Jedro

Za zastaranje dednega dogovora, katerega vsebina je določljiva, velja 10-letni zastaralni rok, kot za zastaranje sodne odločbe. Zgolj dolžnikova izjava, s katero ta potrjuje obstoj vtoževanega dednega dogovora, še ne pomeni pripoznave dolga, ki bi pretrgala zastaranje.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je toženec s tožnikom dolžan skleniti sporazum in predhodno dovoliti geometrsko odmero dela parcele 1927/1 v izmeri 1.500 m2 na skrajnem severozahodnem delu, po kateri bo izdelan načrt parcelacije kot sestavni del te odločbe, tako da bo tožnik postal lastnik te novonastale parcele ter lastnik pri 1/3 deleža A. N. na parceli 1928, vpisani v vložek 539, ter mu za vpis navedene lastninske pravice na novo nastali parceli 1927/1 izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino v roku 15 dni, sicer bo tak sporazum in zemljiškoknjižno listino nadomestila sodba. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku, da je toženec dolžan tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo tožnik vpisal kot lastnik pri 1/3 deleža A. N. na parceli 1928, vpisani v vložku 539, v roku 15 dni, sicer bo takšno zemljiškoknjižno listino nadomestila sodba. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 599,71 EUR.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka sodbo izpodbija v 2. točki izreka, torej v njenem zavrnilnem delu zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče dejansko stanje zmotno ugotovilo, saj iz dednega dogovora opr. št. O 967/73 - 5 jasno izhaja, da I. N. dobi drugo petino vložka 539 s tem, da sklene s prevzemnikom ostalih nepremičnin - tožencem sporazum. Pisna zaveza obstoji in je iztožljiva. Nepravilen je zaključek sodišča, da je terjatev tožnika na izstavitev zemljiškoknjižne listine zastarala. Tožnik se kvečjemu strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da je tožbeni zahtevek preuranjen, ker nepravdni postopek pod opr. št. N 289/2003 še ni končan, ne pa, da je zastaran. Ne drži, da nobena od strank ali prič ni izpovedala, da je bil z realno delitvijo mišljen začetek sodnega postopka za razdružitev solastnine. Tu je podano nasprotje o odločilnih dejstvih med razlogi sodbe in med vsebino razpravnih zapisnikov ter zagrešena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik je na naroku dne 2.9.2008 navajal, da zahtevek ni zastaran tudi iz razloga, ker naj bi se sporazum sklenil ob realni delitvi vložka, ta pa sedaj poteka v zadevi N 289/2003. Povedal je, da je bila delitev mišljena po sklenitvi dednega dogovora, tega pa ni bilo mogoče izvesti, ker so morali sprožiti postopek za ureditev zadeve z dediči pokojnega F. J. in F. B.. Realno delitev v zvezi z vtoževanima parcelama je razumel kot razdružitev vložka št. 539. Tudi priča F. N. je povedala, da je bilo mišljeno z realno delitvijo to, da bo tožnik postal lastnik parcele 1928 in dela parcele 1927 v izmeri 1.500 m2. Realna delitev pa še ni bila opravljena, ker nepravdni postopek še ni končan, stranke pa niso sklenile nobene pogodbe ali sporazuma o takšni razdružitvi. Toženec je tožniku pripoznal terjatev na obravnavi 2.9.2008 posredno v izpovedbi, da je bil namen izsiljenega dogovora, da tožnik dobi 1.500 m2 v parceli 1927 in parcelo 1928. S pripoznavo dolga pa se zastaranje pretrga. Prvostopno sodišče tudi ni upoštevalo, da kljub tožnikovim poskusom v preteklosti realna delitev pred to tožbo še ni bila mogoča, ker je sporna parcela spadala v okvir zaščitene kmetije. Ker glavna terjatev tako še ni zastarala, tudi ni mogla zastarati terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine in je z uporabo takrat veljavnih določil o zastaranju zmotno uporabljeno materialno pravo.

Tožena stranka pa izpodbija sodbo v njenem ugodilnem delu, po katerem je toženec dolžan tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis lastnine pri 1/3 parcele 1928. Poudarja, da je sodišče napačno interpretiralo navedbe iz zapisnika obravnave v zadevi N 389/2003 z dne 7.6.2007. Takrat je bilo mišljeno, da bi se nepremičnine razdelile tako, da bi tožnik pridobil v izključno last parcelo 1928, toženec pa parcelo 130 S. Ker do tega dogovora ni prišlo, v nepravdnem postopku še vedno niso razdeljene te nepremičnine. Sodišče toženca, tožnika, niti prič ni zaslišalo o tem, kaj je bilo mišljeno z navedeno izjavo v zapisniku, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je sodišče na podlagi tega zapisnika sprejelo napačne zaključke. Tožbeni zahtevek je torej zastaran, saj je sklep o dedovanju, ki je osnova za to tožbo, izvršljiv le 10 let, kot vse druge sodne odločbe. Tožeča stranka na podlagi tega sklepa ne more uveljavljati ničesar več. Tožnik lahko zahteva delitev parcele, ki je predmet te tožbe, in odmero njegovega dela, to je 1/5 te parcele s hišo, kar bo dosegel v nepravdnem postopku, ki je v teku.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožnika: Pritožbene navedbe tožnika, da je vsebina dednega dogovora pod opr. št. O 967/73 - 5 jasna, določljiva in iztožljiva, držijo, vendar pa je prav zato dogovor podvržen tudi zastaranju, in sicer, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, po Zakonu o zastaranju terjatev v desetletnem zastaralnem roku. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče pri dokazni oceni izpovedb pravdnih strank in zaslišanih prič zagrešilo očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnik je na naroku dne 2.9.2008 sicer res navajal, da zahtevek ni zastaral iz razloga, ker naj bi se sporazum sklenil ob realni delitvi vložka, ta pa sedaj poteka v zadevi N 289/2003. Vendar pa dokazni postopek teh njegovih navedb ni potrdil, saj je sam tožnik ob zaslišanju za v pritožbi sporno parcelo 1927/1 jasno navedel, da je bilo ob sklenitvi dednega dogovora mišljeno tako, da odmero 1.500 m2 parcele 1927 lahko zahteva že takoj po njegovi sklenitvi. Lastnik te parcele je bil namreč že takrat v celoti toženec. Parcela 1928 pa naj bi pripadala tožniku šele ob razdelitvi vložka 539. Tudi v pritožbi omenjena priča F. N. ni zatrjevala drugače, saj se glede dejstva, kdaj naj bi se izvedla realna delitev in kaj naj bi ta sploh predstavljala, ni znala opredeliti, navedla pa je, da je tožnik toženca že takoj po dogovoru prosil, naj zadevo uredita, pa se to ni izvedlo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje na 7. do 9. strani sodbe je zato glede na vse izvedene dokaze logična, konsistentna in prepričljiva ter ni obremenjena s pavšalno očitano kršitvijo določb pravdnega postopka. Pritožbi pa tudi ni mogoče pritrditi v delu, ko navaja, da je toženec pripoznal svojo obveznost z izjavo, da je bil namen "izsiljenega dogovora", da tožnik dobi 1.500 m2 v parceli 1927 in parcelo 1928. Pripoznava dolga je namreč enostranska izjava volje, ki pomeni, da kljub neizpolnitvi obveznosti s strani dolžnika ni potrebno sodno varstvo ali kakšen drug ukrep za uveljavitev terjatve, saj dolžnik kaže, da je pripravljen izpolniti obveznost. Zgolj potrditev vsebine dogovora, ki pa ga toženec ni pripravljen izvesti, ne pomeni, da je dolg pripoznan. Tožnik v pritožbi še navaja, da realna delitev pred tožbo ni bila mogoča, ker je parcela 1927/1 spadala v okvir zaščitene kmetije, zato vtoževana terjatev v letu 1974 še ni dospela. Gre za novo trditev, ki jo je tožnik prvič navedel šele v pritožbi, ne da bi navedel razloge, zakaj tega ni zatrjeval že prej, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določilom 1. odstavka 337. člena ZPP ni moglo upoštevati.

O pritožbi toženca: Toženec v pritožbi graja dokazno oceno sodišča, da je pripoznal tožnikov zahtevek z izjavo v nepravdnem postopku N 289/2003 na naroku 7.6.2007 (stran 10 sodbe) in navaja, je bila njegova izjava napačno interpretirana, saj je bila dana le pod pogojem, da bo med dediči prišlo do dogovora, po katerem bo v izključno last pridobil parcelo 130 S. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka že v prvi pripravljalni vlogi dne 14.7.2008 zatrjevala, da je toženec v nepravdnem postopku priznal svojo obveznost, da parcela 1928 pripada v celoti tožniku, tožena stranka pa vse do vložitve pritožbe tej trditvi argumentirano ni nasprotovala. Zato njene pritožbene trditve, da ta izjava ni bila mišljena kot pripoznanje toženčeve obveznosti glede parcele 1928, predstavljajo pritožbeno novoto v smislu 1. odstavka 337. člena ZPP, ki je sodišče druge stopnje ne more več upoštevati. Sodišče o tej izjavi tudi ni bilo dolžno zasliševati strank in prič, saj njihovo zaslišanje v tej smeri ni bilo predlagano.

Ker glede na navedeno v pritožbah zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa, je pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.