Jedro

Ugotovljeno je bilo, da je pretrgana vzročna zveza med nastalo posledico in ravnanjem (domnevnega) poškodovalca. Manjka torej eden temeljnih pogojev za nastanek odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Sodišče ni dolžno zaslišati izvedenca, ki mu je naložilo izdelavo pisnega mnenja, čeprav to seveda lahko stori. Načelno sicer velja, da se dokazi izvajajo neposredno na ustni glavni obravnavi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin ob smrti sina oziroma brata, ker je ugotovilo, da ni podana vzročna zveza med smrtjo pokojnika in zdravljenjem, ki mu ga je nudila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je sprejelo dejanske in pravne ugotovitve sodišča prve stopnje, zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji trdi, da sta sodišči zavrnili tožbeni zahtevek in se sklicevali na pisno izvedensko mnenje Instituta za sodno medicino, češ da je zdravnik tožene stranke ravnal pravilno pri prvem pregledu pokojnika. V reviziji tožeča stranka meni: "Ker je bil po tem mnenju operativni poseg v vsakem primeru nujen in bi do vnetja potrebušnice verjetno prišlo, če bi bil takoj po poškodovanju pripeljan v bolnico, da bi lahko prišlo do enakega zapleta kljub pravočasnemu prevozu, kot je bil v danem primeru, da je ta proces vodil v smrt poškodovanca. Zato naj bi po mnenju izvedenca postopki tožene stranke ne vplivali na nastanek usodnega zapleta." Revizija meni, da je izpodbijana sodba pritožbenega sodišča nepravilna in nezakonita, saj je z opustitvijo neposrednega zaslišanja izvedenca podana taka bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katere je prišlo do preuranjene in napačne prvostopne odločitve. Zaslišanje izvedenca bi bilo nujno, saj se ugotavlja, da je imel pokojnik take notranje poškodbe, ki jih ni mogoče odpraviti doma, ampak samo z operativnim posegom. Revizija predvideva: "In ker je ugotovljeno, da so te notranje poškodbe bile prisotne takoj po nesreči, bi lahko izvedenec odgovoril le pozitivno, da bi se poškodovancu življenje lahko rešilo, če bi bil napoten takoj v bolnico ne pa domov." Izvedenec bi prav tako lahko odgovoril na vprašanje, kdaj se je razvilo tisto vnetje potrebušnice in nekrotični proces, ki je bil tako usoden za pokojnika. Če je to vnetje nastalo takrat, ko je bil v domači oskrbi, gre gotovo za opustitev svetovalne dolžnosti in napačne diagnoze ter odreditve zdravljenja. Obdukcijski zapisnik ne more nadomestiti tistega, kar bi lahko povedal zdravnik, ki je operacijo izvršil. Tudi z opustitvijo tega dokaza je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je tožena stranka na vročeno revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve postopka, na katere je revizijsko sodišče vezano in predstavljajo neizpodbojno podlago revizijskega preizkusa (3.odstavek 395. člena ZPP), so bile, da je bila smrt pokojnika izključno posledica zapleta po operativnem posegu, ki je bil neizbežen zaradi notranjih poškodb, ki jih je pokojnik utrpel v prometni nesreči dne 25.6.1994. Neposredno po nesreči je bil pripeljan v zdravstveni dom, pregledan, oskrbljene so bile poškodbe, ki jih je lečeči zdravnik našel, pokojnik je bil napoten domov z navodili, naj pride na kontrolni pregled čez dva dni, v primeru poslabšanja pa takoj. Naslednji dan zvečer je bil pripeljan k istemu zdravniku, ki je diagnosticiral notranje poškodbe in odredil prevoz v bolnišnico. Pokojnik je bil ob sprejemu v bolnišnico neprizadet in kontaktibilen, po opravljeni operaciji pa je prišlo do zapleta, ki je povzročil smrt. Sodišče druge stopnje je tudi ugotovilo, da razlog smrti ni bila opustitev pojasnilne dolžnosti lečečega zdravnika, niti njegovo ravnanje ob prvem pregledu pokojnika niti kasneje predpisano zdravljenje z aspirini in obkladki. Vse opisane okoliščine je sodišče druge stopnje obširno opisalo in istočano odgovorilo na očitke tožeče stranke o zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo izvedenca, ki je podal pisno mnenje, kar tožeča stranka uveljavlja tudi v reviziji. Ob tem revizijsko sodišče ne more mimo dejstva, da je tožeča stranka predlagala "zaslišanje brata in očeta pokojnika v zvezi z dogodki od pregleda pokojnika v zdravstvenem domu in do transporta v Celje, ker gre za različen opis poteka dogodkov glede na izjavo lečečega zdravnika ... in v zvezi s tem neposredno zaslišanje izvedenca ..." (glavna obravnava dne 17.3.1998, l. št. spisa 17). Sodišče prve stopnje je postavilo izvedencu vprašanje natanko po predlogu tožeče stranke: naj se pribavi izvedensko mnenje o vzrokih smrti pokojnega in ali je bilo obravnavanje pacienta od sprejema v zdravstveni dom do napotitve v bolnico strokovno pravilno (l.št. 11 in 15 spisa). Pisno izvedensko mnenje je pooblaščenec tožeče stranke prejel več kot mesec dni pred glavno obravnavo in ni zahteval njegove dopolnitve niti ni grajal ali izpodbijal mnenja izvedenca v nobeni smeri.

Sodišče sklene in določi, ali bo od izvedenca zahtevalo pisno izvedensko mnenje ali pa ga bo samo ustno zaslišalo na obravnavi (1. odstavek 260. člena ZPP). To določbo je potrebno razumeti tako, da sodišče ni dolžno zaslišati izvedenca, ki mu je naložilo izdelavo pisnega mnenja, čeprav to seveda lahko stori. Načelno sicer velja, da se dokazi izvajajo neposredno na ustni glavni obravnavi, vendar ZPP dovoljuje izjeme; ena je prav izdelava izvedenskega mnenja. Načelu neposrednosti je zadoščeno, ko je pisno izvedensko mnenje prebrano na ustni glavni obravnavi, kar je storilo sodišče prve stopnje tudi v tem primeru. Za kakšno obliko izvedbe dokaza z izvedencem se bo sodišče odločilo, bo odvisno od zahtevnosti izvedenskega mnenja, obsega dokumentacije, ki jo mora izvedenec pregledati ipd. V konkretnem primeru se je sodišče odločilo zahtevati pisno izvedensko mnenje, kar je bilo tudi skladno dokaznemu predlogu tožeče stranke; izdelano pisno mnenje je bilo strankama vročeno pred glavno obravnavo. Kot je bilo že opisano, stranki na mnenje nista imeli pripomb, zato sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi izvedenca dodatno zaslišalo. Glede na dokazni predlog tožeče stranke (citiran zgoraj) pa revizijsko sodišče ocenjuje, da sodišče prve (in tudi ne druge) stopnje nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem, da bi stranki onemogočili neposredno izvedbo dokaza z zaslišanjem izvedenca. Vprašanja, na katera je terjala odgovor tožeča stranka, in vprašanja, ki so terjala odgovor stroke za pravilno materialnopravno razsojo v obravnavani zadevi, so bila odgovorjena v pisnem izvedenskem mnenju. Revizijsko sodišče ocenjuje kot pravilno presojo sodišča druge stopnje, da zaslišanje izvedenca na glavni obravnavi v ničemer ne bi spremenilo ugotovitve razloga smrti pokojnega sina oz. brata tožeče stranke. Razlog smrti je bila komplikacija, do katere je prišlo po operaciji in zaradi operacije, ki je bila nujna in neizbežna za pokojnika.

Komplikacija je po medicinski teoriji zaplet, ki se lahko dogodi tudi med zdravljenjem, ki je sicer potekalo strokovno neoporečno in z največjo možno skrbnostjo. Pojavlja se naključno in je kljub predvidljivosti ni mogoče preprečiti. Mogoče je torej reči, da je komplikacija povsem neodvisna od medicinske napake in izhaja iz sfere, na katero zdravnik ne more vplivati tako, da bi jo vedno lahko preprečil, pa čeprav jo celo lahko predvidi. Za razliko od tega je medicinska napaka neko odstopanje od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti, katerih posledica je kakršnokoli poslabšanje zdravja (glej več v zborniku Medicina in pravo, 1994, soavtorja Vojka dr. Flisa). Takega ravnanja lečečega zdravnika tožeča stranka ni dokazala. Celo nasprotno: ugotovljen je bil razlog smrti pokojnika izven sfere strokovnega ravnanja lečečega zdravnika. Revizijsko sodišče zato meni, da je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, saj je bilo ugotovljeno, da je pretrgana vzročna zveza med nastalo posledico in ravnanjem (domnevnega) poškodovalca. Manjka torej eden temeljnih pogojev za nastanek odškodninske odgovornosti tožene stranke (1. odstavek 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih).

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

V reviziji uveljavljani razlogi po presoji revizijskega sodišča niso podani, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Navedbe v odgovoru na revizijo niso bile potrebne ali odločilne za odločitev revizijskega sodišča, zato tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na revizijo (166. člen v zvezi s 155. členom ZPP).