Jedro

Tožnikova prošnja je očitno neutemeljena, saj jo je tožnik vložil v času ekstradicijskega postopka, da bi odložil njegovo izročitev Srbiji in Črni gori, ki ga je iskala s tiralico kot pobeglega zapornika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.4.2005. S to odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, v zvezi s 5. alineo 36. člena zavrnila kot očitno neutemeljeno tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in mu določila rok, v katerem mora zapustiti Slovenijo. Tožena stranka je že iz tožnikove prošnje sklepala, da gre za očitno neutemeljeno prošnjo, saj je očitno, da tožniku v izvorni državi Republiki Hrvaški ne grozi preganjanje, tožnik pa je tudi zlorabil istitut azila s tem, da je za azil zaprosil šele v času, ko se je nahajal v priporu zaradi zahteve za njegovo izročitev Srbiji in Črni gori. Da so izpolnjeni zakonski pogoji za tožnikovo izročitev Srbiji in Črni gori, je že odločilo Okrožno sodišče v Kranju s sklepom z dne 1.2.2005 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 15.2.2005. Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS sledilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Strinjalo se je s sklepom tožene stranke, da je tožnik v smislu 5. alinee 36. člena ZAzil v zvezi s 1. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek s tem, ko je prvič izrazil namen podaje prošnje za azil 27.1.2005, torej več kot mesec dni po prihodu v Slovenijo (26.12.2004) in ko je bil 27.12.2004 zaslišan pred preiskovalnim sodnikom. Zato je tožena stranka pravilno ugotavljala le okoliščine, ki se nanašajo na taksativno naštete razloge za odločanje v pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tožnik niti v tožbi ni nasprotoval ugotovitvam tožene stranke o pogojih za odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na odsotnost obrazložitve odločbe tožene stranke glede ugotavljanja pogojev za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil, saj tožnik v tožbi ni ponudil nobenih argumentiranih navedb niti ni predlagal relevantnih dokazov, ki bi utemeljeno kazali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Zato ni sledilo tožnikovemu predlogu za izvedbo glavne obravnave in je v skladu z 2. odstavkom 50. člena ZUS odločilo na seji. Pri tem se je oprlo na ustaljeno sodno in ustavno sodno prakso.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče samo opravi obravnavo, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je tožbo vložil 22.4.2005, sodišče pa je njegovo pooblaščenko pozvalo z dopisom z dne 24.4.2005, ki ga je prejela 13.5.2005, da v roku 3 dni odpravi pomanjkljivosti. Z dopisom z dne 16.5.2005 je pravočasno dopolnila vlogo in tudi predlagala zaslišanje prič, česar pa sodišče ni upoštevalo in zavrnilo tožbo, ne da bi počakalo na pozvano dopolnitev in s tem bistveno kršilo določbe postopka, saj tožniku ni dalo možnosti, da bi bili predlagani dokazi tudi obravnavani. Sodišče ni opravilo glavne obravnave, prav tako pa tudi ni pribavilo spisa Okrožnega sodišča v Kranju. Da bi bilo treba zaslišati priče, kaže tudi izjava R.P. o tožnikovi ogroženosti, ki jo je podala pred notarjem v G. dne 17.5.2005. Neutemeljeno je očitanje tožniku, da prošnje za azil ni takoj vložil po prihodu v Slovenijo, pač pa šele en mesec kasneje. Laično vlogo je vložil 27.1.2005, predstavniki tožene stranke pa so ga obiskali in zapisali vlogo na predpisanem obrazcu šele 25.3.2005 in se zato sprašuje, kdo je tisti, ki je zlorabil določila ZAzil-a. Sodišče zelo ozko tolmači ZAzil, saj ne bi smelo prezreti, da z izvajanjem politike takojšnjega zavračanja prosilcev za azil sega tudi preko meja, določenih z Ženevsko konvencijo in tudi Ustavo RS. S tem jasno kaže na nespoštovanje načela nevračanja, kršene so tudi določbe Evropske konvencije o človekovih pravicah. Glede na trditve tožene stranke, da tožnik ni ogrožen v matični državi, opozarja na dejstvo, da so z razpadom SFRJ nastale nacionalne države, kar je ločeno od vprašanja državljanstva. Ker je tožnik hrvaški državljan, po rodu pa kninski Srb, se izpostavlja vprašanje, katera država je tožniku izvorna država. Meni, da je izvorna država njegova nacionalna država, to je Srbija in Črna gora. Tja je med vojno na Hrvaškem tudi pobegnil. Ko pa mu je v Srbiji postalo življenje ogroženo, se je bil prisiljen vrniti na Hrvaško, kjer je takoj prijavil policiji, da je pobegnil iz zapora. Na Hrvaškem, kot v tretji varni državi, je bil dokaj varen in se je odločil na Hrvaškem tudi ostati. Žal pa se je na poslovni poti zgodilo to, da je sedaj v tem postopku. Naknadno je tožnikova pooblaščenka sodišču poslala tudi overjene izjave dveh prič.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno sledilo odločitvi in razlogom tožene stranke, da tožnik v izvorni državi Republiki Hrvaški, katere državljan je, ni preganjan in da je za azil zaprosil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. Tožnik niti v pritožbi ne zatrjuje, da bi bil v izvorni državi preganjan in celo nasprotno v pritožbi navaja, da je v Republiki Hrvaški tudi še potem, ko je policiji povedal, da je zbežal iz zapora v Srbiji, dokaj mirno živel. Vsa tožbena in pritožbena navajanja, ki se nanašajo na domnevno ogroženost v zaporu v Srbiji so po presoji pritožbenega sodišča razlogi, ki niso relevantni po ZAzil za priznanje azila, pač pa bi lahko bila relevantna v postopku ekstradicije, ki pa je že pravnomočno končan. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka lahko utemeljeno sklepala, da je tožnik vložil prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (1. alinea 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil).

Pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene tudi pritožbene ugovore. V tem upravnem sporu je sodišče prve stopnje odločalo o tožbi zoper odločbo tožene stranke, izdano na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil. O taki tožbi mora sodišče odločiti na podlagi določbe 4. odstavka 39. člena ZAzil v (sicer instrukcijskem) roku 7 dni od prejema tožbe, kar pomeni, da morajo tudi stranke v postopku spoštovati zakonsko določeni rok in v tem roku vložiti tudi morebitne dodatne dokazne predloge. Sicer pa je tožena stranka o tožnikovi prošnji odločala v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku, v katerem se - če je že iz same tožnikove izjave, podane ob prošnji za azil očitno, da je vloga neutemeljena - ugotavlja le obstoj taksativno naštetih razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. V takem primeru pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, ne da bi v postopku ugotavljal, ali prosilec za azil izpolnjuje pogoje po določbah 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil za pridobitev azila v Republiki Sloveniji. To sta tožniku pravilno pojasnila že sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka. V obravnavanem postopku pa je bilo ugotovljeno, da prošnja temelji na namernem zavajanju in zlorabljanju azilnega postopka (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). Zato so očitki tožnika, da so mu bile v postopku kršene človekove pravice neutemeljeni.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je že večkrat odločalo o ustavnih pritožbah pritožnikov, katerih prošnja za azil je bila zavrnjena na podlagi določb 2. odstavka 35. člena ZAzil. Pri tem je izrazilo tudi mnenje (Up 240/05-9 z dne 21.4.2005), da je v azilnem postopku treba vzpostaviti sorazmerje med zmanjšanjem možnosti zlorab tega postopka in omogočanjem dostopa do nujne zaščite tistim beguncem, ki jo resnično potrebujejo. Zato ZAzil omogoča, da pristojni organ prošnje za azil, ki ne izpolnjujejo določenih pogojev, takoj zavrne kot očitno neutemeljene, ne da bi sploh izvajal redni postopek za pridobitev azila po določbi 1. odstavka 35. člena v zvezi z 2. in 3. odstavkom 1. člena ZAzil. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je presodilo, kot je bilo že navedeno, da v obravnavani zadevi obstajajo zakonski pogoji, na podlagi katerih je tožena stranka lahko odločala v tako imenovanem pospešenem postopku, v katerem pa ni treba zaslišati vlagatelja prošnje za azil. Ker pa se tožbene navedbe in predlagani dokazi niso nanašali na ugotavljanje razlogov za odločanje tožene stranke na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, pač pa le na zatrjevano tožnikovo ogroženost v Srbiji in Črni gori, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno odločalo na seji, skladno z 2. odstavkom 50. člena ZUS, in zato dejstvo, da je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS).

Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa je pritožbeno sodišče zavrnilo kot nedopusten. Ta pritožbeni ugovor je namreč na podlagi določbe 5. odstavka 72. člena ZUS dopustno uveljavljati le tedaj, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku.

Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa je odločalo na podlagi ugotovitev tožene stranke v upravnem postopku.

Pritožbeno sodišče tudi ni ugodilo pritožbenemu predlogu, da bi samo opravilo glavno obravnavo in odločilo o predlogu za spremembo izpodbijane sodbe, saj iz upravnih in sodnih spisov izhaja, da za opravo glavne obravnave pred pritožbenim sodiščem po določbi 1. odstavka 77. člena ni pogojev. Tudi pritožbeno sodišče namreč meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje, sodišče prve stopnje pa ni samo ugotavljalo dejanskega stanja.

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.