Jedro

Izvršilna veja oblasti je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-477/18, Up-93/18 sicer v ZDZdr (ZDZdr-A) dodala obveznost pristojnega ministra, da zagotovi ustrezno mrežo izvajalcev z varovanimi oddelki, vendar te obveznosti ne izpolnjuje. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, imamo še vedno le štiri specialne socialno varstvene zavode z verificiranimi oddelki in vsi štirje so prezasedeni. Poleg tega bi morala izvršilna veja oblasti za osebe, ki so zaradi kombinacije težav v duševnem razvoju in v duševnem zdravju posebej ogrožujoči, v verificiranih varovanih oddelkih zagotoviti posebne pogoje za uresničevanje varstvenega in terapevtskega cilja ukrepa. Kljub pozivom Ustavnega, Vrhovnega sodišča ter Varuha človekovih pravic pristojno ministrstvo ne zagotovi verificiranih varovanih oddelkov s prilagojenimi varstvenimi in terapevtskimi pogoji za osebe z različnimi težavami v duševnem razvoju in zdravju in ne izpolnjuje zakonskih obveznosti.

Vrhovno sodišče je že v sklepu II Ips 51/2019 zapisalo, da ob neodzivnosti izvršilne veje oblasti sodišča prve stopnje lahko storijo le to, da upoštevajoč okoliščine posameznega primera ob ustavnopravnem vrednotenju vseh kolidirajočih pravic za nasprotnega udeleženca poiščejo najmanj slabo rešitev. Sodišči prve in druge stopnje sta to tudi naredili. Pri tem sta se oprli na izvedensko mnenje iz katerega izhaja, da so za sprejem nasprotnega udeleženca med vsemi zavodi najprimernejši specialni socialno varstveni zavodi, med temi pa predlagatelj. Predlagatelj pa v predlogu ne zatrjuje nobenih postopkovnih kršitev v zvezi z izvajanjem dokaza z izvedencem.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da se nasprotni udeleženec sprejme v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda A. za čas enega leta od pravnomočnosti sklepa, s tem, da ga je ta dolžan sprejeti ob prvi prosti kapaciteti.

2.Sodišče druge stopnje je pritožbo socialno varstvenega zavoda A. zavrnilo in je sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

3.Socialnovarstveni zavod dom A. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zoper sklep sodišča druge stopnje dopusti revizijo, ker sta sodišči pri odločitvi varovali le pravice nasprotnega udeleženca, ne pa tudi oseb, ki so v zavodu že nameščene. Navaja, da ima samo dvoposteljne sobe, v katerih ne bo mogoče zagotoviti ustreznega varstva sostanovalcu nasprotnega udeleženca, niti drugih uporabnikov zavoda. Ti se soočajo z različnimi težavami v duševnem zdravju, zaradi katerih se ne zmorejo upreti agresivnemu vedenju. Tako bi bil zavod prisiljen uporabnike umikati v sobe, s čimer bi jim bila kršena pravica do izvajanja načrtovanih aktivnosti in rekreacije, ki so zanje bistvenega pomena, saj omogočajo sproščanje napetosti.

4.Predlagatelj tudi opozarja, da se mu z izpodbijanim sklepom nalagajo storitve, za katere ni pristojen - ne izvaja namreč storitev institucionalnega varstva, ki ustrezajo potrebam oziroma zahtevam nasprotnega udeleženca. Ima namreč diagnosticiran avtizem in hudo intelektualno manj-zmožnost, zato potrebuje posebej specializirano strokovno obravnavo. Za obravnavo oseb z avtističnim spektrom so pristojne strokovno usposobljene specializirane ustanove, kot je ZUDV dr. Marjana Boštnarja Dornava in CUDV Dolfke Boštjančič Draga. Na podlagi 2. odstavka 32. člena Pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev pomoč družini na domu, socialni servis, institucionalno varstvo in vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji so za izvajanje storitev institucionalnega varstva za osebe z motnjami v duševnem razvoju primerni varstveno delovni centri in zavodi za usposabljanje. Ti imajo ustrezne storitve in metode dela, ki so posebej prilagojene osebam z motnjami v duševnem razvoju, in tudi varovanje. Zato predlagatelj meni, da ni izpolnjen pogoj iz šeste alineje 1. odstavka 74. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr).

5.Predlog ni utemeljen.

6.Vrhovno sodišče je že v sklepu II Ips 51/2019 s 25. 4. 2019 zapisalo, da namestitev v prezasedene in neustrezne varovane oddelke posega ne le v človekove pravice nasprotnega udeleženca, marveč tudi v človekove pravice ostalih varovancev oddelka in ogroža varnost zaposlenih v zavodu. Enako izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-477/18, Up-93/18 s 23. 5. 2019 (točka 24): "Cilj zagotavljanja varnosti drugih ali obravnavane osebe same ni uresničljiv, če namestitev osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda ogroža zdravje in varnost v zavodu. Poleg tega prezasedenost in s tem neustreznost bivalnih pogojev sama zase pomeni slabšo obravnavo pridržanih oseb, kar otežuje uresničevanje terapevtskega cilja ukrepa. In drugič, zakonodajalec mora opredeliti navedenim ciljem ustrezno kadrovsko podporo osebja in strokovnjakov, ki jim je, skladno s strokovnimi merili, zaupana skrb za varnost vseh pridržanih oseb in izvrševanje terapij. Šele z zakonsko opredelitvijo navedenih vidikov (glede prostorskih in kadrovskih zmožnosti) bo namreč pridržanim osebam zagotovljeno tako terapevtsko okolje, ki bo poleg varstvenega cilja ukrepa omogočalo tudi uresničitev njegovega terapevtskega cilja, ki je, kolikor je mogoče, usmerjen v zdravljenje ali lajšanje duševnega stanja pridržane osebe oziroma v preprečevanje poslabšanja njenega zdravstvenega stanja. V 33. točki pa je navedlo: "Če je oseba, ki ji je zaradi duševne motnje po odredbi sodišča odvzeta prostost, nameščena v ustanovo, kjer ji niso zagotovljeni ustrezni bivalni pogoji, varnost in s tem tudi ustrezno terapevtsko okolje ter se ji zato poleg nujno potrebne omejitve osebne svobode nalagajo celo dodatna bremena, to ni združljivo z zapovedjo varstva njenega osebnega dostojanstva med odvzemom prostosti. Izpostavljanje stiski, ki presega neizogibno stopnjo trpljenja, povezanega s pridržanjem, ni le nezdružljivo z zapovedjo varstva dostojanstva med odvzemom prostosti, temveč lahko, če se stopnjuje, preraste v ponižujoče ravnanje, ki pomeni kršitev prepovedi mučenja. Presojana zakonska ureditev, ki (1) zanemarja zahtevo po jasni in določni opredelitvi takih pogojev pridržanja, da odpade dvom o ustreznosti ustanove, ki bo ukrep odvzema prostosti izvršila, upoštevajoč ustavne in konvencijske zahteve glede pridržanja oseb z duševno motnjo, in ki (2) ob sodni odreditvi ukrepa izključuje možnost presoje sodišča o ustreznosti konkretne ustanove, v kateri naj se ukrep izvršuje, ter tako celo tolerira, da se z odreditvijo tega ukrepa pridržanim osebam kljub očitnim pomanjkljivostim v fazi izvrševanja ukrepa poleg nujno potrebne omejitve osebne svobode nalagajo dodatna bremena, je tudi v neskladju s pravico teh oseb iz prvega odstavka 21. člena Ustave."

7.Izvršilna veja oblasti je na podlagi navedene odločbe Ustavnega sodišča sicer v ZDZdr (ZDZdr-A) dodala obveznost pristojnega ministra, da zagotovi ustrezno mrežo izvajalcev z varovanimi oddelki, vendar te obveznosti ne izpolnjuje. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, imamo še vedno le štiri specialne socialno varstvene zavode z verificiranimi oddelki (B., SVZ C., SVZ A. in SVZ D. in vsi štirje so prezasedeni. Poleg tega bi morala izvršilna veja oblasti za osebe, ki so zaradi kombinacije težav v duševnem razvoju in v duševnem zdravju posebej ogrožujoči, v verificiranih varovanih oddelkih zagotoviti posebne pogoje za uresničevanje varstvenega in terapevtskega cilja ukrepa. Kljub pozivom Ustavnega, Vrhovnega sodišča

ter Varuha človekovih pravic pristojno ministrstvo ne zagotovi verificiranih varovanih oddelkov s prilagojenimi varstvenimi in terapevtskimi pogoji za osebe z različnimi težavami v duševnem razvoju in zdravju in ne izpolnjuje zakonskih obveznosti.

8.Vrhovno sodišče je že v sklepu II Ips 51/2019 zapisalo, da ob neodzivnosti izvršilne veje oblasti sodišča prve stopnje lahko storijo le to, da upoštevajoč okoliščine posameznega primera ob ustavnopravnem vrednotenju vseh kolidirajočih pravic za nasprotnega udeleženca poiščejo najmanj slabo rešitev. Sodišči prve in druge stopnje sta to tudi naredili. Pri tem sta se oprli na izvedensko mnenje iz katerega izhaja, da so za sprejem nasprotnega udeleženca med vsemi zavodi najprimernejši specialni socialno varstveni zavodi, med temi pa predlagatelj. Predlagatelj pa v predlogu ne zatrjuje nobenih postopkovnih kršitev v zvezi z izvajanjem dokaza z izvedencem.

9.Vrhovno sodišče je zato ocenilo, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

10.Odločalo je v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Nazadnje z dopisom 12. 2. 2026.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.