Jedro

Po določbi 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in sta tako revizijsko sodišče kot stranke vezani na dejansko podlago, na kateri temelji izpodbijana sodba. To pomeni, da je vezano na ugotovitve in dokazno oceno sodišča prve stopnje, da potrdilo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 15.2.2001, ki ga je izdal zemljiškoknjižni referent, in sklep o dedovanju tega sodišča z dne 10.11.1997, ki je bil izveden v zemljiški knjigi, ne predstavljata novega dokaza, ki bi bil lahko podlaga za obnovo postopka. Napačen sklep o dejanskem stanju na podlagi listin, ki so bile v upravnem postopku uporabljene, pa ni obnovitveni razlog.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 10.12.2003, ki je ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. in odpravila sklep Upravne enote Slovenske Konjice z dne 14.3.2001, s katerim je prvostopni organ ugodil predlogu za obnovo pravnomočno končanega postopka za denacionalizacijo. Po odpravi sklepa je tožena stranka sama odločila in zahtevo za obnovo postopka zavrnila.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je zanjo navedla. Obnova postopka se nanaša na dopolnilno odločbo Upravne enote Slovenske Konjice z dne 18.10.2000, ki je postala pravnomočna 23.11.2000 in na zemljišče parc. št..., za katero je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da ga je po podržavljenju kupil upravičenec A.A., s kupoprodajno pogodbo z dne 4.5.1964. Na podlagi te ugotovitve mu je bila priznana odškodnina v višini valorizirane kupnine na podlagi 6. odstavka 42. člena ZDen. V predlogu za obnovo postopka je tožnica zatrjevala, da je bila ta odločilna okoliščina napačno ugotovljena, ker je kupoprodajno pogodbo sklenil sin razlaščenca A.A.ml., roj. leta 1929 in je bilo v preambuli kupne pogodbe navedeno, da je kupec ključavničar v podjetju K. Upravičenec, tožničin stari oče, A.A. namreč ni bil ključavničar in nikoli zaposlen v podjetju K. Upravičenec torej ni odkupil nazaj podržavljene nepremičnine, in je bilo to dejstvo v pravnomočno končanem upravnem postopku napačno ugotovljeno. Predlog za obnovo postopka tožnica opira na dopis Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 15.2.2001 in sklep o dedovanju po pok. A.A.ml., roj. 1929. leta, ki ga je izdalo Občinsko sodišče v Slovenskih Konjicah z dne 10.12.1954. Dejstvo, kdo je v obravnavanem primeru denacionalizacijski upravičenec oziroma kupec parcele, št..., ki je bila pred tem podržavljena, je bilo ugotovljeno na podlagi kupne pogodbe, na katero se je tožnica sklicevala že v zahtevi za denacionalizacijo in je bila predmet presoje v postopku pred izdajo sporne denacionalizacijske odločbe. Ker so bili v pogodbi povsem razumljivo navedeni podatki, kdo je bil kupec navedene nepremičnine, ni mogoče pritrditi tožnici, da je šele potrdilo, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah, iz katerega izhaja, da A.A. in K.A. nista bila lastnika nepremičnine, parc. št..., leta 1967, dokaz o tem, da parcele ni kupil denacionalizacijski upravičenec, ampak njegov sin. To dejstvo je bilo znano že pred izdajo denacionalizacijske odločbe. Če je bilo napačno ugotovljeno in bil v posledici tega napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, to ni razlog za obnovo postopka, temveč je stvar ugotovitvenega postopka, ki ga je mogoče izpodbijati v postopku z rednimi pravnimi sredstvi, kar je pravilno ugotovila že tožena stranka. Tudi tožničina trditev, da je prava nevešča stranka, ne more vplivati na drugačno odločitev, ker nepoznavanje prava ni okoliščina, zaradi katere bi bilo mogoče z izrednimi pravnimi sredstvi posegati v pravnomočne odločitve.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu Zakona o upravnem sporu. Tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje sta napačno uporabila določbo 1. točke 1. odstavka 360. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in ga napačno interpretirala. Tožnica je v spis predložila nove listine, ki niso bile uporabljene v upravnem postopku in jih ni bilo v upravnem spisu. Gre za potrdilo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 15.2.2001 ter sklep o dedovanju Občinskega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 10.12.1974, ki je bil izveden pri zemljiški knjigi. Obe listini izkazujeta, da upravičenec A.A. v letu 1967 ni bil lastnik nepremičnine parc. št... Upravni organ je imel v času odločanja le kupno pogodbo iz leta 1964, po kateri je A.A., ključavničar v podjetju K., od Občine Slovenske Konjice kupil nepremičnino parc. št... Na podlagi tega dokaza je sprejel sklep, da je upravičenec A.A. kupil nepremičnino s to pogodbo. Obe navedeni listini, ki ju je tožnica predložila predlogu za obnovo postopka, sta nova dokaza nista bila uporabljena v prejšnjem postopku. Skupaj z ostalimi dokazi bi lahko pripeljala do drugačne odločitve, če bi bila tedaj uporabljena. Temu bi sledila tudi drugačna odločitev, razlaščencu bi bila priznana višja odškodnina. Upravni organ bi moral v smislu 7. člena ZUP skrbeti, da nevednost in neukost tožnice ne bi bila v škodo njenih pravic, ki ji gredo po zakonu. Načelo materialne resnice narekuje, da mora upravni organ ugotoviti resnično dejansko stanje in vsa odločilna dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev. Dopolnilna odločbe, za katero se predlaga obnova postopka, je nepravilna. Predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožbeni odgovori niso bili vloženi.

Ker je po vložitvi pritožbe pričel veljati ZUS-1, je moralo pritožbeno sodišče najprej presoditi, ali gre v obravnavanem primeru za pritožbo ali za revizijo (2. odstavek 107. člena ZUS-1). V obravnavanem primeru (za presojo akta v zvezi z obnovo postopka, to je procesnega akta), niso izpolnjeni pogoji, da bi se sicer vložena pritožba obravnavala kot pritožba temveč se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija (2. odstavek 107. člena ZUS-1), to pa pomeni, da je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS prvostopna sodba z uveljavitvijo ZUS-1, to je 1.1.2007 postala pravnomočna.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno in dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določbi 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in sta tako revizijsko sodišče kot stranke vezana na dejansko podlago, na kateri temelji izpodbijana sodba. To pomeni, da je vezano na ugotovitve in dokazno oceno sodišča prve stopnje, da potrdilo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 15.2.2001, ki ga je izdal zemljiškoknjižni referent, in sklep o dedovanju tega sodišča z dne 10.11.1997, ki je bil izveden v zemljiški knjigi, ne predstavljata novega dokaza, ki bi bil lahko podlaga za obnovo postopka. Napačen sklep o dejanskem stanju na podlagi listin, ki so bile v upravnem postopku uporabljene, pa ni obnovitveni razlog, kar je pravilno navedlo že prvo sodišče. Materialnopravna presoja zato pokaže, da je v okviru neizpodbojnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, izpodbijana sodba pravilna.

Revizija formalno opredeljeno in izrecno ne zatrjuje nobene procesne kršitve. Preizkus izpodbijane sodbe pa tudi pokaže, da ima sodba prepričljive razloge o odločilnih dejstvih in revizijsko sodišče ni ugotovilo nobene bistvene kršitve postopka. Obnovitveni razlogi so taksativno našteti v 260. členu ZUP. Med njimi ni navedena procesna kršitev neupoštevanja neukosti stranke v postopku. Zato revizijska navedba, da upravni organ ni upošteval, da je tožnica neuka stranka, in ji ni omogočil zavarovanja njenih pravic v postopku v skladu s 7. členom ZUP, ni relevantna za presojo utemeljenosti predloga za obnovo postopka.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi je vrhovno sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.