno tožena stranka sklepa, da ostaja sum, da bi pobegnil in se s tem skušal izogniti odstranitvi iz države, kar pa pomeni, da je zaradi organizacije in izvedbe te odstranitve njegova prisotnost v postopku obvezna. Prav tako gre iz tega sklepati, da se tožnik želi izogniti vrnitvi v matično državo in nadaljevati z nezakonitim bivanjem na območju EU, kar vse vodi do zaključka, da ne spoštuje pravnih norm in bi Republiko Slovenijo zapustil, kolikor bi mu bila izdana odločba o izreku milejšega ukrepa v skladu z ZTuj-2. Ukrep omejitve gibanja pa je nujen tudi z vidika preprečevanja nevarnosti ogrožanja javnega reda in miru in nacionalne varnosti, kar posredno izhaja iz dejstva, da gre pri tožniku za osebo, ki ne želi razkriti svoje istovetnosti in je pristojnim organom o tem navajal različne podatke. Tožena stranka je pri Veleposlaništvu Alžirije v Budimpešti zaprosila za potrditev tožnikove identitete in izdajo potovalnega dokumenta, ki pa ji ga zaradi zamud pri izvedbi postopka zaenkrat še ni uspelo pridobiti.

6. V skladu z drugim odstavkom 79.a člena ZTuj-2 je preizkus utemeljenosti omejitve gibanja pred iztekom treh mesecev od določitve omejitve gibanja po uradni dolžnosti opravilo Upravno sodišče RS, ki je s sklepom, št. I U 103/2020-9 z dne 31. 1. 2020, sklenilo, da je omejitev gibanja še vedno utemeljena. Sklep je bil tožniku vročen dne 4. 2. 2020. 7. Tožena stranka zaključuje, da je zaradi organizacije in izvedbe odstranitve tožnika in ker je postopek identifikacije še vedno v teku, njegova prisotnost v postopku obvezna. Ukrep omejitve gibanja je zato nujen pri zagotavljanju zasledovanega cilja, obenem pa je spoštovano tudi načelo sorazmernosti, saj je, zaradi vseh opisanih okoliščin, le z izrečenim in ne z morebitnim milejšim ukrepom mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na ozemlju Republike Slovenije do zaključka postopka njegove odstranitve. Skladno s tem je zato tožeča stranka z izpodbijano odločbo odločila, da se omejitev gibanja tožniku podaljša. V nadaljevanju obrazložitve pojasnjuje še pravice tožnika s področja zdravstvenega varstva med trajanjem ukrepa, prav tako pravice, ki jih ima po ZTuj-2. 8. Izpodbijana odločba je bila tožniku vročena dne 6. 2. 2020, s tem da mu je bila po prevajalcu prevedena v jezik, ki ga razume. To je s podpisom zaznamka na pisnem odpravku izpodbijanega akta potrdil prevajalec A.A., medtem ko je tožnik podpis odklonil. 9. Tožnik je zoper odločitev tožene stranke vložil tožbo (naslovljeno kot vloga, pritožba). Navedel je, da ponovno prosi, da se preuči njegov primer glede sklepa o njegovem nadaljnjem bivanju še za dodatnih šest mesecev v Centru za tujce v Postojni. Njegovo zdravstveno in psihično stanje se slabša. Prosi, da se njegova vloga upošteva.

10. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila, pač pa je iz obrazložitve izpodbijane odločbe le strnjeno povzela potek postopka in razloge za svojo odločitev.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje, tožena stranka pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila vse razloge za sprejeto odločitev. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

13. Za tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega ali ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, odredi policija do njegove odstranitve iz države omejitev gibanja in nastanitev v centru ali nastanitev izven centra največ za šest mesecev (prvi odstavek 76. člena ZTuj-2). Ta določba se uporablja tudi v primerih, ko istovetnost tujca ni znana (drugi odstavek 76. člena ZTuj-2). Omejitev gibanja lahko traja le toliko časa, kolikor je potrebno, da se izvede odstranitev tujca iz države, vendar ne dlje kot za šest mesecev (četrti odstavek 76. člena ZTuj-2). Nastanitev tujca v center ali izven centra in bivanje pod strožjim policijskim nadzorom odredi policija z odločbo, zoper katero ima tujec pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče (prvi odstavek 78. člena ZTuj-2). Tujcu, ki mu je omejeno gibanje v centru, se omogoči vzpostaviti stik z zakonitim zastopnikom, družinskimi člani, skrbnikom in pristojnimi konzularnimi organi (četrti odstavek 78. člena ZTuj-2). Pred iztekom treh mesecev od odreditve omejitve gibanja v centru, preveri ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, utemeljenost omejitve gibanja po uradni dolžnosti, medtem ko v primeru omejitve gibanja, ki je daljše od treh mesecev, preizkusi utemeljenost te omejitve pred iztekom treh mesecev od določitve omejitve gibanja upravno sodišče (prvi in drugi odstavek 79.a člena ZTuj-2). Če tujca iz objektivnih razlogov tudi po poteku šestih mesecev ni mogoče odstraniti iz države, lahko policija z odločbo: - zaradi nesodelovanja tujca v postopku odstranitve ali zamud pri pridobivanju potrebne dokumentacije iz tretjih držav, ali če je postopek ugotavljanja istovetnosti še v teku, nastanitev v centru oziroma bivanje pod strožjim policijskim nadzorom podaljša za nadaljnjih šest mesecev, če je realno pričakovati, da bo mogoče tujca v tem času odstraniti; - tujcu do odstranitve določi drug kraj bivanja izven centra, pri čemer mora tujec upoštevati pravila bivanja izven centra, sicer ga lahko ponovno nastani v center (prvi odstavek 79. člena ZTuj-2). Zoper to odločitev lahko tujec vloži tožbo, ki pa ne zadrži izvršitve odločbe o podaljšanju omejitve gibanja (drugi odstavek 79. člena ZTuj-2).

14. V zadevi ni sporno, da je bil tožnik v Centru za tujce nastanjen dne 7. 8. 2019 na podlagi odločbe Policijske postaje Metlika, št. 225-69/2018/10 (3J694-001) ter da je bila nastanitev odrejena od dne 7. 8. 2019 od 14.20 ure do tožnikove odstranitve iz države, vendar ne dlje kot šest mesecev, in sicer zaradi nevarnosti pobega, kot tudi zato, ker tožnika ni bilo mogoče takoj odstraniti iz države. Sporno tudi ni, da je Policijska postaja Metlika tožniku izdala tudi odločbo o vrnitvi ter mu izrekla odstranitev iz države ter prepoved vstopa za čas šestih mesecev, odločitev o tem pa je postala pravnomočna dne 11. 8. 2019. V skladu z drugim odstavkom 79.a člena ZTuj-2 je pred izrekom treh mesecev od določitve omejitve gibanja Upravno sodišče RS po uradni dolžnosti opravilo preizkus utemeljenosti omejitve gibanja tožnika ter s sklepom, št. I U 103/2020-9 z dne 31. 1. 2020, ugotovilo, da je omejitev še vedno utemeljena.

15. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je izpodbijana odločba tožene stranke, št. 2253-475/2019/38 /216-05) z dne 6. 2. 2020, s katero je bila tožniku na podlagi 1. alineje prvega odstavka 79. člena ZTuj-2 podaljšana njegova nastanitev v Centru za tujce od 7. 2. 2020 od 14.20 ure do njegove odstranitve iz države, vendar ne dlje kot do 7. 8. 2020 do 14.20 ure, torej za nadaljnjih šest mesecev.

16. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi svojo odločitev utemeljila na več razlogih, in sicer, da tožnik v postopku odstranitve ne sodeluje, da prihaja do zamude pri pridobivanju potrebne dokumentacije, ki bi izkazovala tožnikovo istovetnost ter da je zato postopek ugotavljanja njegove istovetnosti še vedno v teku. Tožnik dejanskemu stanju, kot ga je ugotovila tožena stranka, ne oporeka, pač pa zgolj navaja, naj se ponovno preveri odločitev, da se mu podaljša omejitev gibanja z nastanitvijo v Centru za tujce. Navaja tudi, da se njegovo zdravstveno in psihično stanje slabša, vendar pa te trditve z ničemer ne utemeljuje ali pojasnjuje niti za to sodišču ni predložil nobenega dokaza in zato ostaja to njegovo zatrjevanje zgolj na ravni pavšalnih navedb in jim sodišče ne more slediti.

17. Iz dejanskega stanja, kot ga je opisala tožena stranka in mu tožnik, kot že rečeno, ne oporeka, izhaja, da tožnik v postopku odklanja vsako sodelovanje, tudi sodelovanje glede možnosti vključitve v program prostovoljnega vračanja, ki ga izvaja Mednarodna organizacija za migracije. Ker tožnik obenem odklanja, da bi si sam pridobil dokumente, na podlagi katerih bi bila ugotovljena njegova identiteta ter zatrjuje, da v Alžiriji nima nikogar ter da so vsi njegovi sorodniki v Franciji, po presoji sodišča tožena stranka pravilno sklepa, da obstaja sum, da bi tožnik, če mu ne bi bilo podaljšana omejitev gibanja, pobegnil in nadaljeval z nezakonitim prebivanjem na območju EU, njegova navzočnost pa je za izvršitev odločitve o njegovi odstranitvi iz države nujna. Na to, da tožnik zavrača sodelovanje v postopku in zavrača spoštovanje predpisov kaže tudi to, da je v času nastanitve v Centru za tujce storil prekršek s tem, ko je imel pri sebi manjšo količino prepovedane droge. Tožnikova identiteta doslej še ni bila potrjena, v postopku pa je navajal tudi različne osebne podatke, pa tudi sicer zgolj izjava stranke ne zadostuje za ugotovitev njene istovetnosti, pač pa je istovetnost mogoče dokazovati s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z dovoljenjem za prebivanje, izdanem v obliki samostojne listine, ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost (prvi odstavek 97. člena ZTuj-2; glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 166/2013, 8. točka). Tožnika je v Centru za tujce sicer obiskal konzul Alžirije, ki je potrdil njegovo državljanstvo, medtem ko postopki glede ugotavljanja njegove identitete in pridobivanja potovalnega dokumenta še potekajo in so v fazi potrditve pristojnih organov Alžirije. Opisane okoliščine torej kažejo, da tožena stranka pravilno ugotavlja, da tožnika zaenkrat še ni mogoče odstraniti iz države, da pa je njegova navzočnost za izvedbo takega postopka nujna, obenem pa utemeljeno zaključuje, da bo odstranitev iz države mogoče izvesti šele po tem, ko bo potrjena tožnikova identiteta in zanj pridobljeni ustrezni dokumenti, in da bo, glede na trenutno stanje teh postopkov, to mogoče izvršiti v roku nadaljnjih šestih mesecev.

18. Glede na vse opisane okoliščine, ki so podrobneje pojasnjene v obrazložitvi izpodbijane odločbe, sodišče meni, da je odločitev tožene stranke utemeljena. Omejitev gibanja je upravičena takrat, ko je to potrebno, da se tujca odstrani iz države, enako tudi podaljšanje omejitve gibanja. V tožnikovem primeru podaljšanje omejitve gibanja utemeljuje njegovo nesodelovanje v postopku, postopek ugotavljanja njegove identitete ter s tem dolgotrajnost postopkov pridobivanja ustreznih podatkov in dokumentov iz Alžirije, prav tako tudi okoliščine, ki kažejo, da bi tožnik, kolikor mu gibanje ne bi bilo omejeno, pobegnil in se nadalje nezakonito zadrževal na območju EU, s čimer bi bila onemogočena izvršitev izrečenega ukrepa odstranitve iz države.

19. Sodišče je zato tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločitev pa pravilna in utemeljena na zakonu. Odločitev je sprejelo na seji senata, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med toženo stranko in tožnikom ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).