Jedro

Pri odmeri odškodnine je sprejelo tožnika takšnega, kot je, in v skladu s teorijo jajčne lupine odločilo, da je oškodovanec upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je ta posledica tudi njegove posebne preobčutljivosti ali drugega posebnega stanja.

Neme degenerativne spremembe ne predstavljajo pravno upoštevnega sovzroka za nastalo škodo.

Prav škodni dogodek je pri tožniku sprožil manifestacijo prej nemih degenerativnih sprememb, zaradi katerih je bilo zdravljenje bistveno daljše, potrebna je bila operacija ter z njo povezano večje število nevšečnosti, prav tako so pri tožniku ostale določene omejitve, zaradi katerih so zmanjšane njegove življenjske aktivnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 373,32 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 11.174,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2018 do plačila (I.) in pravdne stroške v višini 2.257,57 EUR (III.), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II.).

2. Zoper sodbo (v izpodbijanem delu 6.000 EUR) vlaga pritožbo toženka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Meni, da je toženec že prej trpel zaradi degenerativnih sprememb v hrbtenici, čeprav zaradi njih ni poiskal zdravniške pomoči. Bolezenskih stanj in operacije zato ni mogoče pripisati nezgodi in bi sodišče kot poškodbi moralo upoštevati le udarnino leve rame in zvin vratne hrbtenice. Posledično je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerjena previsoko. Graja tudi odmero odškodnine za prestani strah, ki je bil kratkotrajen, strahu glede operacije pa ni mogoče pripisati prometni nesreči. Tudi materialna škoda zaradi izgube na dohodku je odmerjena previsoko, saj se tovrstna poškodba zdravi le 5 - 6 tednov. Sodišče je izgubo neutemeljeno ocenilo po prosti presoji. Glede na naravo poškodbe tožnik ni upravičen do odškodnine za tujo pomoč in postrežbo. Napačno so odmerjeni stroški postopka, saj je sodišče tožniku za prevoz pooblaščenca priznalo višjo postavko kot toženki.

3. Na pritožbo je odgovoril tožnik in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno, ki jo je logično, prepričljivo in izčrpno oblikovalo sodišče prve stopnje, in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožnik zato zgolj s pavšalno navedbo, da prisotne degenerativne spremembe pri oškodovancu niso bile neme, saj so mu že povzročale bolečine, le da zaradi njih ni obiskal zdravnika, nasprotnega dejanskega zaključka sodišča ne more izpodbiti. Da se degenerativne spremembe na hrbtenici pred nezgodo niso manifestirale, je sodišče ugotovilo s pomočjo strokovnega mnenja sodnega izvedenca, ki je ob tem upošteval medicinsko dokumentacijo in navedbe tožnika, pritožnica pa na te ugotovitve pripomb ni podala.

6. Višino odškodnine je sodišče prve stopnje prisodilo na podlagi primerjave s primeri, s katerimi se je do sedaj ukvarjala sodna praksa, kar je natančno utemeljilo. Pri njeni odmeri je sprejelo tožnika takšnega, kot je, in v skladu s teorijo jajčne lupine odločilo, da je oškodovanec upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je ta posledica tudi njegove posebne preobčutljivosti ali drugega posebnega stanja. Ob tem se je pravilno oprlo na ustaljeno sodno prakso1, po kateri neme degenerativne spremembe ne predstavljajo pravno upoštevnega sovzroka za nastalo škodo. Izhodišče toženke, da je odmerjena odškodnina po posameznih postavkah previsoka, saj je tožnik utrpel le udarnino rame in zvin vratne hrbtenice, ostalih posledic pa ni mogoče pripisati škodnemu dogodku, je zato napačno. Izvedenec je prepričljivo utemeljil, da je prav škodni dogodek pri tožniku sprožil manifestacijo prej nemih degenerativnih sprememb, zaradi katerih je bilo zdravljenje bistveno daljše, potrebna je bila operacija ter z njo povezano večje število nevšečnosti, prav tako so pri tožniku ostale določene omejitve, zaradi katerih so zmanjšane njegove življenjske aktivnosti. Upoštevajoč vse nastale posledice je sodišče pri odmeri odškodnine pravilno uporabilo materialno pravo, odmerjena odškodnina ni previsoka, pavšalne nasprotne pritožbene navedbe, ki ne upoštevajo vseh nastalih posledic, pa so neutemeljene.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje tudi pri odmeri odškodnine za materialno škodo. Sodišče je izgubo na dohodku odmerilo glede na predhodne dohodke tožnika, kar je povsem ustrezna metoda za ugotavljanje pričakovanega zaslužka. Pri tem je pravilno upoštevalo celotno obdobje zdravljenja, saj je bilo to potrebno zaradi škodnega dogodka, ki je aktiviral prej neme degenerativne spremembe. Pri odškodnini za tujo pomoč in postrežbo pa se je sodišče oprlo na prepričljivo mnenje izvedenca, ki je potrdil, da je bila ta v omejenem obsegu potrebna.

8. Pri odmeri pravdnih stroškov je sodišče v 66. točki sodbe podrobno pojasnilo, zakaj je kilometrino odvetnika odmerilo po drugačni postavki kot kilometrino stranke. Gre za različne kriterije odmere, ki so določeni glede različnih položajev procesnih udeležencev. Pri tem ni mogoče govoriti o diskriminaciji, saj se potni stroški obeh strank odmerjata enako po določilih Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina, za odvetnike pa velja določilo 10. člena Odvetniške tarife, s tem pa postavka v višini 0,37 EUR na km.

9. Ker pritožba ni utemeljena,, jo je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v skupni višini 373,32 EUR (500 odvetniških točk, povečanih za materialne stroške in DDV).

1 Primerjaj odločitve VS RS II Ips 133/2016, II Ips 636/2005, II Ips 1198/2008, II Ips 934/2007, VSL I Cp 2472/2017, VSL II Cp 477/2019 in druge.